Mistrali, slepa Lira Kazan in korupcija

Oblast je ostati nekaznovan. (Alfredo Yabrán)

Objavljeno
14. avgust 2014 21.01
Branko Soban, zunanja politika
Branko Soban, zunanja politika
André Glucksmann, francoski filozof, je velik nasprotnik vojaške trgovine med Evropsko unijo in Rusijo. Pred časom mi je v svojem pariškem stanovanju izročil pismo takratnemu francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju, v katerem je vrsta najuglednejših francoskih intelektualcev od Elizejske palače zahtevala, naj se odpove pogodbi o prodaji dveh vojaških ladij, dveh mistralov, Moskvi. Takrat zaradi čečenske vojne, v kateri je za vselej izginilo blizu 200.000 ljudi, zaradi okupacije Gruzije, zaradi Ane Politkovske, grobega teptanja človekovih pravic, političnih zapornikov. Zdaj zaradi ruske aneksije Krima in vojne proti Ukrajini.


Nicolas Sarkozy se za pismo vrste najuglednejših francoskih razumnikov takrat ni zmenil. Njegov naslednik François Hollande tudi ne. Prvi mistral z imenom Vladivostok je v Saint-Nazairu malodane nared za plovbo v Rusijo. Drugi, ki se bo – kakšna simbolika! – imenoval Sevastopol, bo dokončan konec prihodnjega leta. Francija bo s prodajo teh dveh ladij Rusiji, ki na Zahodu doslej še nikoli ni kupila tako sofisticirane vojaške tehnologije, zaslužila 1,2 milijarde evrov. To je denar, ki je za politiko vselej pomembnejši od človekovih pravic.

Toda francoski razumniki »mistralizaciji« evropske politike, kot je tovrstno nekritično sodelovanje z Moskvo nedolgo tega slikovito opisala litovska predsednica Dalia Grybauskaitė, seveda še zdaleč ne nasprotujejo zgolj zaradi Putinove trde politike doma in v soseščini, ampak tudi zato, ker so vojaški posli vselej povezani s korupcijo. Denarji pri teh poslih padajo v žepe povsod. Tudi v Sloveniji, kot kaže zadeva Patria.

Na možnost korupcije pri poslih z mistrali je v napetem trilerju Oči Lire Kazan, ki ga je napisala v dvojcu z znano francosko žanrsko pisateljico Judith Perrignon, zelo jasno opozorila Eva Joly, nekdanja francoska preiskovalna sodnica, doma iz Norveške, zdaj poslanka evropskega parlamenta. V knjigi, ki je ne moreš izpustiti iz rok, dokler ne obrneš zadnje strani, se sploh ne izogiba konkretnim imenom. V knjigi so tako omenjeni mnogi pobiti ruski pravozaščitniki in novinarji, pa oba mistrala in posredno tudi sam Putin. Čeprav gre za literarno fikcijo, je izdelek do konca oprt na konkretna dejstva.

Glavna junakinja je ruska preiskovalna novinarka Lira Kazan (aluzija na Ano Politkovsko), ki po napadu, ko jo oblijejo s kislino, izgubi vid. Njen nasprotnik je Sergej Luški, mogočni ruski oligarh, ki je vpleten v posle z mistraloma in povezan s samim francoskim vrhom. Uradni Pariz zato vse preiskave proti njegovim sumljivim poslom, tudi pranju denarja v banki, ki potem propade, zatre že v kali. Preiskovalni sodnik Jean, ki si je drznil preiskati njegovo razkošno vilo na jugu Francije, je najprej premeščen na oddelek za mladoletnike, nato pa odpuščen ...

Njegovo delo na skrivaj nadaljuje sodni zapisnikar­ Felix, ki skupaj s slepo Liro Kazan, nigerijskim pre­iskovalnim sodnikom Nwankwom in še nekaterimi drugimi pomočniki pride resnici do dna. Izkazalo se je namreč, da je francoski obrambni minister od Sergeja Luškega dobil mastno podkupnino. Minister je kajpak odstopil, ker je branil svojo čast, je stvari pojasnjeval francoski predsednik. In nato nekaj dni po tej drami populistično nagovoril delavce v ladjedelnici v Saint-Nazairu, kjer gradijo mistrala: »Recimo 'ne' anonimnim ovaduhom! Pritrdimo Franciji enaindvajsetega stoletja! Le kaj ti hujskači sploh vedo o dolgih mesecih brezposelnosti, ki ste jih morali pretrpeti ...!«

Sporočilo knjige Eve Joly in njene zgodbe je zelo jasno: za politiko in kapital so denar in z njim povezani interesi daleč nad zakoni in resnico. In tudi daleč nad stiskami navadnih ljudi. Na nezakonite načine pridobljen denar prav zato še vedno množično prehaja meje. Svetovna banka ocenjuje, da je takšnega denarja tja do 1600 milijard dolarjev na leto. Od tega ga vsaj polovica pride iz držav tretjega sveta, od Ekvatorialne Gvineje in Nigerije pa tja do Kazahstana, Paname ali Peruja.

Avstrijski ekonomist Friedrich Schneider je pred časom zapisal, da samo v članicah OECD operejo kakšnih 600 milijard dolarjev umazanega denarja na leto. Organizacija Global Financial Integrity iz Washingtona opozarja, da se prilivi nezakonitega denarja iz nerazvitega sveta v zahodne banke že približujejo 1000 milijardam dolarjev na leto. A bank in vlad to začuda sploh ne moti.

Zato pa zelo moti Evo Joly, ki se je kot preiskovalna sodnica, zdaj pa kot poslanka zelenih v evropskem parlamentu, neusmiljeno borila in se še bori proti davčnim oazam, korupciji, pranju denarja. Proti nezakonitemu početju, ki je neposredna grožnja demokraciji in svobodi. In enakosti pred zakonom, v katero tisti, ki so vpleteni v korupcijo, nikoli ne privolijo. »A veste, na koga ste se spravili?«, je vprašanje, ki ga je slišati povsod, tudi v Sloveniji, ko tožilci in sodišča komu vendarle stopijo na prste. Mnogi menijo, da so nedotakljivi in ne privolijo v preiskave o gospodarskem kriminalu. A samo tam, kjer zakoni ne delujejo. In kajpak tam, kar je pravzaprav še huje, kjer oblast ustvarja zgolj iluzijo, da delujejo.

Eva Joly je v devetdesetih letih kot preiskovalna sodnica – po osmih letih trdega dela – razkrila eno največjih korupcijskih afer tistega časa v Evropi. Šlo je seveda za naftno družbo Elf Aquitaine, ki si je s podkupovanjem vrhov francoske politike in kupovanjem šefov afriških držav utirala pot do mastnih in donosnih poslov. Med preiskavami so ji grozili s smrtjo, vdirali v stanovanje in njene računalnike, a je v tem boju kljub temu vztrajala do konca. Šok ob razkritju afere je bil popoln, saj se je izkazalo, da ni romantični Pariz pod svojo bleščečo kožo popolnoma nič drugačen od mafijske Sicilije ali bejrutskega podzemlja.

Elf Aquitaine je samo za domače podkupnine, nakupe razkošnih stanovanj in drugih dragih daril porabil blizu pol milijarde evrov današnjega denarja. Vpleten je bil tudi nekdanji francoski zunanji minister Roland Dumas. Z denarjem in darili iz Elfovih črnih skladov ga je osvajala njegova ljubica Christine Deviers-Joncour. Naftna družba jo je kasneje »posodila« tudi takratnemu vojaškemu gigantu, družbi Thomson-CSF. Zakaj? Francija je ravno tedaj sklepala velik vojaški posel s Tajvanom, ki mu je Pariz prodajal Thomsonove fregate. Javno mnenje je bilo, podobno kot zdaj pri mistralih za Rusijo, seveda proti kupčiji. Zato je morala Deviers-Joncourova svojega ljubimca Dumasa prepričati, naj javnosti dopove, da je posel koristen za državo. Kar je minister potem seveda tudi storil ...

Eva Joly je o tem svojem velikem protikorupcijskem podvigu napisala knjigo Justice under Siege, po kateri je Claude Chabrol kasneje posnel film L'Ivresse du pouvoir, v katerem je sodnico igrala izvrstna Isabelle Huppert. A ker korupcija v svetu, v skladu z zakoni nezakonite ponudbe in povpraševanja, vse bolj cveti, Eva Joly kljub pomembnim zmagam nadaljuje boj, kajti povsod so, kot pravi, ista omrežja, isti ljudje, iste banke in iste marmornate vile ...

Prvega avgusta letos, na dan, ko se je sestal novoizvoljeni parlament, je Slovenija v bistvu legalizirala korupcijo. S tem ko je vodji največje opozicijske stranke in nekdanjemu premieru, ki je bil pravnomočno obsojen prav zaradi korupcije, dovolila sesti v poslansko klop parlamenta. V hram zakonodajne veje oblasti, kjer se sicer pogosto govori o boju proti temu zlu našega časa. In posredno jo je legaliziral celo sam predsednik države, ko se je tistega dne kdo ve zakaj rokoval z obsojencem. To je bila velika napaka. Roko bi namreč moral stisniti predvsem tistim, ki bijejo boj zoper korupcijo, ne pa tistim, ki zaradi nje sedijo.

In tako smo pri paradoksu, na katerega pogosto opozorja Dick Marty, še en velik borec proti korupciji. V svetu se namreč še nikoli ni toliko govorilo o boju proti korupciji, a hkrati tudi korupcija še nikoli ni bila tako trdoživa, kot je danes. A kako ne bi bila, ko pa jo (ne)hote javno podpirajo ravno tisti, ki bi se morali proti njej najbolj boriti. ●