Marko Bošnjak: Zastopal sem močne in nemočne

Izredni profesor kazenskega prava na novogoriški evropski pravni fakulteti in odvetnik je izbira parlamentarne skupščine Sveta Evrope za sodnika evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz naše države. Doktor prava je postal pri 28 letih, pri 42 bo zagotovo pomaknil starostno lestvico evropskih sodnikov nekoliko navzdol. Pri nas se je kalil v odmevnih procesih. V njih se je zameril marsikateremu tožilcu in sodniku.

Po dvajsetih letih dela v Sloveniji – od leta 2008 ste delali za odvetniško družbo Čeferin – odhajate v tujino. Kaj se vam je pri nas zamerilo?

Nikakor ne odhajam zaradi tega, ker bi se mi pri nas kaj zamerilo, pač pa zato, ker sem v takšni možnosti videl velik profesionalni izziv. S temami, ki sodijo na področje delovanja ESČP, sem se začel ukvarjati že v študentskih letih. Moj prvi strokovni članek, ki sem ga napisal za pravno revijo, še ko sem bil dodiplomski študent, je predstavil judikaturo ESČP na določenem področju. Tudi kasneje sem se redno srečeval s tematikami, ki sodijo v krog dela tega sodišča. Na neki točki sem presodil, da moje znanje in izkušnje zadoščajo, da bi se lahko tudi sam spoprijel s takšnim izzivom.

Kaj je tako vznemirljivega pri proučevanju človekovih pravic?

Po mojem prepričanju so človekove pravice temeljni pravni izraz najglobljih občečloveških vrednot. Mnogi pravijo, da je človekovo dostojanstvo pravir vseh človekovih pravic. Prav tako nekatere druge občečloveške vrednote, kot so svoboda, solidarnost in podobno, generirajo človekove pravice. Živo zanimanje za vrednote je povsem naravno že med študijem vzbudilo tudi zanimanje za ta področja. Prav kazenskopravno področje je tradicionalno najbolj ustavno kodificirano oziroma najbolj kodificirano s področja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In zato, ker prihaja do najintenzivnejšega stika in antagonizma interesov med posameznikom in državo, ni čudno, da je v pravu človekovih pravic največ določb, ki so relevantne prav za področje kazenskega prava. Neki naravni nasledek mojega zanimanja za človekove pravice je bil, da se v praksi ukvarjam predvsem s kazenskim pravom.

Ste zato tako hiteli s končanjem študija? Da se boste čim prej spopadli s kazenskim pravom?

Nikoli nisem bil absolvent. Še nekoliko prej kot v štirih letih sem diplomiral. Pojavila se je namreč priložnost, da bi postal asistent pri prof. dr. Alenki Šelih. Bilo pa je treba diplomirati do določenega roka. To priložnost sem seveda z veseljem zagrabil in diplomiral že v četrtem letniku fakultete.

Kakšna je bila vaša povprečna ocena na fakulteti?

9,13.

Tema doktorata?

Razvoj sodobne biomedicine in kazensko pravo. Tema je bila interdisciplinarna, prav tako občečloveška in je presegala slovenske meje, zato sem pretežni del literature za to doktorsko disertacijo zbral med študijskim bivanjem na Univerzi v Poitiersu v Franciji.

Razpis za kandidata za sodnika ESČP pri nas ni bil enostaven postopek. Bili so trije krogi, kandidirali ste v dveh. Nekateri kandidati so že pred izborom doživljali kritike, omalovaževanja. Vi ste vztrajali.

Pri nas očitno ne mine noben pomembnejši postopek brez tega, da bi se kritike spustile tudi na osebno raven. Pogosto se omalovažuje kandidate, ki nastopajo v teh postopkih, in meni je bilo to seveda neprijetno. Imam se za strokovnjaka na tem področju in bi se mi zdelo primerno, da bi se predvsem pogovarjali o strokovnih in osebnih kvalitetah posameznih kandidatov. Tudi sam sem bil nekajkrat deležen netočnih predstavljanj mojih kompetenc in žaljivih opazk, vendar sem to bolj ali manj poskušal sprejeti skladno z rekom Don't complain and don't explain, se pravi, požri in pojdi dalje.

Dobili ste visoko podporo v parlamentarni skupščini. Ste jo pričakovali glede na vtis, ki ste ga dobili po ­zaslišanju pred pristojnim odborom?

Mislim, da je bilo za končni izid ključno prav zaslišanje pred pristojnim odborom. Bil sem prijetno presenečen nad nivojem vprašanj, ki so mi bila zastavljena, saj člani odbora vendarle niso nujno vrhunski pravni strokovnjaki. Kako sem doživljal to zaslišanje, najbolje pove dejstvo, da mi je bilo na koncu pravzaprav žal, da je konec.

Kaj so vas spraševali? Tudi o postopkih, ki potekajo pri nas in odmevajo tudi v tujini?

Nekatera vprašanja so bila zelo splošna in so testirala moje splošno poznavanje evropske konvencije o človekovih pravicah, pristojnosti sodišča in podobno. Nekatera vprašanja so se osredotočala na moje osebne kvalifikacije in izkušnje. Nekatera pa so se nanašala na konkretne zadeve, tudi v zvezi s Slovenijo.

Informacije o kandidacijskem postopku v Sloveniji so prišle tudi do Strasbourga. Boštjan M. Zupančič je javno podprl kandidaturo ddr. Klemna Jakliča. Kakšno težo so imele te informacije?

Imel sem občutek, da so člani odbora hoteli prisluhniti meni in da jih je v tistem trenutku zanimala samo moja kandidatura in moja usposobljenost za takšno mesto.

So spraševali kaj o zadevi Patria, do katere ste se opredelili, še preden je pri nas prišlo do sojenja?

Konkretnih vprašanj ne bi želel razkrivati, saj je bilo zaslišanje zaprto za javnost. Omenili ste moje stališče v zadevi Patria. Dejstvo je, da sem se oglasil v tej zadevi, prvič celo, še preden se je začelo sojenje. Tedaj sem že opozoril, da celotna zadeva vsebuje takšne pomanjkljivosti, da do obsodbe nikakor ne bi smelo priti, najbrž niti do sojenja ne. Kasneje je ustavno sodišče soglasno odločilo, da je prišlo do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in v tem smislu je Patria učna ura za slovenski pravni sistem. Upam, da se bodo ljudje iz te zadeve – ne glede na osebno politično prepričanje – česa naučili.

Z ESČP imate izkušnje kot odvetnik. Kakšne so?

Vložil sem kar nekaj pritožb na ESČP, pri čemer tudi tam odločanje traja kar dolgo, in nekatere zadeve, ki jih sam štejem za zahtevnejše, so še v odločanju, recimo celo še od leta 2008. Hkrati sem recimo vesel lanskega uspeha, ko je ESČP ugotovilo kršitev človekovih pravic, ki se je ­zgodila v postopku, v katerem je sodelovala moja stranka, ki je težak invalid. Na slovenski ravni nam ni uspelo dokazati, do kakšnih pravic je upravičen, saj nam je bilo to na meni po­vsem nerazumljiv način onemogočeno. ESČP pa je soglasno ugotovilo kršitev njegovih pravic do poštenega ­sojenja.

Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Franc Testen je nekoč dejal, da je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo. To modro nebo se je zdaj preselilo v Strasbourg. Koliko je še modro, saj poznamo poskuse nekaterih velikih dr??av članic Sveta Evrope, denimo Velike Britanije in Rusije, da bi obšle odločitve ESČP?

Res je škoda, da nekatere države, ki so težje sprejele nekatere judikate ESČP, iščejo celo čisto formalne načine, da bi obšle obvezujočo moč teh sodb. Upam, da bo skozi čas vendarle spet prišlo do večjega spoštovanja posameznih sodb in sodišča kot celote. To je eden izmed izzivov sodišča. To mora ves čas iskati neko ravnotežje in utrjevati legitimnost pri vseh deležnikih, tako pri pritožnikih, ki se obračajo na sodišče in tam iščejo svojo pravico, kot pri državah pogodbenicah, ki imajo seveda neke svoje interese in predstave o tem, kaj in kako naj deluje sodišče. Prav tako mora sodišče krepiti legitimnost pri kvalificirani javnosti, torej pri pravnih strokovnjakih, ki dobro poznajo pravo človekovih pravic in delovanje sodišča in nekako ocenjujejo tudi njegovo delo. In končno jo mora utrjevati tudi v splošni javnosti. Moramo se zavedati, da v krog držav članic Sveta Evrope sodi osemsto milijonov ljudi. To je prostor od Lizbone do Vladivostoka in od Nordkappa do Lampeduse. V tem kontekstu je seveda zelo pomembno, da imajo prebivalci vseh teh držav občutek, da nekje iznad nacionalne ravni obstaja neka varnostna mreža, kjer vendarle, če bodo deležni nekih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, dosežejo svoje varstvo.

Toda ESČP nima v rokah mehanizmov prisile?

Ti mehanizmi so žal zgolj zelo posredni. Za razliko od nacionalne ravni evropska konvencija za človekove pravice in nasploh Svet Evrope ne poznata neposrednih izvršilnih mehanizmov. Če je na primer nekdo na nacionalni ravni obsojen na zaporno kazen in ne gre v zapor, ga tja preprosto odpeljejo. Enako tudi pri določenih civilnih pravicah in obveznostih: če dolžnik po izrečeni sodbi ne plača upniku, kar mu je dolžan, se lahko zoper njega začne izvršba. Nekega takega neposrednega prisiljevanja seveda ESČP nima. Prav zato je pomembno, da bi se okrepila legitimnost sodišča tudi v očeh tistih, ki danes težko sprejemajo njegovo delovanje, a da hkrati ne bi sodišče podleglo pritiskom in zato eventualno prilagodilo svojo judikaturo tako, da bi bila bolj všečna državam, ki se trenutno z njo ne strinjajo. To je eden izmed zelo težkih izzivov.

Imate odgovor nanj?

Odločbe ESČP vsekakor mednarodnopravno gledano neposredno zavezujejo države kršiteljice. O tem ni dvoma. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi se dejansko razvili neki neposredni mehanizmi prisile. To pravzaprav v končni fazi ni v moči mednarodnega prava. Menim, da je tukaj podobno kot v občečloveških odnosih. Nerešenost konfliktov pogosto izvira iz slabega medsebojnega razumevanja in poznavanja. Boljše sodelovanje med državami pogodbenicami, tako tistimi, ki so bolj zavezane spoštovanju sodišča, kot tistimi, ki so bolj zadržane do njega, kot tudi še tesnejše sodelovanje med ESČP in nacionalnimi najvišjimi sodišči, utegne poglobiti razumevanje, s tem pa tudi pripravljenost posameznih držav pogodbenic, da učinkoviteje izvršujejo sodbe.

Vam bo v tem smislu delo sodnika ESČP dajalo manj zadovoljstva kot delo odvetnika? Če kot odvetnik za stranko dosežete oprostitev, je to je brez dvoma uspeh, več od tega ne morete storiti.

Prepričan sem, da je delo na ESČP zelo zadovoljujoče za posameznega sodnika. Odločitve sodišča namreč lahko globoko spremenijo tako življenja posameznikov, ki so pravzaprav doživeli zadnjo rešitev svojih pravic na sodišču, kot lahko prek pilotskih sodb vplivajo tudi na neko široko populacijo v posamezni državi ali celo zunaj nje. Imeli smo celo primere, ko je sodišče sprejelo odločitev v nekem primeru, ki se je nanašal na konkretno situacijo v neki državi, a so potem druge države pogodbenice, ki so videle, da imajo na svoji nacionalni ravni podoben problem, spremenile zakonodajo in so se s tem spremenila življenja res številnih ljudi, morda celih slojev populacije.

Lahko izpostavim položaj nezakonskih otrok, katerih pravni status se je bistveno spremenil v mnogih državah na podlagi odločitve ESČP v zadevi Marckx proti Belgiji. Vemo, da so v številnih evropskih državah bili nezakonski otroci diskriminirani v primerjavi z otroki, rojenimi v zakonski zvezi. Na podlagi odločitve ESČP, ki je zahtevalo takšno izenačitev, so bile potem spremenjene zakonodaje v številnih državah, na primer na Nizozemskem, v Franciji in še kje.

So pa tudi drugačni primeri. Izbrisani so zmagali v Strasbourgu, nekaj ste jih zastopali tudi sami, pri nas pa so spet težave.

Izbrisani so v resnici žalostna zgodba. Slovenija je prevozila številne rdeče luči in zamudila številne priložnosti, da bi sama primerno uredila njihov položaj. Vsi smo vedeli, da je s to zadevo nekaj hudo narobe, a zaradi nesposobnosti, da bi to tudi sprejeli in poravnali krivico, ki jo je Slovenija povzročila tem ljudem, je bilo treba čakati na intervencijo iz Strasbourga. To je res velika škoda za Slovenijo in nesprejemljivo za izbrisane. Slovenija je pristopila k izvršitvi sodbe ESČP in sprejela neki pravni okvir, o katerem je pač mislila, da je sprejemljiv. Kot odvetnik sem izražal številne pomisleke glede tega, ali je takšen pravni okvir dejansko zadosten oziroma ali je Slovenija v polni meri izvršila odločbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Ker pa se ESČP do tega vprašanja ni dokončno izreklo, ne bi želel ponavljati stališč, ki sem jih že prej izražal. To ne bi bilo primerno glede na mojo novo vlogo, s tem da se bom moral v zadevah, v katerih sem zastopal posamezno stranko, zdaj seveda izločiti iz odločanja.

Slovenija je bila avgusta lani na spletnem portalu Rights info omenjena kot največja kršiteljica človekovih pravic na število prebivalcev. Bi takšni oceni pritrdili?

V indeksih, kot je število ugotovljenih kršitev na število prebivalcev, Slovenija res zaseda neslavno mesto. Kljub temu ne bi rekel, da je stanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji alarmantno. Nikakor pa ni zadovoljivo. Slovenija bi lahko in morala storiti mnogo več, da kršitev človekovih pravic ne bi bilo, in da če se to že dogaja, da bi jih sama znala prepoznati in odpraviti njihove posledice.

Zadnjo besedo pri tem ima pravosodni sistem, katerega delo ocenjujete precej kritično. Le za malo tožilcev in sodnikov najdete lepe besede, je pa seveda tudi obratno. Kaj jim zamerite?

Zavračam vašo tezo, da za tožilce ali sodnike ne najdem lepih besed. Takrat, ko sem kot odvetnik kritiziral ravnanja posameznih tožilcev in sodnikov, je bilo to usmerjeno zoper konkretno ravnanje oziroma morebitno konkretno kršitev prava ali celo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nikakor pa nisem nikoli dajal kakršnih koli osebnih diskvalifikacij zoper katerega koli tožilca in sodnika, ker menim, da bi bilo to popolnoma neprimerno. Raven pravne kulture v Sloveniji je bistveno nižja, kot bi lahko bila, in so razprave ad rem in ad hominem popolnoma pomešane. V urejenih pravnih sistemih lahko nekdo, ki posameznega deležnika v pravnem sistemu visoko ceni, hkrati ostro kritizira njegovo ravnanje.

Ampak sodnike radi poučujete.

Kar se tiče poučevanja, je stvar taka. Slišal sem kritike, ki mi jih sicer nihče nikoli ni izrekel neposredno, češ da sodnike poučujem, predvsem tudi o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ali pa o judikaturi ESČP in ustavnega sodišča. Tega očitka pravzaprav ne razumem. Pri zastopanju pred ESČP moraš pokazati ravno poznavanje pravnega vprašanja, ki si ga naslovil na sodišče, in dotedanje judikature sodišča na tem področju. Da se ustrezno kvalificiraš, moraš utemeljiti svoja stališča z dotedanjo sodno prakso bodisi tistega sodišča bodisi drugih visokih sodnih teles na nadnacionalni ali nacionalni ravni. To, kar je v tujini popolnoma normalno, še več, se celo pričakuje, da kvalificiran odvetnik naredi, se v Sloveniji vse prepogosto pojmuje kot nekakšno poučevanje. Kar je seveda zgolj in samo izraz nerazvite pravne kulture pri tistih, ki tako ocenjujejo.

Imamo torej v pravosodju kader z nerazvito pravno kulturo?

Tega nisem rekel, podajanje pavšalnih ocen se mi upira. V pravosodju so številni zelo visoko kvalificirani kadri, ki opravljajo svoje delo zelo dobro in tudi predano. V splošnem je mogoče ugotoviti, da bi bilo treba dvigniti strokovno raven, jo postaviti tudi v neko drugačno perspektivo, v okviru te nove perspektive tudi okrepiti zavedanje o pomenu ustavnosti in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. Prav tako pa sodstvo bistveno bolj odpreti navzven.

Je torej preveč zatohlo?

Sodstvo je vse prevečkrat pretirano hermetičen sistem. To lahko do neke mere razumem zaradi morebitne bojazni pred pritiski na njegovo neodvisnost. Kljub temu pa menim, da bi sodstvo pomembno pridobilo z neko dodatno odprtostjo. Ne zgolj na nacionalni ravni, temveč tudi v neki evropski in mednarodni perspektivi. Prav tako ugotavljam, da se je sodstvo ob nespornih napakah, ki se zgodijo v vsakem sistemu, pred kritikami raje zaprlo kot školjka, namesto da bi se produktivno iz napak nekaj naučilo in bi se tako vsi obogatili. Kljub temu poudarjam, da stanje vendarle ni alarmantno, da je opaziti številne pozitivne signale, številne pozitivne korake, na katerih slovensko pravosodje lahko gradi, in smo lahko za prihodnost vendarle bolj optimistični.

Tudi zato, ker instančna sodišča postavljajo pred nižja nove standarde presoje?

V zadnjih letih smo opazili kar nekaj odločitev bodisi vrhovnega bodisi ustavnega sodišča v odmevnih zadevah, v katerih so ta sodišča bodisi razveljavila bodisi spremenila odločitve nižjih sodišč. To gre pravzaprav pozdraviti. Ker to pomeni, da so naše najvišje sodne instance bile same sposobne zaznati resne pravne napake, da ne rečem kar kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in same poseči v zadevo, tako da ni bilo treba čakati lekcije iz Strasbourga. To je pozitivna plat. Z drugega vidika bi pa želel poudariti, da nižje instance pogosto premalo suvereno nastopijo pri reševanju nekih pravnih vprašanj in so prevečkrat podvržene nekim splošnim pričakovanjem, na primer, da je treba izreči obsodilno sodbo, da je treba odločiti na točno določen način in podobno.

Zakaj je tako? Ni strokovnega in poklicnega poguma?

To težko ocenjujem. Verjamem pa, da imajo odločitve najvišjih teles v sebi takšen potencial, da bodo tudi nižje instance okrepile svojo suverenost v razmerju do zunanjih pričakovanj in pritiskov, se bolj osredotočile in usmerile na reševanje zahtevnih pravnih vprašanj, se pri tem tudi po potrebi bolje ekipirale, kar je včasih tudi problem, in tako tudi že na teh najnižjih instancah rešile pravna vprašanja tako, kot je treba.

Zadnji dogodki, kot je denimo migrantska kriza kot posledica nasilja držav nad posamezniki, postavljajo presojo človekovih pravic pred novo preizkušnjo. Najprej kot varovanje ljudi pred nasiljem države, hkrati pa varovanje države pred nasiljem ljudi. Absolutnih zavez najbrž ni več?

Pakti o človekovih pravicah, bodisi na nadnacionalni bodisi na nacionalni ravni, so vedno živi instrumenti. Živi so toliko, kolikor živijo skozi judikaturo posameznih organov, ki so poklicani za njihovo interpretacijo. Se pravi, skozi judikaturo ESČP, ustavnih sodišč pa v končni fazi vse do najnižjih sodišč v posamezni državi. Jasno je, da neke dejanske okoliščine vplivajo na to, kako se v konkretnih primerih ti živi instrumenti tudi interpretirajo. In gotovo vse različne krize in izzivi, s katerimi se srečuje ne samo Slovenija, ampak tudi Evropa in ves svet, vplivajo tudi na način razumevanja človekovih pravic in njihovo interpretacijo. Seveda pa vsi ti izzivi in problemi ne morejo upravičevati nekega resnejšega odstopanja od osnovne ideje in osnovnega razumevanja človekovih pravic in ne smejo voditi k nekemu zmanjševanju standardov. Skoraj vsi instrumenti o človekovih pravicah vsebujejo tudi določbe, kdaj je mogoče človekove pravice do neke mere omejiti ali celo razveljaviti. O tem govori evropska konvencija o človekovih pravicah in tudi naša ustava. Seveda pa so te razveljavitve možne samo glede določenih pravic in samo v določeni meri pod določenimi pogoji in vse omejitve ali pa razveljavitve je treba razlagati skrajno restriktivno.

Ste zagovornik posameznikov v nekaterih zelo izpostavljenih primerih, denimo tistih, v katerih so se znašli Kangler, Popovič, Bavčar, Tošić, Lovše, Karner. Glas ljudstva bi dejal, da je lopovščine pri nas veliko, ampak če imaš dovolj denarja in dobrega­ odvetnika, si že na poti do zmage. ­Nekateri pravijo, da radi zastopate nekoč nedotakljive pomembneže, to prinaša tudi ­popularnost, odmevnost.

Na svoji odvetniški poti sem zastopal tako stranke, ki imajo družbeni ugled in moč, kot tudi tiste, ki so v družbenem smislu popolnoma nemočne in popolnoma anonimne v očeh javnosti. Seveda veliki in zahtevni primeri pogosto nosijo s seboj zahtevnejša pravna vprašanja. Zdelo se mi je tudi vedno pomembno, da sam odprem, naslovim ta vprašanja in jih ponudim sodišču v reševanje. Predvsem zato, ker je bilo to pomembno za moje stranke, kot tudi zato, ker je bilo to pomembno za pravni sistem. V medijski pozornosti pa ne uživam. Nasprotno, pogosto se poskušam od medijev raje odmakniti, ker menim, da pretirana medijska pozornost posamezni zadevi škodi, tako zakonitemu in pravičnemu odločanju v tisti konkretni zadevi kot tudi interesom moje stranke.

Veliki procesi nemalokrat odpirajo, kot ste dejali, zahtevna pravna vprašanja. Pojavi se pravna dilema, dobimo sedem različnih, praviloma povsem nasprotujočih si pravnih mnenj. Je kaj narobe z našim pravom ali našimi pravniki?

V tem smislu, da obstajajo o posameznih zahtevnih pravnih vprašanjih različna mnenja različnih pravnikov, ni prav nič narobe. To je v naravi prava, še prav posebej, kadar se z neke abstraktne ravni spuščamo na konkretnejšo. Vsi smo na primer za pravno državo, za pravičnost, za poštenost, ko pa pridemo na posamezen primer, pa lahko imamo zelo partikularne, zelo različne predstave o tem, kaj je v konkretni zadevi zares pravično, zares pošteno. Tudi v tujini, predvsem v razvitih pravnih sistemih, je zelo pogosto, da se najvišje sodne instance razdelijo glede same odločitve, ki je sprejeta z neko večino, ne pa s soglasjem. In celo znotraj večine potem nastopijo različna pritrdilna ločena mnenja, v katerih sodniki pravzaprav razložijo, da se sicer strinjajo s samim izrekom oziroma samo odločitvijo, ne pa tudi z vsemi razlogi, ki so večino sicer vodili k takšni odločitvi. Menim, da takšna različna stališča lahko ob njihovem pravilnem razumevanju vodijo k pomembnemu razvoju prava in ne rušijo avtoritete pravnih odločitev, ravno tako tudi ne zaupanja v pravno državo.

Na ESČP boste zamenjali sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki je v osemnajstih letih dela pustil pomemben pečat. Imate kot njegov naslednik kaj »treme«?

V Strasbourg ne prihajam kot naslednik sodnika Zupančiča, v smislu, da bi nadaljeval njegovo delo, temveč kot sodnik, ki ga je izbrala parlamentarna skupščina Sveta Evrope izmed slovenskih kandidatov. Profesorja Zupančiča sem imel čast spoznati kot profesorja pravne fakultete, bil je moj profesor za kazensko procesno pravo. Gotovo je s svojim načinom delovanja in razmišljanja pustil velik pečat tako na ustavnem sodišču kot na ESČP. Si pa absolutno želim, da bi mi uspelo svoja stališča, svoje vrednote in svoja znanja dobro predstaviti vsakemu kolegiju, katerega del bom pri odločanju ESČP, in tako tvorno prispevati k pravilnim in pravičnim odločitvam tega sodišča.

Stari boste 51 let, ko se boste vrnili iz Strasbourga. Kaj boste pa potem delali?

(smeh) Zanimivo vprašanje. Devet let je zelo dolga doba. Menim, da je popolnoma nemogoče napovedovati, kaj bom počel po vrnitvi.