Tiskane izdaje
Njegova pisarna je pravi kabinet čudežev, kot se za zoologa spodobi. Kozarčki, polni živalskih okostij, veliki kozarci z alkoholom, v katerem se namakajo miške. Profesor Boris Kryštufek je vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Pogovarjala sva se o hitrem izumiranju živalskih vrst in o evoluciji človekovega odnosa do živali, ki je bil in je še zdaj mnogokrat krut in brez usmiljenja.
Začniva z volkovi. Končno so jih prešteli. Imamo 52 volkov. Številka me je presenetila, kajti mislila sem, da jih je več. Deset jih bodo ustrelili. Kakšno je vaše mnenje o tej temi?
Volkovi so potencialno problematične živali, zato ne morejo živeti povsod. Obstajajo območja, kjer jih lahko imamo, in takšna, kjer bi bila njihova prisotnost preveč konfliktna. Populacijo volkov je torej treba upravljati, za to pa moramo najprej določiti cilj. Ker je odstrel eno od sredstev upravljanja, moramo vedeti, kaj želimo z njim doseči. Ker je volk tako kot medved, divja mačka in ris popolnoma zavarovana vrsta, je odstrel formalno opravičljiv le za preprečevanje in zmanjševanje škod, ki jih te živali povzročajo. Zagovorniki varstva volkov opozarjajo, da odstreli posameznih živali škodo prej povečajo, kot pa zmanjšajo. Verjamem, da imajo prav. Težava je v tem, ker nihče ne predlaga alternative. Večina se nas strinja, da popolno zavarovanje volka ni dolgoročen način upravljanja njegove populacije. Ker je volk vrsta habitatne direktive, je njegovo upravljanje v pristojnosti okoljskega resorja. Ta resor mora pripraviti ustrezne strokovne podlage.
Naš odnos do divjih živali se je v zadnjih desetletjih močno spremenil. Če gledate starejše zoološke knjige, je na koncu vsakega poglavja o posamezni vrsti dodatek, ki opisuje njeno škodljivost. Pred 50 leti smo namreč živali delili na koristne in škodljive, danes pa jih delimo na ogrožene in na tiste, ki to še niso. Volk je večino preteklega stoletja veljal za tako škodljivo vrsto, da je družba verjela v nujnost njegovega polnega iztrebljenja.
Obstajajo različni načini, kako živeti z volkovi. Ena rešitev so recimo pastirski psi, ki čuvajo ovce in odganjajo volkove.
Zelo dolgo je znano, da so ovčarski psi učinkovita in zanesljiva obramba pred volkovi. V takšnem primeru gre seveda za drugačen način pašne živinoreje. Ovce lahko ogradimo z električno ograjo in jih pustimo same, za psa pa je treba skrbeti in z njim delati. Ovčarski pes je živo bitje, zato je učinek odvisen tudi od odnosa, ki ga ima do njega gospodar.
Državo smo obdali z žičnato ograjo, na kateri so rezila, ki morijo divje živali.
Postavitev rezilnih ograj je bila nepremišljeno, nepotrebno in tudi nemoralno dejanje. Ne spomnim se, da bi v Sloveniji kdaj prej postavljali ovire, ki bi živali ubijale tako kruto. Nobeni protesti niso imeli učinka, kar kaže, kako neakustična družba smo. Po mojem prepričanju ta ograja ni samo politično, ampak predvsem etično in moralno vprašanje.
Ali s temi ograjami živalim še dodatno omejimo njihov že tako majhen življenjski prostor in preprečimo njihove migracije?
Seveda jih omejimo, a na kratek rok vidnih posledic ni pričakovati. Na populacijskem nivoju torej posledic verjetno ne bomo zaznali. Če odmislim vprašanje zdravega razuma, potem vidim v ograjah predvsem etični problem. V sodobnem svetu je gibanje živali vse bolj omejeno z mnogimi preprekami. V anglosaškem svetu je lastnina ograjena. Tako je v Angliji in v njenih nekdanjih kolonijah, na primer v ZDA in Južni Afriki. Tam živali ne morejo svobodno migrirati. Vse, kar je ostalo od velikih sesalcev, je ograjeno, saj so tudi največja zavarovana območja obdana z ograjami. V preteklosti tega problema na neki način sploh ni bilo, saj je privatizacijo in ograjevanje lastnine spremljalo množično pobijanje velikih sesalcev, vse do iztrebljenja. S tem smo, poleg vsega drugega, izgubili selitve velikih čred kot enega najbolj fascinantnih pojavov v živem svetu. Še pred 150–200 leti so veliki rastlinojedi v čredah, ki so štele več milijonov živali, prepotovali na stotine in tudi tisoče kilometrov. Selitve čred gnujev in zeber v vzhodni Afriki so vse, kar je ostalo, pa tudi tam jih vse bolj omejuje ograjevanje.
Zgodovina je sicer polna vsakršnih ograd, ki niso preprečevale prečkanja le ljudem, ampak tudi divjim živalim. Spomnimo se samo na železno zaveso, ki je delila zahodno in vzhodno Evropo. V Sovjetski zvezi je obstajalo na tisoče kilometrov ograd v njenem azijskem delu. Tudi Veliki kitajski zid je ena takšnih ograd, ki ločuje populacije divjih živali na dolžini več kot 20.000 km. Njegov zgodovinski pomen je povsem zasenčil negativen vpliv, ki ga ima na živalski svet.
Vedno opozarjate tudi, da je odstrel medvedov v Sloveniji prevelik.
Zdi se mi, da se javnost bolj razburja zaradi odstrela volkov kot medvedov. Slovenija je edina država na svetu, ki je v enem samem letu več kot podvojila odstrel medveda, kar je v popolnem nasprotju z načeli trajnostnega upravljanja populacije tako občutljive vrste. Če je odstrel treba povečevati, to naredimo postopno in opazujemo učinke. Mi smo ustaljeno prakso postavili na glavo.
Zakaj takšne nestrokovne odločitve?
Po mojem prepričanju je šlo za politično odločitev. V spolitiziranem ozračju je težko najti pot do optimalne rešitve.
Kdo ima tukaj interes?
Država je prvič poskusila s povečanim odstrelom medvedov leta 1999, vendar je buren javen odziv to preprečil. Leto kasneje je brez težav odstrelila še več medvedov, kot je načrtovala za 1999. Kdo je imel tu interes? Po mojem prepričanju desna politična opcija, ki je nadzirala kmetijsko-gozdarski resor in tradicionalno obvladovala ruralni prostor. Medvedov pomen je bil simbolen, poosebljal je razkol med urbanim in ruralnim, javnim in zasebnim, levim in desnim. Prav zaradi te simbolike je bil izid tako pomemben.
Okrog leta 2000 je bil sovražni govor do medveda tako očiten, da razsoden opazovalec ni mogel spregledati njegovih rasističnih podtonov. Retorika, kakršno smo slišali tedaj, se je dejansko ponavljala v različnih kontekstih, nazadnje v času nedavne begunske krize. Lahko bi rekli, da je bil medved v novi državi eden prvih javnih sovražnikov.
Takšna eskalacija negativnih čustev najbrž ni ravno lastnost zdrave družbe. Po mojem videnju jo je povzročil zavesten odklon od osebnega poštenja. Ljudje, ki so dolžni javnosti povedati resnico, so ji lagali. Niso me razočarali politiki, temveč ljudje iz akademskih krogov, za katere v zrelih družbah veljajo najvišja etična merila. Medvedu danes ne namenjamo več posebne pozornosti, pomanjkanje poštenega dela pa je najmanj enaka težava naše družbe, kot je bilo v času velike afere z odstrelom medveda. Pošteno strokovno delo, kot nasprotje politični manipulaciji, je zlasti pomembno, ko gre za naravo in njeno varstvo, saj imajo slabe odločitve dolgoročne posledice.
Nekatere živalske vrste so močno ogrožene, druge pa so si opomogle, recimo bober.
Vrača se tudi vidra. Vrnil se je tudi volk, ki je bil v Sloveniji tako rekoč iztrebljen, saj je država v prejšnjem stoletju za vsako »pokončano« žival izplačala denarno nagrado. V desetletjih po drugi svetovni vojni v Sloveniji volka skorajda ni bilo. Iztrebili smo tudi divjo svinjo, katere pomore je zaradi škod ukazala Marija Terezija. V 19. stoletju teh živali v Sloveniji ni bilo, danes pa imamo z uravnavanjem njihove številčnosti nemalo problemov. Iztrebljen je bil tudi jelen. V času velikih socialnih sprememb po letu 1848 je plemstvo izgubilo ekskluzivno pravico lova na visoko divjad, kmetje pa so v zelo kratkem času do zadnjega pobili vse jelene.
Vse te živali so se v naše gozdove počasi vračale, deloma spontano iz okolice, deloma po zaslugi načrtnega naseljevanja. Ali pa zaradi obojega hkrati.
Divjih živali je vedno manj. Veliko je debat o tem, kako jih zavarovati, kako živeti v sožitju z njimi, a vendar me vsakič znova zmrazi, ko na časopisni naslovnici ali na tv-dnevniku objavijo sliko ponosnega lovca z ustreljenim medvedom, ki ima ponavadi še ime. Precej barbarsko.
Gre za etično dimenzijo našega odnosa do živali. V viktorijanskem obdobju so bile nagačene živali izjemno priljubljen dekor, od preprostih hiš do dvora. Kraljici Viktoriji so bili neizmerno všeč kompleti oblečenih mačjih mladičev, prepariranih in postavljenih v vsakdanje situacije, recimo mlade mucke, oblečene v gospodične, posedene za mizico okrog čajanke. Tudi za Shakespearja vemo, da je imel doma za dekoracijo nagačene živali. Iz svojega otroštva se dobro spominjam nagačenih veveric, fazanov in šoj, obešenih visoko pod stropom vhodnih vež ali dnevnih sob. Skratka, kar se nam danes zdi morbidno, je okus v preteklosti dojemal kot primeren okras, dober obrtni izdelek, če ne celo umetnost. Te stvari so že dolgo tega prišle iz mode in zaprašeni preparati so končali v smeteh ali ognju. Ne vem, zakaj, ampak človek že stoletja čuti potrebo, da preparirane živali sežiga.
Tudi če spremljamo evolucijo živalskih vrtov, vidimo, kako se je spreminjal naš odnos do živali. V živalskih vrtovih 19. stoletja so bile natrpane in pretesne kletke enako sprejemljive kot vsakršno grobo ravnanje z ujetimi živalmi. Obiskovalcem je bilo dovoljeno, da so nanje vpili, vanje metali kamenje, jih udarjali s palicami in jih mučili po mili volji, pa se zaradi tega nihče ni zgražal. Najmanj od starih Rimljanov pa vse do 19. stoletja smo si ljudje pogosto organizirali množične zabave z organiziranim mučenjem živali. Na medveda so recimo naščuvali pse ali bika, izmučenega zmagovalca pa so na koncu polili s katranom in živega zažgali. Danes to seveda ni več sprejemljivo.
Vendar poglejmo bikoborbe v Španiji, ki se od podobnih spektaklov preteklosti razlikujejo kvečjemu po obliki, nikakor pa ne po bistvu. Še vedno gre za množično zabavo, bistvo katere je mučenje nemočne živali. Dogaja se v članici EU, torej v civilizirani skupnosti, ki prisega na visoke moralne standarde. V tem primeru je pripravljena zamižati na eno oko, če ne na obe, saj naj bi bila tradicija močnejša od etike. EU se je zdelo primerno, da siromašnim »medvedarjem« v Romuniji, Grčiji, Bolgariji in Turčiji prepove razkazovanje plešočih medvedov. Nedvomno gre pri medvedu na verigi za nedopustno mučenje živali, enako res pa je, da EU mirno živi z dvojnimi merili.
Glede živali smo nasploh zelo dvolični. Borili se bomo recimo za pravice zapuščenih psov, nič pa nočemo slišati o tem, v kakšnih razmerah živijo rejne živali. Farme so daleč stran od naših oči in ne zanima nas, kaj se tam dogaja. Transport živine in zakoli so skriti našim očem. Vznemirjanje javnosti ne bi koristilo poslu. V trgovini kupimo lep izkrvavljen kos mesa. Pri tem nas ne zanima, kaj se je dogajalo s to živaljo in v kakšnih razmerah je živela. Zanima nas cena, ne pa povezava med živim bitjem in izdelkom, ki ga kupujemo.
Druga sodobna živalska zgodba je najbrž vedno bolj popularen lov na divje živali v Afriki, ki si ga tako radi privoščijo bogati.
To je velik globalni posel, ki deluje po načelih kapitalistične ponudbe in povpraševanja. V preteklih desetletjih so nanj najbolj vplivale nizke cene letalskih potovanj in politične spremembe na vzhodu, ki so odprle vrata lovu na trofejno zanimive sesalce v Mongoliji in Sibiriji. V Južni Afriki živinorejci svoje posesti (ki merijo na tisoče hektarjev) vse bolj spreminjajo v t. i. safari farme, na katerih tržijo komercialni trofejni lov na razne vrste velikih sesalcev. To je lahko bolj dobičkonosno od ovčereje in govedoreje, stroški pa so manjši, saj antilope na primer ne potrebujejo veterinarske oskrbe. V anglosaških državah lovu že od nekdaj pravijo šport. Turist na takšni farmi ustreli antilopo, zebro, morda celo slona ali leva. Organizator poskrbi za prepariranje ubite živali in prevoz trofeje domov. Tudi v Sloveniji ne manjka tako imenovanih lovskih sob, ki so natrpane s prepariranimi živalmi iz Afrike, Severne Amerike in Azije. Obstaja najmanj en zasebni muzej z dokaj pestrim naborom raznih živalskih vrst, s slonom in leopardom vred. Vendar je dejavnost precej na slabem glasu, tako da nekatere letalske družbe nočejo več prevažati živalskih trofej.
Stvari se spreminjajo, a živalske vrste hitro izumirajo tudi zato, ker se njihov življenjski prostor vse bolj manjša.
Izguba prostora je glavni problem ohranjanja živalskih vrst. Lov je sicer bolj na očeh in ga je lažje enačiti z nesprejemljivim. Dejansko pa smo prav vsi soudeleženci krčenja življenjskega prostora divjih živali. Tega prostora bo z vsakim desetletjem še manj, odvisno pač od rasti človeštva in njegovih potreb po surovinah. Nobenega dvoma ni, da bodo urbana središča vse večja, da bo vse več površin namenjenih intenzivni pridelavi zrnja in druge hrane pa tudi industrijskih rastlin in organskih surovin za pridobivanje biogoriva. V prihodnjih desetletjih bo samo za širjenje plantaž bombaža potrebna površina Nemčije. Hitrost teh posegov bo določala tempo izumiranja živalskih vrst. V tem pogledu obstajajo pomembne razlike med Evropo in tropskimi deželami. V slednjih živi na enoti površine več vrst kot pri nas. Tropske vrste imajo praviloma veliko manjša območja razširjenosti in so bolj vezane na določen življenjski prostor. Poleg tega so odnosi v skupnosti živih bitij bolj prepleteni, zato izumrtje ene vrste pogosto sproži t. i. kaskado izumiranja. Ko smo enkrat sprožili izumiranje, se bo to po ekosistemu širilo kot verižna reakcija. Z drugimi besedami: efekt domin.
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi omenili, da je v Sloveniji ena najbolj ogroženih vrst hrček. Sploh nisem vedela, da živi pri nas.
To je čudovita žival. Živi na majhnem območju med Ormožem in Središčem ob Dravi. Imel sem srečo, da sem bil prvi zoolog, ki je od lokalnih prebivalcev izvedel za to nahajališče in ga tako na neki način prvi našel v Sloveniji. Zato mi je še posebej ljub. To je največji predstavnik hrčkov, ki je v Panonski nižini dokaj razširjen. Kljub temu je naša populacija izolirana in zaradi tega potencialno izjemno ogrožena. Hrček je bil še sredi preteklega stoletja pomemben škodljivec v kmetijstvu, danes pa je ena bolj ogroženih vrst v Evropi. Območje njegove razširjenosti se je drastično skrčilo. Začelo se je na zahodu, tako da je hrček v vzhodni Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in ponekod v Nemčiji praktično iztrebljen. Čeprav je kmetijstvo še v prvi polovici preteklega stoletja imelo nanj pozitiven učinek, v sodobni kulturni krajini ne more več preživeti. V naštetih državah zdaj sprejemajo različne ukrepe za njegovo ohranitev. Eden od takšnih je plačevanje kompenzacij za hrčkom prijazno kmetovanje.
Polh. Foto: Igor Modic
Športni lov sam po sebi mi ni simpatičen in to velja tudi za polharjenje. Ljudje, ki se potegujejo za pravice živali, so dokazovali, in verjamem, da imajo pravno prav, da za takšen lov ni zakonske podlage. Ubijanje divjih živali je namreč dovoljeno le, ko je to potrebno za uravnavanje njihovih populacij, pri polhu pa te potrebe ni. Pri nas je polharjenje stvar tradicije, podobno kot so bikoborbe v Španiji. Zakonodaja EU ga dopušča. Ljudje, ki se s polharjenjem ukvarjajo, so se z njim seznanili še kot otroci in ga doživljajo drugače kot urbana populacija. Kako takšen lov preprečiti? Zakonska prepoved tu najbrž ne bo imela večjega učinka. Verjetno ji bo sledil krivolov, neskladje med zakonom in prakso pa ne more biti dobro. Pomembno je delo s populacijo polharjev, ki je danes prepuščena sama sebi. Doslej je država pokazala zelo malo volje, da te ljudi sprejme za partnerje, tako da bi se dejavnost premaknila z mrtve točke. Dejansko gre za etnografsko posebnost, ki je verjetno najbolje opredmetena v polhovki. To pokrivalo iz polhovih kožic je bilo zaradi svojega simbolnega pomena med drugo svetovno vojno prepovedano. S kolegom z regionalnega zavoda za varstvo narave in lokalno skupnostjo polharjev na Kočevskem Rogu že šestnajst let spremljamo življenje in navade polhov. Pobudo so dali prav polharji, delamo pa z živimi živalmi. Polh jih zanima, radi bi naredili kaj več, nimajo pa se kam obrniti. Država je popolnoma gluha. Na Rogu sprejemamo obiske tako rekoč z vsega sveta, od ZDA do Japonske, od Sibirije do Južne Afrike. Na spomnim pa se kakega obiska z okoljskega ministrstva.
Kot mi je pripovedoval Tomaž Jančar iz društva za opazovanje ptic, je kmetijska politika EU za nekatere divje živali lahko zelo uničujoča. Število travniških ptic na Barju se je razpolovilo prav zaradi kmetijskih subvencij.
Travniški ekosistemi se zelo hitro zaraščajo, zato so za varstvenike narave najbolj problematični. Narava vzdržuje odprt ekosistem z raznimi motnjami, denimo z vremenskimi skrajnostmi, s požari, predvsem pa z obiljem velikih rastlinojedov, katere pa smo že zdavnaj iztrebili. To so tiste velike črede, o katerih sva že govorila. V odsotnosti človeka bi po Evropi danes hodili veliki votlorogi (tur, zober), divji konji, vsaj ena stepska antilopa in velike črede raznih jelenov, prepričan pa sem, da tudi mamuti. Njim bi sledila krdela volkov in hijen, zalezovali pa bi jih leopardi in levi.
Tigri?
Tiger je v zgodovinski preteklosti živel v Evropi, ni pa segel zahodno od Dona. Še konec prejšnjega stoletja so tigri živeli v spodnjem Donu in na območju Kavkaza. V Turčiji in Iranu so še v zgodovinskem obdobju živeli tako levi kot tigri, poleg njih pa gepardi in leopardi. Do danes so se ohranili samo slednji. Zadnjega tigra so v vzhodni Turčiji ubili pred letom 1950. V naši odsotnosti bi na Sardiniji živeli pritlikavi sloni, na Cipru pa pritlikavi povodni konji. Vse do prihoda človeka je bila Kreta domovanje različnih vrst jelenov, od pritlikavih do orjaških. Poleg njih so na mnogih sredozemskih otokih živeli vidre, orjaški polhi in voluharice, pritlikavi zajčki ... Vse te vrste so bile endemične za posamezne otoke, vse pa je iztrebil človek v zadnjih deset tisoč letih. Obilni zooarheološki dokumenti povedo na vsakem otoku isto zgodbo. Takoj ko se je pojavil človek v spremstvu psa, mačke, svinje in podgane, so prvotne vrste izginile do zadnje.
Na predavanjih večkrat omenjate tudi knjigo Frana Erjavca Domače in tuje živali v podobah, dragoceno knjigo o živalskem svetu.
Ta knjiga je kulturni spomenik. Erjavec je bil dobro izobražen naravoslovec in aktiven raziskovalec, specialist za mehkužce, o katerih je pisal kompetentne razprave. Večinoma je deloval v Zagrebu, tam je učil na gimnaziji. S svojimi poljudnimi knjigami o živalih je vsekakor, kot radi pravimo, ujel korak z Evropo. Pisanje o živalih in tudi naravi v Erjavčevem času ni bilo preprosto. Kranjska je bila obrobje Evrope, edini znanstvenoraziskovalni in kulturni instituciji v deželi (Botanični vrt in Kranjski deželni muzej) pa sta bili provincialni. Muzej je bil pretežno domoznanski, tako da Erjavec ni imel kje videti preparatov tujih živali. Beden nadomestek živalskemu vrtu so bili potujoči cirkusi in menežerije. Takšna provincialnost je pravzaprav presenetljiva. Ljubljana je bila povezana s Trstom, pomembnim uvoznim pristaniščem za divje živali z Bližnjega vzhoda, iz južne Azije in Afrike.
V Angliji, Franciji in v nemških deželah so imeli naravoslovci močno zaledje v institucijah, ki so združevale najboljše tedanje strokovnjake. V teh državah so bili živalski vrtovi, menežerije in podobni zverinjaki, v njih pa živali iz kolonije. Naš Fran Erjavec vseh teh možnosti ni imel, bil je osamelec, in vendar mu je uspelo napisati čudovito delo. Dosežek, ki ga za njim nihče več ni ponovil.
Je Erjavec veliko hodil po terenu?
Zagotovo je dobro poznal naše živali. V knjigi recimo navaja, da je leta 1855 sam videl tri rise, ubite v borovniških gozdovih blizu Ljubljane. To je zadnje verodostojno pričevanje o risu na Slovenskem. Vsa kasnejša pričevanja so namreč dvomljive vrednosti.
Ne verjamem pa, da je Erjavec kdaj iz Trsta recimo potoval kam dlje, na primer na Bližnji vzhod. Prav Trst, kot glavno pristanišče imperija, je zanimiva zgodba zase. Sprejemal je tudi pošiljke živali za menežerije in cirkuse. Že v času renesanse so se aristokrati navduševali nad eksotičnimi živalmi. Bile so izjemno drage in kot takšne tudi statusni simbol. Najbolj zaželena sta bila slon in lev. To zanimanje za živali ni nikoli usahnilo. Grafika iz leta 1873 prikazuje podpalubje ladje, ki je v Trst pripeljala živali iz Afrike. Vidimo žirafe, slona, opice, leva in ovce, s katerimi so, tako domnevam, hranili leva. Nekje sem zasledil podatek, da so na poti iz Afrike v Evropo za prehrano dveh levov vkrcali še tristo ovac. Na sliki lahko opazimo še eno kruto dejstvo. Vse živali so mlade, saj so jih ujeli tako, da so pobili njihove matere, če je bilo treba, pa tudi druge odrasle živali. V 19. stoletju je za vsako mlado žival, ki je prišla v evropsko pristanišče, moralo pasti vsaj deset odraslih živali. Mladiče so prodali cirkusom in raznim zverinjakom, njihova prihodnost pa je bila mračna. Življenjska doba teh mladičkov je bila prav tako zelo kratka. Živali so v ujetništvu poginjale ali pa so pobegnile in so jih kasneje ubili. Nekaj jih je prevzel Kranjski deželni muzej, tako da so še vedno ohranjene v njegovem nasledniku, Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Tako vemo, da je leta 1898 iz menežerije Schulze, ki je obiskala Ljubljano, pobegnila progasta hijena. Pol leta se je potikala po okolici Ljubljane, preden so jo ustrelili.
Kaj pa rakun, je bil že viden v Sloveniji?
Seveda, enega so pred kratkim našli v Trebnjem, shranjen pa je v prirodoslovnem muzeju. To je čudovita in izjemno pametna žival. Vedno se moramo zavedati, da divje živali niso plišasti medvedki, da so povsem drugačne od domačih živali. Narava je kruta in napake se plačujejo s smrtjo. Življenjska doba divjih živali je veliko krajša od tistih v ujetništvu. Pomembno je, da naravo upravljamo, in lovska zveza pri tem opravlja pomembno poslanstvo, saj delujejo pod strokovnim nadzorom in jo vodijo dobro izobraženi ljudje. O tem, kako hitro se lahko poruši ravnotežje, priča primer iz Velike Britanije, kjer se je zelo razmnožil jazbec, saj ima veliko zagovornikov, je pa začel nevarno izginjati jež, ki je najljubša hrana jazbecev.
