Ljubezenska pisma na brezovem lubju

V filmu Luca Guadagnina Jaz sem ljubezen se glavna junakinja (igra jo Tilda Swinton), ki je poročena z aristokratskim bogatašem, zaljubi v mladega kuharja, ki je prijatelj njenega sina. Prizor, v katerem se zaljubi, je tak kliše, ampak deluje, ker zna ljubezen tudi največjemu klišeju izbrisati z obraza spomin in banalnost. Oblečena je v rdečo obleko in s prijateljicami klepeta v restavraciji, ko pred njo postavijo hrano, ki jo je pripravil kuhar, njen krožnik kar naenkrat zažari, preostala restavracija se ovije v temo, ne sliši več klepeta prijateljic, ničesar več ni, le intenzivne barve hrane na krožniku, ki jo okuša z vso nežnostjo in si želi, da bi ta vmesni čas in prostor med fantazijo in realnostjo lahko trajal večno. Zaljubi se v okus, vonj, podobo, barve, metafiziko užitka, v fantazijo, v lepoto.

Že pokojni nevrolog Oliver Sacks je nekoč dejal, da si je, ko se je zaljubil, zaželel, da bi lahko opazoval, kaj se medtem dogaja v njegovih možganih. Kateri predeli zažarijo, katere kemikalije se spremenijo v orkan in kateri hormoni začnejo utripati? Helen Fisher je ameriška nevroznanstvenica, ki se ukvarja prav s tem – proučuje možgane zaljubljencev. V knjigi Anatomija ljubezni (založba UMco, prevod Helena Marko) raziskuje, kaj zaneti zaljubljenost, in piše, da mora biti tu najprej pravi trenutek, ko nekoga ugledamo, da ovire in težave največkrat samo še podžigajo norost, ki ji rečemo zatreskanost, ta pa se hrani s sanjarjenjem in fantaziranjem o ljubljeni osebi. Pomagajo skrivnostnost, pravi vonj, kemija oziroma dopaminski, serotoninski, testosteronski in estrogenski možganski sistemi in vse tisto najlepše, o čemer poje Ella Fitzgerald – kako nekdo srkne čaj, kako nagne glavo in kako se nasmeji.

Zelo pomembne so tudi izkušnje iz otroštva, pravi Helen Fisher, velikokrat se namreč zgodi, da nas privlačijo ljudje, ki nas spominjajo na mamo ali očeta, s katerim imamo nerešene odnose, saj podzavestno upamo, da bomo s partnerjem zgladili tisto, česar nismo mogli s starši. Prav tako se velikokrat zaljubimo v nekoga, ki ima podobne lastnosti kot naš mladostni prijatelj, nekdo, ki je razširil naše obzorje, s katerim smo delili izkušnje, ki nam je pomagal dojemati samega sebe, s katerim smo počeli vznemirljive stvari. Vsemu temu nevrologinja pravi ljubezenski zemljevid, to je nekakšen mentalni in nezavedni seznam lastnosti, ki jih bomo kasneje iskali v svojem idealnem partnerju.

Ta zemljevid začnemo sestavljati zgodaj, že pri petih oziroma osmih letih. V otroštvu nam recimo postanejo všeč neki vonji in nas odbijajo drugi, navadimo se na načine komunikacije, ki obstajajo v družini – lahko je mirna, lahko histerična, prijazna, agresivna, pomembno je tudi, kakšni so naši starši, kako nas razumejo, potolažijo ali ignorirajo, so prijazni ali hladni. Vse to se kasneje odraža v naših ljubezenskih odnosih. V najstniških letih ljubezenski zemljevid preplavijo še seksualni občutki in takrat nam postane bolj jasno, kakšen telesni in mentalni tip moškega ali ženske nam je všeč. Počasi si začnemo v glavi sestavljati podobo idealnega partnerja, in čeprav se potem v realnosti zaljubimo v nekoga, ki je daleč od našega ideala, njegove nedoslednosti namenoma prezremo. In kaj se zgodi, ko ga srečamo in ko preskoči iskrica?

Helen Fisher je našla sedemnajst sveže zaljubljenih posameznikov in jim s pomočjo najnovejše tehnologije pogledala v možgane. Največ aktivnosti je zaznala v ventralno-tegmentalnem območju, ki je minitovarna za nagrajevanje oziroma možganska mreža, ki v nas zbuja iskanje, želje, hrepenenje, energijo in motivacijo. Ni čudno, ugotavlja nevrologinja, da imajo zaljubljenci toliko energije, da so omotični in raztreseni, optimistični in zmedeni, polni življenja in žareči, saj so na naravnem spidu. Ugotovila je tudi, da med moškimi in ženskimi zaljubljenimi možgani ni bilo razlike. Proučila je tudi možgane srečnih parov, ki so bili skupaj več kot dvajset let in so trdili, da so še vedno zaljubljeni, in res je bilo območje, ki je povezano z začetno fazo strastne romantične ljubezni, pri njih aktivno kot pri sveže zaljubljenih, le anksioznosti, ki jo imajo slednji obilo, pri zrelih zaljubljencih ni bilo mogoče opaziti.

Čeprav mnogi sodobni psihoterapevti trdijo, da romantična ljubezen ne obstaja, je Helen Fisher prepričana, da je to človekov prvinski nagon. Antropologi ugotavljajo, da romantično ljubezen poznajo različna ljudstva in da obstaja že od nekdaj. Spomnimo se na lepoto Visoke pesmi ali na misel duhovnika Andreasa Capellanusa, ki je živel v 12. stoletju in je romantično ljubezen natančno in preprosto opisal: »Ljubezen je določeno prirojeno trpljenje, ki izhaja iz gledanja in pretiranega premišljevanja o lepoti nasprotnega spola, zaradi česar si ena oseba bolj kot karkoli drugega želi objema druge osebe.« Vsa ljudstva poznajo ljubezenske mite, pesmi, ljubezenske talismane in napoje, skrivne zmenke in prevare, pri vseh sta osvajanje in zapeljevanje zelo podobni, največkrat povezani z glasbo ali ljubezenskimi pismi. Vzhodni Čeroki so na primer verjeli, da če mlad moški opolnoči zapoje dekletu, bo začela obsesivno misliti nanj in jo bo začel neustavljivo privlačiti, jukagirska dekleta iz severovzhodne Sibirije pa so fantom pisala ljubezenska pisma na brezovo lubje.

Helen Fisher pravi, da se še nikoli v zgodovini nismo tako zagnano trudili za naše odnose, res je tudi, da v današnjem času obstaja več srečnih zvez kot nekoč, a le zato, ker imajo nesrečni pari možnost, da se ločijo. Danes se za nasvete lahko obrnemo na različne terapevte, prebiramo knjige za samopomoč, obstaja nešteto aplikacij, ki nam obljubljajo vznemirljivo ljubezensko življenje. Ampak ker verjamem, da lahko melanholijo pozdravi še večja melanholija, mislim, da je tudi za romantično ljubezen bolj od terapevtov in predvidljivih knjig za samopomoč pomembna umetnost – filmi, gledališče in literatura, ki pomagajo graditi naš notranji svet, spreminjajo misli in zatrepetajo čustva.

Ljubezen je težko razložiti, saj od nje pričakujemo toliko stvari: da je nora, divja, da je ognjemet, da lepi odnos, da je tukaj, da beži, predvsem pa nam zna ljubezen odkrivati samega sebe takšnega, kot ga še nismo poznali.

Francoski pisatelj Stendhal je leta 1826 napisal knjigo O ljubezni, v kateri je analiziral to čustvo. Bil je strašno razočaran, ker so v času njegovega življenja prodali le sedemindvajset izvodov. Zato je kar v treh predgovorih skušal razložiti, komu je ta knjiga namenjena oziroma komu ni, a je bralstvo tako zožil, da ni čudno, da se knjiga ni dobro prodajala. Poudaril je, da racionalnim ljudem vsekakor ni namenjena, recimo bogatašem, ki imajo radi grobe radosti in imajo pozitivne ideje ter svoj duh usmerjajo v koristne reči, oni naj to knjigo kar zaprejo, saj nimajo časa ves dan sanjariti, kar je za ljubezen nujno. Takšni ljudje nimajo časa niti za umetnost in ne poznajo občutka čustva, ki ga lahko v tebi sproži neka umetniška slika, Mozartova glasba ali nenavaden pogled ženske, na katero pogosto mislite. Ta knjiga je, kot piše, namenjena samo tistim, ki imajo dovolj časa za neumnost, ki se ji reče ljubezen, in tistim, ki so zadeli na loteriji, ker si lahko privoščijo hrepenenje.

Obstaja podkast, na katerega sem priklopljena med jutranjim veslanjem na fitnesu, njegov naslov je Where Should We Begin? (Kje naj začnemo?). Vodi ga belgijska psihoterapevtka Esther Perel, ki z zapeljivim francoskim naglasom, nežnim glasom in neverjetno literarnimi analizami kot kakšna Anaïs Nin rešuje ljubezenske težave resničnih zakoncev in parov. Pari, ki iskreno govorijo o svojih težavah, sicer niso ane karenine ali madame de tourvel niti don juani ali gospodi darcyji, a vendar včasih nič manj dramatični in posebni. Perelina najljubša tema so prevare in njena najbolj znana razlaga je, da zakonci ne skočijo čez plot zato, ker bi iskali drugega partnerja, ampak zato, ker so v zvezi, v kateri so, izgubili samega sebe. Všeč mi je tudi, ker nikoli ne pomiluje ali daje potuhe ženskam, saj recimo pravi, da ji zadnjih dvajset let vse ženske oziroma žene na terapiji razlagajo, da si v odnosu želijo predvsem varnosti, a Ester Perel ugotavlja, da je s tem nekaj narobe. »Če si ženske res tako zelo želijo le varnosti, če so tako zelo udomačene, se sprašujem, zakaj so jih v vsaki civilizaciji zapirali med štiri stene, jim kratili svobodo, jim pokrivali obraz?« Morda zaradi tistega žarečega krožnika z začetka članka?