Kraljestvo za konja

Je v resnici tekmovanje dveh rivalov, Davida Camerona in Borisa Johnsona, ogrozilo prihodnost in ekonomijo Velike Britanije? Kdo bo septembra postal novi ministrski predsednik?

Objavljeno
08. julij 2016 12.35
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Na začetku je bila kampanja, sledil je referendum. Najprej je odstopil David Cameron, potem Boris Johnson, za njim še Nigel Farage. In ker se je pred dnevi od avtomobilistične televizijske oddaje Top Gear poslovil še Chris Evans, ki nikoli ni mogel stopiti v res velikanske čevlje prejšnjega voditelja Jeremyja Clarksona, so na televizijski postaji Sky News hitro pripravili prispevek Ali smo res zgube oziroma zakaj tako hitro odnehamo?. Ker sta v debati sodelovala le novinarja dveh konservativnih časopisov, Timesa in Daily Maila, sta bila najbolj kritična do tistega, ki kljub pritiskom edini ni odstopil s položaja – vodje laburistov in borca za socialne in delavske pravice Jeremyja Corbyna. »Včasih je treba vedeti, kdaj odnehati, in Corbyn tega ne ve«, »Corbyn uničuje svojo stranko«, sta govorila. »Boris Johnson se je častno umaknil«, »Johnson se je žrtvoval in to se mu bo obrestovalo«. Če sem bila po odstopu populističnega blondinca prepričana, da je njegova politična kariera zapečatena, mi je ob poslušanju teh besed postalo jasno, da ni tako dokončno in da se bo morda spet vzdignil iz pepela osovraženosti. Tako kot že tolikokrat prej.

Ko sem prejšnji mesec v Londonu obsedeno spremljala napeto pred- in poreferendumsko britansko politično dogajanje, se pogovarjala z znanci in neznanci, prebirala časopise, se najbolj veselila jutranjih nedeljskih obiskov v bližnji trgovini, kjer mi je prijazen pakistanski prodajalec v veliko vrečko zložil več kilogramov težke nedeljske izdaje, poslušala Radio 4, pogledala vsa predreferendumska soočenja in BBC-jeve dokumentarce o Davidu Cameronu in Borisu Johnsonu, sem se začela spraševati, ali morda ne gre pri vsej zgodbi o referendumu v resnici za skoraj shakespearovsko dramo o dveh rivalih, ki zaradi svoje ambicije destruktivno uničita kraljestvo, drug drugega in svoji karieri, krono pa potem pobere nekdo tretji.

Zadnjih štirinajst dni so se v britanski politiki vsak dan dogajale tako nepredvidljive stvari, da bi jim še dejanja v Juliju Cezarju stežka sledila. Po referendumu in vseh odstopih, po tem, ko nihče od politikov ni več hotel sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, je britanska realnost postala kaotična. Funt pada, bankirji vijejo roke, evropski birokrati žugajo, Škoti si želijo proč, na ulicah so demonstracije. Država je razdeljena na revne in bogate, urbane in ruralne, mlade in stare, sever in jug. Na površje so priplavali še grehi iz preteklosti: nekdanji ministrski predsednik Tony Blair ima po najnovejših ugotovitvah Chilcotove preiskave zaradi invazije na Irak tudi uradno zelo krvave roke, ne morejo jih umiti niti solze, ki jih je skoraj potočil na spovedniški tiskovni konferenci.

Pri Shakespearu boj za oblast nikoli ni le ideja ali metafora, ampak, kot piše gledališki teoretik Jan Kott, je to brezobziren boj živih ljudi, ki vsi sedijo okrog iste mize in skrivaj segajo po kroni. Toda vsako izdajstvo, vsaka ambicija, vsako zlo je kmalu maščevano, saj mehanizem zgodovine ujame v svoje kolesje še tako predrzne in pogumne. Na koncu je tako kot pri Richardu III.: en sam dober konj, s katerim bi lahko pobegnil, je vreden več kot celotno kraljestvo.

V Veliki Britaniji bo oktobra, v letu 400. obletnice dramatikove smrti, izšla biografija o Shakespearu, ki jo piše prav Boris Johnson (zanjo je že prejel presunljiv pol milijona funtov vreden honorar), a se očitno iz tragedij velikega barda ni prav veliko naučil.

Največji prijatelj med sovražniki

A pojdimo od začetka. Kdo sta pravzaprav dva glavna akterja, ki sta skuhala stanje stvari v Veliki Britanji. Cameron, rojen v premožni in urejeni družini, obogateni z modro kraljevsko krvjo (njegovi predniki so nezakonski potomci kralja Viljema IV.), in Johnson se poznata še iz Etona. Skupaj sta študirala tudi na Oxfordu. Johnson, ki je dve leti starejši, je bil vedno bolj zanimiv, pompozen in karizmatičen. Njegovi svetlolasi geni so velika mešanica narodov, ima nemške, francoske, ruske in turške korenine. Rodil se je v New Yorku, otroštvo je preživel v Bruslju. Vedno je bil gobezdava zvezda, okoli katere so krožili moški, ki so si želeli biti taki kot on, in ženske, ki niso natančno vedele, zakaj se jim zdi tako privlačen.

Toda Cameron je bil, za razliko od Johnsona, marljivejši in je končal študij z najboljšimi ocenami. Tiho se je prebijal do političnega vrha, kamor si je vedno želel. Johnson je to počel glasneje in bolj divje. Padal je in se pobiral. Ko je bil novinar Timesa, so ga odpustili, ker je ponaredil neki citat, presedlal je na Daily Telegraph, kjer je bil evroskeptični dopisnik iz Bruslja. Kmalu je bil vpleten v nov škandal, saj se je ujel v policijske prisluhe, ko je pretepaškemu prijatelju obljubil naslov novinarskega kolega, ki je o njem grdo pisal in se mu je zato hotel maščevati oziroma z njim fizično obračunati. »Kako močno ga boš poškodoval?« ga je hladno vprašal Johnson. »Ne preveč, ne bo imel zlomljene roke ali noge. Morda le kakšno črno oko.«

Ko se je vihar malo polegel, je Boris postal redni gost satirične politične televizijske oddaje I Got News For You, v kateri so mu humoristi in gostje radi očitali stare grehe in se norčevali iz njega, a je bil tako zabaven, da so ga gledalci oboževali. Bil je urednik tednika Spectator, kar je eden od novinarjev opisal: »To je tako, kot da bi opici zaupali dragoceno vazo iz dinastije Ming.« Ko je postal predstavnik za odnose z javnostmi pri konservativni stranki, je prišla na dan zgodba o njegovi ljubici (takrat je bil že drugič poročen), kar je najprej zanikal, a kasneje ponižno priznal. Zato so ga spet nagnali. Novinar Max Hastings je kasneje izjavil, da ga ne bi nikoli pustil samega z ženo ali denarnico. Ves čas je dvigoval prah, izjavljal neprimerne reči in se potem zanje naivno opravičeval.

Medtem je Cameron prišel na vrh in postal predsednik vlade. Bil je novo upanje zaprašene konservativne stranke. Karizmatičnega Borisa je prepričal, naj kandidira za londonskega župana, in četudi je bilo to mesto tradicionalno rezervirano za laburiste, je zmagal. Bil je neorganiziran, na sejah nepripravljen in menda strašno len in neodgovoren, a je s sodelavci leta 2012 uspešno izpeljal olimpijske igre, dal je zgraditi nekaj ne ravno lepih nebotičnikov, spogledoval se je s korporacijami in kapitalom, uvedel sistem za izposojo koles, začel graditi kolesarske steze in vedno nasmejal občane, zato so ga ti nagradili s še enim mandatom. Sumil je, da ga je Cameron podtaknil za župana le zato, da ga ne bi ogrožal na prestolu, čeprav je zatrjeval, da ga ključi hiše na ulici Dow­ning ne zanimajo. »Res bi rad postal pevec najboljše rock skupine na svetu, najboljši kitarist ali slikar. Ne pa premier. Prej se bom reinkarniral v olivo, kot postal predsednik vlade.«

Johnson obožuje Winstona Churchilla, o njem je pred časom napisal biografijo, v kateri se rad primerja z njim. »Glavna poanta moje knjige je, da lahko en sam človek vse spremeni.« A obstaja anekdota o Churchillu, ki je mantra za vsakega politika. Poleg Churchilla se je v parlamentu nekoč usedel mlad konservativni poslanec. »Kako lepo je sedeti na tej strani dvorane, med prijatelji, in gledati sovražnike na drugi strani,« je dejal staremu možu s cigaro, ta pa ga je podučil: »Nikakor ne, mladi mož. Sediš med sovražniki, na drugi strani dvorane pa je opozicija.«

Največji sovražnik med prijatelji

Ker je evroskeptična stranka Ukip, ki jo je vodil še en populist, Nigel Farage, postajala tretja najmočnejša stranka v državi (četudi ni bila v parlamentu), se je Cameron odločil, da bo o britanski prihodnosti v EU razpisal referendum. Zdelo se mu je, da ne bo veliko tvegal, ali pa je bil zgolj domišljav. Nekoč je bil tudi sam velik evroskeptik, a je zdaj obrnil ploščo. Zelo si je želel, da bi ga Johnson v kampanji podprl. Boris se dolgo ni mogel odločiti. Februarja pa je v kolumni, ki jo redno piše za Telegraph (za kolumne prejme kar 250.000 funtov na leto, čemur sam pravi »ah, zgolj hrana za piščance«), razkril, da sicer noče nasprotovati Cameronu in vladi, a se je kljub temu odločil, da se bo pridružil kampanji za odhod iz EU. Govori se, da je napisal dve kolumni, eno za brexit in eno za EU, in kot pravijo viri, je bila slednja veliko bolj prepričljiva, a je kljub temu objavil prvo in se spustil v vojno s Cameronom. Na svojo stran je pritegnil nekaj vidnih konservativcev, med njimi ministra za pravosodje in nekdanjega novinarja Michaela Gova ter ministrico za energijo Andreo ­Leadsom.

Aprila so v časopisni anketi spraševali, s katerim politikom bi bralci najraje odšli na večerjo. Boris je bil absolutni zmagovalec, nekje globoko pod njim se je presenetljivo znašel Corbyn, še globlje je bil Cameron. Johnsonova zabavna predreferendumska kampanja je bila kljub dvomljivim podatkom zelo privlačna za fotografe in filmske kamere. Tudi sama sem v Londonu nepričakovano naletela nanjo: cirkus Boris, mi je razložil mimoidoči moški. Johnson, velikanski kot severni medved v premajhni obleki, veliko smeha, sem in tja spontan aplavz, stiski rok, vzkliki, trepljanje, spogledovanje, koketiranje, čestitke. In pisana karavana je izginila za vogalom tako hitro, kot se je prikazala.

Presenečeni nad zmago

Borisov oče in brat sta bila glasna podpornika Velike Britanije v EU, prav tako njegova sestra Rachel Johnson, ki je kolumnistka sobotnega Maila, a ga je v članku kljub temu podprla: »Brexit privlači upornike, ki se jim v očeh svetijo oddaljeni horizonti, ki sovražijo to, da jim nekdo drug govori, kaj morajo storiti, ki so po vsej verjetnosti imeli avtoritativne očete, ali pa so v šoli imeli opravka z nasilnimi učitelji. Nasprotniki brexita pa so ljudje, ki se bojijo vsakršnega tveganja in radi ubogajo druge.« Neverjetno je bilo, da se je Johnsonu vse, kar je med kampanjo populističnega zinil, obrestovalo.

Ko je Barack Obama prišel podpret Camerona, je rekel, da ameriški predsednik sovraži Veliko Britanijo, ker ima kenijske korenine. Del javnosti je bil ogorčen, preostali del pa navdušen, saj se je zdelo, da se je po Blairu, ki so mu rekli ameriški pudelj, Johnson končno upal upreti ZDA. Kampanja brexitovcev je postajala vedno bolj nacionalistična ter usmerjena proti imigrantom in se je že nevarno spogledovala z besednjakom Nigela Faragea. Po umoru laburistične poslanke Jo Cox, ustrelil jo je pripadnik skrajnih desničarskih strank in gibanj, je Johnson omilil sovražni govor in se začel hvaliti s svojimi turškimi koreninami. A kot je dejal eden od političnih analitikov, dejstvo je, da Johnson v vsej kampanji ni povedal niti ene konsistentne stvari, niti enega prepričljivega argumenta.

Zdelo se je, da v petek, 24. junija, po objavi rezultatov, brexitovci niso pričakovali zmage. Že ponoči, ko je kazalo, da bo zmagala nasprotna stran, so kar odpovedali zabave v South Banku, je pa bil zato že navsezgodaj zjutraj zelo zgovoren in vesel Nigel Farage. Boris se je iz svoje hiše v Islingtonu prikazal šele po odstopu Davida Camerona. Na ulici ga je pričakala množica jeznih mladih protestnikov, njegov avto so na ulici spontano obkrožil kolesarji in mu za nekaj dolgih minut onemogočili vožnjo.

Na tiskovni konferenci se je zdelo, da je presenečen in ne ve, kako naprej. Kot natančno opisujejo v Sunday Timesu, so začeli brexitovci v ozadju in za Borisovim hrbtom počasi stegovati roke po kroni. Sarah Vine, kolumnistka Daily Maila in žena Michaela Gova ter nekdanja najboljša prijateljica Cameronove soproge, je menda po pomoti poslala mejl napačni osebi, namenjen je bil njenemu možu, a je prikapljal v javnost. V njem mu kot prava Lady Macbeth piše, da je veliko sposobnejši od Johnsona, ki mu njegovi podporniki ne zaupajo več, da je Boris nepriljubljen tudi pri Rupertu Murdochu in nesposoben prevzeti najvišji položaj v državi. Drugi nož v hrbet je Johnson dobil, ko je, površen in neorganiziran, pozabil odpisati kolegici in brexitovki Andrei Leadsom, ki mu je v zameno za eno najpomembnejših ministrstev ponujala vso podporo in lojalnost pri pohodu na premier­ski stol. Ker od njega več ur ni prejela odgovora, se je odločila, da bo tudi sama kandidirala za mesto premierke.

Borisova hiša iz kart se je začela podirati. V skrbno izbranem hotelu St. Ermin's, kjer je leta 1940 Winston Churchill zbral najboljše vojaško osebje za boj proti nemškemu sovragu, je Johnson najprej govoril o svetli prihodnosti države, potem pa nenapovedano izjavil, da se odpoveduje kandidaturi za ministrskega predsednika. Nekatere njegove sodelavke so zajokale. Bivši konservativni minister Michael Heseltine pa je po vsem tem dejal: »Johnson je kot general, ki je popeljal svojo vojsko v vojno, ko pa je zagledal prvo bitko, je zapustil bojno polje. Nikoli še nisem videl česa tako podlega in neodgovornega. Moral bo živeti s sramoto, ki jo je skuhal.«

V naslednjih dneh je iz še ne čisto znanih razlogov odstopil tudi Farage, ki je deset let vodil stranko Ukip: »Nazaj sem dobil svojo državo, zdaj pa si želim nazaj še svoje življenje.« Populisti, ki so zaigrali usodo svojega naroda, so zapustili prizorišče.

Ampak tako kot pri Shakespearu je okoli kralja ali dveh glavnih junakov vedno več tistih, ki se borijo za oblast. In vsak je drugačen: prvi je pretkan, drugi predrzen, tretji okruten, četrti skrivnosten in tih. Vedno sem mislila, da je Jago v tej brexitovski drami pravzaprav Nigel Farage, da bo on pobral smetano zmage, in čeprav sem dramaturginja in ljubiteljica dobrih kriminalk, sem pozabila, da je na koncu najuspešnejši oziroma najbolj morilski tisti, ki je čisto neopazen. Nekarizmatični Michael Gove, ki je bival v senci velikega Borisa, je bil očitno volk, preoblečen v sivo ovco. Govoril je, da ima že spisan premierski program, da ima kot brexitovec moralno avtoriteto in pravico zavihteti se na najvišji stol v državi, in po njegovem je to, da je izdal Johnsona, kazalo, da je močan, saj je pokazal, da stoji za svojimi načeli in da se je pripravljen boriti zanje. A tudi njemu ni uspelo.

Po končnih seštevanjih ni prišel v finale, znašel se je namreč šele na tretjem mestu. Za premiersko krono se bosta septembra borili devetinpetdesetletna notranja ministrica Theresa May, ki ima največ možnosti za zmago – tiha, dolgočasna, a odločna pastorjeva hči, ki je bila na referendumu na strani EU in pri svojih odločitvah rada posluša strokovnjake, ter Andrea Leadsom (za njo stoji Johnson), ki je podpirala brexit – trda konservativka, ki med drugim ni najbolj navdušena nad porokami homoseksualcev. Očitno prihajajo časi političark. Morda tudi čez lužo.

                                                                  * * *

V tej drami pa so pravi negativni junaki skoraj nevidni, saj se pretvarjajo, da z nastalo situacijo v Veliki Britaniji nimajo čisto nič, čeprav se je prav zaradi njih vse začelo – Evropska birokracija je še enkrat dokazala, da zna samo še groziti (tako kot je to lani prav takšen čas počela Grčiji) in je nesposobna samorefleksije ter spremembe. Tudi o njih je že v drami Koriolan pisal Shakespeare: »Plemenito ste služili domovini in ji niste služili plemenito ... Bili ste bič njenim sovražnikom, bili ste šiba njenim prijateljem; preprostega ljudstva v resnici niste ljubili.«