Bogota: Magični realizem gledaliških podob

Nenadoma veš, zakaj je v tem čudnem, zaprašenem, nekoč smrtno nevarnem mestu, nastal največji gledališki festival.
Objavljeno
06. april 2018 14.40
Vesna Milek
Vesna Milek

Ko stopiš po sedmi ulici, osrednji žili Bogote, in se prerivaš med prodajalci sadja in sokov, ali stojnic starih zaprašenih čevljev, kotalk, knjig in revij, vate prodrejo podobe. Ne le magične, osvetljene podobe v temi gledaliških dvoran, tudi živobarvne podobe religioznih procesij in kristusov na križu, ki se mešajo s podobami revščine in terorja, z vonjem smoga in pražene koruze.

Nenadoma veš, zakaj je v tem čudnem, zaprašenem, umazanem, nekoč smrtno nevarnem mestu, nastal gledališki festival. Tukaj, 2600 metrov nad zemljo je zrak redkejši, vrti se od višine, rdeče krvničke so ponorele, a dihaš lažje. Ker se odpira nov svet.

Na največjem latinskoameriškem festivalu uprizoritvenih umetnosti v Bogoti je poleg hommagea Tomažu Pandurju s Simfonijo otožnih pesmi (SNG Opera in balet Ljubljana) zablestel tudi Oliver Frljić s provokativno predstavo Naše nasilje in vaše nasilje (SMG) in z Medejo (SNG Maribor). Festival sta zaključila baleta Edwarda Cluga Posvetitev pomladi in Stabat mater.

Simfonija otožnih pesmi (SNG Opera in balet Ljubljana)- hommage Tomažu Pandurju. Foto: Aljoša Rebolj

Neverjetno, mi lahko morda vi poveste, kaj se dogaja s slovenskim gledališčem letos v Bogoti? je z nasmeškom rekla producentka za Latinsko Ameriko Lucia Bevia Crespo (direktorica madridske produkcijske hiše Iberarte), dolgoletna prijateljica in agentka Tomaža Pandurja, ko se je vihravo prisedla za mizo na zajtrku v hotelu Tequendama, ki je vsako leto središče festivalskega dogajanja in prostor za srečevanje gledaliških skupin z vsega sveta. Za mizo je sedel del ansambla predstave SMG Naše nasilje in vaše nasilje, Blaž Šef, Uroš Kaurin, Nika Mišković in Dean Krivačić iz reškega gledališča, ki so si privoščili prvi eksotični zajtrk tik pred prvo vajo v novem gledališču, v novem svetu. »Kaj takega se vendar ni zgodilo še nikoli v zgodovini,« je dejala. »Štiri slovenske predstave?!«

Nato je povedala, kako pomemben je bil poklon spominu na Tomaža Pandurja v Teatru Mayor, z ganljivim govorom direktorice festivala Ane Marte de Pizzaro in nekdanjega kulturnega ministra Ramira Osoria, in z baletno predstavo Simfonija otožnih pesmi v produkciji SNG Opere in baleta Ljubljana in koreografiji Ronalda Savkovića 16. marca odprl šestnajsti FITB (Festival Iberoamericano de Teatro de Bogotá). Od 16. marca do 1. aprila je tako ulice in osrednja gledališča Bogote preplavilo petindvajset gledaliških ansamblov iz trinajstih držav, tokrat je bila častna gostja festivala Argentina z osmimi predstavami.

Na predhodnem festivalu leta 2016, na primer, so bila najbolj odmevna avtorska imena Jan Fabre, Thomas Ostermeier, Peter Stein, Tiger Lilies, Furas dels Baus in seveda Tomaž Pandur s Faustom, letos pa je El Tiempo med prvih pet predstav, ki jih je treba videti, izpostavil prav Frljićevo avantgardno predstavo Naše nasilje in vaše nasilje, med klasikami sta bili »najbolj pričakovani predstavi 16. FITB« Evripidova Medeja, prav tako v Frljićevi režiji, in italijanska predstava Macbettu režiserja Alessandra Serra in italijanskega ansambla Sardegna Teatro; Edwarda Cluga in mariborski balet pa so s festivalskima uspešnicama Posvetitev pomladi in Stabat mater označili za »vrhunec avantgardnega evropskega gledališča, ki ga ne gre zamuditi«.

Časopis mesta Bogote je kot osrednji dogodek ponovno izpostavil hommage Tomažu Pandurju s Simfonijo otožnih pesmi v Teatru Mayor, Medejo in Clugova baleta, v osrednjem časniku El Tiempo je bil na dan prve predstave Naše nasilje objavljen celostranski intervju z Oliverjem Frljićem, v katerem je govoril tudi o zgražanju evropske, sploh nemške kritike, grožnjah hrvaških nacionalistov in skrajne desnice.

Med drugimi predstavami so kritiki posebej izpostavili švicarsko predstavo Per Te sodobne cirkuške skupine Finzi Pasca, ki se je v Bogoti predstavila že četrtič, tokrat s srednjeveško zgodbo, akrobati in vitezi, cepljenimi z visoko tehnologijo. Španska cirkuška skupina Voalá, rok šov z naslovom Mauré, ki ga je pripeljala Lucia Bevia, je nekaj noči zapored potekal na znamenitem stadionu Plaza del Torros, zraven našega hotela Tequendama. Skupina Ulrike Quade je z režiserjem Jojem Strømgrenom ponudila zanimivo interpretacijo življenjske zgodbe modne ikone Coco Chanel, tako da »so lutke postale telo in telesa igralcev lutke«. Med kultnimi predstavami je bil tudi kabaret ansambla Company 2, nekakšen jazzovski cirkus z naslovom Scotch & Soda, avstralska skupina Stalker Theatre Company se je predstavila s fizičnim teatrom Pixel Mountain, španski nacionalni balet je s sedemdesetčlanskim ansamblom, navdahnjen s flamenkom, pripravil spektakularno predstavo Zaguán & Alento.

Med skupinami, ki so se predstavile prvič, je tudi angleška večkrat nagrajena skupina 1927, ki je predstavila futuristično interpretacijo hebrejskega mita Golem, trenutno enega najbolj uspešnih gledaliških šovov v Londonu. Med glasbenimi gledališči sta največ pozornosti poželi grška skupina Blitz s koreografom Yannisom Nikolaidisom Late Night in portugalska predstava Giosefine z znamenito pevko fada Mísio, ki raziskuje korenine in identiteto transseksualne osebe. Festival se je – v stilu svetega tedna – na velikonočno nedeljo končal s hojo po vodi francoske gledališke skupine Ilotopie s fantazmagoričnim šovom Water Fools, ki je prostrani osrednji trg mesta spremenil v orjaški vodni oder.

Oliver Frljić se je na festivalu predstavil z dvema, popolnoma različnima predstavama: Medeja (SNG Maribor) in Naše nasilje in vaše nasilje (SMG) Foto: V.M.

Festival ljudem

Težko bi našli manj primeren kraj za gledališki festival, kot je bil leta 1988 na tem goratem predelu, v tem, takrat onesnaženem, grdem, sivem mestu, ki ga je pretresalo nasilje, boji med levimi gverilskimi in desničarskimi paravojaškimi skupinami in karteli Pabla Escobarja. Prav tu je leta 1988 Fanny Mikey, rdečelasa gledališka diva, ki je v Bogoto prišla iz Argentine, skupaj z dramatikom in nekdanjim kulturnim ministrom Ramirom Osoriom ustanovila festival gledališča in uličnega gledališča, da bi ljudem v kruti realnosti uličnih pobojev, bomb in nenehnega strahu ponudila možnost za vstop v drugo, magično realnost.

Leta 2004, ko sem kot del predstave Tomaža Pandurja Sto minut doživela otvoritev festivala, karnevalski sprevod, ki se ga je vsako leto udeležila nepregledna množica ljudi, sem prvič videla te vrste kult osebnosti, ki se je v naših razmerah lahko primerjal samo s kultom maršala Tita v nekdanji Jugoslaviji. Ljudje so stali na balkonih, strehah, viseli z dreves in kričali: Fanny, obožujemo te! Ko je leta 2008 Fanny odšla, je žalovala vsa Kolumbija. Nasledila jo je njena do takrat desna roka Ana Marta de Pizarro, obarvala si je lase na modro in postala nova ikona. V za festival še bolj neugodnih okoliščinah je poskušala nadaljevati idejo – vrniti mesto in gledališče ljudem.

Bolj ko Bogota postaja varno mesto, z barvito najstarejšo četrtjo Candelaria, s trgovinicami, uličnimi glasbeniki, umetniki, alternativnimi klubi, poslikanimi z izvirnimi grafiti, po kateri se zdaj zaradi prisotnosti policije lahko sprehajaš bolj sproščeno, bolj se festival sooča z notranjimi problemi financiranja, razkolom med vodstvom festivala in ministrstvom za kulturo.

Letos se je najbolj pokazalo, kako je tržna logika načela festival. Biti v teatru, biti prisoten v svetu podob, je bilo enako pomembno kot dihanje, kot ples, glasba in petje, nujno za preživetje v krutem svetu. Zdaj se na prvi pogled zdi, da mesto ne živi več tako prepleteno s festivalom, zanje je vstop v eno od številnih gledaliških dvoran postal nedosegljiv. Zakamufliralo se je mnogo stvari, tudi revščino, a še vedno je tukaj 70 odstotkov Kolumbijcev, ki živijo na pragu revščine, pravi Camilo Bonilla, diplomirani sociolog in dolgoletni sodelavec festivala. Najnižja plača je 674.000 kolumbijskih pesov, okrog 200 ameriških dolarjev, povprečna plača je tam okrog milijon pesov, kar je 300 dolarjev. Za primerjavo: »boljša« vstopnica v parterju za gledališko predstavo recimo stane 150.000 pesov, 45 dolarjev.

Dušan Pernat, producent Mladinskega gledališča, ki je tu že sedemnajstič, se spominja Bogote leta 1992, ko je tu gostovala Pandurjeva Šeherezada, množice ljudi, ki je ure čakala v vrstah za vstopnice, se borila za vstop v razprodane dvorane. »Ljudi smo spuščali v dvorane, ko ni bilo več vstopnic, da bi lahko videli predstavo, posedali so na tleh, na stopnicah, aplavzi so trajali petnajst minut in več.« Igralka v Frljićevi predstavi, pisateljica in dramatičarka Draga Potočnjak se s številnih gostovanj na začetku spomni oborožene vojske pred hotelom Tequendama, ki je skrbela za varnost gledaliških skupin; takoj ko si stopil iz hotela, si naletel na skupine brezdomcev, ki so v gručah na kartonih ležali na ulicah, iztegovali roke, otroke z obrazi, razjedenimi od vdihavanja lepila, ki so za nekaj pesov potegnili nož. Kar nekaj igralcev SMG, med njimi »veteran« Matej Recer, ki so gostovali s Pograjcem in De Breo, ima na voljo, zdaj z varne časovne distance, anekdote o rezilu noža na hrbtu, ko so jim pobrali ne le denar, ampak tudi vso obleko, ki so jo imeli na sebi.

Prizor iz predstave Naše nasilje in vaše nasilje, ki je vznemirila tudi festivalsko občinstvo v Bogoti. Foto: Alexi Pelekanos

Naše nasilje in vaše nasilje

V univerzitetnem središču Bogote, modernem gledališču Leon de Greiff, ki je ime dobilo po kolumbijskem modernističnem pesniku, se v začetku velikonočnega tedna igralci in tehnična ekipa pripravljajo na kolumbijsko premiero provokativne Frljićeve predstave Naše nasilje in vaše nasilje, ki že zadnji dve leti po gledališčih in festivalih v Evropi izziva skrajne reakcije desnice, a tudi užaljenost in srd levih kritikov, sploh z nemško govorečega območja.

Gledališče de Greiff sprejme 1400 sedežev, tretjino so jih zaprli zaradi slabše vidljivosti, celo Frljić je bil pred začetkom rahlo na trnih; a avditorij se je ob pol devetih zvečer napolnil s kar 1300 ljudmi. Predstava Naše nasilje ima zanimivo zgodovino, kot nekakšen lakmusov papir za stopnjo nacionalizma in netolerance potuje po svetu – na Poljskem jih čaka tožba, v Splitu se je v gledališču in pred njim zbralo več kot šeststo protestnikov, peli so »ustaške pesmi« in molili za grešnike na odru, kot je povedal igralec Jerko Marčić. Nič čudnega, da je večina sodelavcev festivala v deželi, kjer se na veliki petek vse ustvari, kjer cel teden semane sante potekajo religiozne manifestacije, sprevodi, ki se mešajo z magičnimi podobami v notranjosti gledališč, pričakovali, da bodo ljudje ob prizorih, ki so jih ponekod v Evropi imenovali za blasfemične, odhajali iz dvorane. A publika Bogote je gledališko razvajena, v šestnajstih ponovitvah festivala je imela priložnost videti največje avtorje, najbolj kultne predstave. Občinstvo se je odzivalo na provokativne replike igralcev, na podobe golote, mučenja sirskega begunca (Blaž Šef), poskus nasilne asimilacije, na rojevanje evropske zastave, ki jo Nika Mišković potegne iz vagine in jo obesi, da zaplapola s svojimi zvezdami v krogu kot Jezusova krona iz trnja, tudi na prizor, ko svetlolasi Jezus s krono, sodobni beli Evropejec (Uroš Kaurin), sestopi s križa, sestavljenega iz bencinskih kant, in posili muslimanko (Nika Mišković).

Kolumbijsko občinstvo je z gromkim smehom sprejelo provokacije, žalitve, uperjene v Evropo, njeno krivdo za kolonialno politiko, pa tudi bodice, uperjene v kolumbijsko realnost. Ko so Blaž Šef, Nika Mišković, Daša Doberšek in Jerko Marčić kot sirski begunci ošvrknili gledališki festival v Bogoti kot »paravojaški narkofestival«, so sprožili aplavz na odprti sceni. In nato še enega, ko so z dvignjenim srednjim prstom, v slogu najbolj črnega humorja, »skupaj smo močnejši«, s prsti ustvarili kljukast križ. Ko Draga Potočnjak predstavo zaključi z besedami, ki zazvenijo srhljivo preroško, »in prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi; tako piše v Bibliji – v Bibliji, ne v Koranu«, občinstvo izbruhne v odrešujočem aplavzu, ki pol dvorane dvigne na noge.

Grafiti v najstarejši mestni četrti Candelaria; Foto: V.M.

»Jasno je, da je vse, na kar se naveže predstava, dogajanje na Bližnjem vzhodu in posledično v Evropi kot to, kar se dogaja v Latinski Ameriki, posledica neokolonializma. Oziroma posledica kolonializma pred sto leti, zdaj samo gledamo njegovo nadaljevanje,« je dejal Camillo Bonilla, diplomirani sociolog, ki je dolgoletni sodelavec festivala, tudi aktivist, ki je delal z Zdravniki brez meja in nevladnimi organizacijami za pomoč žrtvam vojne in nasilja. »Gre za isto stvar, samo na bolj sofisticiran način, s parolami o širjenju demokracije, za čemer se skriva samo želja po novem in novem profitu. In ta perfidnost je odlično ujeta v predstavi.«


»Zanimivo se mi zdi, da je predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki sicer primarno govori o Evropi, njeni kolonialni zgodovini, terorizmu in begunski krizi, očitno nagovorila tudi kolumbijsko družbo, ki posledice evropskih, kasneje tudi ameriških politik, občuti še danes,« je rekel Frljić in se navezal na knjigo Odprte žile Latinske Amerike Eduarda Galeana, ki jo je skupaj z Gašperjem Kraljem prevedla tudi sodelavka Mladinskega gledališča Tina Malič.

»Mladinsko gledališče je zelo pomembno gledališče za ta festival, mislim, da so bili tu prisotni vsaj enajstkrat, od Šeherezade dalje, vedno z izjemno novimi progresivnimi predstavami,« je dejala Ana Marta de Pizarro, ki sem jo ujela za odrom, po sestanku s producentom SMG Dušanom Pernatom. »Čeprav načeloma ne izbiramo neposredno politično angažiranih predstav, smo tokrat naredili izjemo. Pernat mi je predlagal tega izjemnega režiserja Oliverja Frljića, v Evropi sem videla že njegovo predstavo Preklet naj bo ..., in mislim, da se nismo zmotili. Ljudje so po predstavi navdušeni in pretreseni hkrati. Čeprav predstava govori o Evropi in njeni krivdi, njenem odnosu do beguncev, jo lahko preslikamo na našo realnost, našo zgodovino nenehnih spopadov med paravojaškimi skupinami in gverilo, med narkokarteli in policijo.«

»Festival je že v začetku nosil jasno sporočilo miru, vsi sodelujoči, skupaj s Fanny Mikey in Ramirom Osoriom, smo bili vsa ta leta aktivni v poskusu približevanja podpisu mirovne pogodbe med vsemi stranmi,« še pravi Ana Marta de Pizarro, ki se je kot študentka antropologije na kolumbijski univerzi pridružila levičarskim skupinam in se zavzemala za prekinitev spopadov med gverilci in paravojaškimi skupinami. »Zato je še toliko bolj pomembno, da imamo poleg karnevalskih predstav in klasičnih del tudi predstave, ki nosijo pomembno politično sporočilo.«

Pravkar sem nazdravil z Jezusom

Ko se z igralci, še pod vtisom odzivov občinstva, z avtobusom odpeljemo do hotela in nato po gručah prikapljamo v mali barček v bližini, nekaj mimoidočih prepozna svetlolasi igralki Barbaro Babačić (tudi asistentko režije) in Niko Mišković. Eden od njih, svetlolas, netipičen Kolumbijec kakih štiridesetih let, pristopi z žarečimi modrimi očmi in navdušeno nazdravi igralcem, tudi v imenu prijatelja, direktorja nacionalnega gledališča, s katerim sta, kot pravi, prav zdaj dobro uro razpravljala »o eni najboljših predstav na festivalu, ki sta jo videla do zdaj«. Ime mu je Santiago Gardeazábal, je baskovskega rodu, živi med Parizom in Bogoto in je eden največjih kolumbijskih glasbenih producentov, ki je v Bogoto med drugim pripeljal imena, kot so John Zorn, Mike Patton, Mulatu Astatke.

»Pravkar sem nazdravil z Jezusom,« pravi in pomežikne, ko dvigne tradicionalno žganico iz sladkornega trsa aguardiente proti Urošu Kaurinu in se usede k meni, ko prižgem diktafon. »Najbolj vznemirljivo je, da režiser tako prepleta resničnost in fikcijo, absurd in črni humor, in hkrati prav zato še bolj jasno in lucidno posreduje sporočilo predstave,« pravi.

Tudi Victor, siva eminenca festivala, osebni prijatelj Fanny Mikey in gledališki producent, pravi, da ga Naše nasilje in vaše nasilje spominja na predstavo, zaradi katere so tu na prvem festivalu desničarski skrajneži podstavili bombo na oder. Če bi bomba eksplodirala, tu ne bi bilo nikogar, ki bi to lahko povedal, se nasmehne. Že takrat je Fanny rekla, da bo festival dosegel svoj namen takrat, ko bodo ljudje znali gledati gledališče na tak način, da bodo v času velike noči lahko sprejeli tudi posilstvo na odru. »In s to predstavo ste to dosegli,« je dejal, »razbili ste zadnje predsodke. Ker je gledališče edini prostor, kjer je in mora biti dovoljeno vse.«

»Morda je bila najpomembnejša izjava tega večera tista, ki jo je izrekel eden od igralcev, da smo paravojaški narkofestival,« je dodal producent Gardeazábal. »Vsak, ki lahko plača za karkoli v tej državi, se dotika denarja paravojaških skupin ali narkokartelov. To je čista resnica. Na umazanem denarju je zgrajena vsa ekonomija te dežele, tudi če ne veš, od kod prihaja, se tega denarja tu dotika vsak. Farmacevtske multinacionalke in karteli so nepovratno uničili to deželo,« je dejal. »S to predstavo ste nam pomagali videti nas same.«

Že res, da je država s smrtjo kokainskega kralja Pabla Escobarja omejila vpliv narkokartelov, a na prizorišče so vstopili drugi, močni igralci, pravi. »Lahko si privoščiva res drago buteljko francoskega bordojca in se vprašava, zakaj je vino dovoljeno in je kokain prepovedan. Stvar je preprosta. Svete liste rastline koke so izrabile farmacevtske multinacionalke, ker so v tem zaslutile dobiček. Šele ko je nekaj prepovedano, lahko iz tega delaš dobiček. Šele ko je nekaj prepovedano, lahko postaviš ilegalne laboratorije sredi džungle in ljudem prodajaš strup, v beli prah lahko zamešaš karkoli. Zato se podpihuje ta strašna vojna, zaradi laboratorijev farmacevtskih multinacionalk, ki za varovanje interesov uporabljajo različne paravojaške skupine,« dvigne glas.

Zato je še večja farsa, da je kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos, med drugim lastnik osrednjega časnika El Tiempo, lani prejel Nobelovo nagrado za mir, ker mu je uspelo nemogoče: podpis o prekinitvi spopadov med vlado in največjo gverilsko skupino Farc, se naveže Bonilla, saj je le ena skupina položila orožje. »Paravojaške skupine še vedno ropajo in ustrahujejo prebivalstvo, zločinom ni konca, vsako leto ubijejo najmanj sto mladih levičarskih voditeljev, to ni naključje. Vsi vedo, da za tem stojijo multinacionalke in posredno država.« Bonilla ve, o čem govori, leta 2006 je tako čez noč izginilo več njegovih prijateljev, njihovih trupel niso nikoli našli; najbolj ga je prizadela smrt prijatelja, levičarskega aktivista. Dva dni in noči ga je z vsemi zvezami iskal skupaj z njegovo ženo in sinom, njegovo truplo so našli razmesarjeno na mestnem odlagališču smeti.

»Miru ne bo, dokler bo v tej deželi vlada dopuščala, da paravojaške skupine jemljejo zemljo malim kmetom, da dobesedno počistijo celotne vasi, ker določena multinacionalka potrebuje zemljo, pa naj bo to za nafto, za zlato, za nasade kave ali nasade palm za palmovo olje,« pravi Bonilla.

Sto let samote

»Vi veste, da je od leta 1992, ko so ljudje iz Kolumbije prvič videli Šeherezado, obstajala posebna povezava med Tomažem Pandurjem in občinstvom tukaj,« je dejala umetniška direktorica Ana Marta de Pizarro in oči so se ji zasvetile od ganjenosti. »Ljudje so neizmerno ljubili njegovo gledališče, njegove podobe, kot bi ujel magični realizem te dežele. Bilo je zelo ganljivo, stoječe ovacije ljudi, ki so se prišli poklonit. Ramiro Osorio je bil med govorom na robu joka. Vse to je bilo za Tomaža. Dali smo mu to malo darilo.«

Že pred dvema letoma, ko je bil na tem festivalu s Faustom ljubljanske Drame, je na strehi hotela Tequendama pred kamerami govoril o posebni povezavi med njim in temperaturo Latinske Amerike, o navdihu, o svojem novem projektu Sto let samote, s katerim naj bi zaokrožil svojo povezavo s Španijo, Mehiko, Kolumbijo – in se poklonil kontinentu na svojevrsten način, z Márquezovo klasiko, z magičnim realizmom, v katerem se je prepoznal s svojo poetiko. Je res, da so za odprtje tega festivala predvideli prav Sto let samote, jo vprašam. Pogledala me je in proti meni pomolila roko, na kateri so bile tri zapestnice z logotipom Sto let samote v treh jezikih. »Vedno jih nosim s sabo. To je njegov projekt, njegove dolgoletne sanje, ki so bile prekinjene, a jih nadaljujemo skupaj. Tako kot nadaljujemo sanje Fanny Mickey.«

Zato sta z dramatikom, direktorjem gledališča Teatro Mayor, kjer se je predstavil balet Simfonija otožnih pesmi, Ramirom Osoriom podelila Liviji Pandur priznanje za vpliv, ki ga je imelo Tomaževo delo na gledališče Latinske Amerike. »Zato,« je rekla Livija Pandur, »nenehno ponavljam, da dokler živijo njegove predstave, kot so Faust, Simfonija in Brezmadežna, živi tudi Tomaž in s tem vrača svoje delo gledališču.«

Prizor iz predstave Edwarda Cliuga Stabat mater. Foto: Tiberiu Marta

Gledališče kot svetišče

»Želimo, da vsi udeleženi umetniki in obiskovalci odkrijejo idejo umetnosti, ki presega jezik nasilja,« je še rekla de Pizarro. Gledališče je jezik, jezik magičnega in lepote, tega se je še kako zavedal tudi Tomaž Pandur, in vsa ta leta si prizadevamo, da ta jezik postane orodje za iskanje novega sveta, brez nasilja, sovražnosti, brez nasprotij, se je nasmehnila.

Vsak igralec bi moral vsaj enkrat doživeti ovacije kolumbijskega občinstva, kadar sprejmejo predstavo, je pred dvema letoma rekel Aljoša Rebolj, ki je s Pandurjem večkrat prepotoval celoten kontinent. Ker znajo zaznati tisto, kar je močno in zares.

Tudi tokrat, ko se zdi, da se je festival s strogimi pravili pri vstopnicah izneveril prvotnemu poslanstvu preminule ikone Fanny Mikey – umetnost ljudem in za ljudi –, so tisti, ki pridejo v gledališče, osredotočeni na to, da želijo dobiti prvovrstno izkušnjo. Če se zgodi, jo znajo nagraditi.

Tudi Frljić, ki je imel priložnost, da se kolumbijskemu občinstvu predstavi z dvema tako različnima predstavama, kot sta Evripidova Medeja ter Naše nasilje in vaše nasilje, je dejal, da še nikoli v karieri ni videl občinstva, ki bi se tako močno čustveno in inteligentno odzivalo na določene prizore. »Kemija v avditoriju in na odru je bila vzajemna, igralci so se mi zdeli kot eno telo; z gotovostjo lahko rečem, da nikjer nismo doživeli tako močne reakcije občinstva in da najverjetneje še nikoli do zdaj nismo igrali pred večjim avditorijem.« Kar je zanimivo, sploh glede na to, da je njegova prva predstava v SMG Preklet bodi izdajalec domovine po številu gostovanj po evropskih festivalih in številu nagrad najbolj uspešna predstava Mladinskega gledališča vseh časov.

»Zato enega od preteklih sloganov festivala – 2600 metrov bliže zvezdam – lahko vzamem dobesedno,« se je nasmehnila Nataša Matjašec Rošker, ki je šest večerov zapored skupaj z igralskim ansamblom požela stoječe ovacije za vlogo Medeje. »Občinstvo tu v Bogoti te nagradi z odzivom, iskrenim občudovanjem, lahko rečem celo z ljubeznijo, da dejansko zažariš kot zvezda, medtem ko se mora v domovini igralec velikokrat zadovoljiti s hladnim stiskom roke. Hvalabogu za takšna gostovanja, da ti vrnejo vero v tisto, kar počneš.«

Med drugim sta si z direktorjem SNG Maribor Danilom Roškerjem pogledala kar nekaj predstav, tudi enega od »hitov festivala«, Macbettu, italijanskega fizičnega teatra s Sardinije. »Navdušena sem bila nad inovativnostjo, ustvarjalnostjo. Enoumnost našega prostora se v tem okolju zazdi prav srhljivo preračunljiva in v kreativnem smislu zelo skromna,« je še dejala, ko sem s Camilom vstopala v gledališče Colon, na zadnjo predstavo Clugovih baletov Posvetitev pomladi in Stabat mater, ki so z virtuoznostjo giba, inovacijo koreografa, surovostjo in filigransko natančnostjo hkrati prav tako spravili na noge celoten avditorij Teatra Colon. »Videl sem veliko predstav tukaj, a takšne čiste lepote izraza in giba ne pomnim,« je dejal Camilo Bonilla in se zahvalil plesalcem, ki so po zadnji, šesti predstavi na 2600 metrih nadmorske višine, utrujeni, a prečiščeni in presvetljeni od doživetja, stali pred presunljivim pročeljem najstarejšega gledališča v Bogoti.

»Festival ima močno idejo, zato je močnejši od posamičnih egov,« pravi tudi producentka Lucia Bevia Crespo. »Gledališče je že večkrat dokazalo svojo moč, prav na tem delu sveta, v času najhujših spopadov, verjamem, da bo ta festival, nekoč največji na svetu, živel naprej.«

Kolumbijci so desetletja živeli tisto, kar zdaj živi tudi Evropa – nikoli ne veš, v katerem poslopju, trgovskem centru, koncertni dvorani bo odjeknila eksplozija. Zato so začeli živeti intenzivneje in se boriti proti strahu s tem, da živijo neustrašno, kot da je vsak dan zadnji. Da je vsako srečanje z neznancem dragoceno. Da je vsaka čudovita predstava morda zadnja.