Lekadol za Toneta

Ministra kar glava boli od skrbi.

Objavljeno
21. april 2017 14.06
Anja Golob
Anja Golob

Kaže, da minister svojega šefa slabo posluša, saj nenehno jamra, da ne ve, kje naj vzame denar, in očitno precej manj nenehno – išče rešitve. Človek se mi resno smili. Proračun ne bo dovolj, vije roke in tarna, potrebni bodo dodatni viri, osem milijonov za prispevke samozaposlenih v kulturi na leto, jejhata, jejhata. Ministra kar glava boli od skrbi.

Pred dobrimi dva tisoč šeststo leti je v Miletu na zahodni obali Anatolije živel Tales. Na polno so ga tam okrog zezali, kako da s svojim filozofiranjem zapravlja čas in ni sposoben zaslužiti zase, kako da se šlepa na druge, ki trdo delajo in v potu lastnih zgaranih obrazov proizvajajo presežno vrednost za svoje šefe in drobtinice za lastno preživetje. Zveni znano? Tales je to nekaj časa prenašal, nakar se je odločil, da zmerljivcem uprizori eno kratko lekcijo. Tako, vzgojne narave.

Ne sili v leva, ko počiva

Po Miletu rasto oljke in v njih naravi je, da dajejo jako okusen plod, iz katerega se stisne olje. V prešah. No, slednje je, vse, pred zimo po celem Miletu za drobiž pokupiti Tales. Ljudje so se mu krohotali v brk, češ, stari, ti nisi pri pravi, kaj ti je, že itak nimaš, pa še, kar imaš, boš vtaknil v to kramo, le kaj ti bo. Tales se ni pustil motiti, najel je skladišče in dal vse preše spraviti vanj. Potem je lepo sedel in predel, štrikal štumfke ter zgledno matematiziral in filozofiral do naslednje jeseni.

Preostanek zgodbe je znan: prišla je spet jesen, pridelovalci so obrali oljke, potem pa ... no, naš Tales je kar konkretno napolnil svoj žiroračun. Ko je namreč povprečen pridelovalec oljk pred izbiro – pustiti, da obrani plod zgnije, ali pa prešo najeti –, sta njegova odločitev pa tudi nauk te prilike tako rekoč na dlani: Tales kopičenja denarja sicer ni prišteval med primarne razloge lastnega bivanja, skrajno učinkovito pa je dokazal, da poseben problem, če se zmiga v to smer, ta reč pa ravno ni.

»Napačni« sklepi

V enem zadnjih lanskih Panoptikumov na nacionalki je Boštjan Tadel iz službe za stike z javnostmi ministrstva za kulturo zanikal, da bi bilo cilj slednjega, ko je pred novim letom ekspresno sprejemalo novo uredbo na področju samozaposlenih v kulturi, varčevanje oziroma zniževanje števila samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna.

Samozaposleni naj bi, skratka, vlekli napačne sklepe tako iz hitrosti sprejemanja uredbe, izrazito kratkega časa, prej namenjenega javni razpravi o predlogih sprememb, neupoštevanja večine popravkov, ki so bili kljub temu podani, kot tudi iz ministrovih vse pogostejših besed o prezasičenosti trga s »produkti« kulture in izraženih dvomov o tem, ali toliko kulturnih delavcev v tej državi lahko preživi (le en primer: Studio ob 17h, 10. 1. 2017). Narobe smo razumeli in napak smo sklepali. Ministrstvo ne varčuje. Novo uredbo je, četudi se zaveda njenih pomanjkljivosti, moralo sprejeti, da bi ujelo (svoj) rok, sicer bi stvar (po Tadlovih besedah) propadla, no, zdaj pa bodo potrebne »zgolj« korekcije.

Neznosna lahkost sprejemanja uredb

Vprašanje, kako naj »deležniki« resno jemljemo organ v sestavi vlade, ki zato, da bi ujel rok, ki si ga je sam postavil, sprejme tako rekoč karkoli, predvsem pa nekaj, za kar sam ve, da je defektno, da torej pač nekaj sprejme, puščam tu ob strani. Ker resnično pojma nimam. Isto velja za vprašanje, kako naj resno jemljemo državo, ki na tak način obravnava naš profesionalni angažma.

Verjetno narobe razumem in napak sklepam, sem le samozaposlena v kulturi, ko na podlagi natančnega spremljanja obnašanja ministrstva do samozaposlenih izvajam mnenje, da država dejansko ne ve, kaj bi z nami, da pa ji je jasno vsaj, da bi se nas z veseljem odkrižala, ker ji predstavljamo precej zoprn trn v peti že samo s svojim obstojem – pogled, ki se ga s primerjavo višine razdeljenih sredstev med porabniki že znotraj kulturnega proračuna, znotraj vseh na državni ravni pa sploh, nikakor ne da upravičiti, naj država »vlaganje« v nas še tako strastno razume kot »zapravljanje«.

Mravlje in črički

Kdorkoli zasede mesto ministra za kulturo, se v tej državi z nami slej ko prej mora ukvarjati, saj ostaja področje akutno neurejeno, kar ne koristi nikomur, saj nas je samozaposlenih drastično manj, kot je, denimo, upokojencev – kar pojasnjuje, čemu teflonski Karl in klika brezsramno puščajo neurejeno področje pokojnin. Kljub temu se v nas vtakne vsaka vlada, v čemer je nekaj protestantskega. V sebi vidijo vlade predstavnico ljudstva, ljudstvo pa kot mravlje – in nas kot čričke. Raven diletantizma ukvarjanja s problematiko niha, nikoli pa ne preide v karkoli produktivnega ali celo kreativnega, čas – in z njim naša življenja – pa medtem odteka v nepovrat.

Bilo bi torej vtikanje aktualne vlade v problem samozaposlenih morda komu zabavno, nepomembno in pač še en faux pas več v nizu, pa je zastavek v ozadju vse preresen in preveč skrb zbujajoč: opisana metoda sprejema omenjene uredbe omogoča razumevanje, da se je država postavila na stališče, ko samozaposlene vidi kot zajedavce, ki uživamo na tuj račun. To pa je skrajno problematično – ker namreč ni res, za kar je moč navesti številne dokaze (glej, denimo, produkcijski multiplikator spodaj), če pa državna oblast zavzame tako pozicijo, jo legitimira. Moment.

Ne vem, a se mi razumemo. Stvar dejansko ni več hecna. Morda je končno vendar čas, da vlada in njeno ministrstvo za kulturo najdeta koga za svoj dopolnilni pouk, če jima samima bistvo, smisel in dobrobiti statusa samozaposlenega v kulturi za celotno družbo (še vedno) niso jasni. Na podlagi pavšalnih posploševanj relevantna debata namreč ni mogoča, govorimo pa o delu ter posledično življenjih 2666 ljudi in njihove neposredne okolice.

Seveda tudi v opisanem primeru razpoznavamo niti ne tako zelo nov patetični trend te vlade: biti večini všečna. Njena brezglava onegavljenja z begunsko problematiko so še en krasen primer za to. Jasno je tu zato treba (znova in znova) reči: prenehajte iz kulture delati kolateralno škodo. Dovolj je. In preveč. Vrh glave smo vas siti.

Produkcijski multiplikator

Skrajno alarmantno je tudi, da prej omenjeni predstavnik MzK, predvsem pa njegov šef vse pogosteje omenjata nove vire financiranja, ki da jih je nujno pridobiti, saj se na zgolj proračun baje ni zanašati. Halo? Razumemo, saj nismo od včeraj, toda to nikakor ne more biti opravičilo za katastrofo, na katero nas na tak način verjetno skušajo pripraviti: mar je MzK opustilo aktivni boj za povečanje proračunske postavke, namenjene kulturi oziroma za njeno vrnitev vsaj na raven iz leta 2009, odkar se sredstva vsako leto manjšajo? Minister ne razume, čemu velja prav zdaj in prav tu sredstva za kulturo drastično zvišati? Ker se iz sranja, v katerem smo, ne bomo izkopali drugače kot s kulturo. Poleg tega znaša izračunani, javno objavljeni produkcijski multiplikator v Sloveniji 1,5 za jedrno kulturo ter 1,7–1,9 za kulturne in kreativne industrije. Če morda sam prispevek k vobči družbeni dobrobiti za tako imenovano levo vlado ne bi bil dovolj.

Preše

Ker čas teče in ker nič ne kaže, da se bo kaj konkretnega spremenilo, preden se nam brade x-krat ovijejo okrog kamnite mize, mi pa bi vendarle radi živeli in delali tu, v tej državi in v tem jeziku, naj mi bo kljub dejstvu res bizarnega pomanjkanja znanja iz ekonomije vendarle dovoljeno napotiti v smer skladišča preš. Pri čemer morda dodam, da jaz za to nisem plačana. Obstajajo pa ljudje, ki so. Vsak mesec.

Recimo, da namenja država ta čas za prispevke samozaposlenih v kulturi povprečno 8 milijonov evrov. Večina samozaposlenih spričo narave svojega dela deluje v nevladnem sektorju. MzK na svoji spletni strani objavlja Poročilo o (so)financiranju kulturnih programov in projektov v letu 2015, iz katerega je moč razbrati, da je bilo po rebalansu proračuna za programe in projekte nevladnih organizacij na področju uprizoritvenih umetnosti namenjenih 1.539.901 evro, za glasbene programe in projekte nevladnih organizacij in posameznikov 1.659.610 evrov, za vizualne umetnostne programe nevladnikov 1.031.985 evrov ter za področje intermedijskih umetnosti nevladnikov 508.741 evrov. To znese skupno (založništvo ni vključeno) 4.740.237 evrov.

Statistični urad RS na svoji spletni strani v nekoliko opotekavi slovenščini, a vendarle, poroča, da so leta 2015 tuji turisti »ustvarili skoraj 2.707.000 prihodov ali za 12 odstotkov več kot v letu 2014, in več kot 6.614.000 prenočitev ali 9 odstotkov več kot v letu 2014«.

SKT

Po vzoru citytax mesta Berlin predlagam državi, da začne takoj zaračunavati SKT – slovensko kulturno takso. Ne Slovenkam in Slovencem, ki počitnikujejo doma, oni že plačujejo davke in oddiha si res ne rabijo kvariti s kulturo, ježešna, marveč tujim gostom. Ni treba dosti – 1 evro bo dovolj. In niti ni treba 1 evro na prenočitev, dovolj je za začetek 1 evro na prihod – ne glede na število prenočitev. Če bi to napravili v letu 2014, bi imeli po podatkih Statističnega urada RS na razpolago 2.707.000 evrov. V primerjavi s povprečno 8 milijoni evrov na leto za prispevke samozaposlenih bi to pomenilo skoraj 34 odstotkov dodatnega denarja, v primerjavi s 4,7 milijona programskih sredstev (brez založništva) pa kar dobrih 57 odstotkov dodatnih sredstev. V seštevku več kot petino dodatnih sredstev.

Nemogoče je, da bi 1 evro prispevka za kulturo kogarkoli odvrnil od obiska Slovenije, posebej če turistom ob prihodu z letakom na recikliranem kartonu, izdelanem v ta namen (ki je hkrati knjižna kazalka, produkt slovenskih oblikovalskih naporov), jasno pojasnimo, čemu ga prispevajo in zakaj je to tako pomembno – tudi zanje. S tem se namreč posredno tudi sami postavimo za svojo kulturo, prav kulturni turizem pa je, kot vemo, razvijajoča se panoga jako obetavnih prihodkov. Za neodvisno sceno in samozaposlene v njej pa bi omenjena sredstva, ker nismo navajeni dobrih novic, najbrž sprva pomenila manjši šok, saj bi vsaj začela takoj omogočati preživetje protagonistov in stabilizacijo njihovih razmer za delo.

Just do it!

Da je to potuha za državo, je jasno, a ker se očitno ne bo zganila in ker očitno dejansko ne razume, kaj ima od nas in zakaj smo nujni za njeno preživetje, je najbrž res najmanj, kar lahko od nje pričakujemo, ustrezna zakonska podlaga ter transparentno izvajanje postopkov, potrebnih za to, da se začne opisani predlog čim prej izvajati. Hm. Predlagam uredbo. Da je pri sprejemanju slednjih lahko kar se da urna in okretna, je, kot smo videli, že dokazala.

Utopično? A, dajte no – so bila svoj čas tudi letala in penicilin. Napačno izračunano? Popravite, dopolnite. Nemogoče? Bolj od stanja, v katerem je slovenska kultura trenutno, gotovo ne. Pred vrati so prvomajski prazniki, tradicionalni prvi pokazatelj razpoloženja turistov glede destinacije Slovenija. Prav kmalu jim bo sledila visoka sezona. Torej?