Max Schrems: nočna mora tehnoloških podjetij

Avstrijski študent prava, ki je dokazal, da mora tudi Facebook upoštevati evropska pravila za varovanje elektronske zasebnosti.
Objavljeno
09. oktober 2015 16.15
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Pred štirimi leti je na graškem festivalu Elevate nastopil avstrijski študent prava Max Schrems, ki so ga poznali samo pozorni bralci tehnoloških novic v nemških in avstrijskih medijih. »Kaj menite, koliko podatkov o vas hrani Facebook?« je vprašal poslušalce. Nato se je sklonil in pobral veliko škatlo s potiskanim papirjem.

»Facebook uporabljam šele dve leti in v tem času so o meni zbrali za več kot 1200 strani podatkov,« je povedal presenečenemu občinstvu. Na listih so bile zapisane vse objave na osebnem profilu, sporočila, seznam prijateljev, kaj je »lajkal« in koga je »odprijateljil«. Ko je pregledoval podatke, je odkril tudi zapise, ki bi morali biti izbrisani, in različne demografske oznake, kamor so ga razvrstili algoritmi družabnega omrežja: politična in spolna usmerjenost, interesi in okusi.

Ko je z učinkovitim uvodom pritegnil pozornost obiskovalcev, je začel pripovedovati zgodbo, ki so jo ta teden povzeli številni svetovni mediji in novičarske agencije.

Max Schrems se je spomladi 2011 udeležil študentske izmenjave in se za nekaj mesecev odpravil v ZDA. Na nekem predavanju je poslušal pravnega svetovalca Facebooka, ki se je med debato odkrito posmehoval evropskim zakonom za varovanje zasebnosti in povedal, da jih nobeno ameriško internetno podjetje nima namena upoštevati. Ker je Schremsa zanimalo prav področje informacijske zasebnosti, je v seminarski nalogi raziskal poslovanje Facebooka v Evropi in ugotovil, da je njihova evropska podružnica s sedežem na Irskem dolžna spoštovati evropske zakone. Zato je od Facebooka zahteval vpogled v lastne osebne podatke, se pritožil irskemu informacijskemu pooblaščencu in vknjižil prvo zmago. Facebook mu je izročil zahtevane podatke.

Osebna zgodba, s katero je Schrems sklenil graško predavanje, je bila šele uvod v veliko večje pravne boje, ki so sledili v prihodnjih letih. Sprožil je kampanjo Evropa proti Facebooku (Europe vs. Facebook), s katero je zahteval pravico do popolnega vpogleda v osebne podatke za vse evropske uporabnike (v prvih nekaj mesecih jo je podprlo približno 50.000 ljudi). Proti največjemu družabnemu omrežju na svetu je vložil skupinsko tožbo v imenu 25.000 uporabnikov, ker da jih je Facebook izpostavil nezakonitim prisluhom ameriških varnostnih služb in prikrival dejanski obseg zbiranja podatkov (dunajsko sodišče je primer zavrnilo). Od irskega informacijskega pooblaščenca pa je zahteval neodvisno analizo, ali Facebook dejansko spoštuje določila dogovora o varnem pristanu (Safe Harbor) med Evropsko unijo in ZDA iz leta 2000. Dogovora, po katerem so smela informacijska podjetja »izvažati« osebne podatke evropskih državljanov na tuje strežnike, a le pod pogojem, da jih izvažajo v države s primerljivim režimom varovanja zasebnosti, kot veljajo v EU.

Mladi pravnik je s pobudami zahteval samo upoštevanje veljavnih evropskih zakonov, a je kljub temu dregnil v nekatere najbolj občutljive točke globalne informacijske ekonomije in geopolitike. Številni evropski politiki, informacijski pooblaščenci in drugi odločevalci so se kljub občasnim protestom in parlamentarnim poročilom sprijaznili z aroganco ameriških informacijskih podjetij, ki so namenoma kršila evropske zakone o varovanju zasebnosti. Pri irskem informacijskem pooblaščencu so vedeli, da jim visoka irska politika ne bo dovolila ogroziti dobrih odnosov z ameriškimi tehnološkimi velikani, ki so na zelenem otoku zaradi davčnih olajšav odprli podružnice in priskrbeli več deset tisoč delovnih mest. Vplivne evropske politike so sicer zbodle novice o ameriških prisluhih, a so preveč potrebovali občasne usluge ameriških obveščevalcev, da bi zaostrili izmenjavo podatkov med varnostnimi agencijami. Zato ni nihče zares podprl Schremsovega boja z ameriškim informacijskim Goljatom.

Predstavniki Facebooka niso nikoli javno napadli Schremsa, ampak so se ves čas trudili zmanjšati pomen njegove kampanje. Na konferencah in srečanjih z ameriškimi gospodarskimi lobisti smo novinarji večkrat poslušali namige, da bi morali preiskati financiranje njegove kampanje in preveriti, kdo ga plačuje (predstavniki Facebooka in ameriškega zunanjega ministrstva so večkrat uporabljali zelo podobne stavke). Več ameriških tehnoloških komentatorjev je zapisalo, da Schremsa zanima samo medijska pozornost ali denar, ki ga hoče iztožiti od Facebooka. Vendar se je na vse napade odzval z enakim argumentom. Odškodninska tožba proti Facebooku je zanj samo simbolna. Bolj pomembna je zahteva, da morajo vsa informacijska podjetja spoštovati informacijske in druge državljanske pravice. Te pravice pa so prebivalcem EU dolžne zagotoviti pristojne institucije.

»Pristojne institucije« so si njegov primer podajale tako dolgo, da je moralo o Facebooku odločati sodišče Evropske unije v Luxembourgu. To je v torek presodilo, da so razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna zadosten dokaz, da ameriška informacijska podjetja ne zagotavljajo »varnega pristana« za osebne podatke evropskih državljanov, saj so tajnim službam omogočile neposreden dostop do strežnikov – kar je očitna kršitev njihovih informacijskih pravic. Zato so razveljavili sporazum in naložili irskemu informacijskemu pooblaščencu, naj preišče zasebnostno politiko Facebooka. Če bodo ugotovili, da pri zbiranju, shranjevanju in obdelavi podatkov ne zagotavljajo evropskih zasebnostnih standardov, Facebook ne bo smel več izvažati evropskih podatkov v ZDA. Enaka merila bi veljala tudi za druga informacijska podjetja.

Max Schrems je v intervjuju za Sobotno prilogo pred štirimi leti povedal, da se počuti kot nori okoljski aktivist v šestdesetih letih, saj se takrat ni skoraj nihče zavedal nevarnosti onesnaževanja. Danes smo enako brezbrižni zaradi izgube informacijske zasebnosti, vendar so na koncu prav »nori aktivisti« prisilili zakonodajalce, da so sprejeli in uveljavili zakone za varovanje okolja. V prvih izjavah po razsodbi sodišča je povedal, da je njegova »nemogoča« zmaga posameznika proti milijardni globalni korporaciji predvsem simbolna, saj bodo lahko ameriška podjetja kljub odločbi še naprej izvažala podatke in jih po ameriških zakonih prepuščala obveščevalnim agencijam. Vendar je tudi pokazal, da imajo evropski državljani v zakonih, deklaracijah in direktivah zapisanih veliko mogočnih pravnih orožij, s katerimi se je mogoče uspešno boriti za pomembne državljanske pravice. Le uporabiti jih je treba in prisiliti odločevalce, da jih spoštujejo. Naj se zdi na prvi pogled še tako nemogoče.