Cindy Gallop: Pornografija je postala edina seksualna izobrazba

Sestajam se z mlajšimi moškimi, pravi govornica in svetovalka Cindy Gallop v nagovoru za Ted, s katerim je razburkala splet in pozornost preusmerila na svoj projekt makelovenotporn, ki je namenjen ozaveščanju o vseprisotnem vplivu pornografije in globalnem ozaveščanju o seksualnosti. Svetuje tehnološkim podjetnikom, blagovnim znamkam in podjetjem, ki razvijajo inovacije po vsem svetu. Velja za navdihujočo provokativno govornico.

Po tridesetih letih uspešne kariere v oglaševanju je vstopila v svet zagonskih podjetij in postala ustanoviteljica ter direktorica platforme www.IfWeRanTheWorld.com in projekta www.makelovenotporn.com. Slovi po edinstvenem pristopu svetovanja podjetjem, ki ga sama opisuje s sloganom: »Rada razstreljujem stvari.« Na twitterju njeni sledilci delijo mantro: Nikoli si ne boš lastil prihodnosti, če te bo brigalo, kaj si mislijo ljudje. V Slovenijo je prišla kot osrednja govornica na mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben.

Ste strastna oseba, Cindy Gallop?

Strastna sem v stvareh, ki jih močno začutim.

In to je tudi seksualnost?

Močno čutim o stvareh, ki pridejo v polje moje pozornosti in pri katerih začutim, da je treba v zvezi z njimi nekaj narediti. In projekt makelovenotporn.com se je zgodil, ker je nekaj ujelo mojo pozornost in sem vedela, da moram nekaj narediti s tem.

Kaj je bil torej sprožilec, da ste se odločili zapustiti uspešno službo na newyorški oglaševalski agenciji BBH in se posvetiti projektu, ki naj bi globalno ozaveščal o seksualnosti?

Nikakršnega preloma te vrste ni bilo. Nič dramatičnega. Vse v mojem življenju in karieri se je zgodilo po naključju. Projekt makelovenotporn se je zgodil iz preprostega razloga: glejte, vedno rada povem, da se sestajam z mlajšimi moškimi, z moškimi v dvajsetih letih. In z nekaterimi tudi seksam.

Mimogrede, kako to, da ponavljate, da se dobivate z moškimi v dvajsetih letih? Marketinški prijem? Vas samo takšni zanimajo?

Ne, to je res. Tudi to se je zgodilo po naključju. Naj vam povem zgodbo. Pred štirinajstimi leti sem vodila oglaševalsko agencijo BBH v New Yorku in podjetje iz Londona nas je zaprosilo za pitch za spletno stran za zmenke, prišli so iz Velike Britanije in hoteli so priti na ameriški trg.

In če želiš narediti pitch za klienta, moraš dejansko raziskati področje. To je bilo pred 14 leti, ko spletni zmenki še zdaleč niso bili to, kar so danes; nobena od žensk v moji skupini s tem ni imela osebnih izkušenj, a smo se spustile v eksperiment. Večina sodelavk je šla na splet z lažnimi profili. Jaz sem si mislila, če že moram to narediti zaradi poslovnih razlogov, zakaj tega ne naredim zares, da vidim, za kaj pri spletnih zmenkih sploh gre. V svojem profilu sem bila poštena o vsem, moja fotografija je bila realna. Dobila sem presenetljivo velik odziv, in kar me je presenetilo še bolj, 75 odstotkov moških, ki sem jih zanimala, je bilo starih okrog dvajset let.

In vedeli so, koliko ste stari, kakšni ste videti in kaj počnete?

Da, seveda. A kljub temu so se najbolj odzvali prav moški okrog dvajset let. Tako sem po naključju spoznala, da sem očitno utelešenje fantazme vsakega mladega moškega (nasmešek). Bila sem privlačna ženska v srednjih letih, z uspešno kariero, nisem se hotela vezati, nisem si želela resnega razmerja ali poroke, nisem hotela otrok …

Nikoli?

Ne, večno sem hvaležna, da nisem postala mati, ker vem, da ne bi bila nikoli dobra mama. Vse, kar sem želela, je, da se imam ob trdem delu še malo fino.

Takrat sem torej začela voditi agencijo na najbolj neizprosnem in trdem oglaševalskem trgu na svetu, v New Yorku. Delala sem 24 ur na dan, dobesedno, potovala po vsem svetu; tisto, kar mi je manjkalo v življenju, je bila zabava. In takrat sem si prvič rekla, wow, nikoli nisem razmišljala o strategiji spletnih zmenkov, ampak poglejte, dobro zame.

Ste zato zapustili oglaševalski svet? O katerem ste rekli, da ga vodijo predvsem »heteroseksualni beli moški, ki z drugimi belimi moškimi govorijo o drugih heteroseksualnih belih moških«?

Kar je še vedno res, a ni šlo za to. Glejte, leta 2005 sem dopolnila 45 let. Zdaj jih imam 56 in vsakomur povem, koliko let imam, in to tako pogosto, kot je to mogoče. Zato ker sebe vidim kot ponosno in vidno članico skoraj nevidnega segmenta naše družbe, in to so starejše ženske. In s tem, kako živim svoje življenje javno, želim spremeniti podobo, ki jo ima družba o starejših ženskah. Kako naj bi bila videti, kako naj bi se oblačila, kako naj bi govorila in kako naj bi seksala.

Torej leta 2005 sem se ob svojem rojstnem dnevu soočala s čisto osebno krizo srednjih let, kje sem bila, kam grem in kaj želim od življenja. To je bil tudi trenutek, ko sem si rekla: Cindy, že šestnajst let delaš za isto oglaševalsko agencijo BBH, vodila si jo v Londonu, Singapurju, New Yorku, morda je čas, da začneš početi kaj drugega. Niti najmanjše ideje nisem imela, kaj bi to bilo, lahko se samo vržem na trg in rečem, tukaj sem, kaj imate zame? Poleti 2005 sem dala odpoved – in to je bila najboljša stvar, ki sem jo naredila.

Na twitterju imate številne sledilce, postali ste lastna blagovna znamka. Vam je pri tem oblikovanju osebnega branda pomagalo znanje v vseh teh letih v oglaševalskem svetu?

Ne, tudi to se je zgodilo po naključju. Pišem, kar mislim, govorim, kar mislim.

Kako to, da ste tako odprti glede svojega intimnega življenja?

Namerno in načrtno govorim javno o svojem seksualnem življenju, tako kot namerno javno razglašam, da si ne želim poroke in da si nikoli nisem želela otrok.

Kar v določenih krogih zveni kot blasfemija brez primere. Sploh to zadnje.

No, ravno zato o tem govorim javno. Ker v naši družbi nimamo ravno veliko vzornikov in vzornic za tiste ženske in moške, ki bi si javno upali reči, da lahko živiš zelo drugače, kot od tebe pričakuje družba. In da si še vedno lahko zelo srečen.

Vedno govorim zelo podrobno tudi o tem, kako se sestajam z mladimi moškimi. Zato ker sem prav v tem druženju odkrila poseben fenomen.

Je bil že takrat v uporabi izraz cougar, slengovski slabšalni izraz za starejšo uspešno žensko, ki se dobiva predvsem z mlajšimi moškimi?

Da, ta termin je v uporabi že dolgo. Nisem ravno primer tako imenovane cougar ženske, a ga nalašč uporabljam, ker želim spremeniti pomen tega termina, ki ima predvsem negativno konotacijo, v smislu, obupana starejša ženska zasleduje nemočne mlajše moške. Mladih moških ne lovim po barih, mlade moške, s katerimi spim, srečam na spletnih straneh. In tam oni pristopijo k meni. Nikoli prej nisem iskala mlajših moških, nikoli se nisem in se ne bi sama približala mlajšemu moškemu. In podpiram porast spletnih strani za zmenke, sploh tako imenovane cougar strani, starejša ženska – mlajši moški, ker tam ni sprenevedanja, tam vsakdo ve, zakaj je tam. In celo jaz sem po vsem tem času presenečena, koliko mladih moških si želi stikov s starejšo žensko.

Gre res pri tem za idealen model prihodnosti, kot ste se nekje izrazili?

Čakajte. Naj nadaljujem. Pri teh zmenkih sem zelo previdna in izjemno selektivna. Sama odgovorim morda enemu odstotku vseh tistih, ki želijo vzpostaviti stik z mano. Imam samo en ključen kriterij: ne glede na naravo najinega razmerja, mora biti moški, s katerim se prvič sestanem, zelo prijeten. Prijeten. Nice. Srečujem se samo z nice guys, če me razumete.

Kako v virtualnem svetu lahko prepoznate, ali je moški prijeten tudi v realnosti?

Ker imam fantastičen radar za zelo zelo prijetne, prijazne moške. Prijeten človek je prijeten človek. Dostojno človeško bitje. Tu ni dileme.

No, torej, z mlajšimi moškimi se dobivam v atmosferi medsebojnega zaupanja, spoštovanja, naklonjenosti in privlačnosti in – ironično – moje zveze s temi moškimi trajajo veliko dlje kot zveze, ki že v začetku želijo biti trajne. Z mladimi moškimi se zdaj sestajam že zadnjih 15 let, ker se spoštujemo, ostanemo prijatelji tudi, ko prenehamo biti ljubimci.

In skozi te izkušnje ste spoznali, da imajo mladi moški specifičen pogled na spolnost?

Pred kakimi desetimi leti sem se začela zavedati, da se soočam s fenomenom, ki mi sicer, če se ne bi dobivala z mlajšimi moškimi, ne bi nikoli prišel v misli. To je, da je trda pornografija zelo zaznamovala način seksualnosti pri novih generacijah. Spoznala sem, da gre v našem svetu za preplet dveh fenomenov, in sicer, da je trda spletna pornografija, ki je dostopna praktično vsakomur, povezana prav s hipokrizijo in nelagodjem, ki ga občuti naša družba, kadar začnemo govoriti o seksualnosti odprto in iskreno.

Kot ste večkrat eksplicitno rekli na predavanjih, ste zaznali, da je trda pornografija postala edina referenca pri mladih, edini učni pripomoček, edini model za seksualnost.

Da, pornografija je postala edina seksualna izobrazba, in to ne na ravno dober način. Pri pornografiji imaš velikokrat odnos žrtve in gospodarja, zelo mačističen odnos. Ker pred petnajstimi leti nihče ni govoril ali pisal o tem in ker sem po naravi človek dejanj, sem hotela nekaj narediti v tej smeri. Zato sem pred osmimi leti ustanovila malo drobno nerodno spletno stran makelovenotporn.com, ki bi vpliv pornografije uravnotežila s posnetki iz resničnega seksualnega življenja, s posnetki resničnih spolnih odnosov. Da bi mladim ljudem ponudila možnost, da vidijo, kakšna je spolnost zares.

»Nimam težav s tem, da rečem: Ne, hvala, raje bi, da ti ne pride na moj obraz.« Izjava, s katero ste razburkali splet in hkrati sprožili izjemen odziv za vaš projekt. Načrtno, seveda?

Da, ko sem se odločila, da lansiram stran makelovenotporn s svojim govorom na Tedu, sem sprejela zavestno odločitev, da bom v tem govoru zelo eksplicitna, ker sem vedela, da ne bodo dojeli sporočila, če ga ne bom podala zelo neposredno, brez olepšav: in tako sem pač rekla tisto, kar si upa reči samostojna suverena ženska, medtem ko precej moških misli, da je to najboljši način, kako zadovoljiti žensko, ker so to videli na pornografskih straneh. Obsceni stavek, raje bi, da ti ne pride na moj obraz, je na odru Teda deloval še bolj radikalno – in ta govor je sprožil neverjeten globalen odziv in velik obisk na moji spletni strani, tega ne bi mogla pričakovati niti v sanjah.

Zadnjih osem let prejmem na tisoče e-mailov, tako moških kot žensk, tako pisma gejev kot straight oseb, tako zelo mladih kot zelo starih ljudi, in to iz vse Evrope, Kitajske, Rusije, Poljske, Indonezije, Indije, Pakistana ali Izraela ...

Glede na to, da razpolagate s takimi podatki, kako se vsebina pisem in odnos do seksualnosti razlikujeta glede na to, iz katere države prihaja oseba, katere veroizpovedi je?

Vsebina teh pisem je podobna, ne glede na državo. Pišejo mi, da jih gane, da sem stopila na oder Teda in se izpostavila zato, da bi naslovila problem, za katerega vsakdo ve, da je postal velik problem naše intime, in da nihče ne govori o tem. V svojih pismih mi ljudje dobesedno izlijejo srce, govorijo mi, kako jim je naša stran pomagala, da so se spet začutili, pišejo tako petnajstletni dečki kot petdesetletne ženske, vsi. Vsa ta pisma, ki nenehno prihajajo, dan za dnem, so me utrdila v prepričanju, da sem se dotaknila zelo globalnega problema. Hkrati pa imam osebno odgovornost, da res nekaj naredim v tej smeri.

In v tem vidite tudi poslovno priložnost?

Verjamem, da je prihodnost nove ekonomije, novih poslovnih priložnosti v tem, da delaš nekaj resnično dobrega za družbo in simultano s tem prihaja tudi denar. A najprej je ideja, občutek, da moraš spremeniti stvari. Že pred osmimi leti sem vedela, da če bom hotela opozoriti na problem, da je trda pornografija postal edina seksualna vzgoja generacij, bom morala začeti s konceptom, ki bo imel potencial, da bo nekega dne postal ravno tako množičen, ravno tako mainstreamovski, ravno tako prodoren v naši družbi, kot je pornografija zdaj. In poudarjam, da platforma makelovenotporn.com ni antipornografska stran, njeno izhodišče ni boj proti pornografiji. Gre za to, da bi znali prepoznati razliko: kaj je seks za zabavo in kaj je resnični seks. To lahko dosežemo samo z javnim diskurzom, s tem, da se začnemo pogovarjati o spolnosti, tako starši z otroki, učitelji v šoli in seveda tudi drug z drugim, v naših intimnih razmerjih. Odločila sem se, da bom vzela dinamiko v družbenih omrežjih, ki je ne nagovarja noben družbeni medij, in diskurz o njej naredila bolj sprejemljiv, zato tudi družbeno deljivo kot vse, kar si delimo na facebooku, twitterju, thumblerju, instagramu.

Pred tremi leti sem skupaj z mojim timom vzpostavila prvi korak k tej viziji, in to je makelovenotporn.tv. To je platforma delitve videov o resničnem seksu. Tako da kdorkoli iz katerega koli dela sveta lahko na naši platformi deli svoj odnos do seksa, ljubezni, videov, ki nam prikazujejo resnično spolnost.

Imate določen filter za vse te videe, ki vam jih pošiljajo?

Z ekipo pregledamo vsak video, da se prepričamo, ali je video resničen in ali ustreza določenim standardom. Poudarjam, nismo pornografija, niti nismo amaterji, ampak na spletu gradimo popolnoma novo kategorijo, ki nikoli prej ni obstajala: družbeni seks. Tako da resnični videi darovalcev, ki prikazujejo spolnost, ljubljenje v resničnem svetu, niso predstave za kamero, so preprosto tisto, kar počneš na vsaki drugi družbeni platformi – kar pomeni, da ujameš, posnameš tisto, kar se dogaja v resničnem svetu v vsej njegovi zabavni, neurejeni, nerodni, ljubki, čudoviti človeškosti.

Kako se financirate?

Podobno kot v drugih primerih tako imenovane sodelovalne ekonomije (sharing economy), kot sta recimo uber in airbnb. Uporabniki plačajo za to, da najamejo videe iz resničnega sveta. Petdeset odstotkov prihodka gre našim sodelavcem, darovalcem videov, petdeset odstotkov v razvoj projekta. Tako smo pred tremi leti in pol ustanovili televizijo makelovenotporn.tv, imamo 400 tisoč članov, več kot tisoč videoposnetkov. To smo dosegli brez pomoči in podpore, brez denarja za marketing in le z dvema polno zaposlenima – ena izmed teh sem jaz in za svoje delo nisem plačana.

Nekega dne si želimo, da bi ta stran lahko dosegla milijon naročnikov. Moja ekipa in jaz bijemo bitko vsak dan. Ker drobni tisk v vsakem delu vsake poslovne infrastrukture vedno pravi: nobenih vsebin za odrasle. No adult content. Zato je nemogoče dobiti donatorje, pokrovitelje, investitorje.

Zato moram osebno do ljudi na vrhovih družb in prositi, da lahko sploh uporabim njihove strežnike. Ker obstoječi strežniki zavračajo prenos vsebin za odrasle. In to bitko bojujem zelo javno. Ljudje, ki jih skrbi vpliv pornografije, mislijo, da je rešitev v tem, da jo zapreš, blokiraš, cenzuriraš. Ne, rešitev je v tem, da se odpremo in o seksualnosti spregovorimo naglas. Da odpremo javni dialog, odpremo podporo strokovnjakom na spletu, ki bodo dostopni vsakomur.

V članku v Newsweeku ste omenili podatek raziskave Bitdefender pred tremi leti, ki kaže, da je povprečna starost otrok, ki naletijo na trdo pornografijo, od šest do osem let.

Da, in to se ne zgodi, ker bi šest- ali osemletniki iskali pornografijo, ampak ker te strani najdejo njih. Zato v vseh tekstih in govorih poudarjam dejstvo, da se je svet za vedno in nepovratno spremenil. Ne moremo se več pretvarjati, da se bodo otroci lahko izognili seksualnosti in pornografiji tako, da se bomo delali, da tega ni.

Zato pozivam starše, da začnejo govoriti s svojimi otroki o spolnosti zelo zgodaj, nikoli ni prezgodaj. In kadar govoriš o spolnosti, moraš hkrati govoriti tudi o pornografiji, ker je postala dostopnejša kot seks. Vse, kar moraš reči otroku, je: veš, srček, kako je, kadar skupaj gledava filme in risanke, in veš, da tam stvari niso resnične, so umetno napihnjene, pretirane, no, podobno je tudi s stvarmi na spletu. Če boš kdaj naletel na strani, povezane s seksom, je z njimi podobno. To ni resnično, to je narejeno zato, da zabava določene ljudi. Zato bi si želela, da tega ne gledaš, dokler nisi dovolj star. Toda če boš naletel na kaj takega, mi, prosim, povej, da se o tem pogovoriva. Če otrok naleti na porno vsebine, mora vedeti, da lahko pride k vam in vam zaupa, kar ga je pretreslo, prestrašilo, vznemirilo.

Zato želim na naši platformi vzpostaviti področje, ki bo namenjeno formalni spolni vzgoji. Vsako področje, vsaka tema ima na spletu ogromno platformo za izobraževanje, razen spolnosti. Po svetu imamo vrhunske strokovnjake za spolno vzgojo, nekateri med njimi so moji prijatelji, Justin Hancock of Bish, Jill McDevitt, Al Vernacchio, a vem, da zaradi predsodkov zelo težko živijo od svojega dela. Verjamem, da makelovenotporn lahko korenito spremeni svet skozi odnos do seksualnosti.

Phillip Zimbardo se je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela oklical za psihološkega misijonarja. Bi si vi rekli misijonarka seksualnosti?

Phillip je moj stari prijatelj. Rekel mi je, da je videl moj govor na Tedu, ki ga je vzpodbudil za njegovo Psihologija zla, omenil me je tudi v njegovi knjigi Man (Dis)connected (2015).

Tudi Zimbardo opozarja na uničujoč vpliv spleta in pornografije na generacije mlajših moških. Citiram: »Veliki spletni ponudniki pornografije ponujajo na desetine različnih kategorij spolnih praks, ki jih ne bomo nikoli doživeli na resničnem zmenku, še zlasti ne na prvem. Zato vse več mladih moških v modernih, visoko tehnologiziranih družbah raje izbere elektronske utvare.«

Da, lahko bi rekla, da govoriva o istem problemu. A to po mojem mnenju ni samo lahek dostop do trde pornografije na spletu in posledična zasvojenost, ponavljam: začne se že s tem, da o seksualnosti ne govorimo odprto in iskreno in javno. In zato se želim osredotočiti na ta globalni projekt, ki bi vzpodbudil ljudi na vseh koncih sveta, da se odprejo in začnejo govoriti o seksualnosti. To je izjemen izziv, hkrati pa v tem vidim naslednjo veliko priložnost v tehnološkem svetu. Spremembe na tehnološkem področju bodo pretresle spolnost. To dokazujem ne le s svojo spletno stranjo, ampak tudi s svojo kategorijo tehnologije za spolnost. To je moj projekt, to je moja misija. In ne bom odnehala, dokler se to ne bo zgodilo.