Mivka med platnicami

Nekaj zanimivih bralcev različnih profesij smo vprašali, kaj bodo brali letošnje poletje in katere knjige priporočajo.

Objavljeno
14. julij 2017 14.04
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar

Nekega poletnega jutra leta 2014 se je devetinosemdesetletni Bernard Jordan odločil, da bo pobegnil iz doma za ostarele. Med drugo svetovno vojno je bil britanski pomorski častnik, zato se je odpravil v Normandijo na praznovanje 70. obletnice znamenitega dneva D. Oblekel je najboljšo obleko, si pripel medalje, se ogrnil z dežnim plaščem, se odpeljal z vlakom in kasneje vkrcal na trajekt za Francijo. Tam je srečal skupino veselih vojnih veteranov, ki so bili prav tako namenjeni na proslavo, in so ga vzeli v druščino. Ko so v domu ugotovili, da je Jordan izginil, je zavladala panika. Poklicali so policijo in sprožili iskalno akcijo. Jordan pa je medtem užival v Franciji. Ko je zgodba prišla na dan, se je medijem zdela bolj zanimiva od kraljičinega govora in rokovanja najpomembnejših državnikov sveta. Bernard Jordan se je znašel na naslovnicah časopisov. Ko se je vrnil v dom, je dejal: »Užival sem vsako minuto, takoj bi pobegnil še enkrat.« Podarili so mu dosmrtno karto za trajekt, ki iz Anglije vozi do Normandije, a je žal ni izkoristil, saj je čez šest mesecev umrl.

S to zgodbo se začne knjiga Carpe Diem Regained angleškega socialnega filozofa Romana Krznarica, v kateri piše o tem, da smo danes povsem pozabili na slavni starodavni rek Carpe Diem, ki govori o tem, da je treba užiti vsak dan. Jordanova dogodivščina ni navdušila zato, ker je bil nekoč pogumen vojak, temveč zato, ker je mož zagrabil priložnost, ki se mu je ponudila, ker je naredil nekaj predrznega, ker se je odločil in si privoščil avanturo. Mnogi ljudje so se zlahka identificirali z njegovo zgodbo, saj bi se tako radi uprli uprli vsakdanu, naredili kaj nenavadnega. Imamo pogum za to?

Carpe Diem je v svojih delih prvič omenjal rimski pesnik Horac, v dvajsetem stoletju pa je znova zaslovel s filmom Društvo mrtvih pesnikov, v katerem genialni učitelj, ki ga igra Robin Williams, svoje učence ves čas spodbuja, naj užijejo dan in v življenju dosežejo nekaj izjemnega. Danes je Carpe Diem, pravi Krznaric, posrkala potrošniška družba. Največja predrznost sodobnega človeka ni to, da bi nekam pobegnil, da bi nekaj doživel, ampak recimo to, da si kupi nekaj, česar si ne more privoščiti. V svetu, v katerem mlade generacije ne vedo več, kaj pomeni beseda potepuh, Carpe Diem že dolgo ni več povezan s pojmom avanture, odprave v neznano, saj so naša potovanja natančno zrežirana in predvidljivo dolgočasna, polna gnečastih letališč in s turisti napolnjenih mest. Carpe Diem so pogrizli tudi guruji, ki učijo o čuječnosti, o tem, da je treba živeti v trenutku in da to dosežemo le tako, da pravilno dihamo, ne pa, da zagrabimo priložnost, ki gre slučajno mimo, čeprav je nepredvidljiva. Pozabljamo, da je spontanost nekaj tako naravnega kot naša čutila, čeprav nikoli ne smemo pozabiti na druge – empatičnost je njena dobra prijateljica. Ves čas nas opozarjajo, da se moramo izogibati vsem slabim navadam, birokracija uničuje našo ustvarjalnost, vse, kar naredimo izven pravil, velja za neučinkovito ... Carpe Diem moramo zahtevati nazaj, pravi filozof. Kako? Receptov je več. Tako da se prepustimo neznanemu, da naredimo nekaj nenavadnega, to, da se zavedamo, da je življenje kratko, da živimo tako, da na smrtni postelji ne bomo prav veliko obžalovali. Sartre je dejal, da obstaja samo en dan, vedno se začne od začetka, podarjen nam je ob zori in vzet, ko se stemni. Zdi se mi, da so eden od najboljših receptov za Carpe Diem tudi knjige, ki so kot priročniki, ki govorijo o človeških usodah, analizirajo karakterje, nas učijo o tem, kako razumeti druga bitja, prikazujejo življenje z različnih perspektiv – in so polne idej o tem, kako užiti dan.


Uršula Cetinski
, generalna direktorica Cankarjevega doma


Kaj boste brali letošnje poletje?

Ponovno se bom srečala s Cankarjem. Prihodnje leto skupaj z Mestnim muzejem pripravljamo pregledno razstavo ob 100. jubileju njegove smrti. V naši galeriji bo komparativistični del, ki bo Cankarja umestil v srednjeevropski literarni prostor. Ta del je zasnoval akademik dr. Janko Kos. Vzpostavil bo zanimive primerjave, recimo med romanom Na klancu iz leta 1902, ki je prvi primer slovenskega družinsko-generacijskega, pa tudi socialno-proletarskega romana, in meni tako ljubimi Buddenbrookovimi Thomasa Manna iz istega leta; medtem ko je pri Mannu v ospredju propad visokomeščanske družine, pri Cankarju beremo o proletarski družinski usodi.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Priporočam roman Pobeg iz raja Pavla Basinskega; erudita, zadržanega ruskega profesorja in pisca sem letos tudi osebno spoznala, ko je na našem festivalu o Tolstoju predstavil pisateljeva zgodnja leta, predvsem Tolstojeve družinske člane, ki so ga navdihnili pri oblikovanju številnih romanesknih junakov. Tudi Pobeg iz raja je družinski roman, dejstva v njem so zgodovinsko izpričana, saj se je Basinski do podatkov dokopal po temeljitem raziskovanju, hkrati pa roman beremo kot napeto kriminalko. Zakaj je Tolstoj pri dvainosemdesetih pobegnil od doma in umrl na zakotni železniški postaji? To je tudi zgodba o srditem boju Sofije Andrejevne za moževo zapuščino, izjemna, napeta knjiga.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

V mojih mislih živi stotina literarnih junakov, predvsem romanesknih, pa tudi iz dramskega repertoarja. Morda niso vsi ravno moji prijatelji, so pa zagotovo moji sopotniki, vsak mi je po svoje pri srcu. Trenutno veliko razmišljam o Cankarjevih Šentflorjancih, verjetno tudi zato, ker se že pripravljamo na veliko uprizoritev Pohujšanja, v kateri se mi zdi, da bo Jacinta posebno presenečenje. Sicer pa mi je zelo blizu »še vedno greha vredna« županja, ki jo je pred nekaj leti v Tauferjevi predstavi vrhunsko igralsko upodobil Ivan Godnič. Z županom Dariom Vargo sta bila neprekosljiv par!

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Med najbolj smešne knjige uvrščam Prevzetnost in pristranost Jane Austen. Medtem ko so socialne okoliščine viktorijanskim pisateljem, kot sta denimo Dickens in Thackeray, oba tudi novinarja in pomembni osebnosti angleške družbe, omogočale spoznati širino tedanjih družbenih slojev, so bile pisateljice omejene na družinsko ognjišče. Zato pa so postale genialne, filigransko natančne opazovalke različnih človeških značajev in posebnosti. V literaturi težko najdemo kreaturo, ki bi bila bolj komična od matere osrednje junakinje Elizabeth Bennet; v domislicah in intrigah, s katerimi se poteguje za snubce številnih hčera, je komično neprekosljiva.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Vselej se vračam k romanom Dostojevskega, predvsem k Besom ter Zločinu in kazni. Pri vsakem od številnih branj me osupne njegova veličina. Privlači me bolečina bivanja, predvsem pa bogoiskateljstvo njegovih junakov. Ravno zaradi Dostojevskega sem pred nekaj leti obiskala čudovito poslopje casinoja v Wiesbadnu, kjer je na ruleti tako rad stavil na vse. Ko sem v zgodnjih jutranjih urah zapuščala ta nedoumljivi svet iger na srečo, ki človeku prinašajo predvsem nesrečo, in so se prvi sončni žarki poigravali s kapljicami vode na prelepih vodometih, se mi je zdelo, da sva si še bolj blizu.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Pred davnimi leti sem napisala monodramo Alma o svetovni popotnici Almi Karlin, ki se je kot gledališka predstava zelo dobro odrezala doma in na svetovnih odrih. Stkala sem jo iz podatkov, ki se jih črpala iz njenega potopisa Samotno potovanje. Ker pa v potopisu nisem našla prav veliko intimnega, saj gre predvsem za njeno opisovanje zunanjega sveta, sem njen čustveni ustroj črpala predvsem iz sebe. Zato je v tej odrski Almi nesporno največ mene. Ženska, ki si trmasto postavlja čudne cilje, pa ji nihče ne verjame, da jih bo tudi v resnici dosegla. Veselim se razstave o Karlinovi, ki jo bomo v Cankarjevem domu odprli septembra.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Dolgo sem si želela na večerjo z nemškim pisateljem Heinerjem Müllerjem. Sedaj je seveda prepozno. Bil je moj idol. Velik mislec 20. stoletja. »Moje misli so rane v mojih možganih.« Preštudirala sem čisto vse, kar je napisal. Med vrhunce še vedno sodi drama Stroj Hamlet, s prekrasnim, bolečim monologom Ofelije. Kadarkoli se znajdem v Berlinu, se odpravim do pokopališča Dorotheenstädtischer Friedhof, se sprehodim mimo grobov Brechta, Hegla, Fichteja in prispem do stebra, na katerem je v obliki črk Müllerjevega pisalnega stroja izpisano njegovo ime. Potem na grob položim vrtnico.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Za predsednika vlade, ki nima veliko prostega časa, priporočam nekaj kratkega in presunljivega. Zakaj ne Kreutzerjeva sonata Leva Tolstoja? Ljubosumni mož pokonča svojo ženo, in ko ta leži na parah, jo šele prvič dojame kot človeško bitje. Ta moment mi je dobesedno strl srce. Morda bi branje prineslo bolj poglobljen razmislek o političnih ukrepih, ki bi zmanjšali družinske umore partneric in žena, po katerih se Slovenija globalno uvršča zelo visoko. Pomembna tema za ukrepanje in ne molčanje.


Andrej Sovinc
, strokovnjak za zavarovana območja narave

Kaj boste brali letošnje poletje?

Ravno sem končal Prešuštvo Paula Coelha. Ni ravno literarni presežek, ampak povedal pa je tisto, kar bi danes morala prebrati vsaka mati in vsak oče, da ne bi bili kasneje prikrajšani otroci.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje?

S pravljico Špicparkeljc v knjigi pravljic bratov Grimm. Zato, ker sem jo prebral v enem prvih poletij, ko sem se naučil brati, in sem jo prebral stokrat. In v tistih letih so bila poletja zagotovo lepa, vsekakor pa brezskrbna. (Danes bi sicer bratoma Grimm navil ušesa, saj sta s podobo volka v Rdeči kapici otrokom že v ranih letih vsilila podobo, da so zveri slabe, človeku škodljive in hudobne in da jih je zato treba kaznovati na grozovit način.)

… in katere bi priporočili našim bralcem?

Hermann Hesse: Pravljice, Frédéric Beigbeder: Ljubezen traja tri leta, Patti Smith: Pač mulca, Elizabeth Kolbert: Sixth Extinction.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Veliki Gatsby v romanu Francisa Scotta Fitzgeralda. Zaradi njegovega preziranja materialnega sveta na račun človeških vrednot.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Woody Allen: Without Feathers. »Absurdni humor in satira enega najbolj slavnih in nevrotičnih Židov.«

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

Martin Kojc: Učbenik življenja. Ta knjiga je sinonim za pozitivno energijo.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Prometej iz Starih grških pravljic. Življenje je vredno višjih ciljev v dobro vseh, pa čeprav ti jastrebi vsak dan kljuvajo srce.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

V bistvu bi šel najraje v letalo, in to z Malim princem Antoina de Saint-Exupéryja.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Eno od knjig Iztoka Geistra. Morda katero izmed njegovih starejših, na primer Zgodbe iz grmovja. V eni uri bi razumel, da je treba pri vodenju politik razumeti tudi naravo in jo spoštovati. In to ne le zato, ker brez nje tudi človek ne bo preživel.


Svetlana Slapšak
, redna profesorica in zgodovinska antropologinja


Kaj boste brali letošnje poletje?

Oya Baydar: Izgubljena beseda, Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni, poezijo Mahsati Ganjavi, vse, kar sem zamudila v tem letu (Ana Schnabl, Noah Charney, Mojca Kumerdej, Boris A. Novak), Platonovega Fajdona stotič … in še tri lastne rokopise v tisku.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Ko sem imela 14 let, sem celo poletje brala Shakespearja in to je bilo najlepše poletje. Berite slavne knjige, ki ste jih morda izpustili: Victor Hugo: Nesrečniki, Virginia Woolf: Valovi, Ivo Andrić: Travniška kronika, Ethel L. Voynich: Obad, Ursula Le Guin: Leva roka teme, Kennedy O’Toole: Zarota bebcev.

Najljubši literarna junakinja ali junak?

Rosalind iz Shakespearove komedije Kakor vam drago in medvedek Pu.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Vse Aristofanove komedije, François Rabelais: Gargantua in Pantagruel, Charles Dickens: Pickwickovci, Branislav Nušić: Avtobiografija.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Iliada in Odiseja, Herodotova Zgodovina, Pavzanias: Potovanje po Grčiji, Medvedek Pu.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Kombinacija Beatrice iz Shakespearjeve komedije Mnogo hrupa za nič in Sove iz Medvedka Puja.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

S pisateljico Olympe de Gouge in z grofom Monte Cristom.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Platon: Sokratov zagovor, Aristotel: Retorika, Cicero: O govorniku, Govornik, neznani avtor: Retorika za Herenija, Kvintilijan: Govorniško izobraževanje.


Boris Kryštufek
, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani

Kaj boste brali letošnje poletje?

Trenutno berem knjigo Simona Ingsa: Stalin and the Scientists (A history of triumph and tragedy 1905–1953). Izvrstna knjiga. Najbrž jo bom bral do konca meseca, potem me čakata že novi dve: Stephen Moss: A Bird in the Bush, ki je socialna zgodovina opazovanja ptic, in Sapiens (Kratka zgodovina človeštva) Yuvala Hararija. Obe sem že malo prebiral, tako da vem, kaj me čaka.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Težko bi rekel, saj med počitnicami berem z enakim tempom kot sicer, tako da pravzaprav ni razlike. Bi bil pa brez knjige težko na dopustu.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Ostap Bender, glavni junak satiričnih novel Ilfa in Jevgenija Petrova, Zlato tele in Dvanajst stolov.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Ilf in Petrov: Dvanajst stolov in Zlato tele.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Ne morem se odločiti med Thackerayjevim Semnjem ničevosti (v Cankarjevem prevodu) in Mrtvimi dušami Gogolja.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Kdo iz Semnja ničevosti ali Mrtvih duš ali pa vsak po malem.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Mislim, da se z nikomer ne bi imel kaj pogovarjati. Kar je pisatelj hotel povedati, je naredil v knjigi, ostalo pa je prepuščeno moji domišljiji. Realnost srečanja bi utegnila porušiti idealistično predstavo.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Predsedniku vlade bi v branje priporočil knjigo B. Travna Vlada.

Tadej Golob, pisatelj

Kaj boste brali letošnje poletje?

Čez poletje ponavadi opravim s knjigami, ki so se mi nabrale vse od knjižnega sejma v Ljubljani. Tako sem že obračunal s Primerom nezveste Klare in z Mafijo v Pragi Michala Viewegha, čakajo me pa še Stoner Johna Williamsa in Dobra znamenja Terryja Pratchetta in Neila Gaimana, ki me je navdušil že z Nikolikje. Potem bi rad opravil še z Gogoljevimi Mrtvimi dušami, da odpikam še eno klasiko, in obenem ponovno osvojim cirilico – kupil sem jo v Beogradu. Pred kratkim sem bil v Sarajevu na predstavitvi prevoda svojih Svinjskih nogic v bosanščino, pa sem tam pobral Tebi šega što se zovem Donald? Ahmeda Burića, ki sem jo že skoraj prebral … Pa, seveda, moral bi prebrati še romane sofinalistov kresnika, a se bojim, da bo prej konec poletja in da bo to spet eno tistih, ko bom več pisal, kot bral.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

To, kar je poletje pri večini ljudi, je bil zame dolga leta čas, ki sem ga preživel na odpravah. In ker sem bil največkrat v Himalaji, je bil to mesec maj in junij v predmonsunskem obdobju ali september in oktober po monsunu. V šotoru pod goro sem lahko prebral tudi knjige, ki jih sicer najbrž ne bi. Terro Nostro Carlosa Fuentesa pod Hiunchulijem v Nepalu, recimo, ali (štirikrat zapored) V Swanovem svetu Marcela Prousta pod Taulirahujem v Peruju, Severni sij Draga Jančarja pod Nangpai Gosumom prav tako v Nepalu. Kakih deset let pred uradno kritiko sem vedel, da je to njegova najboljša knjiga.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Yossarian, ameriški letalec sirskih korenin iz Kavlja 22 Josepha Hellerja in njegov stavek, s katerim odgovarja na očitke polkovnika Cathcarta, ki bi z nenehnim višanjem števila poletov nad sovražnika rad postal general: »Kaj bi bilo, če bi vsi počeli tako kot ti?« vpraša polkovnik Cathcart ob vsakem Yossarianovem uporu. »Potem bi bil sam zelo neumen, če bi ravnal drugače,« dene Yossarian.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali?

Obstaja mnogo najbolj smešnih knjig, ki sem jih prebral. Recimo, že omenjena Kavelj 22, pa Zajec in pol Manuela Manzana o prvem slepem množičnem morilcu v zgodovini, pa Mož na kocki Luka Rhineharta …, a bi izpostavil Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, ki je bila malo sokriva, da sem šest let svojega življenja preživel v tem kraju. Govor sivobradega starešine Žužnjala, recimo: »Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač okoli tekal, tačas je bilo drugače v Višnji Gori. Kaj sem hotel reči? – Tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in sonce je bolj gorko sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli bolj urne noge, boljše oči in vse živote boljše kot zdaj. Pa kaj sem hotel reči? – Da, Lukež Drnulja ni nič boljši kot njegov kozel. Le ubijmo ga in umorimo, bode vsaj drugo pot vedel svojega kozla dobro privezati doma, da ne bo mogel poskušati, kako bi se škoda delala.«

Ne vem, zakaj smo potem Slovenci zavili v jamranje.

Knjiga, h kateri se vedno vračate?

V glavi in mi je sploh ni treba brati – Klavnica pet Kurta Vonneguta. Pa Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova, Tujec Alberta Camusa, Preobrazba Franza Kafke …

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Če odmislimo inšpektorja Tarasa Birso iz moje kriminalke Jezero, ki je tak, kot sem jaz, samo precej lepši, potem bi rekel, da Ed Gentry iz Odrešitve Jamesa Dickeyja, ki ga je v filmu igral Jon Voight. Nič posebnega, ampak ko je treba, opravi svoje.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Na večerjo bi šel z Emmo Bovary in z Ano Karenino. Naročili bi juho, in ko bi jo posrebali in pred glavno jedjo, bi se odhrkal in rekel: »Glejta, punci, razumem, stara možova in to, ampak dajmo bit malo pragmatični …«

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Priporočil bi mu, naj prebere Špeh na kruhu Charlesa Bukowskega, in če se mu ne da cele (čeprav je zabavna), vsaj tisti del, kjer otroci ščuvajo buldoga na malo, belo mačico, potem pa naj umakne žico z naše južne meje. Kot vernemu človeku mu lahko povem, da z njo ne bo prišel v nebesa.

Foto: Jure Eržen


Irena Cerar, urednica, avtorica in pripovedovalka ljudskih pravljic

Kaj boste brali letošnje poletje?

Najprej je tu »službeno« branje, cela vrsta zbirk ljudskih pripovedi z različnih koncev slovenskega zamejstva, med katerimi moram izbrati prave za svoj novi družinski izletniški vodnik Pravljične poti čez mejo. Seznam knjig za prostočasno branje pa začenja Clara, roman Janice Galloway, ki je posvečen Schumannovi ženi, izjemni ženski ter umetnici. Želim si ga prebrati že vse od izida, a se mi je doslej izmikal. Komaj čakam Slovenologijo izpod peresa pri nas živečega Američana Noaha Charneyja. To bo hec, videti sebe skozi njegove oči! Potem je tu še manj zabavno, ampak globoko navdihujoče čtivo: Noga, na katero se opreš pokojnega ameriškega nevrologa Oliverja Sacksa. Njegovo Hvaležnost, zbirko esejev o vsem, kar v življenju pravzaprav zares šteje, bom prebrala še v slovenščini. Pa na Skrivno življenje živali ne smem pozabiti! Potem so tu še knjige o iskateljskih popotovanjih – tik pred izidom je legendarni potopis Poti. To je zgodba tiste mlade Robyn Davidson, ki je leta 1957 v družbi štirih kamel ter fotografa National Geographica prepotovala 2700 kilometrov avstralske divjine. Upam, da bom kdaj v knjižni obliki brala tudi doživetja Jakoba J. Kende, našega odličnega prevajalca, ki ravno te mesece kolovrati po ameriški Apalaški poti. Jakoba trenutno navdušeno spremljam v kolumnah na Airbeletrini.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Bilo je veliko lepih poletij s knjigo v roki, zato je to vprašanje kruto in krivično! A ker so bila otroška poletja najdaljša in najsvobodnejša, naj bo to mladinska knjiga angleške pisateljice A. Philippa Pearce Zaklad pri samotni roži. Zgodba, ki je izšla leta 1978 v prevodu Janeza Gradišnika, je prepojena s poletnim vzdušjem angleškega podeželja. Gre za napeto iskanje izgubljenega družinskega zaklada, polno vonja po cvetočem bezgu, čolnarjenja po rekah ter neskončnih malic ob petih (s sendviči, smetano in kolački). Knjigo še vedno obredno preberem skoraj vsako poletje. Zanimivo pa se mi zdi, da je všeč tudi moji skoraj enajstletni hčeri (morda pa je to le zaradi vseh tistih okusnih prigrizkov, ki sva jih imeli ob mojem glasnem branju!?). Omembe vredna odrasla poletja sem preživljala tudi s knjigami Isabel Allende in Carlosa Ruiza Zafona – bo že tako, da je v poletju nekaj magičnega …

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Na pamet mi pade Ronja, razbojniška hči. Ena od mojstrovin Astrid Lindgren. Še vedno me presune, kako je znala za otroke pisati o sicer velikih in kompleksnih življenjskih rečeh, brez trohice podcenjevanja in tako, da jo lahko razume vsak otrok. (Na podoben način piše sodobna norveška pisateljica Maria Parr.) Ronja je zgodba o sobivanju ljudi (no, dobro, v knjigi sta to dve razbojniški družini), ki bi najrajši druga drugo izbrisali s sveta. Je zgodba o pogumu, ki je potreben, da se upremo stvarem, ki so v nasprotju z našimi prepričanji, ter o iskanju novih, skupnih, tokrat boljših poti.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

S smešnimi nisem najbolj bogato založena. Spomnim se, da smo se v mladosti strašno zabavali ob branju legendarnih petih knjig iz serije Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa. Sicer imam najrajši navznoter obrnjen humor, duhovitost tipa Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo Jeroma Klapke Jeroma. Ali Fimfarum Jana Wericha. No ja, pa zadnjič me je nepričakovano strašno zabaval tudi bolgarski pisec Alek Popov z Misijo London.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Književna krajina je tako prostrana, da človek skoraj nima časa, da bi se pretirano vračal. A so knjige, ki jih preberem večkrat. Ena od njih je Poletna knjiga Tove Jansson. Tove je bila izjemno zanimiva in vsestranska ustvarjalka: slikarka, pisateljica, ilustratorka, izdelovalka lutk, striparka, predvsem pa mama Muminov … Poletna knjiga je njena najbolj znana in prevajana knjiga za odrasle. Navzven govori o drobnih dogodkih med babico in vnučko, ki preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Navznoter pa obe premlevata bistvena življenjska vprašanja, a se vse nekako zgodi med vrsticami. Od izida pred dvema letoma neprestano jemljem v roke pesniško zbirko Mary Oliver Zakaj se zbujam zgodaj. Lahko to že šteje za vedno?

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Prav gotovo Matilda iz istoimenske knjige Roalda Dahla! (Pri čemer je potrebno jasno in javno poudariti, da je vsaka podobnost Matildine literarne matere z mojo izključena!)

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Z angleško pisateljico in ilustratorko Beatrix Potter. Kot otrok sicer nisem poznala njenih zgodb o Petru Zajcu ter številnih drugih živalih, a sem vse nadoknadila kasneje. Potterjeva ima osupljvo življenjsko zgodbo. Iz tihe in sramežljive deklice, od katere se je pričakovalo, da bo ubogljiva hči premožnim staršem, se je razvila v uspešno in slavno avtorico otroških knjig. Ne samo, da je lahko živela od svojega pisanja, postala je tudi v vseh pogledih neodvisna. V čudovitem Lake Districtu si je s prisluženim denarjem kupila kmetijo ter se odselila iz osovraženega Londona. V drugem delu življenja se je posvetila kmetovanju in spontano postala tudi okoljevarstvenica. Da bi območje Lake Districta zaščitila pred pozidavo in uničenjem, je kupovala vedno nove in nove kmetije. Ko je leta 1943 umrla, je državi zapustila 15 kmetij in ogromno zemlje. Hill Top, njeno prvo in najljubše domovanje, ki sem ga imela srečo obiskati, je danes odprt za javnost kot muzej. Je nepopisno slikovit. Prav tam bi bilo lepo posedeti in pokramljati s svojeglavo in neuklonljivo Beatrix.

Na večerjo bi šla tudi s Srečkom Kosovelom. Pravzaprav, če že vprašate, bi si z lahkoto sestavila celoletni urnik pisateljskih večerij v dvoje …

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Čeprav si s predsednikom vlade deliva enak priimek, to še ne pomeni, da poznam njegov bralni okus. Bi me pa veselilo ali vsaj nekoliko pomirilo, če bi vsa politična elita prebrala Koristnost nekoristnega, pod katero se je podpisal Nuccio Ordine. Ne želim si namreč živeti v družbi, ki je radovednost, ustvarjalnost, kulturo in celo znanost potisnila na rob družbenega zavedanja in pomembnosti, češ da na kratki rok ne prinašajo ničesar oprijemljivega, konkretno izmerljivega, kaj šele ekonomsko upravičenega.

Lenart Zajc, pisatelj

Kaj boste brali letošnje poletje?

To poletje zaključujem lasten roman, tako da čas nekoliko omejuje moj bralni nabor, vseeno pa bom prebral Čistost Jonathana Franzna, Kronosovo žetev Mojce Kumerdej, Jezero Tadeja Goloba in ponovno vzel v roke Kapitana Mihalisa Nikosa Kazantzakisa.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Nikakor se ne bi mogel odločiti, katero od mojih poletij bi lahko bilo najlepše, saj je poletje čas, ki se mi zdi najlepši sam po sebi, vsako zase in vsako na drug način edinstveno. Verjetno je bilo eno najlepših poletje 2004, ko sta se mi rodili hčerki, no, ampak bral sem pa takrat predvsem priročnike za uporabo otrok. Bralcem pa seveda priporočam v branje moj letošnji izbor.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Vsaj tu je odgovor lahek: Cathy Ames iz Steinbeckovega Vzhodno od raja! Pač, zdi se mi eden najbolje razdelanih antijunakov.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Težko se je odločiti, vendar mi ta hip najbolj sili v ospredje Kavelj 22 Josepha Hellerja.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Medvedek Pu.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Jaka iz 5 do 12h.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Kapitanom Mihalisom, sploh če se spomnim na tisto večdnevno pijančevanje v njegovi kleti in debate, ki so ga spremljale, se bi mi ta hip zdel kar dober izbor.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Če si sploh vzame čas za branje, bi mu priporočil, naj začne brati živeče slovenske avtorje. Katerega koli!

Tina Deu, avtorica bloga Tina in fantje (www.tina-in-fantje.si)

Kaj boste brali letošnje poletje?

Tudi letos imam precej shizofren bralni načrt. Običajno ga sestavljam tako, da že od pomladi ljudi, ki vedo, kaj je dobro, sprašujem, kaj se splača vzeti v roke. Renata mi je tako priporočila za kresnika nominirani prvenec Gašperja Kralja Rok trajanja, Špela pa novi roman Draga Jančarja In ljubezen tudi. Od Nine sem si sposodila Hišo Ivane Djilas in potopisne eseje Zakaj potujete v te dežele Agate Tomažič. Že nekaj časa se lotevam Clare Janice Galloway, ki je očarala Ano. Preden jeseni prideta na spored filma, bi rada prebrala še HHhH Laurenta Bineta in Snežaka Joja Nesbøja. Opazila sem tudi novo kuharico Novakovih Hrana, taka kot je – recepti z zgodbami. Zanima me oboje, pa tudi stvari imam rada takšne, kot so. Čez poletje jo preberem, jeseni bom pa še kaj skuhala.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Roman Eleganca ježa francoske pisateljice Muriel Barbery mi je za rojstni dan podaril francoski prijatelj. Kar nekaj časa je sameval na nočni omarici – ko sem ga poleti končno vzela v roke, pa je zgodba vame butnila z vso silo. Spominjam se tudi časa, ki sem ga v senci pod figo preživela s Paulom Austerjem. Takrat sem prebrala skoraj vse, kar je napisal. Ideja, da poletje posvetiš enemu samemu avtorju, se mi zdi kar zanimiva. Auster brez težav zdrži takšen pritisk. Priporočam!

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Zdi se, da najljubšega literarnega junaka srečaš v mladosti. Ko te kasneje kdo vpraša, kdo je, se lahko samo čudiš svojemu klišejskemu izboru. Tri ljube junake imam in v zvezi z njimi eno željo – upam, da bodo pretresli, nasmejali in zaznamovali tudi tri moje sinove. Ko sem v gimnaziji prvič prebrala Ano Karenino, sem bila čisto preč. Prvo idejo o tem, da ni nujno biti kot drugi, sem dobila od Pike Nogavičke. Pri mojih fantih pa ima verjetno še največ možnosti pogumni Vinetou.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Glede na zgoraj napisano se zdi, da smešnost ni med osrednjimi kriteriji, po katerih izbiram knjige. Sem pa zadnjič spet naletela na Skrivni dnevnik Jadrana Krta. To je brez dvoma zelo smešna knjiga – kot odrasel se ob njej še bolj zabavaš, ker se ti zraven ni treba spraševati o vseh tistih rečeh. Smešna knjiga je tudi zbirka esejev Nore Ephron Moj vrat mi gre na živce, čeprav te prisili, da začneš razmišljati o nekaterih drugih rečeh.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Pred časom sem ugotovila, da naša knjižna zbirka ne premore Poezij Franceta Prešerna. Zdaj jih imamo. Lepo je vsake toliko prebrati pesem. Zadnja leta se vračam predvsem h knjigam, ki sem jih brala kot otrok in jih zdaj prebiram svojim otrokom. Najljubše med njimi? Tajno društvo PGC Antona Ingoliča, Najlepše antične pripovedke, zgodbe Ericha Kästnerja, Pod svobodnim soncem, Bobri in še bi lahko naštevala.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Težko rečem, moje prijateljice pa pravijo, da sem Ronja, razbojniška hči. Verjetno zato, ker prebivam s štirimi razbojniki, srebrovo rudo sem pa tudi že našla.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Navijam za punce. Odkar sem prebrala Razvezane, kratko prozni prvenec Ane Schnabl, se zelo veselim večerje z avtorico. Kot so zapisali mnogi literarni kritiki, gre za nekaj najboljšega, kar se je v zadnjem času zapisalo slovenskim avtorjem. Ne veselim se le večerje z njo, ampak tudi njenega prvega romana in z njim poletja, ko ga bomo lahko brali.

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Mogoče Sapiens, kratka zgodovina človeštva Yuvala Noaha Hararija, če je še ni prebral. Ker na zanimiv in berljiv način odpira pomembna vprašanja človeške zgodovine in odgovarja na vprašanja, ki si jih sploh ne postavljamo, ker imamo vse za tako samoumevno. Naprej gremo lahko samo, če vemo, od kod smo prišli.

Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

Kaj boste brali letošnje poletje?

Ker berem vsak dan, posebnega poletnega branja ne načrtujem. Nadaljujem s knjigami, ki jih še nisem prebral do konca: Connecting Art Markets Sandre van Ginhoven, Rogues' Gallery (A History of Art and its Dealers) Philipa Hooka in L'Affaire Arnolfini (Les secrets du tableau de Van Eyck) Jean-Philippa Postela. Na plažo pa navadno vzamem page-turnerje (kakšnega Kena Folleta, Toma Clancyja ali Leonarda Goldberga).

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Zame so vsa poletja lepa, zato tudi lestvice »najlepših« knjig ne sestavljam, izločam le dolgočasne, slabo napisane knjige, zlasti slovenske (zaradi hiperinflacije »pisateljev« in predvsem »pisateljic« iz vrst obskurnih časnikantov). Bralcem, ki bi se želeli znebiti iluzij o »vzvišenem poslanstvu« umetništva, pa priporočam svoj prevod dela Velike in male skrivnosti sveta umetnosti (Grands et petits secrets du monde de l'Art) Danièle Granet in Catherine Lamour ter Dark Side of the Boom Georgine Adams.

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Literarnih junakov in junakinj vrednostno ne klasificiram.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Butalci Frana Milčinskega so v svoji bridkosmešnosti za umevanje slovenske mentalitete še vedno zakon.

Knjiga, h kateri se vedno vračate.

Knjig, ki jih večkrat vzamem v roke, je kar nekaj, izpostavil bi Dvadeset i pet godina Pariza Dinka Štambaka, Pesmi Sergeja Jesenina, The Poetry of France 1400–1600 (poezije v izvirniku in odlična spremna študija Alana M. Boaseja v angleščini), Selected Poems and Prose lorda Byrona in Lectures du désir Raymonda Jeana.

Kateri literarni junak vam je najbolj podoben?

Morda morski biolog Doc iz Ulice ribjih konzerv Johna Steinbecka.

S katerim pisateljem ali literarnim junakom bi šli na večerjo?

Na večerjo bi najraje šel z največjim francoskim pisateljem, ki seveda ni Victor Hugo, kot piše v večini učbenikov, ampak Alphonse Donatien François marquis de Sade. Nič ne bi imel proti, če bi se nama pridružil še Pietro Aretino (»... poet toskanski, ki je vse obrekoval z izjemo Boga, opravičujoč se, da ga ne pozna«).

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Predsedniku vlade bi priporočil, naj si prebere biografijo legendarnega umetnostnega trgovca, tržaškega Juda Lea Castellija Leo Castelli et les siens (Leo Castelli in njegovi) Annie Cohen-Solal – morda bi se vsaj malce naučil, kako se pripravljajo in uresničujejo projekti.

Oto Luthar, direktor ZRC SAZU

Kaj boste brali letošnje poletje?

Končujem z Austerjevo 4 3 2 1, knjigo, ki me bo verjetno spremljala še kar nekaj časa. Če želi kdo razumeti šestdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA, točneje v New Yorku in okolici, ne more mimo te knjige. Austerjevi bralci jo bodo prebrali na eks, pa čeprav ima čez 850 strani.

Že vnaprej se veselim For the Relief of Unbearable Urges Nathana Englenderja. Užival sem ob njegovih kratkih zgodbah (O kom govorimo, ko govorimo o Ani Frank) in spoznaval grozote argentinske vojaške hunte ob branju Ministrstva posebnih zadev (The Ministry of Special Cases). Če bo čas, bom v miru prebral tudi Užitek lovca (Die Leidenschaft des Jaegers) Paula Parina.

S katero knjigo ste preživeli najlepše poletje in katere bi priporočili našim bralcem?

Moj poletni favorit je še vedno Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella in k tej knjigi se lahko vedno vrnem.

Najbolj smešna knjiga, ki ste jo prebrali.

Najbolj smešne knjige se ne spomnim, se pa najbolj žalostne. To je Timbuktu Paula Austerja ...

Najljubša literarna junakinja ali junak?

Blizu so mi Englederjevi, Franznovi, Bellowovi junaki. Z njimi in njihovimi avtorji bi šel kadarkoli na večerjo, večkrat ...

Katero knjigo bi priporočili predsedniku vlade?

Predsedniku vlade bi svetoval Epiktetove misli iz Umetnosti življenja, kjer bi med drugim lahko prebral, da je aroganca krinka strahopetnosti ...