Tiskane izdaje
V dokumentarcu Skrivni načrti Radovana Karadžića (avtor Valentin Areh), ki ga je slovenska televizija prikazala večer pred izrekom sodbe temu haaškemu obtožencu, je med posnetki telefonskih pogovorov, ki jih je imel Slobodan Milošević z akterji vojne v Bosni in iniciatorji srebreniške tragedije (gre za gradivo, s katerim je razpolagalo tudi sodišče), eden, ki je posebej težko legel v ušesa.
Šlo je za telefonijado med srbskim voždom in pesnikom Gojkom Đogom, znanim disidentom iz osemdesetih let, ki ga je zaradi proti titoizmu uperjene pesniške zbirke Volneni časi (1981) bivši režim obsodil na dve leti zapora. Kot disident je Đogo užival nemalo podpore tudi med slovenskimi osamosvojitvenimi intelektualci.
No, Đogo, ki je bil eden od Miloševićevih svetovalcev, kako ravnati z bosanskimi muslimani, je v tistem telefonskem pogovoru svojemu političnemu šefu namignil, da lahko, če bo treba, Sarajevo postane grob za 300.000 Bošnjakov. Ta isti Đogo (letnik 1940) je še danes član srbske akademije in ugledni pesnik, lani je prejel Zmajevo nagrado za otroško poezijo.
Seveda to ni edini srbski umetnik, ki je deloval v skladu z Miloševićevim programom (kasneje je pomagal pri skrivanju Karadžića). K razpihovanju sovraštva so tako ali drugače prispevali še mnogi ugledni srbski umetniki in intelektualci: Matija Bećković, Dobrica Čosić, Momo Kapor ..., posebej razvpit primer je filmar Emir Kusturica.
Tudi na hrvaški strani jih je veliko, ki so obujali ali še obujajo duha ustaštva, estradnik Thompson je le najbolj glasen primer; Tuđmanova desna roka, pregreta z nacionalizmom, je bil tudi Antun Vrdoljak, znan filmski režiser, nato dolgoletni direktor hrvaške televizije.
Seveda je treba ločevati med zločinsko ali zgolj ideološko sporno dejavnostjo, čeprav je meja pogosto nejasna, toda v obeh primerih gre za ravnanje, ki postavlja takšne umetnike in posredno tudi njihovo umetnost v omadeževano zgodovinsko lego.
Primerov, ko se umetnik kompromitira s politično ideologijo, ki je imela ali ima zločinske posledice, je v svetovnem merilu nepregledno število. Med najbolj znanimi imeni je recimo norveški pisatelj, nobelovec (1920) Knut Hamsun, ki se je na stara leta spečal z nacizmom in se osebno družil z Goebbelsom; po vojni so ga Norvežani oglobili na visoko denarno kazen, hkrati pa se zelo trudili, da bi slavnega pisatelja v očeh javnosti razločili od njegove nacistične zablode.
Zelo odmeven in za Francoze boleč primer je bil Louis-Ferdinand Céline, čaščeni prenovitelj predvojne francoske proze (njegov najbolj znani roman Potovanje na konec noči imamo tudi v slovenščini); mladostni levičar je postal bolesten antisemit, simpatizer nacizma in zanikovalec holokavsta. Tipična njegova izjava je, da je vse, kar je južno od reke Loare, umazano.
Po vojni so ga zaprli in bojkotirali njegovo literaturo. Med italijanskimi »pionirji« fašizma je bil najbolj goreč vsestranski literat Gabriele D'Annunzio, škandalozni dekadent in razgrajač, ki se je med prvo svetovno vojno prelevil v militantnega nacionalista in leta 1919 z dva tisoč privrženci za dve leti okupiral Reko. Ker je umrl v času Mussolinijeve vladavine, se mu pravzaprav nikoli ni zgodilo nič hudega; mirno počiva v marmorni grobnici ob Gardskem jezeru.
Govorimo o politično-ideoloških zablodah umetnikov, ki so dostopne javnemu opazovanju, seveda pa obstaja tudi področje zasebnega življenja, na katerem imajo vzvišene predstave o umetniku več možnosti, da spregledajo njihove običajne človeške demone. Biografije umetnikov so enako kot pri navadnih ljudeh polne tiste vulgarne krvi, ki da teče »pod kožo«, le da je v teh primerih njena moč neprimerno bolj osupljiva, ker je nepričakovana.
Naj na tem mestu omenimo le enega najbolj razvpitih primerov. »Prekleti pesnik« Paul Verlaine, ki je hkrati eden največjih svetovnih pesniških duhov, je bil zasebno nevrotična surovina, pijanec in nasilnik, ki se je znašal nad materjo, ženo in otrokom. Francozi ga še sto let po smrti sprejemajo z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje čustvo nacionalne sramote.
Slovenska zgodovina (umetnosti) podobno »veličastnih« in atraktivnih primerov zla med umetniki ne premore. Čeprav seveda pozna medvojno kolaboracijo, pred- in povojno kohabitacijo umetnikov s takšno ali drugačno oblastjo, politični oportunizem in nepotizem, različne male nečednosti.
Toda vse so povezane z malimi ali manjšimi duhovi. Kdor je ob omembi kolaboracije pomislil na pesnika Franceta Balantiča, ki je bil velik duh, mu je misel zašla k zbeganemu mladeniču, ki se je res znašel v domobranski uniformi, a v nobenem drugem primeru ne izpolnjuje pogojev narodnega izdajalca. Rečemo lahko, da med slovenskimi umetniki velikih političnih grešnikov in vojnih zločincev ni, so pa med njimi mnogi, ki so se izkazali z resničnim herojstvom.
Vsaj tako je bilo doslej. Žal glede na aktualni razvoj dogodkov negativnih presenečenj v bližnji prihodnosti ni mogoče izključiti. Prav tako smo »prikrajšani« za svoje Verlaine. No, kakšen siten Fran Levstik, samovšečen Župančič, vasezaverovan Rihard Jakopič ali nevarno avanturističen Vitomil Zupan – to je pravzaprav vse.
Toda pričeli smo z Gojkom Đogom kot eklatantnim primerom kolaboracije umetnikov z zločinsko ideologijo. Ravno prav, kajti oživljena debata o sovražnem govoru pri nas in okoli nas – takšen govor je samo izvidnica po morebitnem bojišču – prinaša s seboj za zdaj ne ravno prebujeno vprašanje, koliko pri njem sodelujejo in ga s svojo posebno močjo razpihujejo tudi umetniki.
Mojstrom besednih, vizualnih in uprizoritvenih sporočil je pač prirojena veščina, da se lahko o svetu izražajo bolj ekspresivno, celo magično, torej tudi vplivno. Navajeni smo misliti – takšna je posledica šolske recepcije umetnikov, zlasti pisateljev –, da je umetnost načeloma na strani dobrega, plemenitega, vzvišenega, da je družbeni ideal, ki skrbi za lepoto in, če je potrebno, tudi za popravilo sveta, nikakor pa mu ne povzroča poškodb, kaj šele neozdravljivih ran.
Odraščanje z naivno, mitizirano vero v umetnost in nazadnje tudi večinsko izoblikovanje takšnega mnenja v odraslosti je značilno predvsem za nas Slovence, ki zaradi znanih zgodovinskih okoliščin v resnici nismo imeli veliko razlogov, da bi svoje umetnike izpostavljali radikalnemu dvomu o njihovi duhovni in narodni večvrednosti. – Trpi brez miru, je pesnikom zapovedal Prešeren; Umetnost je bela krizantema na siromakovi suknji, je tožil in obsojal Cankar; Veš, poet svoj dolg?, je imperativno zaukazal Župančič; Moja pesem je moj obraz, sporoča Kosovel tistim, ki ne verjamejo v istovetnost umetnosti in umetnika. Pesem hoče biti luč, od daleč signalizira Lorca. Seveda je takšnih in podobnih izjav o veličini umetnosti, ki zaradi svoje posebne duhovne in hkrati invazivne narave presega vsakdanjo človeško prakso, nepreštevno; tudi na vseh drugih, nebesednih področjih.
Umetnost nas bogati, je prepričanje, ki je postalo splošno od renesanse naprej, pred njo je bila enaka maksima vezana najprej na antično modrost, nato na srednjeveško teologijo. V novoveških stoletjih, zlasti v romantičnem 19., so si umetniki pridobili status genijev, profetov, vidcev, odrešenikov in zvezdnikov. Pri tem je ostalo, čeprav se je pojem nad realnostjo vzvišenega umetnika, vzporedno z demokratizacijo kulture pač, razširil in znižal.
Danes sega od popkulturnih ikon do samotnih jezdecev čez savane duha. A še zmeraj predstavlja pojem umetnika nekaj, kar zbuja rešpekt in pogled navzgor, ne glede na to, kako opravičena ali bedna je kreatura, ki ta pojem v konkretnem primeru generira. Kar mu daje moč, je načelna, v tradicijo zakodirana »plemenitost« umetnosti.
Kako je torej mogoče, da umetniki, ki so na svetu zato, da razsvetljujejo človeštvo in odvračajo zlo, kot ljudje sodelujejo v obredih, ki vodijo v zločine in smrt? In ali je umetnik, ki si je umazal roke, s takšnimi rokami umazal tudi svojo načeloma čisto umetnost?
Moralno neprijetna resnica je, da je oboje, vsaj pri resnično velikih ustvarjalcih (v našem primeru so nedvomno takšni Hamsun, Verlaine in Céline), mogoče in potrebno ločiti. Kar je v skladu s preprostim dejstvom, da je umetnost kolikor toliko neumrljiva, njeni stvarniki pa bistveno bolj. Ker imajo privilegiran družbeni status, ni nepomembno vedeti, komu telefonirajo
