Tiskane izdaje
Ivan Šprajc, strokovnjak za majevsko arheologijo in mezoameriško arheoastronomijo, že od leta 1996 vodi raziskave v osrčju Yucatána, velikokrat je eden prvih, ki vstopi v ostanke majevskih palač ali v templje, kjer so pred 1500 leti izvajali obrede majevski svečeniki in vladarji. V letih 2013 in 2014 je njegova ekipa v severnem, arheološko povsem neznanem delu neposeljene in s tropskim gozdom preraščene Calakmulske biosfere odkrila tri velika urbana središča kulture Majev. Zaradi monumentalnosti arhitekture in reliefno obdelanih kamnitih spomenikov s hieroglifskimi napisi so vzbudila veliko pozornost svetovne javnosti.
Ivan Šprajc, strokovnjak za majevsko arheologijo in mezoameriško arheoastronomijo Foto: osebni arhiv
Ne, zakaj preveč (nasmešek)? Če ne bi bilo romantično, najbrž ne bi več tega počeli.
Koliko nove laserske tehnologije ubijejo »romantiko« raziskovanja?
Prav nič. Je pa več dela, ker s pomočjo laserske tehnologije – imenuje se tudi lidar – vidimo več, kot vidimo na terenu. Če povem na kratko: to je najbolj učinkovita tehnika daljinskega zaznavanja. Gre za aparat, ki se montira na manjše letalo in spušča na milijone laserskih pulzov, večina od teh se odbije od vegetacije, nekateri pa pridejo skozi. In potem s primernim filtriranjem teh odbojev oz. celotnega oblaka točk sloj vegetacije računališko odstranimo in imamo vpogled v goli relief. Na tem reliefu pa se vidi zelo veliko.
Recimo, pred nekaj leti smo na najdišču Chactún naleteli na odsek avenije; videli smo robove, ko pa smo skušali slediti poteku ceste, smo jo med rastjem izgubili. Zdaj jo lahko na lidarskem reliefu jasno vidimo. Nekaterih umetnih modifikacij pokrajine zgolj s terenskimi pregledi sploh ne moremo zaznati; ker so višinske razlike majhne in pogled zastira gosto rastje, se nam konfiguracija terena zdi naravna in ne opazimo, da gre za delo človeških rok. Primer so poljedelske terase, ki jih na lidarski sliki vidimo po celotni pokrajini, ali pa kanali, ki prepredajo mokrišča in so jih najbrž uporabljali za namakanje ali izsuševanje. S pomočjo lidarske slike in aparatov GPS smo lahko take prvine odkrili in preverili na terenu.
A tudi s to tehnologijo ne vidiš vsega. Model reliefa temelji na laserskih pulzih, ki prodrejo skozi vegetacijo in se odbijejo od tal, toda ta model je generaliziran; med temi talnimi odboji je lahko stela, ki na lidarskem reliefu ni vidna. Seveda pa zaradi vsega, kar vidimo, zelo dobro vemo, kam je treba iti, ne tavamo na slepo. Prej smo delali zgolj z letalskimi fotografijami, na katerih se vidijo džungla in večje stavbe, ki štrlijo iz rastja.
V letih 2013, 2014 ste našli tri majevska mesta, veličastno odkritje, zdaj ste z odpravo s pomočjo nove tehnologije lidar pregledali še okolico teh mest, ki ležijo v biosferi?
Tako. Z novo tehnologijo smo lahko pogledali, kako so živeli po manjših krajih in vaseh. Poljedelstvo, gospodarstvo, trgovina. Kar pomeni, da najdbe niso bile več tako spektakularne, skušamo pa videti, kako so dejansko živeli običajni ljudje.
Ali recimo najdbe in arhitektura v teh vaseh z »običajnimi hišami« odstopajo od tistih, ki ste jih našli v prejšnjih odpravah?
Prej smo recimo prišli do urbanega središča in spotoma odkrili še nekaj hiš, vmes so bila prazna območja ali – bolje rečeno – tako se nam je zdelo, v resnici pa nismo vedeli, kaj je tam. Zdaj pa imamo na voljo relief ozemlja, ki obsega 200 kvadratnih kilometrov, in imamo celotno poselitveno sliko in kup problemov.
Problemov?
Predstavljajte si – imamo arheološke ostanke, ki pa niso vsi sočasni. Pobrali smo vzorce površinskega materiala, predvsem keramike, ki je najbolj občutljiva kronološko, potem bomo poskušali ugotoviti, kakšna je bila dinamika poselitve, v katerem obdobju je je bilo več, kdaj je je bilo manj. To, kar smo zdaj predstavili na tiskovni konferenci na ZRC SAZU, so zelo preliminarni rezultati, ki jim sploh še ne moremo reči rezultati, saj podatke še obdelujemo.
Kaj vas v tem primeru kot arheologa najbolj vznemirja?
Leta 2013 smo začeli dela v severnem delu Calakmulske biosfere, ki je arheološko popolnoma neraziskan predel; na kakih tri tisoč kvadratnih kilometrih ozemlja ni bilo znanega nobenega najdišča. Odkrili smo tri urbana središča in postregla so nam z več presenečenji. Nekatere značilnosti arhitekture so bile podobne kot na najdiščih v sosednji, sorazmerno dobro raziskani pokrajini proti jugu, kjer se je v pozni klasični dobi, v drugi polovici 1. tisočletja našega štetja, oblikoval poseben slog, imenovan Río Bec; gre za fasade s fino obdelanimi kamni, posebne vrste okrasje in podobno. Po drugi strani pa smo našli tudi zelo veliko piramidalnih templjev, ki jih pa dvajset, trideset kilometrov proti jugu skorajda ni.
In kako si to razlagate?
To gotovo nekaj pomeni, kar zadeva teritorialno ureditev, povezave, politično geografijo, a še vedno nimamo pravih odgovorov. Našli smo tudi zelo neobičajne stvari, ki doslej sploh niso bile znane v arheologiji Majev, recimo cilindrične oltarje, ki so videti kot žebljeva glavica.
In kaj naj bi to pomenilo?
Ne vemo. Ker nič takega prej nismo poznali, nimamo s čim primerjati. Chactún ima nekaj stel s štukaturami, tudi to je popolna novost. So pa vsi ti podatki gotovo zanimivi za kompleksno razumevanje te civilizacije. Kaj bomo lahko rekli o propadu majevske civilizacije? Se bojim, da kaj novega pravzaprav ne.
Se pravi: podnebne spremembe in prenaseljenost?
Zelo verjetno. Ne vem, ali si predstavljate, prej smo hodili po mestih, zdaj pa hodimo po vaseh (nasmešek). In tudi »v vaseh« smo našli veliko fino zgrajenih stavb z obokanimi prostori. Se pravi, da so obvladali tehnologijo, da si je tudi preprosto prebivalstvo lahko privoščilo takšne stavbe. Danes nihče ne dela obokanih stavb, teras, vodnih rezervoarjev. Modificirali so tudi številna naravna jezerca, aguade. Skratka, potrebnega je bilo veliko dela, toda prilagoditev na to okolje, ki ni ravno gostoljubno, je bila zelo uspešna in je privedla do naraščanja prebivalstva. Našli smo gosto posejane poljedelske terase, ki so bile večinoma zgrajene v pozni klasični dobi; prst marsikje ni najbolj rodovitna, kar pomeni, da so morali izkoristiti vsak kos zemlje. Poselitev je bila torej zelo gosta, položaj pa so poslabšale še suše. Kot so ugotovili kolegi na drugih najdiščih, je sorazmerna blaginja, ki je prevladovala več stoletij, prešla v vse večje družbene razlike, kar se kaže tudi na kostnih ostankih: bolj ko se bližamo propadu, 8., 9. stoletje, večje so razlike v prehranjenosti med elito in večino prebivalstva.
Kdaj se je v vas začela ta strast do odkrivanja majevske civilizacije?
Stare kulture so me od nekdaj vznemirjale.
Pred desetimi leti ste rekli, da je imel prste vmes Indiana Jones.
Saj je bilo res. Indiana Jones je vplival na našo generacijo, tega ne bom skrival (nasmešek). Filmski lik je narejen po vzoru realnih osebnosti v arheologiji, seveda so potem temu dodajali vse mogoče, mistiko, prekletstva in podobno. Mistike tu ni, tudi skrinje zaveze ne iščemo. Romantika pa je (nasmešek).
Ko sem v letih 1996 in 1998 vodil dve odpravi v osrednje nižavje še kot raziskovalec mehiškega Nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino, so bile te raziskave del širšega nacionalnega programa. In po tistem sem bil že … zasvojen. Ko sem bil sprejet na ZRC SAZU, sem začel sam iskati financerje, da bi lahko to delo nadaljeval.
Ko je Alberto Ruz leta 1952 prvič vstopil v piramidalno grobnico v Palenqueju in našel trikotni kamen, ki je zapiral grobnico in pred katerim je našel šest okostij, je opisal, kakšno vznemirjenje ga je prevevalo, ko je prvič vstopil tja. Kdaj ste vi doživeli takšno vznemirjenje?
Večkrat. Mi zdaj sicer ne izkopavamo. Na terenu se lahko tedne mučiš na vročini, se ukvarjaš z navidezno tako banalnimi problemi, kot so počene gume, z oskrbo z vodo in hrano, s popravljanjem motornih žag ... Toda v trenutku, ko najdeš nekaj veličastnega, nekaj, kar je celo večje in bolj zanimivo, kot je bilo mogoče soditi na podlagi indikatorjev na letalski fotografiji, je to res občutek, ki se ga ne da opisati. Posebne vrste evforija.
Kaj naredite takrat?
Odpremo steklenico ruma, če jo le imamo (nasmešek).
Vodite kakšen dnevnik, ki bo kdaj ugledal luč sveta in bo morda bolj oseben kot primeri in anekdote, ki ste jih zapisali v poljudnoznanstveni knjigi Izgubljena mesta?
Ja, kakšne zanimive epizode si seveda zapišem, nekatere sem zapisal tudi v tej knjigi. Običajno pa takrat, ko si utiraš pot v džungli, nimaš niti časa niti volje, da bi pisal, a občutki so seveda posebni.
Posebna prednost je v tem, da v biosferi, kjer raziskujemo zdaj, po tistem, ko so Maji doživeli propad, ni bilo novih poselitev. Uničenje, ki ga vidimo, je naredila samo narava. Tam so oltarji, kakšna stela še stoji, druga je padla, kakšen oltar je postrani, ker ga je morda dvignila kakšna korenina, sicer pa vse ostanke vidimo skoraj takšne, kot so jih videli zadnji ljudje, ki so zapustili te kraje.
Vstopiš v »energetsko nepoškodovano« mesto. Kakšen privilegij.
Moram reči, da sam ne čutim nobene posebne energije (nasmešek).
Zakaj, ker se to ne spodobi za resnega znanstvenika? Se vam ne začne telo obnašati drugače, ko ste vstopili v mesto starodavne civilizacije, ki jo raziskujete skoraj trideset let? Govorim tudi o domišljiji, če vam je bliže ta pojem.
Predstavljajte si, da po krčenju poti skozi džunglo stopimo čez vse tisto ščavje na neko dvorišče hiše, ki je bila del nekega mesta. Tam je soba, ki še vedno stoji, obok, tam so se pred 1500 leti igrali majevski otroci, pred spomeniki so opravljali kdove kakšne obrede ... Seveda si skušaš predstavljati, kaj se je tam dogajalo. Domišljija deluje, toda marsičesa ne poznamo in ne moremo doumeti.
Foto: Jure Eržen/Delo
Pa vendar, katero odkritje vas je najbolj ganilo?
Kje je bila največja emocija, to vas zanima? Hm. To so seveda velika najdišča. Če naletiš na klesane spomenike, ki imajo še napise, to je posebno zanimivo, to epigrafiki, ki to obvladajo, takoj preberejo. Takšna najdišča so bila na primer Oxpemul, Balakbal … Tudi Yaxnohcah je bil veliko odkritje. Zdaj ga raziskujejo Kanadčani. Po arhitekturi smo ugotovili, da gre za predklasično mesto.
Kaj to pomeni? Da so stavbe manj ali bolj razvite?
Pojmi predklasično, klasično so prevzeti iz antičnega sveta in ne povejo veliko. Res pa je, da se vidi, da se je civilizacija razvijala, ne ravno premočrtno, ampak so bili vzponi in padci.
Trend je, da gredo stvari naprej, večbarvna keramika, na primer, se začne s klasično dobo. To je eden od mejnikov. Obokane stavbe prav tako. Po drugi strani pa je res, da je predklasična doba imela težnjo k bolj voluminoznim, masivnim strukturam. Bolj ko gremo nazaj, bolj masivne so stavbe. Podobno je bilo tudi v Egiptu.
Ko ste ravno omenili Egipt. Zakaj se znanost tako izogiba povezavam med mezoameriškimi, egipčanskimi, kitajskimi piramidami?
Saj se ne. Samo teh povezav v resnici ni.
Ali niso proporci Keopsove piramide podobni kot proporci Sončeve piramide v Teotihuacanu poleg Ciudada de Méxica s stranico 250 metrov? In kako si potem razlagamo, da so pod piramidami podzemni hodniki, svetišča?
To zadnje sicer drži. Pod Sončevo piramido v Teotihuacanu je sistem jam; jame so bile tako ali tako sveti prostori v večini kultur. To je pač homo sapiens. Saj podobno razmišljamo.
Kako si razlagate, da nekateri arheologi ocenjujejo starost piramide Sonca na deset tisoč let, spet drugi pa trdijo, da je stara dva tisoč let? Zakaj te ocene tako nihajo?
Preprosto. Ker si nekateri izmišljujejo. V arheologiji se uporabljajo zanesljive, naravoslovne metode datacij, na primer radiokarbonska.
Ali niso prav pri tej metodi možna največja odstopanja?
So določena odstopanja, a če se vzame več teh vzorcev, v enem primeru dobimo letnico, plus minus šestdeset let, v drugem primeru drugo letnico z možno napako, in če vse letnice, pridobljene z različnimi metodami, bolj ali manj sovpadajo, ne vem, kako nekateri pridejo do podatka, da je starost piramide 10.000 let. S tem je podobno kot z letnico 21. 12. 2012, ki naj bi pomenila konec sveta (nasmešek).
Lahko še enkrat na kratko razložite, kako je prišlo do tega, da se je mit o koncu sveta, ki naj bi bil zapisan v majevsko verovanje, tako razširil?
V t. i. dolgem štetju so Maji šteli potek dni, mesecev in daljših obdobij, od fiksne točke v preteklosti, ki ustreza 13. avgustu leta 3114 pr. n. št.; uporabljali so različico dvajsetiškega sistema zapisovanja števil z mestnimi vrednostmi, začetek tega štetja pa niso zapisali kot dan 0, temveč kot 13.0.0.0.0, torej kot zaključek nekega prejšnjega dolgega cikla. Očitno so verjeli, da je bil takrat svet uničen in ponovno ustvarjen in da se je začela nova kozmična era. Zatem pa se je »števec« ponastavil in naslednji dan je bil dan 1. Če bi bil ta koledar še vedno v rabi, bi bil 21. 12. 2012 zapisan kot 13.0.0.0.0. In nekateri so začeli verjeti, da so Maji tudi za ta datum predvidevali konec neke kozmične ere, konec sveta.
Ki naj bi bila po nekaterih interpretacijah predvsem sprememba zavesti.
Pa jo vidite, spremembo zavesti (nasmešek)? Donald Trump je najbrž dober primer.
Da so Maji zelo radi praznovali okrogle datume, vemo iz zapisov, toda o omenjenem datumu trinajstice s štirimi ničlami ni zapisano nič konkretnega, ta datum je omenjen samo na dveh spomenikih. Prvega so našli na mehiškem arheološkem najdišču Tortuguero, drugi pa je bil odkrit aprila 2012 v gvatemalski La Coroni in je povezan z obiskom vladarja iz Calakmula v 7. stoletju.
Zakaj naj bi ta datum prevzel tudi nekdanji gverilski voditelj, »inkarnacija Cheja Guevare in Emilia Zapate«, Subcomandante Marcos, ki pa je bil zelo v stiku s tradicijo potomcev Majev in je ravno na tisti dan v svet poslal podobe zapatistov v značilnih pokrivalih, ki so opozarjali na konec sveta s sloganom: »To je zvok vašega sveta, ki kolapsira.«
Tisto gverilsko gibanje je bilo zelo plemenito, a potem se je vse skupaj razvodenelo.
Ste se kdaj srečali z njim?
Nisem. Smo bili pa vsi navdušeni, ker je bila to taka prosvetljena gverila za pravice Majev, to so delali zelo elegantno, zaradi njihovega delovanja in boja za pravice Majev do zemlje, zdravstva, šolanja se je v Chiapasu marsikaj spremenilo.
V majevskih vaseh v Chiapasu lahko med drugim vidiš zanimivo kombinacijo združitve majevskih in krščanskih verovanj. Lahko na podlagi verovanj in običajev lažje razumemo upodobitve na reliefih in stelah, na katere naletite med raziskovanjem?
Seveda. Verovanje je najbolj trdoživo, tisto, v kar ljudje verjamejo, je sveto, prenaša se iz generacije v generacijo in to ostaja. Čeprav je povsod pomešano s krščanstvom, nam kljub temu pomaga pri rekonstruiranju majevske religije.
Koliko je arheologom lahko pomagala tudi knjiga mitologije Popol Vuh, ki jo zdaj vidim na vaši polici?
V marsičem pomaga razumeti ikonografijo ljudstev Mezoamerike. Te zgodbe iz Popol Vuha nam pomagajo razumeti določene upodobitve recimo na vazah, na stelah ...
Ali vemo, da so pred Maji obstajale druge civilizacije? Se še vedno ne ve, kdo naj bi zgradil eno najbolj veličastnih mest Mezoamerike – Teotihuacan v bližini Ciudada de Mexica?
Najbrž je bilo eno od ljudstev, ki še vedno govorijo jezike skupine Otomangue. To so stare civilizacije, Otomi, Zapoteki, ki so zgradili Monte Albán. Res pa je, da je Teotihuacan eno redkih mezoameriških mest, ki je tako urbanizirano, z načrtovano urbano traso, zaradi tega je seveda nekaj posebnega. V prvi polovici 1. tisočletja je bilo to eno največjih mest na svetu, kjer naj bi živelo okoli 200.000 ljudi. Bilo je politična velesila. Ni pa nič bistveno starejše. Začetki tamkajšnjega naselja segajo v zadnja stoletja pred našim štetjem, nič prej. Piramida Sonca je bila zgrajena v 1. stoletju našega štetja, pod njo je manjša piramida, ki je nekaj starejša.
Kaj je bilo pred Maji? Če rečemo civilizacija, imamo v mislih kompleksno družbo. In pred Maji tega na tistem območju ni bilo. Olmeki so ena najstarejših kultur, začetki najdišča San Lorenzo segajo v čas okoli 1200 pred našim štetjem, to je eden najstarejših urbanih centrov v Mezoameriki. Ampak to niso Maji.
Človeško žrtvovanje naj bi bila ena od značilnosti mezoameriških kultur. Kakšen je bil namen žrtvovanja Majev?
Upodobitve, na katerih so žrtvovani povezani z rastlinskimi motivi, jasno razodevajo, da je bil primarni motiv obrednih usmrtitev zagotoviti rodovitnost narave. Seveda pa se je obred gotovo zlorabljal tudi v politične namene.
Žrtvovanje so sicer poznale tudi številne druge kulture, Feničani, Kartagina, Indija, Kitajska ... V Mezopotamiji in Egiptu je najbolj znano, da so ob smrti vladarja ubili njegovo najožje spremstvo.
Kot enega izmed obredov žrtvovanja v vaši knjigi Quetzalcóatlova zvezda omenjate tudi kraljevsko igro z žogo.
Že Cortés in njegovi dokumentaristi so v 16. stoletju poročali o azteški igri z žogo, ki se je odbijala, drugače od žog iz cunj in svinjskih mehurjev, kakršne so takrat poznali v Evropi. Igra z žogo je bila za Maje magično dejanje s ciljem, da zagotovi in vzdržuje neprestano gibanje nebesnih teles, ki pa je pogojevalo ustrezno izmenjavanje drugih naravnih ciklov. Neprestano odskakovanje žoge je posnemalo večno gibanje zvezd: kot je Sonce enkrat na eni, drugič na drugi strani neba, je tudi žoga poskakovala z enega igrišča na drugo. Gre za princip posnemanja, ki velja za magijo povsod po svetu, o čemer je že davno pisal antropolog James George Frazer.
Ali danes vemo, kaj je pomenilo izruvano srce iz prsi še žive žrtve, kar plastično vidimo tudi v Gibsonovem filmu Apokalipto? Je bil takšen obred res značilen predvsem za Maje?
To je veljalo za večino mezoameriških kultur in res je, da je bila to najpogostejša oblika žrtvovanja, ne pa edina. Kaj točno je to pomenilo pri Majih, ne moremo z gotovostjo reči. Vemo pa, da se je pri Aztekih srce povezovalo s sončnim bogom, ki potrebuje človeško srce.
Če velja, da so si sploh vladarji egipčanske 18. dinastije, zlasti Ahneton in Nefretete in njuni otroci, povijali lobanje, da so dobili jajčasto »vesoljsko obliko«, komu ali čemu, se sklepa, so hoteli biti podobni majevski vladarji?
V Mezoameriki so bili v rabi različni tipi deformacij lobanje; ni povsem jasno, ali so imele globlji pomen ali so bile samo stvar estetike, mode. Pri Majih pa vse kaže, da so hoteli biti podobni bogu koruze, ki so ga upodabljali s podaljšano glavo, podobno koruznemu storžu.
Zanimivo, da je simbol oziroma osnova za tega boga križ, ste rekli.
Ja, ker je že sama rastlina koruze, če jo na hitro pogledamo, videti kot križ.
V Templju listastega križa v Palenqueju je na reliefu stilizirana rastlina koruze v obliki križa, namesto storžev pa imamo podolgovate glave boga koruze. Tako da je zelo verjetno, da podaljšane lobanje majevskih dostojanstvenikov odsevajo željo po identifikaciji s koruznim božanstvom.
Tudi Venera, ki ste se ji posvetili v vaši knjigi Quetzalcóatlova zvezda, je imela v majevski religiji prav posebno vlogo. Vi ste bili prvi arheoastronom, ki je ugotovil povezavo med Venero, dežjem, koruzo in rodovitnostjo.
Zakaj je bila Venera povezana z njihovimi božanstvi vode in rodovitnosti? Najbrž zato, ker nekateri pojavi – ekstremi večernice, severni ekstremi aprila ali maja, južni pa oktobra ali novembra – omejujejo deževno dobo, ki je bila vselej velikega pomena za poljedelstvo. Teh pojavov pa gotovo niso razlagali zgolj kot sovpadanje nebesnih in klimatskih pojavov. Venera je postala božanstvo, ki je uravnavalo pravilen potek naravnih ciklov, recimo nastop deževja.
Zanimivo, da je Venera simbolizirala rodovitnost v večini kultur in civilizacij, Afrodita, Astarta, Ištar, Izida ...
Podobnosti seveda so. In te podobnosti so tudi meni zelo fascinantne, še bolj kot razlike med kulturami. Dejstvo je, človek na podobne izzive v podobnih okoliščinah in na podobni stopnji kulturnega razvoja povsod najde podobne rešitve in si tudi izoblikuje primerljiva pojmovanja.
In podoben odgovor imate najbrž na vprašanje, zakaj je človek v različnih obdobjih na različnih koncih sveta gradil piramide. Ker je človek v vseh kulturah želel stremeti višje k nebu, k božanstvom?
To je ena stvar, druga je še bolj preprosta (nasmešek). Če hočeš pokazati, da si največji frajer, da imaš veliko ljudi pod svojo oblastjo, narediš to tako, da daš zgraditi nekaj monumentalnega, velikega. In s preprosto tehnologijo je pač najlažje nakopičiti material, nastalo pa bo nekaj piramidalnega. S takšno stavbo zbujaš strahospoštovanje, tako pri podanikih kot pri sosedih, rivalih.
Zakaj je uradna znanost tako nenaklonjena možnosti, da bi bile piramide tudi v Bosni, če vemo, da je bila stroka sprva podobno skeptična do piramid na Tenerifeju ali na Kitajskem?
Nismo nenaklonjeni. Sam sem šel v Visoko pogledat, za kaj gre. In nisem videl nič takega, da bi me prepričalo, da je tisto, čemur pravijo piramide, delo človeških rok. Če bi nekdo res odkril kaj tako revolucionarnega, bi to takoj objavila ugledna znanstvena revija.
Ali niso takšna odkritja malo preveč izstopajoča od uradne znanosti? To bi porušilo celotno pojmovanje zgodovine. O tem govori tudi knjiga Skrita zgodovina človeške rase, v kateri so izsledki arheologov, ki jim ni bilo dovoljeno predstaviti svojih najdb.
Ne gre za to, da takšnih idej ne bi bilo dovoljeno predstaviti. Če pa jih ne objavi nobena resna revija, je razlog seveda v tem, da odstopajo od vsega, kar zanesljivo vemo, in da navedeni podatki niso preverljivi (nasmešek).
Sploh po odkritju treh majevskih mest ste ena od arheoloških zvezd, ne samo v Latinski Ameriki, tudi v Evropi. V Guardianu so vas na primer predstavili kot »realnega Indiano Jonesa«. Ali gredo novinarji sploh lahko z vami na teren?
Ne. Z Guardianovim novinarjem sva delala intervju v neki kavarni v Ciudadu de Méxicu, z drugim novinarjem na nekem drugem najdišču, a nihče ne more zraven na odpravo.
Ni dovoljeno?
Ne, novica o odkritju pride v javnost, ko smo mi že zunaj, in potem bi bil to cel projekt, da bi se vrnil skupaj z novinarjem ali televizijsko ekipo nazaj.
Mar nista avtorja Živa Emeršič in Jadran Sterle za TV Slovenija pred leti naredila dokumentarec Skrivnosti Yucatána – zid kraljev?
Je, a tudi oni si niso znali predstavljati, kaj jih čaka. Če greš tja, potrebuješ ekipo delavcev, ljudi, ki jih je treba plačati. Velikokrat mi iz različnih medijskih hiš pišejo, da bi šli z mano in naredili dokumentarec, napisali reportažo – in jaz moram vsakič znova razlagati, da to ni preprosto, moram preskrbeti prevoz, moram poskrbeti za hrano, vodo, tudi za varnost. Poleg tega takrat, ko dobimo dovoljenja in sredstva za raziskovanje, takrat delamo. No, zdaj smo v resnih dogovorih z ameriško družbo, zdaj zbirajo finančna sredstva, da bi bili lahko ves čas raziskovanja z nami.
Kdaj bodo začeli objekte, ki ste jih odkrili, restavrirati?
Najdišč je toliko, da v kratkem času ni mogoče vseh restavrirati. Na treh pa vendarle že potekajo intenzivne raziskave.
Za konec: že leta 1969 smo prišli na Luno, a v osrčje Yucatána smo prišli šele nedavno, in to predvsem z vašo vztrajnostjo in znanjem. Je to vaš največji prispevek civilizaciji?
Prispevek k civilizaciji se sliši malo preveč bombastično. Je pa res, da je bilo območje, na katerem delamo, še do nedavna neraziskano, čeprav leži prav v osrčju ozemlja, ki so ga nekoč poseljevali Maji, in ima zato velik pomen za razumevanje njihove kulture in razvoja. Zato so naša odkritja gotovo prispevek, ki ga priznavajo tudi kolegi. Moram pa poudariti, da gre za skupinsko delo: brez mojih slovenskih in mehiških sodelavcev ne bi bilo rezultatov, kakršne imamo. Prav tako gre zahvala vsem, ki podpirajo naša prizadevanja. Letošnjo terensko sezono so poleg ZRC SAZU in Agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), ki financira raziskovalni projekt, podprli še zasebni donatorji: KJJ Charitable Foundation (ZDA), Hotel Río Bec Dreams (Mehika), Martin Hobel (Avstrija), Adria kombi, Abanka, Rokus Klett, Ars longa, Parka Group, GKTI izobraževanje, BSL finančni inženiring, Zavarovalnica Triglav in Aleš Obreza (Slovenija).
Drugo področje mojega dela je arheoastronomija, predvsem preučevanje astronomskega pomena orientacij v predšpanski arhitekturi. Ampak to je že druga zgodba …
