»Moški so april, kadar snubijo, in december, kadar so poročeni«

Norveški pisatelj Jo Nesbø mi je v intervjuju nekoč dejal, da če pisatelja dovolj dolgo sprašuješ, zakaj je nekaj napisal, ti bo kmalu začel govoriti o svojem življenju. Kaj bi nam o sebi povedal Shakespeare, če bi ga zelo dolgo spraševali o Hamletu ali Macbethu? Bi govoril o svojem sinu, ki je umrl star komaj enajst let in mu je bilo ime Hamnet? O ženi Anne Hathaway, ki je bila od njega starejša osem let, s katero je imel tri otroke in jo je nekega dne zapustil, iz Stratforda je odjahal v London, tam zaslovel ter se vrnil k njej šele nekaj let pred smrtjo? Koliko je v teh velikih dramah njegovega življenja? Velik specialist za renesanso, ameriški akademik Stephen Greenblatt, skuša v knjigi Will in svet (Beletrina, prevod Marija Zlatnar Moe), kot literarni detektiv, v Shakespearovih dramah in verzih odkriti Shakespeara. Včasih mu uspe in se stvari zložijo, mnogokrat se mu posreči le na pol, a ker je dober pripovedovalec zgodb in velik poznavalec zgodovine, bralca to ne moti.

Dragi Will

Obožujem Shakespeara. Vedno bolj. Njegove neverjetne misli in metafore. Duhovite, tragične, filozofske. Briljantne dialoge. Ko neki lik na odru pove modro misel, se že pojavi drugi, ki jo hitro ovrže. Pozna mladost in ve, kako je biti star. Vitalen je in pesimističen hkrati. Tako moderen. Glasba je hrana za ljubezen, pravi, za solze bridkosti ugotavlja, da so doma v čebuli, če je človek mlad, je še zelen kot solata, zapiše. Pa tudi, da so živali v gozdu boljše in manj krvoločne od ljudi. Ofelija v Hamletu premišljuje o tem, da sicer vemo, kaj smo, a ne vemo, kaj utegne biti iz nas. Nekaj prizorov prej jo Hamlet prosi, ali ji lahko leže z glavo v krilo in ugotovi, da je lepo ležati dekletu med nogami.

Kralju Learu se zdijo sumljive ženske, ki nosijo na licih miren izraz, kot da bi »imele sneg med stegni«, v resnici pa nespodobnosti počnejo »bolj strastno kot dihur in dobro rejeni žrebec«. In potem so tu še vsa spoznanja o tem, da je svet pravzaprav oder, da je, kot pravi Macbeth, življenje le beden igralec, ki se »razpreza svojo urico po odru in po tem o njem ni sluha«, da je življenje le pravljica, »ki bedak jo pravi, vsa zvočna in vsa burna, a brez pomena«. Nori kralj Lear spozna, da ko se rodimo, zajočemo zato, ker stopamo na oder samih bedakov.

Shakespearove tragedije in komedije ne morejo biti bolj različne druga od druge, vsaka je originalna, čeprav je moral pisati zelo hitro, očitno ni imel nekega vzorca, ki bi ga ponavljal iz igre v igro, da bi mu bilo lažje. Z vsako dramo znova je preizkušal svoj talent. Pogumen je v formi, obsedeno zaljubljen v jezik.

Shakespeare ve, da želja po veliki moči zamrači um in lahko prijaznega moža spremeni v narcisistično zver. Shakespeare ve, da ko je enkrat slabo dejanje storjeno, se vse spremeni in ne moremo več nazaj. A vendar nas vedno prepriča, da skušamo razumeti njegove negativne junake, čeprav ubijejo svojo ženo, so razvajeni, psihopati, nestrpni do žensk, zlobneži, spletkarji.­ (»Bogovi, dajte napak mi, da bom človek.«) Shakespearove drame so kot laboratorij: spremljamo junake in vidimo, kako se spreminjajo. Kako se preoblikujejo ne samo njihove duše, ampak tudi njihova telesa. Vse do krvavega konca. Kadar v njegovih tragedijah junak dobi to, kar si želi, gre ponavadi vse strašno narobe.

Danes bi, kot so prepričani mnogi, Shakespeare najverjetneje pisal scenarije za televizijske nadaljevanke, ki prav tako temeljijo na izjemnih antijunakih, od Tonyja Soprana do Dona Draperja iz Oglaševalcev. A če za razvoj glavnega lika te nadaljevanke potrebujejo nekaj sezon in okoli trideset ali šestdeset delov, je to znal Shakespeare storiti le v petih dejanjih.

Skrivnostni mož

Ne verjamem zgodbam in legendam o tem, da je bil v resnici Shakespeare nekdo drug, nekdo, ki je bil bolj izobražen, bolj aristokratski in bližje oblasti, kot je bil on. Za njim res ni ostalo veliko dokumentov, le rojstni in poročni list, listine o nakupih nepremičnin ter oporoka, a prav nič rokopisov, ki bi dokazovali, da je bil prav on avtor teh velikih dram. A verjamem, da je sin propadlega rokavičarja iz Stratforda, brez univerzitetne izobrazbe in bogastva, a z velikim talentom, prišel v London in kmalu zaslovel. Verjamem tudi, da je mož z uhanom, polnimi usti in bradico na znamenitem portretu v National Portrait Gallery v Londonu res Shakespeare. Čeprav mnogi dvomijo o tem. Portret je nastal okoli leta 1600, nekateri menijo, da je njegov avtor dramatikov znanec Richard Burbage, drugi pa, da ga je naslikal igralec in mogoče intimni Shakespearov prijatelj John Taylor.

Na koncu življenja je Shakespeare napisal svoj epitaf, katerega zadnji verz se glasi: »Blagor človeku, ki kamne tu pusti, in preklet, če kdaj premakne te kosti.« Šele pred nekaj meseci so arheologi skušali pozabiti na grozeče svarilo in s pomočjo najnovejše tehnologije pogledali v njegov grob ter odkrili, da okostje nima glave. Menda naj bi lobanjo leta 1879 ukradli lovci na trofeje. Skrivnostnega moža ne moremo najti niti v njegovem grobu. Realnost, ki se spogleduje s fikcijo.

In kaj pravi Greenblatt? Kje je on našel Shakespeara? Eden največjih dokazov za njegov obstoj je tako imenovana prva folijska izdaja, v kateri sta leta 1624, sedem let po dramatikovi smrti, igralca John Heminges in Henry Condell zbrala osemnajst njegovih iger. Ob tem sta napisala, da je pisal z veliko lahkoto, kajti v njegovih rokopisih sta komaj našla kakšno packo.

Greenblatt s pomočjo dokumentov in listin kot rebus sestavlja Shakespearovo otroštvo, ugotovi na primer, da sta bila njegova starša po vsej verjetnosti nepismena, da je bil oče uspešen obrtnik in celo župan, da je Shakespeare očitno tudi sam pomagal očetu v njegovi delavnici, kjer je delal rokavice, saj v igrah velikokrat omenja usnje vseh sort. Romeo si nekje celo zaželi, da bi bil rokavica na Julijini roki, da bi se lahko dotaknil njenega lica.

Ko je bil Shakespeare star trinajst let, je nekaj šlo zelo narobe, saj je oče propadel. Je na trgu z rokavicami zavladala kriza ali je bil udeležen pri kakšnih nelegalnih trgovanjih, kaj pa, če se je zapil, se sprašuje Greenblatt, saj dramatik veliko in rad piše o pijancih, o rdečih nosovih in vse bolj kalnih možganih. Najlepši opis tega, kaj se zaradi vina dogaja v telesu, najdemo v Henriku IV., v katerem Falstaff v duhovitem monologu na vso moč hvali španjolca, belo vino, uvoženo iz Španije. »Druga lastnost našega odličnega španjolca pa je, da vam ogreje kri; dokler je hladna in umirjena, so jetra od nje vsa bela in bleda, kar je znak malodušja in šlevarstva, naš španjolski sekt pa jo ogreje in požene po telesu, da polje po njem od znotraj pa tja do zadnje žilice. Razsvetli nam obraz, ki poziva kakor stražnji ogenj vse ostalo majhno kraljestvo, človek imenovano, na okope, tako, da se vsi prebivalci telesa in manjši duhovi iz notranjščine javijo na raport pred svojim poveljnikom srcem, ki je, veliko in napihnjeno spričo vsega tega spremstva, pripravljeno storiti kakršno koli junaško dejanje. In vsa ta hrabrost izvira iz španjolca.«

Avtor knjige je tudi prepričan, da se je Shakespeare že kot deček srečal z gledališčem, da so ga vznemirile potujoče igralske skupine, ki so gostovale v njegovem mestu. Navdušila ga je njihova svoboda in to, da so lahko nosili svilene kraljevske obleke in krone, ki jih je bilo plebejcem prepovedano natikati. Morda pa je videl enega od spektaklov, ki so ga priredili za kraljico Elizabeto I., ko je potovala po svoji deželi in gostovala pri aristokratskih prijateljih, ki jih je zaradi številnega spremstva in razkošnega načina življenja mnogokrat le v nekaj dneh spravila na beraško palico. Na nosilih so jo prenašali naokoli najlepši moški, ki jih je ta bleda deviška kraljica, skrivnostna kot bizantinska ikona, sama izbrala.

Oblečena je bila v čudovite, z dragim kamenjem posute obleke in oboževala je gledališče. Vseh žanrov. Predigra je bila krvava – mastife so nagnali, da so raztrgali medveda, privezanega na drog. Sledile so spektakelske predstave na vodi. Kot opisujejo stari dokumenti, se je na eni izmed njih iz jezera dvignil več kot sedem metrov dolg mehanski delfin, na njegovem hrbtu je sedel Arion, znameniti grški glasbenik, in pel kraljici s čudovitim glasom. Je mali Shakespeare videl prav to predstavo, saj v različnih dramah najdemo opis prizora z delfinom? Najbolj natančnega v Kar hočete, ko ladijski kapitan tolaži Violo, da se njen brat ni utopil v brodolomu, in pravi: »Kot na delfinovem hrbtu Arion je bil domač z valovi, dokler smo ga videli.«

Kaj je ljubezen?

Greenblatt prav tako razglablja o Shakespearovem zakonu z Anne Hathaway, starejšo in dokaj neodvisno žensko, ki je v svojih delih nikoli ne omenja. Večino zakonskega življenja je kot igralec in dramatik preživel v Londonu, stran od Anne. Čeprav je tako spreten v pisanju ljubezenskih izjav, ni ohranjeno nobeno pismo, ki bi ga napisal ženi. Čudoviti ljubezenski soneti so posvečeni mlademu lepemu moškemu in skrivnostni črni dami. Ampak to ni nič nenavadnega, tudi Dante je svoje verze posvetil Beatrice Portinari, ki jo je prvič videl, ko sta bila oba še otroka, in ne svoji ženi, prav tako je Petrarka napisal briljantne sonete za Lauro in ne za žensko, s katero je imel dva otroka.

Je bil zakon Willa in Anne nesrečen? Po vsej verjetnosti, pravi zgodovinar, saj je v svojih dramah glede zakona Shakespeare vedno zelo skeptičen. Čeprav je res, da v literaturi redko najdemo srečen zakon. V Prevzetnosti in pristranosti, na primer, je gospod Bennet ves nesrečen ob neumni in gobezdavi gospe Bennet, tudi Charlotte se je vdala v usodo in vzela polizanega Collinsa, le Elizabeth in Darcy bralcu na koncu ponujata upanje, da bosta v zakonu srečna. Ko v Ukročeni trmoglavki Petruchio udomači temperamentno Katarino, ki se končno zaljubi, nam je zelo jasno, da to ne bo srečen zakon, da bo poln prepirov in pretepov. Tudi v drugih zakonih ni veliko obetov sreče.

»Moški so april, kadar snubijo, in december, kadar so poročeni,« pravi Rozalinda v Kakor vam drago. »Deklice so maj, dokler so deklice, ali vreme se spremeni, kadar so žene.« A morda je Zimsko pravljico vendarle posvetil Anne, saj se konča z ganljivo spravo med možem in ženo, ki sta mislila, da se nikoli več ne bosta srečala. Četudi slavna Williamova oporoka res priča o vojni med zakoncema Shakespeare, saj je vse bogato premoženje na koncu zapustil najstarejši hčeri, Anne je dobila le njegovo drugo najboljšo posteljo z vsem pripadajočim pohištvom. Zgodovinarji so se dolgo tolažili, da je žena takrat tako ali tako dedovala del premoženja in da druga najboljša postelja ni tako slab izkupiček, a Greenblatt je dokaj prepričan, da je oporoka jasen dokaz, da se zakonca nista razumela.

Shakespeare rad izbriše iz svojih dram žene in matere, gospe Lear ni, prav tako ne obstajata gospa Prospero ali gospa Shylock. Očetje in njihovi otroci se mu zdijo zanimivejši.

A če ne verjame v zakon, verjame v ljubezen, to skrivnostno silo. Shakespeare ve, da imamo vsi radi ljubezenske popevke, zgodbe in sonete. Da ljubezenskim zgodbam, bolj ko so zapletene, vsi prisluhnemo. Ljubezen je bila njegova strast tako kot jezik. Tako kot jezika se moramo tudi ljubezni priučiti, ji prisluhniti, jo negovati. Ljubiti se učimo ob prisotnosti drugega. Romeo in Julija izgorita v nekaj sekundah. Med najbolj zaljubljene pare v njegovem opusu sodita Macbethova, a ko ubijeta kralja, ju slaba vest požre. Tu sta še Antonij in Kleopatra, obsedena drug z drugim, vročekrvna, pametna, strastna. Nihče od njiju ni več rosno mlad, ona je stara devetintrideset, on ima triinpetdeset let. A človek se vpraša, ali sta na koncu umrla zaradi ljubezni ali politike.

Londonsko oko

Zakaj je Shakespeare odšel iz rojstnega kraja v London, ki je bil takrat poleg Pariza in Neaplja največje mesto v Evropi, ne vemo. Da bi se pridružil gledališki skupini? Kaj pa, če je moral pobegniti, ker so ga preganjali zaradi krivolova ali kakšnega drugega prepovedanega dejanja? Je odšel v London, da bi se skril? V mestu te nihče ne pozna, tam lahko pobegneš svojemu rodu in se spremeniš v nekoga drugega. Nič ne vemo tudi o njegovi veri in politiki, morda se mu je zdelo varneje, da je skrival svoj obraz.

London je bil takrat umazan, poln bolezni in krvi. Mučenje je bilo užitek za množice, glave na kolih so bile turistična znamenitost, sekanje rok in razčetverjenje drobna zabava pred večerjo. Shakespeare je najprej postal igralec in kasneje dramatik, bil je lastnik in delničar gledališča, odličen poslovnež.

Če so hoteli vsak dan napolniti avditorij, so morali gledališčniki vsak teden odigrati več različnih dram. Čeprav igre zvenijo zapleteno, je bilo občinstvo trpežno, nepismeni ljudje so bili navajeni v cerkvah poslušati večurne pridige, dinamične in zabavne igre so bile zato zanje pravi balzam.

Shakespeare je bil natančen pisec, njegova dramaturgija je brez napak, jasna in gladka. Kaj ga je impresioniralo in kje je našel teme za svoje zgodbe? Zgodovinarji so prepričani, da je Shakespeare nekoč videl dramo Tamerlan Christopherja Marlowa in bil očaran. To je bila za tisti čas prava renesančna avantgarda. Okrutna in dinamična igra, polna vojn in obračunavanj, v kateri ni morale, človek je tak, kakršen je, pokvarjen in pohlepen, želi si oblasti ne glede na žrtve. Ta drama ima ritem, metafore in pesniški jezik, ki je zelo realen. Takšne drame, ne pa preproste moralke, si je želel pisati tudi Shakespeare. Vire za zgodbo o skitskem pastirju, ki postane vladar, je Marlowe našel v dragocenih zgodovinskih knjigah, do katerih je imel dostop v knjižnici na univerzi Cambridge, kjer je ­študiral.

Shakespeare ni mogel v knjižnice, a vendar je bral najboljše knjige, saj je njegov dobri prijatelj delal v tiskarni protestantskega begunca iz Pariza Vautrolliera, ki je poleg učbenikov in molitvenikov tiskal tudi dela Giordana Bruna in Plutarhovo Življenje velikih Rimljanov. Iz slednje je Shakespeare črpal teme in zgodbe za drame, kot so Julij Cezar, Timon Atenski, Koriolan, Antonij in Kleopatra, iz nje je prepisal cele odlomke ter se tako držal Picassove slavne misli o tem, da slabi umetniki kopirajo, dobri pa kradejo. Njegov prijatelj John Florio je v angleščino prevedel Montaignove Eseje, v katerih francoski filozof piše o smislu življenja, o tem, kako razdvojen je človek v sebi. Shakespeare je knjigo zelo dobro poznal, zdi se, da je bila inspiracija za najmodernejšega dramskega junaka Hamleta.

Moj najljubši del knjige Will in svet je tisti, v katerem Greenblatt opisuje skorajda razbojniško skupino dramatikov, ki so bili takrat zvezdniki in glavni frajerji v Londonu. Ne, niso se imeli za dramatike, temveč za pesnike. In niso marali neumnih igralcev, ki so jim, nevednim, polagali v usta svoje genialne verze. To je bilo eno tistih umetniških gibanj, ki nastanejo skorajda po naključju, zaradi pravega zgodovinskega trenutka, srečanja v kavarni, zaradi vizije, prijateljstva, vročih debat, tekmovalnosti, erosa, tako kot ruska avantgarda, nadrealisti, jazz glasbeniki, renesančni slikarji, gibanja, ki za vedno spremenijo zgodovino umetnosti in sveta. V času renesanse izobraženi in zelo pametni moški niso imeli veliko izbire, lahko so bili duhovniki, profesorji, politiki, a če si niso želeli navadnega življenja, so postali ­umetniki.

Lahko, da je Shakespeare zahajal v krčmo v Shoreditchu v Southwarku, kjer je srečeval velikega vzornika Christopherja Marlowa, ki se je rodil istega leta kot on in je bil čevljarjev sin, lep, fatalen avanturist, ateist, pretepač, goljuf in vohun. Poleg njega so sedeli še ostali slavni avtorji tragedij in komedij, Thomas Watson, Robert Greene, Thomas Nash ... Vsi so obiskovali Oxford ali Cambridge, prevajali iz latinščine in grščine, izdajali knjige, v katerih so opisovali svoje pustolovščine, in delali na tem, da bi imeli tako divja življenja, da bi o njih pele balade.

Thomas Lodge je bil sin londonskega župana, ki je pustil študij prava, da bi lahko postal pesnik. Ko se je naveličal Londona, je odpotoval v Brazilijo. Rdečelasi Robert Greene je bil ne preveč dober dramatik, a velik karizmatik in razvpiti pijanec, ki se je znal zelo dobro promovirati. Bil je reven, a je dobil štipendijo in študiral na Cambridgeu, se bogato poročil, in ko je zapravil ženino premoženje, je odšel v London. Ves čas je pisal o svojem življenju, kot da gre za napeto fikcijo, bil je kvartopirec in lažnivec, njegova ljubica je bila sestra največjega angleškega razbojnika, zato je dobro poznal podzemlje. Na koncu je zbolel in ostal brez vsega, na dom ga je vzel starejši zakonski par. Njegovo poslednje pismo ženi, ki jo je zapustil že pred leti, je bilo: »Dolči, v imenu najine mladostne ljubezni in miru svoje duše te prosim, da poplačaš tega gospoda: kajti če me on in njegova žena ne bi vzela k sebi, bi umrl na cesti.«

A vendar je pred smrtjo napisal nekaj pikrih besed o povzpetnem Shakespearu. Druščina konkurenta iz Stratforda ni preveč marala, saj ni hodil na univerzo in za gledališče ni pisal kot pesnik, ampak igralec. Prav tako ni rad zahajal v družbo in popival, bil je poslovnež, ki je racionalno vlagal svoj denar v nepremičnine.

Greene je umrl pri dvaintridesetih letih, Marlowe je bil, še preden je dopolnil trideset let, ubit v gostilniškem pretepu, baje zaradi računa. Mnoge ostale je pobral sifilis.

Leta 1593 Shakespeare ni več imel resnih tekmecev, po zelo uspešnem Henriku VI. je napisal Riharda III., potem Tita Andronika. Bil je slaven. Svoje že pokojne tekmece je rad, v ne prav lepih parodijah in mimogrede, upodobil v kakšni od svojih dram. Greena, ki ga je grdo obrekoval, je prikazal kot pozabljenega pijanca. »Tako,« pravi norec v Kar hočete, »pride vrtavka časa do ­maščevanja.«

Shakespeare je umrl v rojstnem mestu. Bogat. Uspešen. Zakaj natančno, ne vemo. Star je bil dvainpetdeset let. Mož kozmične domišljije, čigar dela vedno delujejo na človeka kot vreme, kot vino, kot ljubezen ali žalost. Kjerkoli. V Londonu, Saudski Arabiji, Indiji, begunski džungli v Calaisu. Shakespeare je poln znanja o človeških možganih, vse ve o naših čutilih. Ne prizanaša svojim junakom in jih pozna do zadnjega tkiva. Danes bi lahko bil moralni psiholog, saj natančno ve, kako se v nas ves čas borita sebični gen in empatija. Kako dobro zna opisovati, kako se naša notranjost upira našim slabim dejanjem. Brut v Juliju Cezarju recimo premišljuje: »Med izvršitvijo strašne stvari in prvim vzgibom je vmes vmesni čas kakor privid, kakor strahoten sen. Nesmrtni genij in organi smrtni takrat so na posvetu; v stanju pa človekovem, kot v majhni kraljevini razburjeni, takrat besni upor.«
      
                                                                                      ***

V Shakespearovih dramah dvainpetdeset ljudi zabodejo, štiri zastrupijo, tri zabodejo in zastrupijo, dva spečejo ter postrežejo v piti, dva obesijo in enega napade medved.

A beseda ljubezen se v njegovih delih pojavi kar 1640-krat, velikokrat več kot sovraštvo (163-krat) ali smrt (781-krat).