Tiskane izdaje
Shakespearjeve drame in soneti me včasih spominjajo na egipčanske piramide – zdi se mi, da je skoraj nemogoče, da bi te oblike, metafore, misli in kompleksne večne junake ustvaril nekdo s tega planeta. Kako je lahko en sam mož toliko vedel o vseh plasteh človeka, opazil majhne nepomembne reči in najgloblje metafizične misli? Jorge Luis Borges je napisal: »Nihče ni bil tako veliko ljudi kot on. Bil je vse in nič.« Shakespeare je v času renesanse že opisoval modernega človeka, njegove notranje konflikte, nevroze, hrepenenja, znal je opisati ambicijo in pohlep, kralje, ki so hoteli dobro vladati, a so na koncu samo še morili, zaljubljence, ki so umrli zato, ker so se zagrešili – v ljubezni, kot je kolegu Branku Sobanu v nekem intervjuju povedal borec proti apartheidu Albie Sachs, ni naključij, je le dober ali slab tajming.
Macbeth nas poduči, da je življenje v resnici zgodba, »ki jo pove bedak hrupno in burno, vendar ničesar ne pomeni«. Shakespearjevi junaki in drame so kot psihoanaliza sodobnega časa.
Zakaj vsaka doba tako lahko najde v njem prav tisto, kar išče? Ko sem pred leti v Glasgowu gledala Kralja Leara in na koncu poslušala pogovor z ustvarjalci predstave, je neki gospod iz občinstva povedal, da je prvič v življenju razumel Leara, zato ker je njegov dementni oče, s katerim zdaj živi, prav tak kot ta nori starec – ves čas ima občutek, da so se vsi zarotili proti njemu. O mnogih Shakespearjevih mislih, likih in idejah danes razmišljamo, kot da so naš organski del; ne le del naše kulture, ampak tudi naše notranjosti, našega evolucijskega razvoja. Shakespeare ne mistificira svojih junakov, zna jih narediti zelo človeške; čeprav so zlobni, se splazimo v njihovo glavo in jih v njihovi norosti želimo razumeti. Ne upošteva nobenih dramaturških zakonitosti ali scenarističnih zapovedi, ki učijo, da morajo imeti junaki motiv za svoja dejanja, a vseeno drame delujejo kot dobro namazan stroj. Mnogokrat dejanja požene nekaj povsem nematerialnega: v Hamletu je to očetov duh, ki se mu prikaže in ga sproži k maščevanju, v Macbethu so to čarovnice. Tako kot v življenju bi včasih lahko vse dogajanje spremenil en pogovor, eno srečanje ali eno srečanje manj, a mehanizem je junake že zagrabil, ni več poti nazaj in ne morejo se več ustaviti.
Krvavi mož
V Kinodvoru si lahko ogledamo najnovejšo filmsko upodobitev Macbetha, ki ga je posnel avstralski režiser Justin Kurzel. To je njegov drugi celovečerec. Prvi je bil Snowtown, mračna realistična zgodba o množičnem morilcu iz Adelaide. Njegov Macbeth je v resnici zelo gledališki, liričen in brutalen, lepo je posnet, poln meglenih mračnih prizorov. A kljub odlični igralski zasedbi – Macbetha igra Michael Fassbender, Lady Macbeth pa Marion Cotillard z angelskim obrazom – gledalec nekako ne občuti, kako se zakonca v eni sami noči spremenita v ambiciozna morilca, kar ju pahne v norost in v smrt. Macbeth, ki ga najprej zagledamo na krvavem bojnem polju, pogumnega in oblitega s krvjo, ima ves čas filma, vse do konca, na obrazu enak trpeči izraz. Znamenite čarovnice ne hujskajo k umoru, tako kot v drami, ampak so bolj komentatorke, obveščevalke. Zlo in mistika sta skrita v klavstrofobični pokrajini brez upanja in v gorečem gozdu, bolj kot v ljudeh. Žal se dramaturgija filma zatika, razvoj glavnih junakov utripa počasi in gledalec ne občuti vedno bolj povečanega utripa temnega paranoičnega morilčevega srca.
Macbeth je ena izmed največkrat filmsko upodobljenih Shakespearjevih tragedij, kar ne čudi, saj ima skoraj scenaristično dramsko strukturo. Umor kralja se zgodi že na začetku, zgodba se hitro odvija. Lahko jo obnovimo v nekaj stavkih: pogumnemu Macbethu čarovnice prerokujejo, da bo postal kralj, in ko to izve Lady Macbeth, ga prepriča, da če želi zasesti prestol, mora umoriti kralja. Retorično ga vpraša: »V dejanju in pogumu te je strah to biti, kar si v željah?« Storita umor, si umijeta krvave roke, a življenje se jima ustavi. Macbeth mora še naprej moriti – vse priče zločina, vse tiste, ki sumijo, in tiste, ki bi ga lahko nasledili. Prijatelje, otroke, ženske. Nekdo, ki sploh ni želel ubijati, postane množični morilec in tiran. Poljski teoretik Jan Kott pravi, da je to zgodba, ki je lepljiva in gosta kot kaša in kri, ki ni le prispodoba, ampak je tudi fizična – teče iz teles pomorjenih ljudi, drži se rok in obrazov, bodal in mečev in nikoli se je ne da več izmiti. Nekateri pravijo, da je to drama o ambiciji, drugi, da govori o strahu in vesti. Norveški avtor kriminalnih zgodb Jo Nesbø, ki po naročilu založbe Hogarth piše roman, inspiriran z Macbethom, pa tako kot Jan Kott meni, da je to predvsem zgodba o umoru. »Macbeth ni moril le zato, da bi postal kralj. Ubijal je, da bi potrdil samega sebe. Izbiral je med Macbethom, ki ga je strah ubijati, in Macbethom, ki je moril. Zdaj ne ve več samo, da je mogoče ubijati, zdaj ve, da se mora ubijati.« In za vsak umor se mu zdi, da bo ta pa res zadnji, a tajfun krvi, ga je ujel v vrtinec, ga ne izpusti vse do smrti. »Kar je, to je,« mu je ob prvem umoru rekla Lady Macbeth.
Med vsemi filmskimi Macbethi, od Orsona Wellesa (1948) do Romana Polanskega (1971), je moj najljubši še vedno Krvavi prestol Akira Kurosave (1948), v katerem si hladna Lady Macbeth, oblečena v tradicionalna japonska oblačila, s počrnjenimi zobmi skoraj do krvi umiva deviške bele roke, na katerih ves čas vidi rdeče madeže.
Mož z uhanom
Vedno kadar sem v Londonu, tudi takrat, kadar imam zelo malo časa, obiščem National Portrait Gallery. Ritual lahko traja samo dvajset minut. Najprej grem po tekočih stopnicah čisto na vrh do Tudorjev pogledat portrete deviške kraljice Elizabete I., njene ekstravagantne in razkošne obleke, ki imajo na sebi toliko ptičjih podob, da se zdi, kot da jih je oblikoval Alexander McQueen. Dragulj v obliki mistične ptice feniks, ki ga včasih nosi na prsih, simbolizira ponovno rojstvo in neomadeževanost, drugič spet vidimo na njej nakit, na katerem je upodobljen pelikan, ki predstavlja samožrtvovanje, saj so nekoč verjeli, da si pelikan na prsih naredi veliko rano ter iz nje s krvjo hrani svoje mladičke. Elizabeta je na teh portretih hladna, skrivnostna in močna, vnovična devica, poročena s svojo domovino.
Potem sledi še en nujen obisk, k Shakespearju – znamenitemu portretu Chandos, ki naj bi nastal tam okoli leta 1600 in naj bi ga naslikal dramatikov znanec Richard Burbage ali pa morda igralec in intimni Shakespearjev prijatelj John Taylor, morda pa celo Joseph Taylor, ki naj bi bil varovanec portretiranca. Kar vse priča o tem, da gre za skrivnostni portret, o katerem v resnici ne vemo prav veliko. Tudi portretiranec je neznanka. Na sliki je moški pri štiridesetih, z visokim čelom, lepo oblikovanimi brki in bradico, v črnem oblačilu z belim ovratnikom, v levem ušesu nosi uhan. Takoj je jasno, da gre za posebnega moža, v živih očeh lahko vidimo predrznost, mirnost in modrost. Že to, da je oblečen v črno srajco, priča, da je bil uspešen; črno blago je veljalo za najdražje. Uhan so v 16. stoletju nosili avanturisti, tudi morjeplovec Francis Drake ga je imel. Portret Chandos (družina Chandos ga je imela v lasti od leta 1747) velja za najslavnejšega izmed tistih nekaj redkih dramatikovih portretov dvomljivega izvora. Ni čudno, da je bilo prav to platno prvi eksponat, ki ga je imela v lasti National Portrait Gallery, ki so jo odprli leta 1856.
Ali je na sliki res Shakespeare? Mnogi so že od nekdaj dvomili, saj se jim je zdel naslikan mož preveč temnopolt in njegove ustnice so preveč polne in strastne, zato je mnogim malce zasmrdel po tujcu: Italijanu ali Judu. Morda pa je tu Shakespeare naslikan le v neki vlogi oziroma v igralskem kostumu, so se tolažili drugi.
V resnici o največjem dramatiku vseh časov ne vemo veliko, razen da se je rodil v Stratfordu, se poročil z osem let starejšo žensko, da je imel tri otroke, da je odšel v London, da mu je umrl sin, da je postal slaven pisatelj in igralec, da je obogatel, kupil drugo največjo hišo v svojem domačem mestu, zapustil gledališče, se iz Londona vrnil domov in umrl. O njem obstaja okoli sto dokumentov, ne vemo pa, koliko dram natančno je napisal. Zapustil je več kot milijon besed, z njegovo pisavo pa jih je ohranjenih le štirinajst – šestkrat njegovo ime in priimek ter izjava by me (lastnoročno) na njegovi oporoki. In vsakič je ime in priimek napisal drugače, od Willm Shaksp in William Shakespe do William Shakspere. Ne vemo, kaj je bral, ali je kdaj zapustil Anglijo, kdo so bili njegovi prijatelji in ali je bil res biseksualen, kot trdijo nekateri poznavalci. Ohranjenih je 38 njegovih dram in prav zato, ker jih je toliko in so tako različne, se nam zdi še bolj skrivnosten. Če bi se ohranile le njegove komedije, bi o njem mislili, da je bil veseljak z odličnim smislom za zabavne zaplete in razplete. Če bi brali le sonete, bi se nam zdelo, da jih je napisal temen strastnež. Po tragedijah sodeč bi ga lahko označili za melanholika, nevrotika, makiavelističnega stratega, ki v dno duše pozna notranji svet kraljev in boj za oblast. Kakšne neki so bile njegove izgubljene drame?
Kaj je klasika?
Umberto Eco in Jean-Claude Carriére se v delu To ni konec knjige pogovarjata o tem, da je kultura v resnici selekcija, filtriranje vsebin, in se sprašujeta, ali so umetniška dela, ki veljajo za klasiko, dejansko najboljša zapuščina preteklih stoletij. Ali so morda klasika zato, ker so edina preživela cenzure in požare? Ali so bili Evripid, Sofoklej in Ajshil res največji dramatiki stare Grčije? Aristotel v Poetiki omenja druga imena. Kdo je odločal o tem, kaj bo ostalo in kaj bo izginilo? Oblastniki? Požari? Eksodosi? Nekaj je jasno – kultura je to, kar ostane, vse drugo je pozabljeno. Prav zaradi vseh teh vprašanj je Shakespearjeva identiteta vedno prekrita z lojem zarote. Ali je možno, da je en sam mož, ki je prihajal iz province, imel nepismene starše, bil brez prave izobrazbe, lahko napisal vse te globoke misli? Teorij je več. Ena je, da je pravi avtor dram Edward de Vere (o tem govori film Rolanda Emmericha Anonimnež), drugi spet sumijo Christopherja Marlowa, Shakespearjevega sodobnika, ki naj bi svojo smrt zaigral, da se je tako izognil zaporu in obtožbi, da je ateist, in naj bi drame pisal pod psevdonimom v ilegali. Mnogim se zdi, da dram in sonetov ni mogel napisati nihče drug kot Francis Bacon, ker so nekatere Shakespearjeve drame dejansko podobne njegovim. To teorijo Eco zelo zdravorazumsko zavrne, češ da če je to res, potem Bacon ne bi imel časa napisati svojih lastnih dram. A resnica je, pravi Carriére, da umetnina ni ustvarjena, ampak to postane.
Elizabetinci in njihov čas
Kakšen je bil svet, v katerem je živel Shakespeare? Nihče ga ne zna bolj natančno opisati kot zabavni Bill Bryson v knjigi Shakespeare. Leta 1564, ko se je rodil, je v Angliji živelo okoli šest milijonov ljudi, in kot je zapisal filozof Thomas Hobbes, je bilo življenje takrat sramotno, siromašno, grdo, nasilno in kratko. Kosile so številne bolezni: kuga, tuberkuloza, ošpice, norice, griža, rahitis, vročice vseh vrst. Ljudje so umirali zaradi ledvičnih kamnov, okuženih ran, slabe hrane, ženske so umirale na porodih. V Londonu je umrl vsak tretji otročiček, še preden je dočakal pet let. In v takšnem svetu, piše Bryson, največji Shakespearjev dosežek ni bil to, da je napisal Hamleta, ampak to, da je sploh preživel in dočakal srednja leta.
Kraljica Elizabeta je bila, ko se je rodil, stara trideset let in vladala je še naslednjih devetintrideset. Bila je močna in stroga vladarica. Mučenja so bila nekaj vsakdanjega, pri najbolj krutih so žrtvi pri živem telesu odstranjevali notranje organe in jih pred njo metali v ogenj. V elizabetinski Angliji so za vse stvari veljala natančna pravila: od tega, v kaj je kdo oblečen, do tega, kaj je kdo jedel. Kardinalom in aristokratom so ob glavnem obroku postregli z devetimi različnimi jedmi, potem ko se je Henrik VIII. sprl z Rimom, pa so lahko meso jedli tudi ob petkih – prej je namreč takemu prekršku lahko sledila smrt z obešanjem. Še postni čas pred veliko nočjo ni bil več tako strog; ljudstvo si je lahko pri duhovnikih kupilo drage odpustke in se potem basalo z mesom brez sramu, sicer pa je status ribe oziroma postne hrane v tistem času imela celo teletina in vsa perutnina. Bryson ne verjame, da je bil Shakespearjev oče nepismen, ker se je na nekatere dokumente podpisal le z znakom, saj so to delali tudi zelo pismeni ljudje. Sicer pa je bilo v tistem času nepismenih sedemdeset odstotkov moških in devetdeset odstotkov žensk. London je bil onesnažen, mračen in majhen, meril je dve milji od severa proti jugu ter tri od zahoda do vzhoda. Sladkor je bil izjemno priljubljen; mešali so ga v vino in iz njega delali sladke glazure, s katerimi so prelivali ribe, jajca in meso. Črni zobje so bili znamenje bogastva in dobrega okusa. Polt je morala biti čim bolj bleda. Elizabeta je uvedla modo pudranja z barvo, v kateri sta bila med drugim žveplo in svinec, zato je bila zelo strupena. Najljubša pijača je bilo pivo in pili so ga že za zajtrk, saj je bila voda v mestu zastrupljena in umazana. Tobak je v deželo prišel eno leto pred Shakespearjevim rojstvom in je bil velika uspešnica. Verjeli so, da zdravi številne nadloge, od spolnih bolezni in migrene do slabega zadaha. Dajali so ga tudi otrokom. Na univerzi Eton so nekoč dečke, ki niso znali kaditi in so pri tem kašljali, kaznovali z močnimi udarci s palico. Kriminal in uboji so bili nekaj vsakdanjega. V dvoboju je tako umrl Shakespearjev tekmec Ben Jonson, v gostilniškem prepiru pa temperamentni in pretepaški Marlowe, ki ga je sovražnikovo bodalo zadelo naravnost v čelo nad desno oko.
Mastifi in igralci
Gledališče je bilo v tistem času na vrhuncu slave. Res je, da so jih gradili na obrobju mest, tako kot bordele, smodnišnice, norišnice in smrdeče strojarne. Nemški popotnik Paul Hentzner je v spisih iz leta 1598 Angleže opisal kot velike ljubitelje predstav, »zelo privržene močnemu hrupu, kot je streljanje s topovi, pa bobni in zvonjenje zvonov«. Ugotovil je, da jim ugajajo žive barve in pijača ter da preveč zlahka jokajo. Imeli so noge v blatu, pogled na zvezdah in na ustih šalo.
V večini gledališč niso nastopali le igralci, ampak so si gledalci lahko ogledali tudi krute točke, v katerih so na medveda spustili krdelo mastifov ali pa so opico navezali na konja in na oba naščuvali lačni trop psov. Nič ni bolj ogrelo občinstva kot kriki prestrašenih in umirajočih živali. Ko so z odra odstranili vso živalsko kri, so si gledalci lahko ogledali na primer Titusa Andronikusa, ki velja za eno najbolj nasilnih Shakespearjevih dram. Če bi imela šest in ne pet dejanj, bi se dramatik najverjetneje lotil še gledalcev v prvih vrstah in jih čez strašne muke poslal v smrt. V tej igri je petintrideset mrličev, najmanj deset umorov se zgodi pred gledalci, tu so odsekane glave, jeziki, roke, posilstva, kanibalizem. V tragedijah, v katerih je vedno veliko mrtvih in nasilja, so igralci uporabljali različne posebne učinke, od živalske krvi do umetnih udov.
Znano je, da so dečki igrali ženske vloge; v Franciji, Italiji in Nemčiji ni bilo tako. Puritance je zato vedno zelo skrbelo, da se moški gledalci dejansko ne bi zaljubili v privlačno Desdemono, Julijo, Ofelijo ali Kleopatro napačnega spola. Shakespeare se je rad poigraval s temi dvojinami spola, saj se v njegovih komedijah ženske ves čas preoblačijo v fante. Uspešna gledališka hiša je morala privabiti vsaj dva tisoč gledalcev na dan in repertoar se je moral ves čas menjati, zato so imeli na teden po pet različnih predstav, kar pomeni, da je bila potreba po novih dramskih tekstih res velika. Igralci pa so morali imeti zelo dober spomin, saj so vsako sezono odigrali več kot trideset dram in komedij. Zaslužki so bili majhni. Shakespeare, ki je bil zelo zaposlen mož, saj je bil igralec, dramatik in režiser, je obogatel, ker je bil gledališki delničar, kar pomeni, da je bil tudi dober poslovnež. Drame je pisal za zelo široko občinstvo, privlačile so ljudstvo in izobražence, berače in aristokrate. Znal jih je pripraviti do joka in smeha, politiko preobraziti v poezijo, znal biti filozofski in vulgaren, spretno je znal opisati notranje življenje kralja in berača. Poznal je mitologijo, zgodovino, medicino, pravo, ženske in moške, starost in mladost.
Danes je Shakespeare bolj akademska obsesija kot historična oseba. Poznavalci so prešteli in preanalizirali vsako besedo v njegovih delih in zanimivo je, da ljubezen omenja kar 2259-krat, sovraštvo pa le 183-krat. Kar je čudno glede na litre krvi, ki jih prelije po odru.
* * *
Dejstvo je, da nihče ni znal ustvariti tako zanimivih negativcev kot Shakespeare. V Othellu Jago povsem ukrade glavno vlogo protagonistoma, je igralec, ki igra več iger hkrati, njegov cilj je jasen in mu je v čisti užitek. Danes iz drame oziroma filma, tako kot iz realnosti, izginjajo realni negativci, saj so se dematerializirali, nimajo več priimkov in imen – pri Shakespearju so imeli, če spet citiram Kotta, ime in priimek, oči, usta in roke. Oblastniki so bili nekoč brezobzirna živa bitja, vsi so sedeli okrog iste mize. Podoba oblasti je bila pri Shakespearju krona. Mogoče jo je bilo prijeti z roko, jo umirajočemu kralju vzeti z glave in si jo posaditi na svojo. Zdaj stvari niso več tako jasne. V dolgočasni filmski uspešnici Marsovec Ridleyja Scotta recimo ni niti enega samega negativca, a brez njih ni drame – le dobri negativci ustvarijo tudi jasne junake. Svet je v resnici veliko bolj zapleten in pokvarjen, kot nam želijo priznati zgodbe, v katerih je dramaturgija zgolj ravna črta, ne pa dobro napet čustven lok, ki meri naravnost v srce ali pamet.
