Matere bi me verjetno linčale, če bi knjigo skušal predstaviti kot mladinski roman

»Tolstoj je pred smrtjo v svoj dnevnik zapisal: umetnost je mikroskop, ki ga umetnik usmerja v globine svoje duše, da bi nam pokazal skupne skrivnosti.« Tako kipar Jiři Bezlaj, ki pravi o sebi, da je »smešen anahronizem«, svoje dojemanje umetnosti navezuje na starega mojstra besede. Ko ne kleše kamna, piše pesmi, eseje, romane.

Pogovor z Jiřijem Bezlajem, legendarnim profesorjem bežigrajske gimnazije, kjer je 35 let poučeval umetnostno vzgojo in v teh letih spoznal približno deset tisoč dijakov, zaradi njegovega počasnega govora spominja na slovesen obred. Morda je prav zaradi te lastnosti zelo zaželen gost tudi na festivalu pravljic. »Organizatorji so ocenili, da moj ekspresivni način govora deluje prepričljivo v pripovedništvu. No, z mojim govorjenjem in govorno napako pa je verjetno tako kot v slikarstvu. Če punca ni dovolj lepa za poziranje slikarju klasicistu, je lahko zaželen model za ekspresionističnega slikarja ali celo za surrealista,« se pošali na svoj račun.

In prav s hudomušnostjo in provokativnostjo je kot pedagog prebujal radovednost gimnazijcev za umetnost in neukalupljeno razmišljanje. Tisti, ki se jim je zdel ta pedagoški prijem zanimiv, so ga poiskali po pouku v ateljeju in nadaljevali debate. Marsikaj so mu tudi zaupali, česar niso niti svojim staršem. Zgodbe so bile pogosto bizarne, a resnične. Razberemo jih v romanu (izšel je julija), ki je žal v tiskani izdaji izgubil podnaslov iz rokopisa – Kje so tisti mozolji, ki so včasih bili. Ob očitno izzivalnem glavnem naslovu Evangelij za pitbule kot bralec najprej pomisliš, da je takšen samo zaradi marketinške preračunljivosti, a te kasneje preseneti, kajti natančneje sploh ne bi mogel povzeti duha celotne zgodbe.

Je res, da so vsi dogodki resnični?

Zgodbice so mi povedale večinoma gimnazijke, nekaj pa tudi moja dekleta v mladih letih, zato so vsi dogodki resnični. Nekoliko so literarizirani, pa ne zato, da bi bili bolj učinkoviti, ampak zato, da bi zabrisal identiteto pripovedovalk.

Edino en lik nastopa s svojim pravim imenom. To je stric Slavc, ki je zlorabil deklico. On je bil resnično lokalni funkcionar na Primorskem in tudi v knjigi je tako predstavljen. Ker je od dogodka minilo že kakih 50 let, je gospod verjetno že pokojni, zato sem lahko uporabil njegovo pravo ime. Dogodivščine so se zgodile približno 40 dekletom, jaz pa sem jih združil, kot da so se zgodile enemu dekletu oziroma skupinici treh prijateljic osrednjega lika gimnazijke Koke.

Knjiga ni samo mladinski roman, zanimiva je tudi za odrasle.

Evangelij za pitbule sploh ni mladinski roman, ker mu manjka določena mera vzgojnosti, ki jo potrebujejo mladinski romani. Knjiga je polna vulgarizmov, ki so del dijaškega slenga. Spomnim se, kako so matere gimnazijcev pobesnele že, ko je bil za maturo roman Vitomila Zupana Menuet za kitaro, ker naj bi bila zgodba nemoralna. Skratka, če bi to knjigo skušal predstaviti kot mladinski roman, bi me razjarjene matere verjetno linčale.

So vam dijaki zaupali zato, ker ste bili bolj dostopni kot drugi profesorji na gimnaziji?

Prizadeval sem si, da dijakom ne bi s svojo osebnostjo zagravžal svojega predmeta, torej umetnostne vzgoje. Ker nisem bil nikoli avtoritativen, so me dijaki obiskovali v ateljeju ali doma, no, pa tudi v kakšnem kafiču smo se družili po pouku. Družil sem se samo s tistimi, ki so poiskali stik z mano, sam jih kot profesor nisem iskal.

Prva leta ni nikomur padlo v glavo, da bi me vikal, šele po tem, ko mi je začela siveti brada, so me dijaki vikali. Do njih sem se obnašal bolj kot frend, zato sem lahko izvedel toliko njihovih intimnih zgodbic. Lahko sem jim svetoval različne stvari, od tega, kako voziti s profesorji, kako se vesti doma do tečnih staršev, pa do tega, kako preganjati vaginalne glivice.

Bi Evangelij lahko primerjali z Ingoličevo Gimnazijko? Oba romana namreč opisujeta svet približno 17-letnih gimnazijcev, ki se bližajo maturi.

Ne, romanov se ne da primerjati. Namreč, vzgojno knjigo o tem, kakšna naj bo idealna mladina, je pred kakšnimi 150 leti napisal Anton Martin Slomšek v učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli. K Slomšku ne morem ničesar dodati, postavil je normative, kakšni naj bodo otroci, jaz pa pišem, kakšni so otroci danes. To pa zelo dobro vem, ker imam za sabo 35 let pedagoških izkušenj.

V knjigi je veliko citatov iz slovenske literature, Cankarja, Strniše, Koviča ..., ki »sedejo« v kontekst, kot da bi bili zanj napisani. A kljub temu, mar ni nenavadno, da dijakinja tretjega letnika gimnazije tako dobro pozna literaturo?

To ni tako neobičajno. Moji trije otroci so imeli pred koncem srednje šole veliko več literarne izobrazbe kot jaz.

Jezik v romanu je bogat, zdi se mi, da je drugačen od resničnega pogovornega jezika srednješolcev.

Zavedam se, da je dijaški sleng drugačen, kot je jezik romana, in da se veliko pogovarjajo po facebooku, kjer pa je jezik izrazito siromašen. Če bi pisal v današnjem slengu dijakov, bi bila to lahko nevarna zadeva, ker ga čez pet let nihče ne bi razumel, zato sem uporabil tiste besede iz slenga, ki so nekako obstale ali pa so bile celo uporabljane v mojih časih in ki bodo verjetno razumljive še čez deset let.

Bo prvi roman ostal tudi edini ali pišete novega?

Zdaj pišem že tretji roman, ampak še ne vem, kakšna bo usoda teh romanov. Podobno kot pri prvem sem tudi pri drugem črpal iz ogromno virov in združil cel kup ljudi v enega.

Vaše ure umetnostne vzgoje so slovele kot sproščene in kreativne.

Ja, gradil sem na dialogu in na tem, kar je ob mojem prihodu v razred padlo slučajno ob opombi kakšnega dijaka. Ko sem vprašal, kaj je to umetnost, se je včasih kakšen dijak zadrl, da je umetnost zadeti mravljo med oči z macolo ali pa da se v okrogli sobi poserješ v kot. Nad takšnimi iztočnicami sem bil zelo navdušen. Te definicije sem zelo pohvalil.

Zadeti z nečim tako grobim, kot je macola, nekaj, kar je tako prefinjenega in drobnega, kot je prostor mravlji med očmi, je tisto, kar je bistvo umetnosti. V knjigah z reprodukcijami smo iskali, kaj je pri van Goghu ali Rembrandtu prostor mravlji med očmi in kaj je macola pri njima.

Na takšne domiselne definicije sem potem navezal razlago o umetnosti. Namreč, človek v materialnem svetu jé, prebavlja in serje, na duhovnem nivoju pa zbira vtise, jih predela v sebi in jih izserje v obliki umetniškega dela. Ampak izsrati jih mora točno tam, kjer je kot v okrogli sobi. To smo z dijaki iskali pri slavnih umetnikih.

Je velika razlika med današnjimi gimnazijci in tistimi pred petimi desetletji?

Oh, seveda je razlika. Zanjo je kriv šolski sistem, ki diktira zbiranje točk, da se pride na uglednejšo srednjo šolo in potem na fakulteto. Vzgojili so cele generacije lovcev na točke, vse ostalo pa jim dol visi. Znanje jim ni več niti potrebno niti bistveno, ker so važne samo točke in tekmovalnost.

Naj navedem primer iz umetnostne vzgoje. Pred 40 leti so punčke, če jim nisem dal konkretne naloge, kaj naj narišejo, narisale otoček s palmo sredi oceana in pod palmo zaljubljenca ter sončni zahod. Ja, bilo je nagravžno kičasto! Ampak danes je še hujše. Če jim ne daš konkretne naloge, napišejo čez cel list s secesijskimi črkami in v fluorescentnih barvah samo svoje ime. To kaže na mentaliteto, da naj se moje ime sveti čez vse. Pred 40 leti pa so dekleta v puberteti še hrepenele po intimni sreči in ljubezni.

Šolski sistem je torej kriv za tako imenovane napake v znanju?

Ko so uvedli točkovanje in eksterno maturo, je to pomenilo tudi manj svobode v pedagoškem poučevanju. Vsi profesorji morajo slediti katalogu znanj za maturo in teh podatkov je toliko, da profesor nima časa povedati kakšne pesmi več, kot jih je treba znati za maturo. Niti nima časa približati avtorja z anekdoto. Dijaki morajo tako absorbirati strahovito količino podatkov.

Mislim, da je smisel poučevanja v tem, da vzbujaš v dijakih radovednost. Današnji šolski sistem pa misli, da so dijaki kanta, v katero je treba strpati čim več podatkov. Ne učimo pa jih, kako povezati te podatke. Ponudimo jim ogromne količine zidakov, pa zelo malo malte za povezavo teh zidakov in nobene ideje, kako iz njih zgraditi hišo. Ves ta gradbeni material tako že dva tedna po maturi konča na smetišču.

To zveni kot teorija zarote.

Madžarski filozof Béla Hamvas piše, da mora sodobna država narediti svoje prebivalce subnormalne. Politična nesposobnost namreč ne more vladati zdravemu duhu. Da se naredi ljudi subnormalne, je treba najprej prirediti šolski sistem in medije. Ti dve zadevi gneteta glave.

V času socializma je bilo tako, da je resničen podatek že veljal za sovražno propagando. Današnja metoda je drugačna. Podatki so lahko resnični, jih je pa toliko, da jih ni mogoče povezati med sabo. Tako se dogaja, da tudi zelo bistri otroci na super elitni šoli ne znajo povezati niti dveh med sabo različnih podatkov.

Ko sem v razredu pokazal sliko artefakta iz neolitika in povedal, da je iz leta 2700, je dvignila roko odličnjakinja in me vprašala: Pred našim štetjem ali po njem? Potem sem začel sistematično preizkušati, kako so dijaki sposobni povezovati podatke. Takole sem jih provociral. Rekel sem, da se je v 11. stoletju romanski slog razpasel po vsej katoliški Evropi. Zakaj pa ne po Ameriki, sem jih še vprašal. Večina si je nadela videz strašnih intelektualcev in začela razpredati, kako je ameriška mentaliteta drugačna od evropske. Približno eden na razred se je smejal in rekel, da je to zelo nesramno vprašanje. No ja, kakšen je tudi rekel, da Amerike v 11. stoletju še niso odkrili, in mi dal vedeti, da sem jaz butelj (smeh).

Kakšen bi moral biti naš šolski sistem?

Prvič, zbujati bi moral radovednost; drugič, ukiniti bi moral tekmovalnost s sistemom točkovanja; in tretjič, veliko bolj bi moral razvijati desno polovico možganov z umetniškimi predmeti, kot so glasba, slikanje in pisanje. Spodbujati bi moral ustvarjalnost. Vemo namreč, da možganski polovici nista ločeni. Ob razvijanju desne polovice se razvija tudi leva. V tujini so izvedli ogromno poskusov na šolah in ti so dokazali, da se je tam, kjer so gojili umetniške predmete, bistveno izboljšal uspeh tudi pri matematiki in verbalnih sposobnostih.

Pomembno je tudi to, da so učitelji osebnosti. Vem za srednjo šolo, kjer nove kadre izbirajo po kriteriju, da ima prednost tisti, ki je najhitreje diplomiral, ker ta je priden. Skratka, primerni za vzgojo otrok so stremuški piflarji, ki niso videli niti enega dobrega filma, ki niso imeli časa prebrati dobre knjige ali iti v gledališče, ker so se ves čas piflali.

Takole je to – vsaka vlada, leva ali desna, skratka vsaka oblast si želi imeti lojalne državljane, ki ne razmišljajo, ampak se strinjajo. Ob vsaki šolski reformi je bolj poudarjeno to, da imajo pridni in oportunistični boljše možnosti kot bistri in tisti z boljšim značajem, tudi uporniškim.

Sistem torej gradi na negativni selekciji?

Ja, gre za prikrito negativno selekcijo, toda ne v pogledu intelekta, ampak značaja. Lahko je učenec genialen matematik, toda če je trikrat doma pozabil telovadne copate, mu bo slaba ocena iz telovadbe že preprečila, da bi se vpisal na boljšo šolo.

Kaj pa očitate medijem?

Hja, tudi mediji delajo iz ljudi idiote. Če bi pogledal risbe gimnazijcev, arhivirane po letnicah, bi lahko točno videl, katere risanke so bile tiste leto najpogosteje predvajane na televiziji in katere računalniške igrice so bile tisto leto najbolj aktualne.

To spoznanje me je deprimiralo, zato sem dijakom grobo navrgel, naj fuknejo televizor skozi okno, ko pridejo domov, če želijo zase narediti kaj dobrega. Doživel sem ogorčen odziv, in sicer da jih televizija izobražuje. Predlagal sem jim, da naredimo kratek kviz, kako jih je televizija izobrazila.

V treh razredih, kar je približno 90 dijakov, smo izvedli kviz. Vsi so vedeli, kdo je La Toya, Fredi Miler in Damjan Murko, niti eden pa, jasno, ni vedel, kdo je bil slavist Matija Murko. Vedeli so celo za Metoda Trobca, čeprav je minilo že dvajset let, odkar je bil na vrhuncu slave. Samo eden od 90 dijakov je že slišal za slikarja Gabrijela Stupico. Šest jih je vedelo, da je Drago Jančar pisatelj, nihče pa ni prebral nobene njegove knjige. Nihče ni vedel, kdo je slikar Janez Bernik niti kdo je kipar Drago Tršar. Ena dijakinja, ki je obiskovala tudi srednjo glasbeno šolo, je vedela, kdo je klarinetist Mate Bekavac, ni pa vedela, kdo je skladatelj Alojz Srebotnjak. Skratka, poznali so skoraj vse ustvarjalce glasbenega kiča, razvpite kriminalce, kakšno razkazovalko špranje pa komaj še koga drugega. 'No, vidite, televizijo je treba vreči skozi okno,' sem jim rekel po tem kvizu.

Če iz medijev in šolskega sistema ter nezdravih kriterijev za razgledanega človeka prestopiva v umetniško ustvarjalnost, me zanima, kakšni kriteriji veljajo za dobrega umetnika. Zaslužek?

Zaslužek ni noben pokazatelj, niti tega, da je umetnik dober, niti tega, da je pošten ali nepošten in da prodaja slabe stvari. Morda se le redki strinjajo z mojim pogledom. Umetnostni tok je namreč danes šel v popolnoma drugo smer kot jaz. Moj cilj v umetnosti je pot vase, prodreti skozi svojo podzavest, skozi smetišča osebne psihične nesnage, potisnjene v podzavest, do teh kolektivnih vsebin, pomembnih za vse.

Stari Tolstoj je pred smrtjo v svoj dnevnik zapisal: umetnost je mikroskop, ki ga umetnik usmerja v globine svoje duše, da bi nam pokazal skupne skrivnosti. Zame je umetnost pot duhovnega razvoja in pot k absolutni resnici. Za kritike pa je transcendentno v umetnosti samo spiritualistična krinka za inertnost snovi in ta smer danes prevladuje.

Kako pa potem razumete nelagodje nas laikov, ko brez razlage teoretikov težko ali sploh ne razumemo več sodobnih likovnih stvaritev?

Ja, umetnost je doživela strahovit razmah teorije, kar pomeni samo to, da je praksa postala blazno šibka. Poglejte, kakšne filozofske višine doseže teologija, kadar v ljudeh zamre preprosta iskrena vera. Recimo seksologija je postala znanost šele sredi prejšnjega stoletja, ko je zaradi stresnega življenja postalo spolno življenje ljudi problematično. Enako se zdaj dogaja z umetnostjo.

Pred približno 60 leti je Barnett Newman, pomemben informelovski slikar, izjavil, da potrebujejo umetniki teorijo natančno toliko, kot potrebujejo ptiči ornitologijo. Danes pa je situacija popolnoma drugačna – v polju umetnosti ornitologi diktirajo ptičem, kako naj se obnašajo. Po temeljitem znanstvenem preučevanju dveh orjaških nojev in cele jate puranov ter kokoši so ornitologi prišli do zaključka, da ptiči ne letijo. Let je namreč simbol transcendence po Jungu. Odkar so to ugotovili, si komaj kakšna uboga živalca upa pomahati s perutničkami, da ne bi prišla v navzkrižje z znanostjo o sebi. Skratka, razmah teorije je strahovito škodljiv za umetnost.

Je nekaj narobe z umetniki, če je lahko teorija izrinila umetnost s prvega mesta?

Jasno, da je. Umetniško delo namreč odslikava avtorjevo osebnost. Ne upam pa si soditi, kaj je narobe z mlajšo generacijo umetnikov. Oni razmišljajo bolj o tem, kaj je narobe z mojo generacijo. No, dejansko nas je povozil čas. Zavedam se, kako smešen anahronizem sem, če se pogledam skozi oči mlajšega umetnika.

Poglejte, mlade mačke so šopali s svetlobnimi impulzi v vodoravni smeri in po treh tednih te mačke niso bile več sposobne zaznavati impulzov v navpični smeri. Mi, ki smo otroštvo še doživljali v naravi, peskovniku in na dvorišču, doživljamo svet drugače kot tisti, ki od malega samo tipkajo po računalniku in živijo v virtualni realnosti. Lahko da imajo celo drugačno percepcijo sveta, kot jo imamo mi. In prav o spremenjeni percepciji sem pisal v eseju, ki je leta 2013 dobil nagrado na natečaju revije Sodobnost in Slovenskih dnevov knjige.

Zdi se, da nas virtualna percepcija predvsem prazni in odtujuje.

Tudi meni se zdi, da je tako, mlajši pa to vidijo drugače. Njim se zdimo mi ravno tako smešni, kot so se renesančnim umetnikom zdeli smešni srednjeveški umetniki. Mladini, ki je rasla ob računalnikih in v virtualnem svetu, se zdi smešen naš občutek za materijo in tudi za globlje plasti psihe.

Naj ponazorim s primerom. Kolega slikar, ki poučuje na visoki umetnostni šoli v Ljubljani, je študente na njihovo prošnjo povabil v svoj atelje. Zanimalo jih je, kaj slika. V ateljeju je pripravil razstavo svojih slik in jim povedal, da si manjkajoča dela lahko ogledajo na računalniku. Bil je strahovito presenečen. Vsi so se zgnetli okrog računalnika, nihče pa ni pogledal originalov v ateljeju.

Naj bo reprodukcija slike še tako precizna, nima istega, kot ima original. Ne samo da je format drug, gre tudi za debelino barvnega nanosa in še za nekaj: verjamem, da umetnik napolni svoje delo s svojo fizično in psihično energijo. Fizik bi se sicer prijel za glavo, ker se tega ne da znanstveno dokazati, ampak na kiparskih simpozijih še nisem srečal kiparja, ki mu ne bi bilo samoumevno, da kamen vpija tvojo energijo in potem žari navzven. Res pa je, da znanost najbrž ne pozna take energije, toda preden je Newton pogruntal zakon gravitacije, so jabolka že padala na tla. In praktikov to ni motilo; jabolka so pobrali in jih pojedli, čeprav še ni bilo zakona gravitacije.

Bo kdaj spet nastopila renesansa in vrnitev v realnost?

Ne gre računati na to, da je zatemnitev začasna. Renesansa je možna šele po tem, ko se bo sesul perverzni neoliberalistični ekonomski sistem. Milan Jesih to v verzu zapiše takole: Plava je, čas, tvoja voda, plava in razpenjena, utopljencev ne vrača.

Izražanje v pesniškem jeziku je vaše priljubljeno orodje, podobno kot kiparsko dleto. Pred leti ste izdali pesniško zbirko Poletje, maja pa ste pesniško in likovno govorico povezali v razstavi kolažev v Celici na Metelkovi. Ustvarjate na vseh poljih umetnosti?

Ne na vseh, za glasbo sem popolnoma brez posluha. Da sem se lotil kolažev s pesmimi, je krivo moje občudovanje kitajske poezije oziroma moja žalost, da je ne morem razumeti, ker je neprevedljiva. Vsaka kitajska pismenka ima poleg zvočnega tudi določen semantičen in simboličen pomen. Semantični pomeni so lahko usklajeni s simboličnimi ali pa so v nasprotju z njimi. Poleg tega obstaja veliko vrst kaligrafije in od tega, katero vrsto rokopisa izbere avtor, je odvisno, kako naj bralec bere pesem, ali kot ironično, žalostno, kot smrtno resno ali kot lahkotno. Tip rokopisa igra določeno vlogo.

V zahodnih jezikih te možnosti ni. Lahko se igraš z zvočnostjo, jo spravljaš v nasprotja ali pa v skladje s pomenom, druge možnosti pa skoraj nimaš. Zato sem sklenil eksperimentirati s tem, kako bi z likovnimi sredstvi usmeril bralca na način branja pesmi. Želel sem, da bi se beseda in likovnost dopolnjevali, podpirali druga drugo in s tem povzročili skupno in intenzivnejše doživetje v gledalcu, ki mora biti obenem tudi bralec. Bil sem zelo dosleden in za to razstavo zelo zares stojim.

Stojite tudi za svojim 40-letnim kiparskim opusom?

Ponavadi nisem zelo cenil svojih kipov niti se nisem zelo ukvarjal s tem, kakšni so. Pravzaprav sem bil star že skoraj 40 let, ko sem gledal svoj pravkar narejen kip in si rekel, da ni nič slabši od tistih, ki nam jih kažejo v antologijah kiparstva kot izjemne. Takoj zatem pa sem si mislil, da je škoda, da tega ne bo nihče opazil.

Ko gledam nazaj, moram priznati, da imam občutek, da gre za sklenjen in utemeljen opus, da je bilo smiselno to, kar sem delal. Marsikaj bi zdaj naredil drugače, ker znam bolje klesati, kot sem znal pred dvajsetimi leti. Delam tudi bolje kot pred desetimi leti, kar je nenavadno za moja leta, kajne? Redko kateri slovenski kipar je po 60. letu naredil še kaj novega. Izjema je Peter Černe, drugi kiparji pa so se reševali z rutino.

Umetnik lahko torej raste še v zrelih letih?

Umetnik je na vrhuncu takrat, ko je na vrhuncu tudi kot človek. Če se intenzivno ukvarjaš s seboj, potem ne nehaš tako kmalu rasti. Delo mi pač pomeni način življenja. Če nekaj dni nisem delal, sem postal depresiven. Pri taki hiperprodukciji, kot sem jo imel, je nemogoče, da bi bilo vse strašno dobro.

Če zdajle seštejem, koliko dobrih kipov sem v življenju naredil, jih je vendarle več, kot znese kompleten opus kakšnega veliko bolj cenjenega kiparja, ki ni delal tako ogromno kot jaz. Zaradi hiperprodukcije se mi je dogajalo, da so dobri kipi utonili v množici povprečnih, kar je neizogibno, če delaš kar naprej.

Ste zato preklesali svoje stare kipe v nove?

Ah, preklesal sem jih takrat, ko mi je zmanjkalo kamna. Kakšen manjši kip je morda že četrta varianta iz istega kosa kamna. Danes mi je žal za marsikaterim kipom, da ga nimam več. Kakorkoli, najvažneje od vsega je, da sem pri delu vedno užival.

In tudi kamen se ni imel slabo pri meni, ogromno svojih intimnosti mi je zaupal. Kamen je ena taka strahovito stara zadeva, milijon let je vpijal modrost vesolja vase. Če si zelo ponižen učenček, se lahko marsikaj naučiš od njega. Čeprav sem že večkrat uporabil definicijo, jo ponavljam. Počutim se kot prevajalec, ki poskuša skrivni jezik kamna prevesti v ljudem lažje razumljiv jezik oblik.

O kamnu govorite kot o živem bitju.

Ja, ko kamen bolje spoznaš, dobiš poseben odnos do njega. V kamnu je drugačno življenje, ni biološko, kot je v rastlinah. Če se dovolj dolgo in zares poglabljaš vanj, lahko začutiš to življenje.

Odnos do kamna je sploh bistven del mojega kiparstva. Barva kamna me vedno napelje na obliko in na vsebino. V kamen iz kamnoloma Lesno Brdo pri Vrhniki, ki je takšne rožnate barve kot šunkarica, ne moreš sklesati lepega in elegantnega akta, lahko pa sklešeš akt, kjer poudarjaš, da je telo šunka. To erotičnost bolj kot oblike povzroča mesena barva kamna.

Kadar pa je atelje premrzel za klesanje kamna, pišem, kaj se mi, medtem ko klešem, mota po glavi. S pisanjem si pojasnim, zakaj klešem tako, kot klešem, in ne drugače, zakaj ne delam bolj sodobnih, manj anahronističnih kipov, kaj je smisel kamna in za kaj sploh gre v umetnosti. Zenovski pregovor pravi: razumeti cvetico pomeni postati cvetica. Če to prenesem nase – razumeti kamen pomeni postati fosil. In meni to še kolikor toliko dobro uspeva, posebno na slovenski likovni sceni (smeh).