Tiskane izdaje
Minuli festival slovenskega filma v Portorožu kaže, da slovenski film končno prihaja k sebi, je zapisal Marcel Štefančič Jr., in da je morda ujel najboljše leto v zgodovini. Producent Jožko Rutar, nekdanji direktor Slovenskega filmskega centra, o eni najboljših filmskih letin, o filmski viziji, o zadnjih petih filmskih letih pod njegovo taktirko in o tem, zakaj je treba takrat, ko začnejo stvari delovati, direktorja zamenjati.
Ste bili v Portorožu?
Seveda. Ves čas festivala.
Ste zadovoljni z izborom nagrad? Ste takšno razdelitev vesen pričakovali, glede na to, da sta filma, kot sta Nočno življenje ali Houston, imamo problem! že začela nizati uspehe po mednarodnih festivalih?
Nagrade so vedno odločitev žirije profesionalcev, poznavalcev. Menim, da je za vse režiserke in režiserje največja nagrada odziv občinstva, bodisi s splošnim obiskom ali z osebnimi reakcijami, ki so jih avtorji deležni. In menim, da je žirija letos zelo dobro opravila svoje delo.
Glede na to, da vsi filmski kritiki pišejo o najboljši letini slovenskega filma po osamosvojitvi, je bil letošnji Portorož tudi vaše osebno zmagoslavje?
Ne vem, ali bi rekel zmagoslavje. Gre preprosto za občutek zadovoljstva, da to, kar si spremljal dve, tri leta v različnih fazah ustvarjanja, vidiš realizirano na filmskem platnu. To je poseben občutek, priznam. Potem zavrtiš čas nazaj v vse faze procesa filma, od scenarija, ki si ga prebral in poskusil vizualizirati, in zdaj vidiš, kaj je iz njega nastalo. Tudi morebitne montažne verzije filmov, ki si jih videl, in potem vidiš končni izdelek ter odziv občinstva.
So izkušnje, ki ste jih imeli kot producent hiše Staragara, prišle prav pri nacionalni instituciji?
Mislim, da je to idealna kombinacija. Če razumeš postopek nastajanja filma, razumeš tudi potrebe, ki se sproti pojavljajo v procesu. In dejstvo je, da je film izdelek prototipnega značaja. Vsak film je nekaj povsem drugega; treba se ga je lotiti primerno zgodbi, primerno razpoloženju, ki ga hočeš ustvariti, primerno finančnim sredstvom. Vsakič znova se je treba teme lotiti na svoj način.
Tudi Samo Rugelj, ki je bil v. d. direktorja pred vami, se je izrazil, da je letošnji nabor filmov šolski primer zrele kinematografije, ki se je ne bi sramovale filmsko precej bolj razvite skandinavske države. Od žanrskih do mladinskih filmov, od art filmov do dokumetarcev in animiranih filmov ...
Veseli me, da je dr. Rugelj zadovoljen. Doslej je vedno predvsem kritiziral (smeh). Če se zavedaš odgovornosti, ki jo prinaša vodenje filmske inštitucije, potem moraš imeti odgovornost do javnih financ, do davkoplačevalskega denarja, in podpreti kar najširši nabor različnih projektov, zato da lahko vsak državljan v tem naboru najde nekaj zase. Nacionalni filmski program mora biti po mojem mnenju kvaliteten, a mešan. Včasih je bilo preveč drame, žalosti me, da letos ni bilo nobene komedije. No, čeprav je Houston, imamo problem! lahko tudi nekakšna komedija, ker inteligentno in zelo resno nastavlja ogledalo in prepušča interpretacijo, kaj je res in kaj ne vsakemu gledalcu posebej.
Se samo zdi ali se je v vašem mandatu povečalo število koprodukcij? Za Virčev Houston, recimo, je velik delež dodatnih sredstev prišel iz Katarja in HBO …
Poleg tega pa so Houston podprli tudi Nemci in Hrvati ter evropski sklad Eurimages. Tudi film Vlada Škafarja Mama je slovensko-italijansko-bosanska koprodukcija s podporo Eurimagesa, drama Nočno življenje Damjana Kozoleta je denimo slovensko-bosansko-makedonska koprodukcija. Umetniški filmi običajno lažje dobijo koprodukcije. In tovrstno sodelovanje je ob tako omejenih sredstvih, ki so zdaj na voljo v Sloveniji, skoraj nuja. Hkrati pa koprodukcije omogočajo izmenjavo kadrov in znanja, pa tudi trg za filme se avtomatično poveča.
Če velja, da se je slovenska filmska pomlad začela leta 1997 s Košakovim Outsiderjem, nadaljevala z Šterkovim Ekspres, ekspresom, pa z Burgerjevim V leru, s Cvitkovičevim Kruh in mleko ..., takrat so filmski ustvarjalci iz nekdanje Jugoslavije na Slovenijo gledali kot zgled, filmi so se uvrščali na pomembne festivale. In zdaj? Smo priča novi renesansi, in če smo – kaj prinaša?
Prvi program, v katerega sem bil vključen, je prišel pred gledalce leta 2013, ki je bilo rekordno leto z vidika gledanosti nacionalne kinematografije. Gremo mi po svoje 2, Razredni sovražnik, prikazan v prestižnem programu v Benetkah, Vojnovićev Čefurji raus!, Panika Barbare Zemljič ... Toda vsaka poteza kulturne politike, ki je naperjena proti filmu, se pokaže šele čez dve, tri leta. Leta 2012 se je zgodil rez v proračun SFC na polovico. Zato smo leta 2014 imeli precej slabšo količinsko letino. Lani so se stvari začele postavljati na novo. Vedno več je žanra, Idila recimo. Novi, mladi avtorji. Neka linija nacionalne kinematografije, kjer sem sodeloval, bo vidna še tja do leta 2018. Tako da bo v teh letih še kar nekaj dobrih filmov, verjamem.
O projektih, ki bodo dobili zeleno luč za realizacijo ali razvoj, se odločajo izbrane komisije, vi pa imate možnost, da se v izjemnih primerih odločite, da podprete projekt, ki ga ni podprla komisija. Kolikokrat ste uporabili to možnost?
Odločitve oziroma predloge sem prepuščal strokovno programskim komisijam, ki jih vsako leto sestavljajo drugi strokovnjaki s filmskega področja, izjemo oziroma pristojnost sem v teh petih letih uporabil samo dvakrat.
In ne boste povedali, kdaj?
Lahko povem. Prvič delno, ko sem z rezervne liste v program uvrstil film Gremo mi po svoje 2, drugič pa, ko sem podprl koprodukcijo Postali bomo prvaki sveta režiserja Darka Bajića – film o tem, kako so Srbi omogočili, da je Jugoslavija leta 1970 v Ljubljani prvič v zgodovini postala svetovna prvakinja v košarki.
Kaj je novega v organiziranosti kinematografije prinesel filmski center?
Z ustanovitvijo filmskega centra proceduralno politika ni imela več toliko vpliva na samo delovanje centra, na sestavo sveta, zato se posredno ni mogla vtikati v programsko politiko. Druga stvar je, da povabiš ljudi iz stroke v komisije. Stremeti je treba k izboru najboljših projektov, ki so na mizi; le tako na koncu dobiš potencialno najboljše produkte. Ves ta čas smo se tudi veliko pogovarjali. Pri realizaciji projektov se je komisija pogovorila z avtorji in producenti, postavljala dodatna vprašanja, sugerirala, preverjala, kritizirala.
To je bila novost?
Tako. In ljudje so dobronamerno sprejeli pomisleke, sugestije, predloge. Druga stvar, ki se je zgodila, je, da se je stroka v zadnjih letih veliko bolj organizirala, da so se oblikovala strokovna društva režiserjev, animatorjev, snemalcev, producentov ..., da so začeli vzpostavljati svoje nagrade, aktivnosti. Ko imaš močno stroko, s katero komuniciraš, lahko začneš spreminjati klimo. Pomemben povezovalni element pa je bila tudi ustanovitev kolektivne organizacije z avdiovizualnega področja AIPA, kjer so avtorji, producenti in izvajalci začeli prejemati nadomestila za svoje filme, ki so se predvajali v kabelskih sistemih ali pa so se zasebno kopirali.
Parlamentarni odbor za kulturo je končno podprl tudi predlog novele zakona o SFC, ki bo omogočil spodbude za produkcijo tujih filmov in AV-del v Sloveniji.
Za to sem se zavzemal celoten mandat. Uvedbo denarnih spodbud sem tudi osebno podprl na odboru za kulturo. Opozoril pa sem na nekatere zadeve, ki po mojem mnenju v zakonu niso dobro zapisane in bodo lahko omejujoče. Upam samo, da procedure ne bodo zakomplicirane, saj bi s tem zapravili resno poslovno priložnost.
Kakšne spremembe ste dosegli v samem sistemu financiranja filmov?
Tu je bilo nesmiselno izmišljati revolucijo. Pravilnikov nismo spreminjali, deloma tudi zato, ker nam jih niso pustili. Delali pa smo male korekcije v procedurah leto po leto. S tem prineseš stabilnost v delovanje. Problem slovenskega filma med letoma 2006 in 2011 je bil tudi v tem, da se je v tem času zamenjalo osem ali devet vedejev ali direktorjev, ni bilo konstante vodenja, vse se je dogajalo ad hoc, ni bilo načrtnega dela, vladal je kaos. In v kaosu določeni ljudje začnejo stvari izkoriščati za svoje interese. Žal večjih sprememb zaradi blokad na ministrstvu za kulturo nismo uvedli. Za uspešnost sem hvaležen tudi svetu agencije, ki je vedno podpiral naše strokovne odločitve.
Sistem neodvisne filmske produkcije in podpore filmu je sistem, ki deluje po vsej Evropi. Skoraj vse evropske države imajo samostojne institucije za podporo filmu in avdiovizualni dejavnosti. Film je kompleksen, je vpet v mednarodni prostor in ima lahko velik vpliv na javno mnenje – in s tem tudi ni vedno najbolj všečen politiki in drugim vplivnim skupinam. Ker filmi morajo biti provokativni, morajo načenjati nepriljubljene družbene teme, morajo nastavljati ogledalo družbi, morajo dokumentirati, kaj se dogaja.
Lahko navedete nekaj najbolj vidnih primerov v zadnjem času?
Pevčev Dom, ki govori o stanju v samskih domovih, kjer stanujejo podplačani gradbeni delavci, Kozoletov dokumentarec Meje, ki posname kolono beguncev, tudi njegova drama Nočno življenje, ki načenja občutljivo temo strahu pred medijskim linčem. Pa Boj za Siniše Gačića, ki pokaže obdobje protestov. Tudi Houston je film, ki nas sili, da se preizprašamo o tem, ali je to, kar nam servirajo, res ali teorija zarote, v postprodukciji je tudi film Rudar Hanne Slak, ki govori zgodbo rudarja Mehmedalije Alića, ki je odkril skrivnost in zločine Hude jame.
Je res, da ste enemu od hrvaških koproducentov rekli, da naj se zaveda odgovornosti, ki jo ima, saj je ta film slovenski Schindlerjev seznam?
Saj tudi je. Govori o človeku, ki je prehodil pot od Srebrenice do Hude jame, njegova biografija se srhljivo prekriva z zgodovino 20. in 21. stoletja. To je tema, s katero sta se ukvarjala oba politična pola, na ta način se lahko vsaj simbolično poklonimo ljudem, ki so življenje končali v tem rudniku. In to je tudi naloga filma. Da postavlja spomenike izjemnim ljudem, da kritizira napake in digresije družbe na svoj umetniški način. Moč, ki jo film ima, establišmentu včasih ni všeč. Zaradi tega mora biti institucija vedno neodvisna, da se ne odloča po političnih preferencah, kateri filmi se ne bodo snemali.
A politika je imela očitno dovolj močno vlogo, da vas, čeprav ste bili edini kandidat, ki se je prijavil za naslednji mandat vodenja SFC, ni potrdila. Kljub temu da ste imeli svet in vsa strokovna društva na svoji strani. Zakaj?
Iskreno rečeno, ne vem. Ker mi ni nihče pojasnil. Tako so se odločili. Res bi si želel vedeti, zakaj sem bil neprimeren za nadaljnje delo, in bi bil to pripravljen tudi sprejeti, če bi mi dali neki racionalen argument. Minister za kulturo Tone Peršak mi je po telefonu samo rekel, da vlada svojih odločitev ne pojasnjuje.
Mar ni bila ena od obtožb, da ste nekaterim projektom dodelili več sredstev, kot je odločila strokovna komisija?
Komisija ne odloča, je zgolj posvetovalni organ. Pristojnost odločanja je v rokah direktorja. V sistem je vključenih več varovalk. Prva je, da smo navzgor omejevali višino sofinanciranja za vsako zvrst in dolžino filma. Producent je denimo zaprosil za pol milijona evrov za celovečerec, komisija je predlagala 350 tisoč in potem so sledila terminska, finančna in druga usklajevanja. In če sem presodil, da je minimum za izdelavo filma pač malce višji, smo se dogovorili in podpisali za nekaj več. Vedno pa manj, kot so zaprosili. Če se pogleda statistika, je bilo povprečno sofinanciranje celovečernega filma v letu 2009 denimo skoraj 900 tisoč evrov, v letu 2015 pa je to povprečje znašalo malce več kot 300 tisoč evrov. Z generalno manj denarja smo financirali več filmov.
Očitali so vam tudi to, da niste izterjali dolga filma Nemir, produkcije Emotion film.
To je zelo dolga in kompleksna zgodba. Gre za zgodbo, ki se vleče iz leta 1999, jaz sem to tožbo zgolj podedoval in po izrečeni sodbi skušal doseči, da bi država dobila nazaj vsaj nekaj denarja, kot dober gospodar. Pogodbo, ki so mi jo očitali in zaradi katere so me tudi kazensko ovajali, je imelo ministrstvo za kulturo na mizi eno leto, preden se je izjasnilo, da se z njo ne strinja. Vmes je pa sprožilo vse mogoče postopke in prijave zoper mene. Obstaja celo zabeležka sestanka, ko je ministrica Bizjak Mlakarjeva dejala, da takšen način sanacije dolga podpira. Potrebovali smo nekaj mesecev, da smo sploh ugotovili, do koga je ta dolg. Tožbe je vodil Filmski sklad, potem SFC, na koncu pa se je izkazalo, da je to dolg do SFC, ki se mora vplačati v integralni proračun. Hkrati pa smo letos prvič od producenta, ki je ugotovil, da v zakonskem roku in zaradi prevelikih sprememb scenarija ne bo mogel izpeljati projekta, dobili denar z zamudnimi obrestmi nazaj. In ta denar smo s sklepom ministrstva morali vplačati nazaj v integralni proračun.
In to je bil za slovenski film izgubljen denar?
Ker so producenti ravnali odgovorno, ker je SFC ravnal odgovorno, je na koncu ta denar za film končal na računu ministrstva za finance. Skupaj z zamudnimi obrestmi.
Junija, ko vas vlada ni potrdila za naslednji mandat, so se dvignila vsa strokovna združenja s področja filmskega in avdiovizualnega ustvarjanja in izrazila ogorčenje nad odločitvijo vlade, ki ponovno destabilizira filmski sektor, in nad »neutemeljenimi in nepooblaščenimi posegi v to institucijo«.
Reagirali so predvsem na način, kako se me je medijsko diskreditiralo. V medije je prišlo delno poročilo o notranjem nadzoru, kjer so mi očitali nezakonita ravnanja. Dokument, ki ga je ministrstvo posredovalo medijem, je bil nepodpisan, nedokončan, ni imel ne datuma, ne glave, ne številke. Praktično neke vrste anonimka. Dokončnega dokumenta še niso izdelali in zanima me, kaj od teh očitkov bo ostalo v končnem poročilu. Prepričan sem, da nič. Dvomim pa, da se bodo RTV in Dnevnik pa tudi ministrstvo za to gonjo in mojo osebno diskreditacijo opravičili.
Zdi se, kot da se stroka že dolgo ni tako poenotila, povezala?
Pa se je. Ključen upor je bil po mojem mnenju, ko so hoteli leta 2012 SFC ukiniti, končalo pa se je s kadrovskimi in finančnimi omejitvami agencije. Pa potem, ko je taista vlada nastavila direktorja druge filmske nacionalne institucije Viba filma. Takrat se je zgodila Filmska iniciativa. Zanimivo je, da je vlada ukinitev sofinanciranja plač zaposlenih in stroškov delovanja SFC v obliki zakona dala v parlamentarno proceduro ravno na dan, ko se mi je iztekel mandat. Čeprav je bil predlog v vladni proceduri že eno leto.
V Dnevniku so ob junijskem dogajanju na SFC namigovali, »da je manjšanje sredstev za film gotovo tudi posledica vašega slabega odnosa z uradniškimi strukturami«?
Nikoli se nisem imel za uradnika. Če je to res, potem nas lahko skrbi. Kot da bi bila višina sofinanciranja univerz odvisna od tega, kdo je rektor.
Očitali so vam, da ste ubrali »za slovenske filmarje idealno politiko – razkosali pičla filmska sredstva in večini zagotovili vsaj preživetje«.
Taisti časopis in novinarka sta v istem tednu tudi kritizirala Javno agencijo za knjigo, kjer so se odločili za programsko podporo manj založb, skratka za oženje seznama podprtih. Kakorkoli bi ravnali, za nekoga ne bi bilo prav. Kot direktor SFC se zavedaš, koliko denarja imaš na voljo, in načrtovati ga moraš še vsaj za naslednji dve leti. Obstaja ključna dilema, ali podpreti en sam film z večjim delom proračunskih sredstev in na ta račun mnogi drugi ne bodo dobili priložnosti ali ravnati po načelu, da z malo denarja omogočiš več avtorjem in producentom, da izpeljejo svojo idejo. Da jim omogočiš zagonski minimalni vložek, za nadstandard pa se morajo potruditi in pridobiti denar iz drugih virov v tujini ali doma, in jim pri tem tudi aktivno pomagaš. Na podlagi kakovostnega projekta, seveda, ker v tujini denarja za slab projekt ne boš dobil. Moramo vedeti, da se Evropi vsako leto posname dva tisoč celovečernih filmov in da proračuni v zadnjih letih zelo padajo. Naš princip je bil, da zagotovimo minimum, zagonski kapital, na podlagi katerega lahko ljudje potem iščejo dodatna sredstva v tujini. Mi smo v zadnjih letih zelo povečali črpanje sredstev iz Eurimagesa, na račun manjšinskih pa tudi večinskih koprodukcij.
Zenit Daliborja Matanića, v Cannesu nagrajena drama, je uspešen primer naše manjšinske koprodukcije?
Zelo uspešen. Pa saj imamo tudi oskarja za Tanovićevo Nikogaršnjo zemljo. V Portorožu je bil v programu film Rajka Grlića, ki ga žal še nisem videl, a so mnogi rekli, da je bil kljub dobri nacionalni produkciji to eden vrhuncev festivala. In da je Nebojša Glogovac naredil vlogo svojega življenja, kostumografija Lea Kulaša je menda izjemna. Koprodukcije delujejo na podlagi recipročnosti. V skoraj pol nagrajenih filmih v Portorožu je bila soudeležena tudi Hrvaška.
Eden glavnih očitkov proti koprodukcijam je bil tudi ta, da je Slovenija udeležena predvsem s tehnično ekipo, redko z igralci in drugimi ustvarjalci.
Tu gre tudi za to, kako se koproducenti pogajajo. Treba se je zavedati, da je ena od pomembnih vlog SFC tudi to, da opravlja vlogo zunanjega ministrstva slovenskega filma. Da opravljaš tako javne kot druge diplomatske naloge, ki se jih sicer ne vidi v nobenem poročilu, so pa ključne: vzpostavljen odnos z vsemi ključnimi odločevalci na festivalih, z oblikovalci javnega mnenja, s financerji, s tujimi skladi. A če v rokah nimaš vrhunskega filma, ga kljub povezavam ne boš spravil na dober festival ali pa mu zagotovil financiranja.
Kaj ste torej konkretno naredili v tej smeri v petih letih? Bo slovenski film kdaj dobil zlato palmo?
Zdi se mi, da smo začeli kar konkretno premikati stvari. Denimo s projektom za razvoj projektov Re-act smo vzpostavili mini filmsko regijo med Hrvaško, Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino. Rezultati sodelovanja se že kažejo. Še vedno seveda obstaja želja, da bi s celovečercem prišli v program v Cannesu, kar se v zgodovini samostojne Slovenije še ni uresničilo. Celo Nemci so za to potrebovali šestnajst let, pa vemo, kakšna nacija so in kakšen delež proračunskih sredstev dajejo za kulturo in tudi za film. Verjamem pa, da se to lahko zgodi v naslednjih letih. Verjamem v potencial slovenske kinematografije. Imamo slabe finančne razmere, imamo pa dobre avtorje.
Prva filmska letina pod vašim vodstvom je bila komercialno uspešna. Kaj se bo zgodilo v kinu z letošnjimi filmi?
Zmagovalni film festivala, Houston, imamo problem!, za katerega vemo, da je premiero doživel na newyorški Tribeci, je v kinu že samo do zdaj imel več kot 18 tisoč gledalcev, kar je za mokumentarec zelo dober rezultat. To je celo več gledalcev, kot jih je lani imela komedija Šiška Deluxe. Mislim, da imata oba mladinska filma, tako Nika Zorana Maksimovića kot Šterkov Pojdi z mano, velik potencial v gledanosti. Pa Dvornikov Pod gladino, ki v naš film prinaša žanr kriminalke. Predvsem pa me veseli produkcija kratkih filmov kakor tudi animacije, ki je v zadnjih petih letih resnično napredovala tako kvalitativno kot kvantitativno.
Film ima ta privilegij in hkrati coklo, da je na eni strani zabava, na drugi strani umetnost. In mi se gibljemo med tema skrajnostima. Ko gledamo uspeh filma, ga gledamo zgolj skozi oči kinoobiska. Vsi pozabljamo, da film, ko se predvaja na televiziji, lahko doseže dodatnih dvesto tisoč in več gledalcev. Veliko ljudi ne gre v kino, ker si mislijo, da bodo film prej ali slej ujeli na televiziji ...
Ali pa si ga bodo pretočili?
Tu smo kot država naredili veliko napako, da nimamo zakonsko urejene protipiratske zakonodaje in nelegalnega pretakanja vsebin. In veliko pove to, če vemo, da je partis deveta najbolj obiskana spletna stran v Sloveniji in da so prve štiri google, wikipedia, youtube in facebook. In da je to četrta stran s končnico .si, za 24 ur, MMC in Bolho. Potem veste, kakšen je nivo nelegalnega pretakanja vsebin pri nas. To je področje, na katerem naša država zelo zaostaja za drugimi evropskimi državami. S tem, da sistemsko ne ščiti avtorsko varovanih del, prav tako kaže na odnos do najbolj kreativnega dela naroda. Če pogledamo zgodovino, vse, kar je pisal denimo Shakespeare, kar so ustvarjali Michelangelo, Da Vinci ali Rembrandt, če hočete, redko kdo se spomni, kdo je bil kralj ali papež, ki jim je naročil dela. Vedno je kultura v povezavi z znanostjo gnala napredek naprej. Predvsem pa smo mi narod, ki je svoj obstoj gradil prav na svojem jeziku in kulturi. Vidimo, da Evropa vse bolj podpira kulturno raznolikost, mi pa vsako leto krčimo sredstva za kulturo. Kot je rekel v prejšnji Sobotni prilogi Paolo Magelli, bi se morali proračuni za kulturo vsako leto povečevati, ker pametne države vedo, da je to investicija v prihodnost države, ne pa strošek.
Kaj mislite, kako sintagma slovenski film zveni v ušesih povprečnega slovenskega gledalca?
Percepcija kulture, do katere smo prišli danes, je resnično žalostna. Ves čas poskušamo razbijati stereotipe, da je slovenski film nekaj a priori slabega, a ko najhujšega kavarniškega kritika vprašaš, kateri film je nazadnje videl, ti ponosno pove, da že deset let ni šel nobenega gledat, zakaj pa bi.
In kaj ste na SFC ukrenili v smeri, da bi se znebili predsodkov?
Moj načrt za naslednje obdobje je bil prav v popularizaciji in spremembi vsesplošne nacionalne percepcije filma. Ne gre gora k Mohamedu, ampak mora Mohamed h gori. Moj cilj je bil približati film slovenskemu gledalcu. Kot smo recimo začeli z nočjo kratkih filmov, ki se je pri gledalcih prijela kot nacionalni dogodek. Infrastruktura je bila v zadnjih letih vzpostavljena, s sofinanciranjem digitalizacije v male mestne kinodvorane so bile vzpostavljene regionalne in lokalne baze nacionalne kinematografije, ki jim je država pomagala, da so opravile preskok na digitalno predvajanje. In delajo vsako leto bolje, njihov obisk se nenehno povečuje, medtem ko se je koncept multipleksov pomalem izpel.
Čemu to pripisujete? Najprej piratstvu, duhu časa, v katerem odhod v kino ni več dogodek?
Piratstvo je faktor. Mislim pa tudi, da so začeli multipleksi na gledalca gledati kot na številko in na število kartonov pokovke, ki mu jih bodo prodali. Nič niso naredili za to, da bi načrtno gradili oziroma vzgajali občinstvo. V evropskih razvojnih filmskih dokumentih so ključne teme, kako razvijati občinstvo in kako ga izobraževati, pa otroški in mladinski film. Saj imamo tudi v Sloveniji primere dobre prakse. Kinodvor, recimo.
Ker veš, da prav ti filmi vzgajajo nove generacije, ki bodo morda tudi kot odrasli kupili vstopnice za slovenski film?
Seveda, ker z njimi pritegneš najmlajše generacije gledalcev. Vidimo, da je populacija ljudi, ki hodijo v kino, vedno starejša, mularija kot prvi stik s svetom uporablja predvsem svoj telefon. Tukaj je tudi področje, na katerem bi morali narediti več. Mi tem otrokom ne ponudimo dovolj vsebin, ki jih imamo, da jih dobijo na način, kot so jih navajeni sprejemati. Te generacije bi morale imeti možnost, da na svoj telefon dobijo celotno slovensko klasiko. Z digitalizacijo in restavracijo filmskih vsebin zaostajamo. Rajši sredstva investiramo v beton.
Projekt Dolina miru na Kongresnem trgu je vendarle deloval kot praznik filma?
Tudi tega projekta smo se lotili študijsko, sistematično. Pripravili smo se na šestdeseto obletnico, se povezali s Kinodvorom in pripravili projekcijo na Kongresnem trgu. Vzpostavili smo stik s pristojnimi na festivalu v Cannesu, jih vprašali, ali jih zanima digitalizirana verzija filma, in po ogledu filma in digitaliziranega materiala so se odločili, da ga uvrstijo v program. Vse to ni bilo naključje, to je bil plod enoletnega dela in priprav. Že v samo digitalizacijo in restavracijo Doline miru smo vključili celotno stroko, ki je pregledala vse obstoječe materiale in vsak poseg v film potrdila in se uskladila. Poleg restavratorjev so v skupini sodelovali tudi določeni filmski snemalci in režiserji. Pro bono. Takih filmov pa imamo še najmanj dvesto.
Na primer?
Celoten opus Štiglica, Klopčiča, Hladnika, Čapa ... Digitalizirati moramo vse filme, ki so bili posneti na filmski trak, kar je skoraj vsa slovenska filmska produkcija do leta 2010, 2011. To je naša kulturna dediščina. Če država ne zbere milijona evrov, da zdigitalizira celotno avdiovizualno dediščino, potem ta država res ne ceni svoje preteklosti. To je žalostno.
Ste se dokončno poslovili ali bi v prihodnosti kandidirali še enkrat?
Jaz svojo prihodnost vidim v filmu. Moj prijatelj, ki vodi izraelski filmski sklad od leta 1999 dalje, je letos na predavanju v Izoli rekel, da je filmski posel – posel zavrnitev. Če nisi sposoben ravnati z zavrnitvami, potem nisi sposoben opravljati tega posla (nasmešek). In mislim, da bodo zame delo in izzivi v filmu obstajali. Mislim, da sem moj osebni dolg do države, v prenesenem pomenu, torej države, v kateri sem se šolal in ki mi je omogočila, da vodim to institucijo, več kot izpolnil.
Zdaj so vas k sodelovanju povabili Hrvati, ki so v zadnjih letih naredili s filmom velik premik.
Da, vesel sem, da bom lahko deloval v hrvaški kinematografiji, ki je v zadnjih letih naredila velik korak naprej. Trenutno imajo najbolje organizirano in financirano kinematografijo v regiji. Verjamem, da se lahko česa naučim, pa tudi kaj ponudim. Nov izziv pač.
Kakšne so vaše prihodnje filmske poti?
Oktobra odhajam v Prago, kot odločevalec na delavnico EAVE, kjer se vsako leto izobražuje 50 prihajajočih producentov iz Evrope in sveta. Potem pa novembra na festival vzhodnoevropskega filma v Cottbus v Nemčiji, pa zagrebški filmski festival in v Torino, kamor so me povabili v žirijo, ki bo ocenjevala in tudi finančno podpirala projekte v razvoju. Skratka, dinamično.
