Janez Škrabec: Mecenstvo ni kupovanje odpustkov

Prvi človek Rika in mecen, ki kulturo razume kot investicijo v prihodnost in most med državami.
Objavljeno
09. oktober 2015 14.55
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Je lastnik enega najbolj uspešnih slovenskih podjetij Riko in eden najvidnejših mecenov kulturnih dogodkov. Predstavljamo ga kot človeka, ki kulturo razume kot investicijo v prihodnost in most med državami. Ali kot pravi sam: verjame, da stik s kulturo in umetnostjo dviguje toleranco, ustvarjalnost, empatijo, spodbuja inovativnost, neguje multikulturnost. Seveda pa je z njim nemogoče govoriti samo o kulturi, prav tako kot bi bilo nemogoče govoriti le o gospodarstvu. Je sogovornik, ki preseneča z razgledanostjo na vseh področjih, idejnimi domislicami, dialoškimi obrati in citati.

Čehov, Pasternak ali Dostojevski?

Dostojevski. Vsako leto sem namreč kot otrok šel za tri tedne na počitnice v Brežice k starim staršem. Moj ded je bil zdravnik v Brežicah, hkrati pa pravi humanist s slikami impresionistov po stenah in z zelo bogato knjižnico. Nisem imel več priložnosti družiti se z njim, sem pa zato z občudovanjem opazoval svojega strica, kako je z zanosom in predanostjo prebiral klasike in si izpisoval cele odlomke. Najbolj se spomnim v usnje vezane knjige Dostojevskega, iz katerih sem nato prepisoval tudi sam. Ne spomnim se dobro tistih misli, se pa spomnim atmosfere stavkov. To še danes nosim s seboj.

Pričakovala sem, da boste začeli s Pasternakom in Doktorjem Živagom – knjigo, ki ste jo menda pretihotapili iz ZDA, ker je bil roman v Rusiji prepovedan.

Res je, da sem se v rusko literaturo in prek nje tudi v Rusijo zaljubil, ko sem prvič videl film Davida Leana Doktor Živago. Bil sem zelo mlad, tako da je bil od takrat naprej moj najljubši Rus Arabec Omar Sharif in moja najljubša Rusinja Američanka Julie Christie (smeh).

Tri sestre in hrepenenje po Moskvi, »v Moskvo, v Moskvo«? Zadnje čase v intervjujih precej omenjate Čehova.

Nanj me je po dolgem času v svojih besedilih opozorila ravno vaša kolegica Irena Štaudohar. Strinjam se z njim, da velike drame in velike strasti v resnici v življenju ne zavzemajo mnogo prostora. Da se ljudje ne ubijajo in ne izjavljajo ljubezni v vsakem trenutku. Večji del življenja jedo, pijejo in govorijo banalnosti. In to vsakdanjost je prinesel tudi v rusko gledališče, ki je bilo pred njim in Stanislavskim razčustvovano, nabuhlo, polno sentimentalnosti.

Čeprav se mi zdi, da hrepenenje ni ravno čustvo, ki bi se mu predajal Janez Škrabec?

Ob Čehova in njegove Tri sestre in Češnjev vrt postavljam Goethejevega Fausta. V gimnaziji sem bil veliko bolj navdušen nad tem junakom kot Wertherjem. Zanimalo me je res to hrepenenje, spraševal sem se, kdaj je človek res lahko srečen. In prišel do spoznanja, da je to takrat, ko si kot Faust rečeš: Trenutek, postoj, kako si vendar lep. Mislim, da je to tisto, k čemur moramo težiti. Ne da sanjariš, hrepeniš po nečem, kar bi lahko bilo, kot sestre v drami Čehova, ampak da si zadovoljen s tem trenutkom tako zelo, da bi si želel, naj se ustavi.

In kolikor vidim, se večina ljudi izgublja v hrepenenju po nečem, premalo pa uživa v trenutku, ki je zdaj.

Vaša izjava, ki so jo pred leti najbolj citirali: Edina stvar, ki se je spomnim, je prihodnost.

All I can remember is tomorrow (nasmešek). Ampak to ne pomeni, da mi ni mar za to, kar je zdaj. Prav ta trenutek zdaj ustvarja tisto, kar šele bo. In do tega moramo biti odgovorni.

Kdaj ste se zavedeli, da je Sovjetska zveza dežela, ki ponuja priložnosti?

Moje načelo je, da vsakič, ko se lotiš projekta, pogledaš, kaj je bilo pred tabo že narejeno. Vedno se sprašujem, kakšna je tradicija ali dediščina, na katero se lahko naslonim, kakšna je moja identiteta … Kot podjetnika me zanima kontinuiteta, ne toliko avantgarda. Sovjetsko zvezo sem odkril v osnovni šoli pri pouku slovenskega jezika pri Prešernovem verzu: narveč sveta otrokom sliši slave. Profesor Debeljak, moj najljubši učitelj, nam je kazal zemljevid tedanje Evrope. Veste, kaj sem videl? Da največji prostor v Evropi zasedamo ravno Slovani, ne Germani in Romani. In ne le to. Postalo mi je jasno, da kot Slovenec pripadam najmanjšemu slovanskemu narodu, a obenem najbolj zahodnemu. In to se mi je zdelo zelo vznemirljivo. Poznal sem Sovjetsko zvezo po zaslugi očeta, vedel sem, da je zaprta država, ki je podjetniško in industrijsko zelo nerazvita, a je že hlastala po zahodni tehnologiji in znanju. Zato sta me začeli zanimati ti dve državi – ZDA in Sovjetska zveza.

V času hladne vojne.

Tako. Preden sem šel v Sovjetsko zvezo, sem šel v ZDA, ker sem vedel, da se moram naučiti jezikov, podjetniškega načina razmišljanja in delovanja, da moram osvojiti nove teorije o menedžmentu. Skratka, zanimal me je ameriški trg in njegove posebnosti. In takrat sem pomislil, da želim biti nekakšen posrednik med dvema velesilama, to je bila moja vizija že takrat.

Koliko ste bili stari?

Bil sem najstnik, 15 let sem imel.

Da si že kot najstnik postaviš tako drzno vizijo? In to v socializmu, v katerem je za vrlino veljalo, da ne izstopaš, da pripadaš.

Čisto preprosto je. Imel sem priložnost opazovati, kaj dela moj oče. In moj oče je takrat počel prav to; iz male Ribnice je Riko, ki ga je vodil, postal največji slovenski izvoznik tehnološke opreme v Sovjetski zvezi. To je bila moja dediščina.

In zdaj smo spet pri tistem, ali se človek rodi s talentom ali se ga priuči.

Mislim, da gre v osnovi za preplet obojega, ki pa se razvije z delom, vztrajnostjo in predanostjo.

Kje podjetnik, kakršen ste, vidi priložnosti v tem trenutku? Katera je država, ki ponuja podjetniške izzive v času, v katerem smo?

Vsak se mora odločiti sam. Ampak se mora odločiti dovolj zgodaj in mora biti pri tej odločitvi konsistenten, ne pa begati od ene do druge ideje, koncepta ali trga. Potrebno je garanje in vztrajnost, brez tega ne gre, premalo naključij obstaja ali, če hočete, sreče.

Tiger Woods menda najbolj obvlada samo en udarec v golfu, to je udarec v loku. In tega trenira do onemoglosti. S tem je ustvaril svojo šampionsko pozicijo. Verjamem, da mora vsak poiskati svoj udarec v loku. Ne samo pri podjetništvu, v vsakem poklicu moraš odkriti tisto, kar počneš najboljše, v čemer si izjemen, in potem to razvijati do konca. Verjamem, da ima vsak človek unikatno stvar, ki jo lahko razvije najbolje. Čisto vsak.

A nima vsak takšne družinske zgodbe, nima vsak privilegiranega pedigreja; včasih je težko odkrivati svoj udarec v loku, če se boriš za preživetje.

Se ne strinjam. Navsezadnje vemo, da so se uspešni ljudje rodili v takšnih in drugačnih družinah. Pomembna je ideja, volja in vztrajnost, predanost viziji in garanje.

Ves čas poslušamo, da Slovenija nima vizije. Ostala sva pri tem, kam naj bi se po vašem usmerila Slovenija.

Zadnjič sem bral, da se je Portugalski, ki je sodila med države v veliki krizi [skupina PIGS], povečal izvoz. Potem sem pogledal, kam izvaža. To ni Brazilija, kot bi vsak najprej pomislil, ampak Angola. Portugalci so se popolnoma osredotočili na Angolo, ki ima neverjetno stopnjo gospodarske rasti, hkrati pa hlasta po tehnologiji, ki jo ima Portugalska. Žal pri nas nimamo jasne usmeritve. Menjamo strategije in usmeritve, spreminjamo svoje fokuse. Mislim, da bi morali za vzgled vzeti Portugalsko in se osredotočiti samo na eno državo, na en trg, en segment.

In seveda je vaš predlog Rusija?

Jaz trdim, da so to države nekdanje Sovjetske zveze. Tu imamo gotovo določene prednosti pred drugimi. Ne mislim, da bi zaradi tega morali zanemarjali Nemčijo, naše sosede bodo še vedno naše glavne trgovske partnerice in ne imejmo iluzije, da bo kakorkoli drugače. Ni globalnih podjetij, to ves čas poudarjam. V glavnem so regionalna podjetja. To, da je svet globalen, je iluzija. In priznajmo si, mi smo predvsem zelo lokalni.

Vsak od nas, ki dela svoje delo, se vsake toliko vpraša, kako bi izboljšal to, kar počne, kako bi ustvaril dodano vrednost, kako bi stopil korak naprej. In to je tisto, kar mora narediti vsaka država. Vsaj en prodor, vsaj en udarec v loku.

In kaj vidite kot razvojno vizijo Slovenije? Že pred leti ste govorili, da bi se morala Slovenija usmeriti v »butičnost«.

Pri nas ekonomije obsega tako ali tako ni, ne moremo v industrializacijo, zato je pomembno, da se usmerimo v nekaj med industrijo in obrtnostjo. Ne vidim pa smisla v tem, da bi to predpisovala država.

Kaj bi po vašem vendarle morala narediti tudi država?

Zdaj vam bom rekel nekaj drugega: sem človek, ki zelo malo razmišlja o tem, kaj bi morala država narediti zame, jaz razmišljam o tem, kaj lahko jaz naredim za državo.

J. F. K. je bil politik.

(nasmešek) Mislim, da je treba razmišljati predvsem, kako bi v Slovenijo začeli privabljati tuje investitorje. Kar se tiče trgov, je že dobro, da država naredi nekaj, da potem podkrepimo svojo odločitev. A pri nas gre velikokrat samo za deklarativno odločitev, recimo rečemo, no, zdaj se bomo usmerili v Turčijo, Turčija je za nas idealna partnerica. In kaj naredimo v tej smeri? Nič. Ne odpremo niti enega konzulata, niti enega predstavništva več, niti ne povečamo obiskov tujih delegacij.

Čeprav odpiramo konzulat v Iranu, ki smo ga pred nekaj leti zaprli.

Zdaj smo dosegli zgodovinski sporazum o iranskem jedrskem programu, ki predvideva odpravo sankcij proti Iranu, kar je pomembna novica za naše gospodarstvenike. Priložnosti na iranskem trgu se odpirajo v industriji, turizmu in energetiki. Bomo videli, kako bo država to odločitev podkrepila s konkretnimi ukrepi.

Kako komentirate aktualno politično dogajanje v Rusiji, ki vpliva ne samo na vaš posel in z njim na slovenska podjetja, ampak tudi na svetovno ekonomijo?

Bom odgovoril kot podjetnik oziroma kako sankcije proti Rusiji vplivajo na nas. Ker Slovenija v Rusko federacijo ne izvaža niti mesa niti mleka, bi na prvi pogled lahko rekli, da nas sankcije Rusije niso prizadele. Ampak ali veste, za koliko so zaradi tega padle cene mleku v Evropi? Za 50 odstotkov. Lahko si predstavljate, kakšne posledice ima to za naše kmete, za nas nasploh.

Ne gojite ravno simpatij do Evropske unije?

Simpatiziram z EU, vendar me moti njena moralistična politika. Recimo: Amerika je še bolj puritanska od nas, pa je povečala trgovanje z Rusko federacijo, medtem ko je v Evropi zaradi sankcij upadlo. Američani imajo v svojih zakonih različne odvode, da lahko trgujejo, s komerkoli hočejo, mi pa se teh zakonov držimo. Na lastno škodo. Skratka, sem proti gospodarskim sankcijam, kjerkoli, proti komurkoli.

Zato je Karl Erjavec vaš »najljubši politik«?

Karl Erjavec je najboljši zunanji minister, ker najbolje načrtuje in izvaja gospodarsko diplomacijo. Preprosto. Od tega so odvisna nova delovna mesta, nove zaposlitve. In pod njegovim vodstvom se je slovenska gospodarska diplomacija dejansko razvila.

Mediji vam očitajo, da delate v državah, ki jim vladajo diktatorji, in da se tudi zasebno družite s političnimi vrhovi, sploh s Putinom in Lukašenkom, ki na zahodu veljata za »sovražnika demokracije«.

Pri nas so očitali še vsakomur in vedno bodo, s tem se ne obremenjujem. Nenehno se družim tako z gospodarstveniki kot s politiki, novinarji, kulturniki, ker se borim za interese svojega podjetja in za interese ljudi, ki jih zaposlujemo.

Mislim pa, da se bomo enkrat prisiljeni soočiti z dejstvom, da se je za časa Putinove vlade v ruski federaciji dvignil standard za štirikrat, medtem ko se je pri nas zmanjšal. Koliko politikom je po razpadu Jugoslavije uspelo povečati življenjski standard v nekdanjih republikah v primerjavi s tistim, v katerem smo živeli takrat v Jugoslaviji? Putinu je to uspelo. Lukašenku ravno tako. Belorusija leta 1993 je bila v popolnem razsulu, mrzli radiatorji, revščina, tovarne niso delale, korupcija ... Tega ne govorim na pamet, to sem videl na lastne oči. In vidim tudi Belorusijo danes, ki je urejena država in se lahko pohvali z najnižjo stopnjo brezposelnosti.

Eden izmed vaših resnejših projektov v Minsku je tudi Hotel Kempinski, pri katerem se je zdaj zataknilo zaradi investitorja Jurija Čiža?

Investicije v hotelsko infrastrukturo so vselej težavne in tudi tvegane. Vsekakor pa ostajam glede hotela v Minsku optimističen; obstaja velika verjetnost, da bo projekt doinvestiral ruski Gazprom in da bomo mi kot generalni izvajalec uspešno dokončali delo.

Ste na trnih?

Zelo si prizadevam, da bi bil projekt uspešno zaključen. Vendar pa se ne smem preveč sekirati, ker bi me to preveč ohromilo.

Na kateri projekt ste v zadnjem času najbolj ponosni? Na hidroelektrarno Brežice, na transformatorske postaje v Minsku, na čistilne naprave?

Težko bi rekel. Na vsak projekt sem ponosen tisti hip, ko mislim nanj. Saj tudi za novinarje pravijo, da so dobri toliko kot članek, ki ga pišejo.

Se v poslu sploh lahko držite določenih moralnih načel ali, če spet omeniva Dostojevskega, velja moto, »kjer ni Boga, je vse dovoljeno«?

V življenju je pomembno, da imaš dolgoročne cilje, ne kratkoročnih. In če imaš dolgoročne cilje, potem zagotovo ni vse dovoljeno. Jaz tečem zmeraj na dolge proge. V vsakem primeru pa je treba upoštevati vse ključne moralne norme, ki veljajo že od Biblije dalje. In zelo dobro vem, da se kršenje moralnih zapovedi ne splača. Ne kratkoročno, kaj šele dolgoročno.

Katero zapoved imate v mislih?

Tisto osnovno moralno načelo – ne stori drugemu nič, kar si ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ne pravim, da na tej poti kdaj nisem grešil, a z gotovostjo trdim, da je tega v zadnjih letih vse manj (nasmešek). Saj vemo, da je altruizem v resnici zelo egoistična stvar. Ker se sam počutiš bolje, če pomagaš ustvariti svet, v katerem bo bolje tebi in drugim.

Veliko ljudi, s katerimi sem se pogovarjala pred intervjujem z vami, mi je reklo, naj vas vprašam, kaj vas žene. Oblast? Moč? Igranje monopolija, osvajanje novih teritorijev?

Užitek v procesu. To me najbolj strastno žene.

Gotovo ste kot razmišljujoč človek kdaj zaznali pri sebi pohlep?

Ne, pohlep me ni gnal nikoli.

Poznate pa ljudi, ki jih.

Po teoriji vem, da je pohlep ob strahu najboljši motivator. Sem že davno osvobojen tega. Tudi moč ali oblast me ne zanima.

Tudi pred tridesetimi leti ne, ko ste bili na kandidatni listi Boruta Pahorja na prvih demokratičnih volitvah za vodstvo študentske organizacije, ko je kandidiral za predsednika univerzitetne konference ZSMS?

Tudi takrat ne. Če bi me oblast zares zanimala, bi takrat zmagali (smeh).

Proces me žene. Da se imam v procesu snovanja in razvijanja novih projektov in realizacije fino. Da ohranjam svoj življenjski slog, v katerega sodijo potovanja in srečevanja z zanimivimi ljudmi, da povezujem ljudi, trge, priložnosti, kulture … Očitno ta akt kreacije, če se malo bolj sakralno izrazim. Pa še to – da sem jaz sam svojega časa gospodar.

Pa ste?

Seveda. Sem gospodar svojega časa. Ne predstavljam si, da bi bil recimo diplomat in bi moral ure in ure preživljati na sestankih, sprejemih, protokolih, ki ti jih določijo drugi. Zato me funkcije nikoli niso zanimale. Kot podjetnik imam popolno svobodo, s kom se družim, zakaj in čemu.

No, v službi svojih poslovnih interesov ste se prisiljeni družiti z ljudmi, s katerimi se sicer ne bi. Ne boste rekli, da niste hkrati tudi ujetnik mašinerije, ki ste jo sami ustvarili?

To je del posla. A sam dobro vem, zakaj to delam. Ne zato, ker bi mi to predpisal nekdo drug.

In zgodovina uči, da vsaka mašina, ki jo zažene posameznik ali skupina ljudi, lahko preraste svojega kreatorja in ga tudi zmelje.

Gotovo imaš veliko odgovornost. To ni igračka. Govorim vam predvsem o tem, da se kot podjetnik lahko izognem vpetosti v rutino.

Ne pripadate nobeni stranki, hkrati se družite s političnimi figurami tako iz leve kot iz desne sfere. Tudi to je umetnost.

Mislim, da moraš biti v teh stvareh predvsem zelo pragmatičen. Predvsem pa se moraš zavedati, da to ni tvoja igra. Potem lažje sodeluješ, s komerkoli hočeš. Je pa res, da nikoli ne bi sodeloval z ekstremi na eni ali na drugi strani. Na srečo jih v tem političnem trenutku ni videti veliko ali se vsaj jaz ne soočam z njimi.

In slovite po tem, da o nikomur ne rečete nič slabega. Posebne vrste strategija?

Si bom dovolil še en zanimiv citat. Will Rogers, humorist in igralec v dvajsetih in tridesetih letih, je napisal: Nikoli nisem srečal človeka, ki mi ni bil všeč. To je ključna stvar. Da do nikogar nisi ošaben in nespoštljiv, da znaš prepoznati tudi njegove kvalitete in simpatičnosti. To je to. Velja tako za podjetja, države, narode in tako dalje.

Vam je blizu zgodovina Medičejcev? Oziroma, če rečem Lorenzo de Medici, na kaj najprej pomislite?

Nič posebnega. Človek z dobrim okusom pač (nasmešek).

Ki je med tem, ko je naročal skulpture Michelangelu, nastavljal papeže.

Mene resnično ne zanima, da bi koga nastavljal ali odstavljal. To delajo drugi, jaz pa s tistimi, ki so nastavljeni, če že hočete, poskušam vzpostaviti dober stik, če je to dobro za posel.

In še nekaj je: najslabše je, če začneš posel s svojimi prijatelji. Vedno pravim, da je biznis tisti, ki mora narediti prijateljstvo, ne pa prijatelji biznis. To je tudi eno od pravil, ki se ga držim.

V vaši Vili Bled ste med drugim gostili številne domače in tuje pomembne goste in menda naj bi bila prav ta vila prostor, kjer naj bi zasnovali srečanje papeža Frančiška in patriarha ruske pravoslavne cerkve Kirila.

Hm, ta vila nima takšne infrastrukture, da bi lahko zdržala tak visoki obisk.

Fascinantno je že to, da ste prav vi, skupaj s patrom Rupnikom, Markom Pogorevcem, kardinalom Rodetom in nekaterimi veleposlaniki zasnovali idejo o združitvi pravoslavne in katoliške cerkve, ki je menda obstajala še za časa Ratzingerja.

Res je, da je pred leti prišel k meni človek, ki je bil iniciator te ideje. Takrat je bil papež še Ratzinger. Res je, da smo z Markom Pogorevcem odleteli v Rim in povabili kardinala Franca Rodeta na večerjo. A potem s tem ni bilo nič.

Ste pa letos na tradicionalnem srečanju ob Ruski kapelici pod Vršičem, ob 99. obletnici, začeli organizirati tudi ekumensko srečanje, kjer so se srečali visoki cerkveni dostojanstveniki.

Predsednik Društva slovensko-ruskega prijateljstva Saša Geržina je izjemen gospod, ki je dolga leta preživel v diplomaciji in ima izjemno svetovljansko širino. Njegova pobuda je bila, da bi ob srečanju ob Ruski kapelici pripravili medversko srečanje, na katerem smo s cerkvenimi dostojanstveniki dejansko govorili o temeljnih civilizacijskih vrednotah, ki so univerzalne in veljajo za vse.

Zanima me, kaj ste pomislili v trenutku, ko ste prvič slišali za idejo srečanja glavarjev katoliške in pravoslavne cerkve? Se vam je že v začetku zdela nerealna?

Meni se ni zdela nič posebej nerealna. Po naključju sem bil tudi zraven, ko se je rodila ideja, da se v Sloveniji srečata Bush in Putin. Takratni ruski veleposlanik Tigran Aleksandrovič Karahanov je dober prijatelj Jurija Ušakova, ki je glavni Putinov svetovalec za zunanjo politiko, takrat pa je bil ruski veleposlanik v Washingtonu. Ušakov je takrat zasnoval idejo o srečanju Putina in Busha in Karahanov mu je pač predlagal Slovenijo. Američanom je bilo tako ali tako vseeno, Slovenija je bila takrat že njihov teritorij.

Se bosta ob stoti obletnici ob Ruski kapelici res srečala predsednika Slovenije in Rusije, kot je napovedal Karl Erjavec?

Tega ne more nihče z gotovostjo napovedati.

Vam ne bi godilo, da bi bili eden od iniciatorjev prelomnega dogodka?

Mene te stvari ne fascinirajo na tak način. Zdi se mi zanimiva pobuda, nikakor pa ne mislim, da je to del nekega mojega poslanstva. Če bo v moji moči, bom pri tem pomagal, sicer pa tudi prav. Novinarji potrebujete velike zgodbe, jaz jih ne. Mene velike zgodbe ne zanimajo. Ker je vsaka zgodba lahko velika. Kot sem rekel že na začetku, sem po tem bliže Čehovu kot Tolstoju (nasmešek).

Ne zanimajo vas velike zgodbe, pravite; sem ne spadajo poslovni projekti za 300 milijonov, ki temeljito spreminjajo tako gospodarsko in konkretno pokrajino in v katere so vpletene usode številnih ljudi?

Na tako imenovane male zgodbe in na velike zgodbe gledam z istim odnosom. Zame je prodaja ene same hiše prav tako pomembna kot gradnja hidroelektrarne.

Vem, da nekateri arhitekti sanjajo o tem, da bi zgradili katedralo, a zame je recimo prosojni stol louis ghost Philippa Starcka prav tako pomemben, ker pomeni svojevrstno prelomnico v oblikovanju. Saj veste, kaj pravi Pascal: Mali umi se ukvarjajo z izjemnim, veliki umi z navadnim.

Philippe Starck with Riko. Gotovo ena vaših največjih mednarodno odmevnih zgodb.

Gotovo. No, to je tudi ena od tistih zgodb, v katere smo vložili prav zato, ker gre za idejo demokratičnega ekološkega oblikovanja. Za zdaj s to sicer izjemno lepo zgodbo nismo nič zaslužili (nasmešek).

Zakaj? So hiše preveč ali premalo drage?

Morda smo mu pustili malo preveč svobode (nasmešek). Njegove kreativnosti nismo želeli omejevati z določenim proračunom. Ampak tako bom rekel: Nič ni še izgubljeno. Če ni še dobro, ni še konec. Gremo do konca. Tako da ta zgodba s Starckom še ni končana.

Imate pri projektih, ki pomenijo razvoj za skupnost, za družbo, poseben občutek zadoščenja? Da ustvarite nekaj dobrega za družbo?

Naj vam odkrito povem: vsi projekti, ki jih delamo pri nas, tako ali drugače vplivajo na družbo, pa naj gre za čistilno napravo, bolnišnico ali luksuzno hišo. Da bi pa zdaj govoril, da je v mojem prvem planu moje vodilo delati za višje dobro, bi se mi zdelo poceni. Ko delaš s predanostjo in odločenostjo, pozitivni učinki tvojega dela pridejo spontano, ne da bi si zanje posebej prizadeval.

Katera vrsta umetnosti vam je najbliže? Klasična glasba, rock, film, slikarstvo, arhitektura, literatura?

Sem estet. Rad imam lepe stvari, rad sem v lepih okoljih, in umetnost je prostor, kjer doživim lepoto. Včasih v obliki, drugič v sporočilu.

Hkrati pa je vaš partner Philippe Starck rekel, da lepota ne obstaja. Da je v teh časih nesmiselno razpravljati o lepoti svetilke, ampak se je treba usmeriti v demokratično oblikovanje.

Gotovo. A v teh časih še bolj kot sicer potrebujemo tudi umetnost in kulturo, ki morda navidezno nima praktične vrednosti, ampak učinkuje na človekovo zavest.

Jakov Brdar, Matjaž Počivavšek ali Mirsad Begić?

Ta bo težka. Z vsemi smo sodelovali, vsak ima svoj unikaten izraz. Sem bil dovolj diplomatski?

Slikarji?

No, to pa povem vsakič in brez vsakršnega pomisleka. Moj najljubši slovenski slikar je Živko Marušič.

Zakaj? Lahko razložite?

Ne gre pri teh stvareh prav za to, da se jih ne da razložiti? Njegove slike mi dajo neko dimenzijo, ki je ne morem opisati.

Ste eden največjih vlagateljev v kulturo, uvrščeni tudi v knjigo Charlesa Handyja The New Philanthropists. Je vlaganje v umetnost in kulturo neke vrste odpustek za »grehe« na poti do višjega cilja?

Sem podjetnik. In vsak, ki pozna moje začetke, ve, da je bilo moje podjetništvo najbolj klasično podjetništvo. Kaj to pomeni? Da sem začel v garaži. In s telefonsko tajnico, drugače od mojih kolegov, ki so si takrat že lahko privoščili asistentko. To lahko pritrdi kolega Marčič, direktor Maranda, s katerim sva takrat začela v isti stavbi. Mecenstvo pa ni nikakršno kupovanje odpustkov, ampak ena bolj egoističnih stvari, ki jih delam.

V smislu, da pridobite simpatije vse te množice ljudi, ki ste jim pomagali do projekta, in tistih, ki so uživali v vrhunskem koncertu ali predstavi?

In da tudi sam uživam v projektu, ki sem ga pomagal podpreti. Pa naj bo to zbirka esejev novinarke Mateje Ratej ali gostovanje baleta iz Sankt Peterburga, v katerem neizmerno uživam, hkrati pa vem, da sem pomagal utrditi kulturno vez med državama, ki sta mi obe blizu.

Nimam ambicije, da bi odrešil svet. Vem tudi, da si s tem prislužim veliko zamer; na Riko na dan dobimo vsaj deset prošenj za pokroviteljstvo, ki jih bomo morali zavrniti, in potem se ustvarja pritisk, »tistemu je dal, meni ni«; saj poznate, Slovenija je majhen prostor.

Kot podjetje moraš imeti jasno linijo, in mislim, da jo imamo tudi v investicijah v kulturo. Ko podpremo kulturni dogodek, se vedno obnašamo kot vlagatelji, ne pokrovitelji. Ne zanima nas samo vlaganje, ne da bi poskrbeli za celostno zgodbo.

Med projekti in hišami, ki jih podpirate, so med drugimi Festival Ljubljana, Drama, Cankarjev dom, MAO, Veronikina nagrada, tudi lanska razstava slovenskih impresionistov v Parizu ... Kaj torej vi dobite s tem?

Kot sem rekel, vsakič, ko podprem umetniški projekt, to naredim z zavestjo, da gre za investicijo. Ne trošim in ne zapravljam denarja, jaz samo investiram, in to v karkoli, kjerkoli. Tudi kadar izgubljam, sem prepričan, da investiram.

A nekaj vam povem: vsako leto, ko smo na primer pomagali omogočiti koncert Valerija Gergijeva in ko sem skupaj z drugimi užival na njegovem koncertu, sem si rekel samo to, ko bi le lahko naslednje leto prav tako omogočil tak dogodek.

In to velja za vsako predstavo, knjigo, razstavo ali koncert. Občutek, da sem sebi in drugim omogočil posebno kulturno, estetsko doživetje.

Tudi gostovanje SNG Drame z Lorencijevo Ponorelo lokomotivo na festivalu v Minsku ste podprli iz egoističnega razloga, kot pravite, da ste lahko vašim poslovnim partnerjem in tamkajšnji gospodarski eliti ponudili prvovrstno predstavo?

Umetnost je povezovalna. Ne gradi zidov, temveč utrjuje mostove. In mostove gradi tudi med dvema državama. Zato sem podprl to gostovanje v Belorusiji, ker Belorusija je naš osrednji trg. Hočem namreč vračati. Ves čas hočem vračati. Jaz sem resnično ves čas hvaležen ljudem, s katerimi sodelujem, državam, v katerih delam, tudi Bogu, če hočete.

Bogu? Kakšen je vaš Bog?

Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam.

Je Bog tisti, ki je ustvaril možgane, ali so možgani ustvarili Boga?

To vprašanje prepustiva Richardu Dawkinsu. A ni on tisti, ki je rekel, da je Bog samo v naših možganih, da je samo iluzija? Jaz Boga občutim drugače, intimno.

Kako si Janez Škrabec predstavlja idealen svet? Kako vi, ki vedno trdite, da se zgledujete po Marxovem Kapitalu, vidite svet?

Jaz sem bil in sem še vedno marksist.

Tako kot Janis Varufakis in njegovo predavanje Izpovedi nestabilnega marksista?

Varufakis je seveda v evropski politiki pomenil osvežitev, frajer, že res, ampak zgolj epizoda.

Sami veste, kdo je bil med dramatiki največji marksist? Bertold Brecht. In jaz sem si od njega najbolj zapomnil eno stvar: Ali si ti sposoben tako analizirati družbo, da si lahko tako radikalen, kot je radikalna resničnost.

Kaj je v resnici marksizem? Marksizem ni povedal nič o prihodnosti. Marksizem govori o sedanjosti. Marxov Kapital je izjemna analiza kapitalističnega sistema, najboljša analiza družbe, kar jih je kdaj ustvaril človek. Ampak čisto nič ne govori o prihodnosti. Vse drugo so si prikrojili razni politiki in ideologi.

Je kapitalizem po vašem mnenju edina možnost ureditve v sedanjosti?

A veste, da me v tem trenutku to vprašanje niti ne zanima.

Če pomislite na tristo tisoč Slovencev, ki živijo na pragu revščine, vas to ne gane? Si tega ne bi želeli spremeniti?

To, če me to gane in žalosti, ničesar ne spremeni. Ne morem si delati utvar, da bi lahko spremenil sistem. S SFRJ sem bil čisto zadovoljen. Prav nič nisem naredil, da bi se ta družbena ureditev spremenila. In čisto nič ne bom naredil za to, da bi se zamenjal kapitalizem. Poskušam pač v okvirih sistema ustvarjati, kot najbolje znam.

Zdaj vam lahko iskreno povem, kaj me najbolj motivira. Ali bom zdržal do naslednjega izplačila plač, torej ali bom lahko 5. novembra izplačal plače, podprl Festival Ljubljana, Ustanovo patra Janeza Škrabca, ali bom lahko vzdrževal Hrovačo in vse številne projekte, ki jih podpiramo. Ali pa bom izpadel luzer in bodo prišli na račun tisti, ki bodo rekli: »Evo, propadel je, saj smo vedeli, da tam nekaj ne štima.«

Bistvo je to. Da bi vzdrževal ta nivo.

Še eno globalno vprašanje: Se težišče centra urejanja sveta z zahoda prenaša na vzhod?

Ste brali Civilizacijo Nialla Fergusona? Izjemna knjiga, v kateri med drugim piše, da je bila Kitajska ves čas velesila, razen dvestotih let vmes, da so Kitajci pluli po svetu veliko pred Marcom Polom, skratka, oni so nas odkrili, preden smo mi mislili, da smo odkrili njih. V 12. stoletju so bili povsod, imeli so vrhunsko mornarico, odkrili so tisk davno pred Gutenbergom ...

Zato ne morem reči nič drugega kot Marx, da se zgodovina ponavlja ali pa da se stvari spreminjajo zato, da ostajajo iste.

Vse ostaja isto, spreminja se tehnologija. Kako to vpliva na vaše poslovanje?

Ko so Manfreda Ketsa de Vriesa, največjega guruja leadershipa, vprašali, kako hiter vzpon novih tehnologij vpliva na vodilne kadre v menedžmentu, je rekel samo to: To je vse stara ekonomija z novo tehnologijo. In ne bi se mogel bolj strinjati. V knjigi Are Leaders Born or Are They Made? je recimo za vzorčni primer izbral Aleksandra Makedonskega in na njegovem primeru analiziral vse, kar je potrebno za dobrega vodilnega menedžerja. V resnici je vse isto, to hočem reči. Ko bereš Sokratov citat, v katerem kritizira takratno mladino, bi, če ne bi vedeli, da je to napisal Sokrat, mislili, da je to rekla vaša mama.
Glavne stvari so nenehno iste, vrednote so v glavnem iste, načela tudi, samo tehnologija se spreminja.