Na ta čudoviti planet smo povabljeni kot soustvarjalci

Marko Pogačnik o novi knjigi Vesolje človeškega telesa, o predstavitvi na 57. beneškem bienalu in o svetih krajih po Sloveniji.

Objavljeno
28. april 2017 12.28
Vesna Milek
Vesna Milek

O vilinskih bitjih govori tako resno kot o projektih skupine OHO ali o litopunkturi Zemlje. Lani je prejel naziv Unescov umetnik za mir in se pridružil umetnikom, kot so Valerij Gergijev, Zaha Hadid, Gilberto Gil. Za njim je izjemen opus knjig, razstav, mednarodnih delavnic po vsem svetu, v katerih raziskuje zdravilne procese Zemlje in nove oblike sobivanja z našim planetom. Zdaj se predstavlja na beneškem bienalu.

Marko Pogačnik, kipar in Unescov umetnik za mir. Foto: osebni arhiv

Marko Pogačnik (1944) je diplomirani kipar in Unescov umetnik za mir, pobudnik in soustanovitelj gibanja umetniške avantgardne skupine OHO, ki je 23. decembra 1966 izdala Manifest in se leta 1971 preobrazila v komuno Družina v primorski vasi Šempas. Tam je raziskovala možnosti, kako umetnost uresničiti v poljedelstvu in v povezavi s sodobnimi duhovnimi gibanji. Pogačnik se od samih začetkov ukvarja s krajinsko umetnostjo in z zdravljenjem Zemlje s svojo lastno metodo, ki jo je poimenoval litopunktura. Je avtor številnih knjig, prevedenih v svetovne jezike; med njimi Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja (ki je skupno dosegla naklado več kot 30.000 izvodov), Ko se boginja vrne, Zdravljenje zemlje, zdravljenje sebe ... Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada. Na prihajajočem 57. beneškem bienalu se bo predstavil na osrednji selektorski razstavi Viva Arte Viva, tudi samostojno s posebnimi vajami iz nove knjige Vesolje človeškega telesa.

Na beneškem bienalu boste vzpostavili mrežo primerjav Benetk s Parizom, Londonom in drugimi mesti. Kaj pomenijo Benetke v okviru vašega raziskovanja zavesti krajev in prestolnic in kaj pomenijo vam osebno?

Kraje doživljam kot živa bitja na ravni zavesti. Vse, kar nas obdaja in prežema, je zavest in je bitje. Temu znanstveni jezik pravi noosfera, vsezajemajoča sfera zavesti. Naučil sem se, kako priti v stik z bitji posameznih krajev in kako od njih izvedeti, kdo so in kako se počutijo ob tem, da jih moderni človek ignorira kot živa bitja in pogosto nasilno ravna z njimi.

Če se v petminutnem videu, posnetem za letošnji bienale, sprehodimo skozi vašo ustvarjalnost, od ohojevskih časov do litopunkturnih posegov, lahko na kratko pojasnite osnovne faze vašega delovanja. Kaj vas žene?

Zanima me, kako bi se dalo preseči človekovo odtujenost resničnosti čudovitega življenja, ki nam ga ponuja planet Zemlja. Zapletamo se v medsebojne, celo krvave konflikte in v življenju ne vidimo drugega kot človeške pomene, ki so pogosto egocentrični. Kot civilizacija ne poznamo dialoga ne z naravo ne z duhovnimi razsežnostmi bivanja. Živimo svoj odcepljeni svet in s tem ogrožamo obstoj življenja na Zemlji.

Ali je to teorija reizma, kot jo je imenoval pokojni Taras Kermauner?

Taras je nasedel videzu, ker je mislil, da se skupina OHO ukvarja s stvarmi vsakdanjosti in da s tem kaže na odtujenost življenju. Res namreč v latinščini pomeni stvar. V resnici pa smo hoteli pokazati, da so celo najbolj ponižane in zavržene reči vsakdanje rabe živa bitja, sicer vklenjena v potrošniško izrabo. Kasneje smo od stvari prešli na odnos do bitij narave. Značilna je subtilna ekologija Iztoka Geistra. Jaz pa se ukvarjam z ekologijo večdimenzionalnega prostora.

Kaj hočete reči s pojmom večdimenzionalnega prostora?

Hočem reči, da življenje ne obstaja zgolj na materialni ravni, kot se na splošno in pod vplivom sodobne znanosti misli dandanes. Življenje, naravo in človeško kulturo dojemam na različnih ravneh, vidnih in nevidnih, ki hkrati obstajajo in se med seboj tudi prepletajo. Drevo je biološki pojav in hkrati tudi zavestno bitje, s katerim se da priti v nekakšen pogovor, podoben doživetjem, kakršna poznamo iz ljubezenskih odnosov. Drevesa znajo človeka osrečiti.

Ali vas zaradi takšnih izjav povezujejo z gibanjem, imenovanim new age? Že odkar se je pojavil ta termin, ima v določenem delu javnosti ponižujoč predznak.

New age po slovensko ne pomeni nič drugega kot nova doba. Mnogo ljudi po svetu je že pred desetletji opazilo, da se v vesolju, na Zemlji in v ljudeh dogajajo velike spremembe in v zvezi z njimi se govori o oblikovanju neke nove dobe v razvoju civilizacije. Mar je vam všeč, kar se trenutno dogaja na planetu? Ampak človeštvo uradno o tem noče nič vedeti ali slišati. Na silo potiska mašinerijo civilizacije po starih iztrošenih tirih. Hkrati si izmišljuje sto načinov, kako diskreditirati poskuse, da bi se odločno spremenil način materialistično usmerjenega mišljenja in odnosa do življenja.

Kaj konkretno mislite z neko novo dobo v razvoju civilizacije?

Človek se je premeteno naučil v svojo lastno korist izrabljati skoraj vse vzvode, ki jih Zemlja ima, da ohranja življenje na planetu in omogoča tudi razvoj kultur. Od genske manipulacije rastlinskega sveta, ponižujočega ravnanja z živalmi, verskega fanatizma do industrijskega poljedelstva se vleče nesreča, ki jo je človek vsilil Zemlji, njenim bitjem in samemu sebi. Kot človek in umetnik skušam najti in, kolikor morem, tudi uresničevati alternativo temu težavnemu položaju. S svojim delom skušam pokazati, da življenje ni fizična stvar, temveč nekakšno svetlobno vesolje ali hologram, vpet v občutljiv sistem vodnih kapljic in mineralnih drobcev. Nevarnost je, da človek s svojim grobim ravnanjem to vesolje razdre.

Govorite o vsem tem, kar naju zdaj obdaja, ves navidezno trden materialni svet, drevo, stol, kozarec na mizi?

Prav o tem govorim. V dobi, nasičeni z informacijami, se pač da razumeti, da tudi če je stol videti trden, je v resnici splet informacij. Ali lahko zgrabite stol, ki se pojavi na televizijskem ekranu? Ne morete, ker obstaja kot informacija. Stol, na katerem sedite, pa se ne sesede, ker je zavest Zemlje tako informacijo omogočila, namreč da stvari lahko dobijo svojo trdnost, če je ta potrebna. Kar jaz počnem s svojo umetnostjo, je, da z občutljivostjo vstopam v to vesolje informacij in pri tem zaznam tudi druge razsežnosti, za katere se na splošno misli, da ne obstajajo.

Mislite na vzporedne resničnosti?

Prav na to mislim.

Lahko to razložite?

Pri svojem delu na področju umetnosti se zadnja tri desetletja največ ukvarjam z zdravljenjem krajev in pokrajin, ki jih je pohabila sodobna civilizacija. Verjetno ste že slišali o mojih projektih akupunkture Zemlje, imenovane litopunktura. Pri tem sem se naučil občutiti in natančno razlikovati različne tako imenovane »nevidne« plasti resničnosti. To je normalna sposobnost človeka, da jih občuti, če le hoče. Naša zavest jih zna prevesti v notranje slike in intuicije, logika pa jih potem lahko prevede v razumna spoznanja. Postopek je lahko tako zanesljiv kot vsaka znanstvena metoda pod pogojem, da je človek resnicoljuben in odprtega srca.

Kako vam take zaznave pomagajo pri delu?

Tako lahko pridem med drugim v dialog z zavestjo danega kraja in njegovimi bitji. Zavest kraja je pač ena od vzporednih resničnosti; vsak kraj ima svojo zavest, tako kot Zemlja, tako kot vi ali jaz, vsak kraj je kot holografski drobec te zavesti, ima svojo lastno pamet. Zato se z njim prek občutkov in notranjih slik lahko z njim »pogovarjam«. Od njega izvem, kako prepoznati njegove samozdravilne potenciale ali kje so skrite ekološke travme, ki jih je praviloma povzročil človek; morda s svojimi nesrečnimi vojnami ali pogromi. Zapisane so v spominu kraja.

Ste vase tako prepričani, da ste popolni prevodnik, prevajalec zavesti kraja, te informacije?

Skušam biti čim bolj odgovoren do svojega dela pa pravičen in ljubeč do krajev in njihovih bitij, s katerimi sodelujem. Ne uporabljam nobenih radiestezijskih ali drugih orodij. Zaupam občutljivosti svojega telesa in uma.

Zdaj bi se določeni znanstveniki vprašali, koliko je vaša metoda relevantna. Kako jo lahko preverimo?

Vsako preverjanje umetnosti se je izkazalo za nesmiselno. Poslušajte, kaj govorim, in občutite to, kar delam, in boste nedvomno vedeli, ali je res ali pa vas farbam. Obsesija z objektivnostjo nas je kot človeški rod pripeljala v skrajno odtujenost človečnosti in naravi. Najprej je treba občutiti s srcem in občutljivostjo telesa, potem pa preverjati.

Glede na to, da ste bili s skupino OHO konec 60. let pionir povezovanja računalništva z umetnostjo, je zanimivo, da zdaj uporabljate jezik, v katerem nastopajo zmaji, elementarna in vilinska bitja, angeli, velikani, škratje, kar lahko običajnega človeka tudi zmede.

Obstajajo pač različni jeziki. Dokler nismo poznali znanstvenega jezika, je obstajal mitološki jezik. Nobeden od njiju ni manj vreden. Jezik, ki ga trenutno uporabljam, je bliže mitološkemu, ker imam občutek, da je ta bližji resničnosti življenja. Kar mitološki jezik imenuje zmaji, je identično temu, kar znanost imenuje atomska energija. Poglejte strašno razdejanje, ki ga lahko povzroči atomska bomba, mar ni podobno izročilu o zmajih? Hkrati pa smo vsi sestavljeni iz atomov in lahko le tako uživamo lepoto utelešenega življenja. V obeh primerih imamo opraviti s prvinskimi kreativnimi silami Zemlje, ki so lahko uničujoče, če jih človek usmeri proti življenju. Če sva točna, uporabljam kombinacijo mitološkega in znanstvenega jezika. Rad bi mitološki jezik osvobodil spon preteklosti, znanstvenega pa približal resničnosti življenja.

Očitno ljudje vse bolj iščejo magičnost, mitičnost, o kateri govorite. Na to kaže tudi čedalje večja potreba množic po knjižnih in filmskih uspešnicah, kot sta Gospodar prstanov in Harry Potter, ali nadaljevankah, kot je Igra prestolov, konec koncev tudi Cameronov Avatar, najbolj gledani film vseh časov.

Kakšna sreča, da so množice Zemljanov videle Avatarja (nasmešek). Kamorkoli pridem in omenim vilinska bitja Zemlje, ljudje vedo, kdo ta bitja Zemlje so, ker so precej točno predstavljena v tem filmu. Treba je le opozoriti, da v filmu ne nastopa neki drugi planet, temveč tam vidimo, kakšne posledice ima sodobno izkoriščanje Zemlje, hkrati pa v filmu lahko človek doživlja obstoj paralelnega vilinskega sveta. S pojmom vilinskega sveta mislim na pristno civilizacijo Zemlje, ki jo je človek potisnil v nevidne svetove.

Če govorite o vilinskih bitjih – jih lahko vidite?

Seveda. To bi bilo vendar nekaj najbolj naravnega, če bi človek sebe spet doživel kot del narave. Mi vendar z bitji narave delimo življenje na planetu. Ta bitja so tukaj bolj doma kot mi. Lahko bi nas naučila ponovnega stika z Zemljo kot zavestjo in božanskim bitjem. Ne oni, mi smo postali tujci na Zemlji, nimamo več srčnega in miselnega stika z njo.

Kakšna ta bitja so?

Zelo različna. Vzemimo za primer elementarna bitja, ki bivajo povsod znotraj pojavov narave in skrbijo za nemoten pretok življenja. Če bi imela fizično telo kot mi, se ne bi mogla gibati znotraj bitij in pokrajin narave in skrbeti za njihovo in našo življenjsko kvaliteto. Njihovo telo je podobno vrtincu življenjske energije, v katerega je vpeta določena vrsta inteligence. Kadar se človeku pokažejo, si lahko prosto izberejo obliko, s katero se želijo predstaviti. Navadno je to mitična, kot je denimo antični favn ali vila iz pravljic, ker so take podobe edino, kar človek še pozna, da jih lahko identificira. V Južni Ameriki se mi denimo pokažejo v obliki tolteških pismenk.

Zakaj se ta bitja pokažejo samo vam, recimo, meni pa ne?

Zato ker smo v racionalni dobi, ki traja že najmanj tri tisoč let, v naše možgane vgradili močne filtre, ki so zanje neprebojni, nam pa tudi preprečujejo priti v stik s temi sozemljani. Nadaljnja težava je v tem, da je človeški rod s tem, kar počne na Zemlji, postal skrajno destruktiven, podoben slonu v trgovini s porcelanom. Podiramo mostove z bitji narave in jih nazadnje še demoniziramo.

So zdaj, ko sva na tem čudovitem travniku, med cvetočimi grmi, elementarna bitja prisotna?

Ne vem. Jaz nisem naravno jasnoviden. Se moram zavestno uglasiti s krajem, da lahko dobim informacije. Nič ne manipuliram s to svojo, naj rečem, posebnostjo (nasmešek).

Če za vami ne bi stali dosežki skupine OHO, bi vas določen del slovenske javnosti najraje potisnil v predalček čudaka. Se tega zavedate?

Seveda se, saj nisem slep. Ali bi moral zato nehati poslušati svoj notranji glas? Umetnost vendar temelji na posluhu za navdih, ki izvira iz celote bivajočega. Pri skupini OHO smo bili še mladeniško igrivi. Če govorim zase, sem se šele v dobi poljedelske skupnosti v Šempasu zavedel, da gre za resne stvari, za pogoje, brez katerih utelešeno življenje ne more obstajati, in kako pomembno vlogo lahko umetnost v tem času pri tem odigra. Znanost je namreč na tem področju v celoti odpovedala.

Marko Pogačnik, kipar. Foto:osebni arhiv

Res nimate nobene agende, ki bi stala za vašim delovanjem? Ali res tako močno čutite povezanost z Zemljo, da vse to počnete zaradi nje?


Mislim, da je to nekaj normalnega. Prepričan sem, da si Zemlja tako predstavlja človekovo vlogo na planetu. Da človek ne bi mislil zgolj nase, temveč bi bil soustvarjalec srečne Zemlje. To, kar je že sama ustvarila, bi se dalo še naprej razvijati in nadgrajevati, ampak ne na »umeten« način, temveč v sodelovanju z njenimi bitji in njeno zavestjo. A da se to lahko zgodi, bi moral človek ozavestiti, da tukaj na Zemlji gostujemo in da smo povabljeni na ta čudoviti planet kot soustvarjalci. Takšno kulturo bivanja imenujem geokultura. Ali poznate moj manifest geokulture?

Politični sistem, utemeljen na odgovornosti srca?

Ne, politični sistem, utemeljen na sinergiji srca in uma – nič romantike! In seveda dobro ozemljen v praktičnih rešitvah.

V knjigi Vesolje človeškega telesa imenujete Zemljo tudi Gaja, kar je ime starogrške boginje Zemlje.

Skušam se izogniti predstavi o Zemlji kot žogi iz materije, ki se mehanično suče po vesolju. To je samo en vidik Zemlje. Že prej sem omenil Zemljo kot vseobsegajočo zavest, kar je v skladu z gaja teorijo znanstvenika Jamesa Lovelocka. Ko pa govorim o Gaji, mislim še na nekaj bolj bistvenega. Namreč, da je Zemlja v soglasju s starogrškim nazorom tudi božansko bitje, je stvarnica čudovitih razmer, ki nam ljudem in neštetim drugim bitjem omogočajo življenje na vidnih in nevidnih ravneh.

Kako z vašimi geopunkturnimi krogi pomagate Zemlji, Gaji, kot jo imenujete v knjigi Vesolje človeškega telesa?

Nimam niti malo namena pomagati Zemlji. Ona je štiri milijarde let staro bitje in ne potrebuje nobene pomoči. Zdrava je bolj kot dren. Problematično je človeško početje na Zemlji in posledica za nas in vsa druga bitja. Projekt geopunkturnih krogov je star deset let in ga uresničujem z mnogimi sodelavci doma in po svetu. Namen je stopiti v stik z Zemljo kot zavestnim bitjem in ji poročati o preobrazbi človeka in našega odnosa do vseh različnih vidikov življenja. Sredi nakupovalnega centra BTC City v Ljubljani smo denimo s Skupino za umetnost VITAAA postavili geopunkturni krog, posvečen 24 vidikom miru na Zemlji. V Aderspachu na severu Češke smo postavili kamnite stebre, posvečene različnim rodovom živalskega kraljestva, in tako naprej.

Kako ste do tega prišli? S kakšno »pravico« postavite, zasadite kamne v Zemljo? Kako veste, da ji je to všeč?

Ali bi vam ne bilo všeč, če bi vas nekdo ljubeče objel in vam pripovedoval o svojem prenovljenem odnosu do vas kot človeškega bitja? S kakšno pravico pa pesniki pesnijo, slikarji slikajo in kmetje na biološki način obdelujejo zemljo? Vzpostavljati ustvarjalni dialog je nekaj lepega in ne vem, kdo bi se tega branil. Sploh pa kamna ne »zasadim« v Zemljo. Prej se s takim krajem včasih ukvarjam več let, ga spoznavam, tam vodim delavnice zdravljenja prostora … Z litopunkturo pokrajine med Bernom in gorovjem Jura v Švici sem se denimo ukvarjal petnajst let in dokumentacija, ki je potem izšla v knjižni obliki velikega formata, je debela deset centimetrov.

Kako lahko nekdo, ki recimo Zemlje ne čuti tako globoko kot vi, ve, kako storiti kaj dobrega zanjo?

Naj se navežem na knjigo Vesolje človeškega telesa, ki je nedavno izšla v sodelovanju med Beletrino in »našim« Društvom za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA. To knjigo sem med drugim napisal in narisal, da bi pokazal, da se vse tisto, kar na Zemlji in v vesolju obstaja, od materialnih pa do najvišjih duhovnih razsežnosti, najde tudi znotraj človeškega bitja in telesa. Ko človek sebe ozavesti in dela s svojim telesom in rokami na ustvarjalen način, se to pozna tako pri človeškem rodu kot pri Zemlji kot celoti. Govorim o človeškem telesu kot fraktalu Zemljinega telesa. Pri tem mislim na tako imenovani princip babuške, kjer je majhna figurica znotraj večje babuške, ta pa znotraj še večje in tako naprej. Če uglašeno živimo, jemo in delamo, sodelujemo pri preobrazbi odtujenega sveta. Z velikopoteznimi revolucijami se tega ni dalo narediti. Smo v preteklosti poskusili, smo vse obrnili na glavo in je prišlo spet nazaj kot še bolj problematično. Treba je začeti pri sebi in pri tem zavestno delati s celoto.

Obiskovalcem bienala boste predstavili tudi knjižico vaj Dotik Gaje, tako telesnih kot hkrati duhovnih vaj, ki jih predstavljate tudi v omenjeni knjigi Vesolje človeškega telesa.

Po poklicu sem kipar, in kadar pišem knjige, skušam biti praktičen. Predlagam različne vaje, ki bi jih bralka ali bralec lahko naredila med branjem. V tem primeru pa predlagam 54 telesnih vaj, s pomočjo katerih lahko tisti, ki bere, sam preizkusi vse različne čudne stvari, o katerih poročam v knjigi na podlagi svojih izkušenj.

Za kakšne vaje gre?

Naj spomnim na izkušnjo joge. S tem, da se deli telesa postavljajo v določene položaje, se sprostijo sile regeneracije. V primeru vaj Dotika Gaje (Gaia Touch) se godi še nekaj drugega. Človek se poveže z različnimi vidiki življenja na Zemlji, s katerimi izgubljamo stik. S tem pa zdravilno deluje tudi na močno skrhan odnos med človeštvom in domačim planetom.

Kje ste dobili te vaje? Jih je uporabljala kakšna starodavna kultura?

Ne, ničesar nisem pobral iz preteklih kultur. Te telesne vaje so mi pokazala bitja različnih krajev, kjer sem delal s skupinami. Razumem jih kot izraz njihove hvaležnosti, ker smo ljudje nekaj naredili za osvoboditev njihovega kraja od človeških projekcij. Vsaka vaja je darilo določenega kraja ali bitja. Vaditi s skupinami sem jih začel po letu 1998, ko so se glede na mojo percepcijo začele globinske spremembe v strukturi zemeljskega prostora. Zato verjamem, da so nam podarjene kot pomoč pri uglaševanju s podnebnimi spremembami. Mislim, da to niso samo podnebne spremembe, temveč spremembe v osnovni strukturi prostora in časa.

Delate v mnogih prestolnicah sveta. Že 17 let vodite delavnice z New Yorkom, točneje z Manhattnom. Kaj ste odkrili tam?

Manhattan
je eden takih svetih krajev. Indijanska plemena ga sploh niso naselila, temveč so ga obiskovala zgolj kot romarski kraj. Manhattan je gigantski kos granita, zapičen v Zemljo med tremi rekami. Deluje kot ogromna akupunkturna igla in pri tem povezuje širno vesolja z jedrom Zemlje kot Gaje. Zato je odločilnega pomena za ohranjanje identitete Zemlje kot hčerke sončnega sistema in vesolja. Ni naključje, da je tam postavljen sedež Organizacije združenih narodov. Njen namen naj bi bil povezovati družino človeštva z bistvom Zemlje in vesolja. Nekdanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld je domnevno v ta namen dal v sobo za meditacijo OZN pripeljati iz Švedske poseben kos granita, ki vibrira v resonanci z granitom Manhattna.

Zanimivo. Kako pa vibrirajo simboli na vaših kamnitih skulpturah? Kaj sprožajo, sporočajo? Bi moral človek, ko se postavi mednje, kaj občutiti?

Ni treba (nasmešek). Sodobni človek vedno misli, da mora od vsake stvari nekaj dobiti. Že v času skupine OHO smo govorili o požrešnosti humanizma. Zakaj pa bi moralo biti vse za človeka in namenjeno samo človeku? Saj obstajajo tudi druga bitja, pomembna za življenje. Ko delam pri litopunkturnih projektih, vselej skupaj z ženo Mariko in pogosto z drugimi sodelujočimi, posvečamo svoje ustvarjanje najprej tem zamolčanim bitjem in razsežnostim. Seveda je človek pomemben, a je na drugem mestu. Potrudim se in pišem knjige, predavam po svetu … Vsak geopunkturni krog pa je opremljen z informacijsko tablo in razlagami, ki morda koristijo človeku. Kar poglejte tablo pred Hologramom Evrope v Ljubljani.

Prav ta Hologram Evrope v bližini Delove stolpnice vsem, ki hodimo vsak dan mimo, ostaja skrivnost. Vsi se sprašujemo, ali deluje in kako deluje?

(Nasmešek.) Vsak kamen s svojim kozmogramom stoji za eno deželo Evrope. Z mednarodno skupino smo skušali postaviti nekakšen popek Evrope, točko, ki bi Evropo spet povezovala v celoto. Vem, da so pri tem hude težave, ampak verjamem, da Hologram Evrope dobro stoji in bo zdržal pritiske.

Bile so tudi kritike vašega dizajna državnega grba, češ da ste vanj zavestno vgradili samodestrukcijo naše države. Velike sposobnosti vam pripisujejo.

(Nasmešek.) V oblikovanje grba se nisem spustil brezglavo. V nemščini in francoščini je objavljena moja knjiga o univerzalnem jeziku, kjer teoretično utemeljujem večplastni znakovni jezik, ki ga imenujem jezik kozmogramov, žal je v slovenskem prevodu ni. Tak jezik sem uporabil pri oblikovanju slovenskega grba. Na spletni strani vlade so objavljena vsa konceptualna ozadja grba in si jih vsak sam lahko ogleda. Grb je utemeljen na videnjih Prešerna in Plečnika. Zakaj mu ne bi zaupali?

Predstavljam si, da ste se snovanja grba lotili z veliko odgovornostjo, sploh glede na to, ker veste, kako močan simbol je grb neke države.

Tega se zavedam in skušam samoiniciativno in ob sodelovanju društva VITAAA in krajanov z raznih koncev Slovenije čim bolje poskrbeti za uresničenje kakovosti domače dežele, zapisanih v grbu in v spominu pokrajine. Zato sem že leta 1992 začel delavnice po vseh mogočih krajih po Sloveniji, teh je bilo več kot 180, pa litopunkturne projekte, ki so razporejeni po Sloveniji, da bi Slovenija bila na dobrih nogah, na dobrih temeljih. Tisto, kar se z našo deželo hudega dogaja, ni zaradi grba, ampak je posledica roparske globalizacije, ki hoče Slovenijo kar se da izkoristiti. Ampak mi se ne damo.

Pravzaprav je nenavadno, da je ta narod, ki tako nelepo misli sam o sebi in se tako ignorantsko obnaša do lastne kulture, dejansko ohranil svoj jezik in kulturo skozi stoletja.

Vidite, da je kultura in jezik odločilnega pomena pri ohranjanju identitete. Na tem področju skušam čim več narediti, pač na svoj, v tujini preizkušen način.

Vaša naslednja knjiga, ki bo izšla jeseni, je prav o tem. O Sloveniji.

Tako. Naslov je Slovenija, čudežna. Pripravljamo jo v prej omenjeni koprodukciji in s fotografijami Bojana Breclja. Zelo obsežna knjiga.

Če prav razumem, je v njej vse tisto, kar ste v zadnjih treh desetletjih raziskovali tudi v mnogih drugih knjigah (Ljubljanski trikotnik, Maribor v svoji lepoti in moči ...). V čem bo ta knjiga drugačna?

Medtem sem delal v mnogih krajih po svetu in si nabral več izkušenj. Zdaj si upam Slovenijo predstaviti kot zaokrožen krajinski organizem, kjer ima vsak kraj ali pokrajina svoj namen in svojo vlogo, s čimer je mogoče, da dežela deluje harmonično kot večplastna celota. Poleg tega se mi v zadnjem desetletju kaže čisto nova os slovenskega prostora, od Goričkega do Tržaškega zaliva. Na njej temelji do zdaj v globino prostora potopljena geometrijska struktura, sestavljena iz rombov in krogov.

V knjigi imate tudi Slivnico in Cerkniško jezero, kjer ste prav tako postavili litopunkturni krog. Zakaj tam?

Mislite na poglavje o sedmih inkarnacijah Ljubljanice? Ljubljanica je druga najbolj sveta reka v Evropi, pravijo arheologi, saj so v njej našli toliko pomembnih darilnih objektov iz keltske dobe. Več jih pozna samo francoska Sena. Cerkniško jezero je tretja inkarnacija Ljubljanice. Vmes je že dvakrat poniknila pod Zemljo in se spet rodila. Njeno naslednje utelešenje lahko doživimo v Rakovem Škocjanu, zadnje pa sredi Ljubljane.

Verjetno ste poglavje namenili tudi prestolnici Slovenije. Kaj nam sporoča Ljubljana? Kaj je njena specifika?

Pogosto se zgodi, da človek zatira kraje, pomembne za Zemljo. Ampak bolj jih zatira, hujša je njihova reakcija. Tako je tudi pri človekovi psihi; če se neka travma predolgo zatira, pride do eksplozivne protisile.

Zanimivo, da je simbol Ljubljane prav zmaj pa kapelica sv. Jurija na ljubljanskem gradu ... Kaj pravzaprav »v vašem jeziku« pomeni podoba svetega Jurija, ki ubija zmaja? In kaj govori o našem mestu?

Da se je človek lahko postavil nad Zemljo in jo pokoril, je moral zatreti njene najmočnejše sile. In to so zmaji. Te prasile je bilo treba zatreti, da se je lahko uvedla nadvlada moškega, imenovana patriarhalni sistem. V krščanstvu je to neslavno vlogo zasedel sv. Jurij. Ta vzorec pravi: kar pride od Zemlje, je negativno, kar je od moškega Boga, zgoraj, je pozitivno. Nazadnje se je ta negativni vzorec prevedel v atomsko tehnologijo.

Zdaj govorite tudi o Ljubljani?

Tudi. Ljubljana je postavljena v središče osi življenjskega obilja za Slovenijo. V njenem ozadju deluje koliščarska kultura Boginje. Grajski hrib, zmajeva gora, deluje kot kristal s tremi vrhovi, na obeh straneh teče Ljubljanica, sveta reka s sedmimi inkarnacijami – same odličnosti. Se jih zavedamo? Na srečo je po prvi svetovni vojni prišel v Ljubljano Jože Plečnik. Ljubljane se je lotil kot sakralnega prostora in s svojimi zgradbami označil Ljubljano kot krajinsko svetišče. Vse to pa ne deluje optimalno, če hodimo ljudje mimo in se teh darov Gaje in njenih bitij ne zavedamo. Poglejte globlje okrog sebe! Obdani smo z rajskim vrtom Zemlje. Smo del njega, če se ga zavedamo in svoje življenje s takšnim zavedanjem uglašujemo.