Ljubezen iz interesa

Pregovor, da je ljubezen slepa, vsaj nekoliko pojasnjuje naklonjenost dela slovenske javnosti do Rusije.
Objavljeno
06. april 2018 15.12
Vojko Volk
Vojko Volk
Med narodoma, Slovenci in Rusi, ni posebej otipljivih zgodovinskih povezav niti družbenih in verskih vezi, kakršne povezujejo Ruse s Srbi, Bolgari in drugimi pravoslavnimi narodi. Del pojasnila o naklonjenosti narodov Rusiji pa prispeva kar Putin sam, ko opiše pomen novinarstva: »Ko gre za zbiranje podatkov, se novinarstvo zelo malo, če sploh, razlikuje od obveščevalnih dejavnosti.«

Mnogi so hvaležni Rusiji, ker je veliko prispevala k porazu fašizma, drugi smo bolj hvaležni slovenskim partizanom, ker so, razen koščka Prekmurja, predvsem sami osvobodili Slovenijo in postavili temelje slovenski državi, ki smo si jo izborili kljub nasprotovanju mnogih, tudi Moskve.

Nas pa z Rusi povezuje nekaj usodnih sporov, najbolj tisti iz prelomnega leta 1948, ko je Titov upor Stalinu stresel svet, nas pa obvaroval pred sovjetskim tipom komunizma, ki ga je Moskvi uspelo vsiliti vsem, razen Jugoslaviji. Ko je Sovjetska zveza uvedla sankcije in hotela Jugoslavijo izstradati, je bila za naše preživetje odločilna pomoč ZDA z izdatnimi pošiljkami žita ter tehnične in vojaške opreme. Hruščov je Titu očital, da se hrani s kapitalističnim žitom.

Čeprav je Slovenija trdno zasidrana na trgu EU, ki je najmočnejše gospodarstvo sveta, kjer ustvarimo tri četrtine blagovne menjave, del slovenskih medijev nenehno dokazuje, da je Rusija za Slovenijo gospodarsko zelo pomembna. A nam je po podatkih o blagovni menjavi šele dvanajsti partner, četrti zunaj EU, za Srbijo, BiH in Kitajsko. Delež izvoza Krke v Rusijo je okrog 23 odstotkov, medtem ko je delež izvoza v EU skoraj 58 odstotkov.

V enem od svojih znamenitih govorov je ameriški senator Pat Moynihan takole pozval k razumni razpravi: »Vsak ima pravico do svojega mnenja, nima pa vsak pravice do svojih dejstev.«

Rusija je obetavno gospodarsko rast in povečan politični ugled v svetu zaigrala leta 2014, ko je nespametno in brez potrebe poteptala dobesedno vsa temeljna načela mednarodnega prava o miroljubnem reševanju sporov in razglasila priključitev Krima.

Zaradi zahodnih sankcij, še bolj pa zaradi padca cen nafte na svetovnih trgih je Rusija v letu in pol izgubila več kot tretjino letnega narodnega dohodka, do lani pa že skoraj polovico. Leta 2013 je letni ruski BDP znašal 2230 milijard evrov in Rusija je bila osmo gospodarstvo sveta, v letu 2016 pa je ruski BDP padel na vsega 1283 milijard evrov in Rusija je postala šele dvanajsto gospodarstvo sveta, na ravni Španije.

Strahoten padec gospodarstva, rekorden tudi v svetovnih razmerah, je pustil globok pečat na celotni družbi. Rusija je postala država z vojaško močjo ZDA in gospodarsko močjo Španije. Takšno razmerje ni vzdržno in postaja vse bolj nevarno. V Rusiji spoznavajo, kako težko je ohraniti vpliv v svetu, če si gospodarsko šibak in nimaš visokotehnoloških izdelkov, zanimivih za svet in zlasti za mlade, za zbujanje pozornosti pa ti ostane samo še vojaška moč in grožnja z njo.

Predsednik Putin je pred volitvami, ki jih ni mogel izgubiti, ker ga ni imel kdo premagati, sporočil svetu, da ima nepremagljivo raketo, ki lahko zadene katero koli točko na planetu: »Nihče ni poslušal, zdaj boste slišali.« Izjava potrjuje jezo ruskega predsednika do zahoda, jeza pa ni nikoli dober svetovalec.

Potem ko je v skrivnostnih okoliščinah zaradi zastrupitve z radioaktivnim plutonijem leta 2006 v Londonu preminil nekdanji ruski agent Aleksander Litvinenko, se je podobna zgodba ponovila letos s skrivnostno zastrupitvijo Sergeja Skripala in njegove hčere Julije. Tako kot v primeru Litvinenko tudi tu ni bila in najbrž nikoli ne bo dokazana odgovornost Rusije, zato so možna ugibanja. Uporaba ruskega plina namesto bolj razširjenega strupa ali banalnega »padca« s stolpnice nakazuje, da je bil napad ali podtaknjen Rusom ali pa še eno sporočilo jezne Rusije zahodu.

Odločen odgovor zahoda je brez dvoma pomenil, da smo se končno slišali. Izgon ruskih diplomatov je bil v večini zahodnih držav hiter zato, ker je šlo za odgovor na politični, in ne na pravni ravni, ki bi potreboval utemeljitve in dokaze. Zgovorno je bilo ravnanje Nemčije, ki je zjutraj izgnala ruske diplomate, popoldne pa se je z Rusi dogovorila za začetek gradnje plinovoda Severni tok 2. EU in Rusija vsaj gospodarsko druga brez druge ne moreta, na politično zbližanje, ki se na obeh straneh že predolgo odlaša, pa še čakamo.

Tokratni odgovor zahoda je odziv na vsa prejšnja Putinova početja, še zlasti na njegovo vztrajno politično in finančno podporo evropski skrajni desnici, ki se zavzema za razgradnjo EU, odpravo evra in obnovo nacionalnih držav. Pri tem se Trump in Putin povsem ujemata, ker ju moti gospodarska premoč EU. Tako Rusija kot ZDA bi se neprimerno lažje pogajale s posamičnimi državami kot pa z evropsko komisijo, ki v trgovinskih zadevah zastopa EU.

Putin je v Moskvi gostil domala vse vodilne skrajne desničarje, ki ga naravnost obožujejo, od Marine Le Pen do nizozemskega Geerta Wildersa, manj pomembne pa je sprejemal zunanji minister Lavrov, tudi letošnjega zmagovalca italijanskih volitev, Mattea Salvinija, ostrega protievropskega vodjo stranke Liga. Zato ne čudi, da je Salvini te dni napovedal enostransko odpravo sankcij zoper Rusijo, če mu le uspe sestaviti vlado.

Kako nenavadna je slovenska naklonjenost do Rusije, priča njen odnos do Avstrije, ki ruski plin kupuje ceneje od nas, pa čeprav jih ne veže slovanska kri. Rusija odsvetuje Sloveniji notifikacijo avstrijske državne pogodbe (ADP), kar je tiha podpora stališču Avstrije, da Slovenija ni naslednica Jugoslavije. Hvaležna Avstrija pa se odpove izgonu diplomatov in potrdi nevtralnost. Nevtralnost zlošči le občasno in po potrebi.

V mednarodnih odnosih ni bratstev niti ljubezni, je samo ljubezen iz interesa.