Tiskane izdaje
Nobena nekdanja sovjetska republika ni uredila arhivov tajnih služb tako temeljito kot Litva. Vsi dokumenti, ki so jih našli v arhivih KGB v Vilniusu, precej jih je seveda še vedno v Moskvi, so že nekaj časa lepo klasificirani in dostopni na internetu. Za razliko od Ruske federacije, kjer so arhivi znova strogo skriti in nedostopni. Predvsem zato, ker preveč nazorno kažejo delovanje totalitarnega režima in njegove tajne policije, ki pod Vladimirjem Putinom znova postaja država v državi.
V litovskih arhivih je mogoče najti marsikaj. Ti porumeneli dokumenti odpirajo pot v svet, kakršnega širša javnost morda pozna le iz Orwellovega romana 1984, knjig sovjetskih disidentov ali Mrka opoldne, mojstrovine Arthurja Koestlerja. V tem svetu se skrivajo prav neverjetne zgodbe, kot je denimo tista o poskusih snubljenja in kompromitacije (s strani KGB, kajpak) litovske židovske pevke Nehame Lifšitsaite, rojene v Kaunasu, ki je letos v starosti osemdeset let umrla v Tel Avivu.
Toda veliko bolj kot pevka Nehama je znan litovski pesnik, esejist, prevajalec in literarni zgodovinar Tomas Venclova, nekdanji sovjetski disident, prijatelj Ane Ahmatove, Borisa Pasternaka, Josifa Brodskega in mnogih drugih velikih sovjetskih ustvarjalcev. Pred natanko štirimi desetletji, ko so mu odvzeli sovjetsko državljanstvo, je za vselej odšel v ZDA. Do upokojitve je delal kot profesor za slovanske književnosti na univerzi Yale. Doslej je izdal okrog 20 knjig. V Sloveniji je dokaj reden gost, leta 1990 je dobil nagrado vilenica.
Pesniki in diverzanti
Dokumentov o njem je v arhivih litovske KGB ogromno. Med njimi je denimo shranjen Načrt za kompromitacijo Dekadenta (šifra Tomasa Venclove), ki ga je leta 1977 podpisal major Sinkjavičius iz petega oddelka KGB. Znamenita »Petica« se je po vsej Sovjetski zvezi ukvarjala predvsem z bojem proti »ideološkim diverzijam nasprotnikov«. Za KGB so bili vsi sovjetski disidenti namreč nekakšni ideološki diverzanti, ki jih je bilo treba ustaviti za vsako ceno. Tudi s kompromitacijami.
Povsem razumljivo je, da so Venclovo in njegove prijatelje zasledovali na vsakem koraku. O tem denimo pričajo tajna poročila s srečanj krožka za estetiko, ki je deloval pri vilniuškem državnem inštitutu za umetnost. Decembra 1963 se ga je na primer udeležil muzikolog Vitautas Landsbergis (kasnejši prvi predsednik samostojne Litve) in razlagal »o novih smernicah v sodobni glasbi na Zahodu ter se navduševal nad tamkajšnjimi glasbenimi dosežki«. Na shodu v začetku januarja 1964 je Tomas Venclova članom krožka denimo govoril o Jamesu Joyceu in Franzu Kafki ter dodal, da pravega psihološkega romana po njiju ni bilo več. Dva tedna kasneje je Venclova spet prišel na sestanek krožka. Takrat je govoril o teoriji znakov. Na koncu predavanja je analiziral stanje v časopisih, ki izhajajo v Sovjetski zvezi. Dejal je, »da ni v njih skorajda nikoli nič novega, kajti ko prebereš prvih nekaj besed, že veš, kako se bo stvar končala«.
Mesec kasneje je bil na dnevnem redu romunski dramatik Eugène Ionesco. Na krožku so govorili predvsem o njegovi Učni uri in Nosorogu. O Učni uri je Venclova dejal, da je eden od domačih režiserjev to delo sicer poskusil postaviti na oder enega od leningrajskih gledališč, a so mu to surovo prepovedali. Nikoli ni bil uprizorjen niti Nosorog, saj predstava govori o tem, kako nizko lahko pade človek. To se dogaja v mnogih družbah, je opozoril Venclova, še toliko bolj pa to seveda velja za sovjetsko državo. Zato je v šali svetoval, da mora vsakdo od nas čim dlje ostati takšen, kot je, ne pa da se že ob prvi priložnosti prelevi v nosoroga …
Leta 1977 je bil Tomas Venclova že zelo znan disident. Leto pred tem, bilo je 1. decembra 1976, je namreč s štirimi somišljeniki ustanovil Litovsko helsinško skupino. To zdaj seveda niso bile več »nedolžne« razprave o Jamesu Joyceu ali Eugènu Ionescu. Stvar je postala veliko resnejša. Zato so v KGB sklenili, da je treba Dekadenta nujno kompromitirati. Cilj tega lova nanj je bil dokazati Zahodu, ki je takrat neprikrito podpiral disidente, da je bil Venclova pravzaprav ves čas njihov agent. Takšne stvari so v KGB počeli vsak dan. Provokacije in dezinformacije so bile ves čas glavno orožje teh zagrizenih »soldatov Dzeržinskega«, ustanovitelja Čeke, predhodnice kasnejše KGB.
Diskreditacija Tomasa Venclove seveda ni uspela. Poskusi KGB so bili preveč prozorni, da bi jim kdo nasedel. Sam Venclova je že 9. maja 1975, na dan zmage (kakšna simbolika), centralnemu komiteju litovske partije poslal pismo, v katerem je zapisal, da se ne strinja s sovjetsko politiko in da naj mu zato dovolijo odhod v tujino.
Ker je pismo prišlo tudi do zahodnih medijev, so se v Vilniusu in Moskvi znašli v škripcih. In Venclovi poldrugo leto pozneje, bilo je leta 1977, dovolili odhod. Na povabilo Czesława Miłosza, kasnejšega nobelovca za literaturo, je odšel na univerzo Berkeley v Kaliforniji. V nekdanjo domovino se je vrnil šele po razpadu Sovjetske zveze. Zdaj pogosto pride domov. Kot nekakšen Odisej, ki se nenehno vrača v Litvo, to svojo Itako. Nad dokumenti KGB, ki so zdaj vsem dostopni v arhivih, se v glavnem samo še muza. Edina stvar, ki je bržkone nikoli ne bo razvozlal, je, kdo je bil ovaduh z vzdevkom Izida, ki je KGB poročal o sestankih krožka za estetiko in njegovih drugih srečanjih …
Václavu Havlu je bilo žal
S podobnimi zagatami – arhivi tajnih služb in ovaduhi – so se po padcu berlinskega zidu in Varšavskega pakta spopadali v malodane vseh državah nekdanjega vzhodnega bloka. Krikov po lustraciji in surovih obračunih je bilo neskončno. In ponekod so jim res nasedli. Na Češkoslovaškem na primer. Toda praške izkušnje z lustracijo sploh niso bile pozitivne. Na Slovaškem so jo po mirnem razpadu skupne države celo opustili.
Zakon o lustraciji so namreč marsikje zlorabljali in zaradi maščevanja, ki je sledilo, je bilo mnogim žal, da so ga sploh sprejeli. Tega dejanja se je bridko kesal tudi predsednik Václav Havel, denimo piše Amy Knight v sijajni knjigi Spies Without Cloaks. »Pri nas še vedno nismo našli dostojnega in civiliziranega načina, kako obračunati s svojo preteklostjo. Lustracija je v bistvu zajela samo majhne ribe, medtem ko se nam velike še vedno režijo …« je leta 1992 javno potožil Havel.
Na Češkem je bil največji problem to, da je lustracija v bistvu temeljila na seznamih in dosjejih tajne policije, ki so vsebovali kakšnih 140.000 imen. Med njimi so bili sodelavci tajne policije StB (Státní bezpečnost) in kontaktne osebe, ki jih je režim štel za svoje. Mnogi med njimi tega sploh niso vedeli. Zato se je seveda samo od sebe zastavljalo vprašanje, ali je seznamom in dokumentom tajne službe, ki je več desetletij zalezovala ljudi, jim nenehno lagala, res mogoče verjeti in zaupati. Pokazalo se je, da so se na seznamih znašli celo nekateri disidenti, ki so se vse življenje borili za človekove pravice in proti komunističnemu režimu. Zato so mnogi izkoriščali lustracijo predvsem za politično obračunavanje z nekaterimi posamezniki, kar je znova povzročilo razkol v družbi.
Timothy Garton Ash v sijajnem eseju Sojenja, čistke in zgodovinski nauki pravi, da so se v diktatorskih režimih mnogi znašli na obeh straneh. Oblast je držala ljudi v pokorščini s pomočjo milijonov drobnih nitk vsakdanjih laži, konformizma in kompromisov. Prav to je poudarjal Václav Havel. V takšnih režimih ni bilo jasne meje med »njimi« in »nami«. Ta je bila v vsakem posamezniku. Nihče ni bil samo žrtev, vsak je bil delno soodgovoren za to, kar se je dogajalo.
Komu bi torej morali soditi? Havlov odgovor je bil zelo impliciten: »Vsem, torej nobenemu!« Zato se Timothy Garton Ash v eseju jasno sprašuje, od kod pravica soditi tistim, ki so živeli v diktaturi. Od kod nam torej pravica, da sodimo drugim? In od kod nam pravica odpuščati? Zbigniew Herbert, veliki poljski pesnik, je nekoč zapisal: »Ne odpuščaj, kajti ni na tebi, da odpuščaš v imenu tistih, ki so bili izdani ob zori …« Odpuščajo namreč lahko samo žrtve.
Pokojni nekdanji češki predsednik Václav Havel. Foto: Petr Josek/REUTERS
Ko se vse obrne na glavo
V Nemčiji so arhive vzhodnonemškega Stasija, kjer je imel svoj dosje tudi Timothy Garton Ash, odprli konec leta 1991. Bundestag je o tem sprejel poseben zakon, ki jasno opredeljuje, kako je mogoče priti do dokumentacije, precizira pa tudi pravice obeh strani: žrtve in agenta. Toda kljub zakonu je odprtje arhivov in pojavljanje imen več sto tisoč kolaborantov v javnosti povzročilo prave travme in mnogim obrnilo življenje na glavo.
Zgovoren je denimo primer vzhodnonemške mirovne aktivistke Vere Wollenberger, ki je šele po odprtju arhivov Stasija izvedela, da je njen mož Knud, znani pesnik in matematik, ves čas vohunil za njo in o njenem početju obveščal tajno policijo. Toda je bil to res on? Je Stasiju, ki je svoje početje gradil tudi na tovrstnih prevarah, res mogoče zaupati? Samo (zdaj ločena) zakonca Wollenberger lahko povesta, ali se je izplačalo pogledati v dosjeje ali bi bilo morda vendarle bolje, da bi ti papirji za vselej ostali zaprti za javnost. Odpiranje arhivov je postavilo pred družbo izjemno zapletena pravna, politična in etična vprašanja, ki jih ni lahko rešiti.
Drama fizika Landaua
Velike (podobne) probleme je imela in jih še vedno ima Rusija. Po razpadu Sovjetske zveze so se tudi tam pojavile zahteve po lustraciji. Po kaznovanju zločinskega režima, ki je pahnil v smrt več deset milijonov ljudi in do potankosti razvil mrežo ovaduhov, ki so ovajali celo svoje najbližje. Otroci velikokrat kar starše. Kot denimo pionir Pavlik Morozov, ki so mu zaradi tega povsod po Sovjetski zvezi ponosno postavljali bronaste spomenike. V poduk drugim …
Zakon o rehabilitaciji, ki ga je parlament sprejel oktobra 1991, je žrtvam represij in njihovim svojcem dovoljeval vpogled v dosjeje. Toda zakon ni govoril o tem, ali sme tudi javnost brskati po arhivih. Sorodniki so bili odločno proti, saj je bilo v (velikokrat lažnih) dokumentih vselej tudi veliko osebnega, kar bi še živeče svojce lahko spravilo v zadrego ali neprijeten položaj. Kot denimo javna objava papirjev o zaslišanjih Leva Landaua, svetovno znanega fizika in kasnejšega nobelovca, ki je leta 1938 pod prisilo podpisal dokument, s katerim je obtožil samega sebe in nekatere kolege z inštituta.
Vodstvo KGB, ki se je kmalu po razpadu Sovjetske zveze preimenovala v Zvezno varnostno službo (FSB), je vztrajalo, da dosjejev o nadzorovanih državljanih, poročil agentov KGB in imen sodelavcev ne bi smeli objavljati. Jelcinova administracija se je strinjala s temi zahtevami. Toda takratna opozicijska aktivista in poslanca Gleb Jakunin in Lev Ponomarjov sta del teh dokumentov, v katerih so bila tudi imena kolaborantov, vendarle objavila v tisku. Objava je sprožila žolčne odzive.
Akademik Aleksander Jakovljev, zdaj že pokojni predsednik kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja in nekdanji svetovalec Mihaila Gorbačova, je svaril, da bodo morebitne nove tovrstne objave zgolj demoralizirale javnost. Tudi zato, ker vsem dokumentom vendarle ne gre verjeti. Agenti KGB so namreč v poročilih pogosto pretiravali z dosežki. Da bi se seveda čim bolj prikupili šefom, ki so vsak dan zahtevali »žrtve«. Za sodelavca so, denimo, kar mimogrede razglasili človeka, s katerim so morda spregovorili le kakšno besedo. A so ga kljub temu razglasili »za vrednega zaupanja«, čeprav se dotičnemu niti sanjalo ni, kaj so mu v KGB pravzaprav zakuhali. Trdnih dokazov, kdo je v resnici delal za KGB, zaradi tega seveda ni in jih tudi ne more biti, je opozarjal Jakovljev.
Kovaljov je bil proti
Zaradi vročih polemik o verodostojnosti arhivov lustracija v Rusiji, ki so jo vročično zahtevali številni nasprotniki nekdanjega režima, pravzaprav nikoli ni imela možnosti za uspeh. Zagovorniki prejšnjega režima so seveda opozarjali, da so tovrstne ideje o lustraciji lahko vrgle v javnost kot vabljivo kost izključno zahodne obveščevalne službe … Toda zanimivo je, da so celo najvidnejši disidenti takrat nasprotovali lustraciji.
Sergej Kovaljov, ki je bil v sovjetskih časih obsojen na deset let lagerja in izgnanstva, kasneje pa pod Borisom Jelcinom postal prvi varuh človekovih pravic v novi Rusiji, je takrat denimo menil, da bi zakon o lustraciji preveč razdelil državo. In ob teh novih razkolih bi vsi pozabili na notorično dejstvo, da pravzaprav vsa država nosi odgovornost za to, kar se je dogajalo.
Z njim se je odločno strinjal tudi zgodovinar Jurij Afanasjev. Dejal je namreč, da nihče ne ve natančno, koliko ljudi je sodelovalo s KGB. To je treba šele ugotoviti, toda jasno je, da gre za desetine milijonov nekdanjih sovjetskih državljanov. »Kaj naj torej storimo z njimi? Naj njihova imena damo v javnost ali naj te arhive zapremo še za naslednjih 50 ali 70 let? Za to, kar se je dogajalo, bi se moral kolektivno pokesati ves narod. Kako torej preživeti to bolezen, kako jo premagati? Kako preseči totalitarizem? To je mogoče storiti samo znotraj nas samih,« je takrat zapisal Afanasjev.
S podobnimi problemi so se po padcu Sadama Huseina pred dobrim desetletjem srečali tudi v Iraku. Lustracijska politika debaasizacije države in neznosen lov na kolaborante prejšnjega režima sta postala kontraproduktivna. Nova oblast se je odločila za takšno politiko zato, ker je mislila, da se bo s tovrstnim čiščenjem za vselej znebila Sadamovih lojalistov. Toda v bistvu se je zgodilo ravno nasprotno. V državi so nastali strahoten razkol in notranji spopadi, ki jih, kot kažejo upori sunitov, zlepa ne bo konec. Zato so takšne poteze vselej dvorezen moč.
Zakaj zaupati Udbi?
To zagotovo velja tudi za naš, slovenski prostor, kjer zadnje čase (že spet) po dolgem in počez lovijo nekdanjo komunistično Udbo in njene domnevne kolaborante. Toda tovrstno početje je kontraproduktivno. In paradoksno. Zgodovina – in podobne izkušnje iz vzhodnega bloka, kjer je bil režim bistveno hujši od jugoslovanskega – namreč jasno svari, da dokumentom nekdanjih tajnih služb (in zdajšnjih tudi) preprosto ne gre zaupati.
Kako namreč zaupati agenturam, ki gradijo svoje početje na lažeh, zavajanju, kompromitaciji in propagandi? Vse tajne službe tega sveta to počnejo že desetletja. In marsikje tudi stoletja. To je pač njihov modus operandi. Zdaj pa njihovi dokumenti, ko to nekomu tudi iz političnih razlogov zelo ustreza, naenkrat postanejo trden dokaz, da je nekdo res ovajal in delal zanje? Nesmisel nad nesmisli, ki meče v nenavadno luč predvsem tiste, ki zdaj s tako vnemo ponosno brskajo po arhivih, pišejo knjige in v njih povsod odkrivajo Ameriko. Pardon, Udbo …
Andrej Saharov, nekdanji sovjetski disident in nobelovec za mir, je imel sila zajeten dosje. Bržkone najzajetnejšega v Sovjetski zvezi. V njem je bilo namreč kar 550 map. Toda leta 1989, ko sta perestrojka in glasnost že odločno načeli sovjetski imperij, je Vladimir Krjučkov, takratni šef KGB, ukazal uničiti večino njegovih papirjev. To je po svoje škoda, ker so takrat zgoreli tudi nekateri dnevniki Saharova.
Hkrati z njegovim dosjejem je ukazal uničiti tudi arhive vseh, ki so bili v Sovjetski zvezi obsojeni po 70. členu kazenskega zakonika, ki govori o protisovjetski agitaciji in propagandi. Uničenega je bilo ogromno zgodovinskega gradiva. Raziskovalci Memoriala, ki preučujejo zločine nekdanjega režima, pravijo, da se je Krjučkov odločil za ta korak, ker se je v času perestrojke resno zbal za svojo usodo in usodo KGB.
Toda takratni strah Krjučkova, ki je vodil prevrat zoper Gorbačova avgusta 1991, umrl pa šele leta 2007, je bil odveč. KGB je po sedemnajstih letih vladavine Vladimirja Putina, nekdanjega agenta KGB v Dresdnu, namreč znova trdno na oblasti. In vse kaže, da je zlepa ne bo več izpustila iz rok.
Zato je zdaj v Sloveniji opaziti še en paradoks. Ljudje, ki so na podlagi najdenih arhivskih dokumentov obtoženi sodelovanja z Udbo in se zdaj tako krčevito otepajo tovrstnih sumov, namreč z nerazumljivo ljubeznijo goreče občudujejo zdajšnji režim v Moskvi, ki surovo obračunava z nasprotniki natanko tako, kot je s sovjetsko opozicijo nekoč počel sovjetski Kremelj. In kar je pri nas bolj ali manj ponavljala Udba. Torej z lažmi, podtikanji, kompromati in tudi likvidacijami. Paradoks brez primere.
Znani ruski pisatelj Viktor Jerofejev je med nedavnim obiskom v Ljubljani zato kar nekajkrat vprašal, od kod ta nenavadna zaljubljenost Slovencev v Vladimirja Putina. Se jim morda toži po trdi roki KGB? Morda celo po Udbi, ki se je zdaj vsi tako branijo? Kdo bi vedel.
