Bodice: Kraljestvo za konja, železnico za bicikel

Pravijo, da se vsak dogodek, ki se mu dogodi ponovitev, ponovi kot farsa. To je doživela tudi železnica od Divače do Kopra (letos 50 let!), ki so jo vsi dajali v nič, od Beograda do Ljubljane, ko pa se je Tito naposled odločil blagosloviti to garjavo ovco, je nekje nad Koprom zinil: Ni Hamburg, toda bo!

Ob petdesetletnici pa naj bi predsednik krajevne skupnosti Črni Kal Janko Sever izdahnil to globoko misel: »To je bila proga prihodnosti, danes je to proga preteklosti. Šlo je čez vse razumne meje … Prepričan sem, da bo tu čez deset let namesto tirov kolesarska steza.« Lepo, lokomotivo za bicikel, kraljestvo za konja.

Torej, kako naj Koper postane Hamburg, če bo logistično še naprej odvisen od raznih improviziranih rešitev ali celo od kolesarskih stez? Tu gre lahko za spopad celo do trde ideologije: sopihajoči vlaki, menda že izmučeni od Kraškega roba nad Koprom, bi lahko simbolizirali tovarniške dimnike svinčenih časov; potem pa tu iznenada nič več tirov in lokomotiv, samo še razgledne klopce za občudovanje panorame; in seveda še kaka nežnost. Oh in ah! Ja, cel mukotrpni vzpon železnice bi lahko bil eno samo razgledišče zahajajočega sonca. Nov pogled v nove perspektive.

Žal se bo morala Slovenija nekega dne vendarle sprijazniti, da je majhna in da ima marsikje prevelike ambicije glede na svoje prostorske danosti. Ena takšnih točk je stik kraške planote z obalo, ki je izjemen izziv za geologe in gradbenike. In potemtakem: če ti je že uspelo v Kraški rob dobesedno vklesati izjemno prometnico, potem jo vzdržuj za vnuke. Ne posmehuj se ji, da je stara in betežna, saj so v dobri formi še tisočletni objekti. Recimo Via Appia, Apijeva cesta, v Rimu. In ne smeši železnice z mnogimi rekordi s kolesarsko stezo.

Ne vem, koliko železnic so naši nekdanji veljaki razdrli. Tire so ponavadi odpeljali na gradbišče nenasitnega projekta Beograd–Bar, še prej, ko smo se še dobrikali z Albanijo, smo jim jih z »nočnim vlakom« dostavljali za prvo albansko železnico.

Kajpak v tistih časih ni nihče pomislil na kolesarske steze, zlasti ne na take s »petimi zvezdicami«, kot se razpredajo po svetu. Kakorkoli že, pogled je zdaj padel tudi na opuščeno progo Jesenice–Radeče, kjer je tudi imeniten smučarski tek. Ampak lahko bi šli še malo dlje, do obnovitve nekdanjega vlaka, ki bi zdaj v novem dizajnu in z novimi zamislimi postal prvorazredna turistična ikona.

Biciklisti imajo že sicer dovolj prostora, če pa ne, si ga zagotovo izsilijo. Naj omenimo samo Amsterdam in Ljubljano. Mimogrede: ko so zaprli obalno cesto med Koprom in Izolo, sta bila tu mišljena rekreacija in počitek v širšem smislu. Toda takoj so se tam namnožili kolesarji kot japonski dresnik, najbolj invazivna rastlina. Tudi pod vodo utegneš naleteti na zablodelega biciklista. Je že tako, da se udeleženci v prometu ne maramo in se omalovažujemo.

Skratka, v Švici se nihče ne vtika v korektnost ali spornost raznih gorskih vlakov in vlakcev, ki so vsi po vrsti svetovne znamenitosti. Pri nas pa bi se v obnovitev vlaka po Zgornjesavski dolini obregnil prav vsak samooklicani »poznavalec«. Da seveda o čem drznejšem, kot bi bilo iti še višje, niti ne govorimo. Recimo o triglavski železnici.

Kaže, da bo pri nas še kaka železnica končala kot kolesarska proga, saj kolesarskemu lobiju ni težko prepričati prebivalstva in veljakov, da je to odličen predvolilni golaž, da je vse bionapredno in še bolj, da bo ureditev kolesarske proge stala le nekaj lopat asfalta itd. Okoli projekta se ponavadi smuka krdelo navdušencev, a jih nenadoma ni nikjer več, ko je treba seči v žep ali obrniti kako lopato. Kdo bo, denimo, gasil požare po Kraškem robu? Kolesarji?

V mislih imamo predvsem bivšo ozkotirno progo med Trstom in Porečem, znano kot Parenzana, Porečanka. Zdaj je tu imenitna kolesarska pot, le da je tu in tam malce »pošvedrana«, recimo ob Luki, kjer mora nekaj tisoč tovornjakov na dan paziti na kolesarje, ki se smukajo med njimi. Kolesarji imajo že dolgo asfaltirano pot, vhod v Luko pa coprajo že leta. Ampak kaj smo že rekli: lokomotivo za bicikel, pa naj bo še tovornjak za bicikel!

Rekel sem, da utegne ta diskusija postati celo trdo ideološka; v to se zelo hitro zdrsne. Bomo namreč nekega dne opazovali, kako bodo tovornjaki iz Luke vozili kitajske zabojnike z dobrotami civilizacije, s Črnega Kala pa bodo domačini na kolesih in mopedih vseh vrst tovorili velikanske cule s pridelki. Je vendarle treba seči v roko za koprsko tržnico. Tako kot je bilo to nekdaj najbolj fotogenično v Pekingu ali Sajgonu. In tako kot so to počele naše none z velikimi jerbasi na glavah.

No, da ne bi preveč zašli v ideologizme, je treba priznati, da je to kajpak ena bolj perspektivnih oblik turizma v Sloveniji. Ampak ne ravno povsod in ne svojeglavo, kot da vseh drugih akterjev v prostoru ne bi bilo. Zato bo kakšni razgreti glavi še treba pojasniti, da je skalni usek v Kraški rob nekaj, česar se ne da kar tako ponoviti. In si tam omisliti spet nov poligon za igre in zabavo. Država s prostorsko omejeno ekonomijo mora vedeti, kaj hoče in kaj namerava, sicer ji bo igrala na piščal vsaka krajevna skupnost.

Dogodki čedalje hitreje opozarjajo, da se nam prostorske dileme poglabljajo, država pa se ni sposobna ustrezno odzivati. Če novega tira koprske železnice domnevno ni bilo sposobnih scoprati na desetine vrhunskih inženirjev in drugih strokovnjakov; zato pa so imeli toliko več besede razni kovačiči, severji, duhovniki itd. Ko bi jih ugledal, bi Frančišek vsekakor zinil: vatikanska kurija!

Čudno je, da se neki »opuščeni železnici« že vnaprej odpira vrata v sobane in zakulisja zdrah, ki bodo hitro tu. Če je Prometeju jastreb na Kavkazu več stoletij kljuval jetra, je morala biti tudi pečina, na kateri je bil izpostavljen ptici, nekaj vredna.

V tej deželici se preprosto ne da počistiti stvari za seboj. Raje kot nekaj vsaj začasno urejenega, pripravljenega za prihodnje rodove, se pusti t. i. degradirano zemljišče. In v končni posledici je že polovica Slovenije tako ali drugače degradirana. Tudi ljudje.