Na Valvasorjevem vršacu

Govorili smo o dveh osamosvojitvah, slovenski in britanski, in tako je minil eden najzanimivejših tednov tega leta, v nekem smislu celo desetletja. Petindvajseta obletnica samostojne Slovenija je pokazala, da se obeleževanje države postavlja na svoje simbolno mesto, teden dni star izstop Britanije iz EU pa, da bo Evropa imela odlično priložnost za razpravo o posledicah neoliberalizma, kajti otok hoče nazaj svojo vlogo samostojnega globalnega kakor da voditelja in apostola ekonomskega neoliberalizma.

V eni potezi je Britanija razjezila ZDA, EU, Irsko, Škotsko in pol svojih državljanov. Tako je bilo tudi s pomladnimi proslavami v Sloveniji. Ko je Združenje za vrednote osamosvojitve skušalo za potrebe notranje politike enega politika napraviti metaproslavo, ki bi lebdela nad uradnimi nacionalnimi institucijami, je zadeva razpadla in se osamila na samo taktično jedro ene stranke in enega samega človeka, ki je na proslavi deloval s podobno samozavestjo kot Napoleon na otoku sv. Helene leta 1821.

Gospodinjstvo v troje

Po komaj tednu dni, je poročala CNN, je bil vodja Ukipa, ksenofobni in kontroverzni lik britanske politike Nigel Farage, še edini, ki si je celo v evropskem parlamentu upal bobnati na bobne brexita. Vprašal se je, ali so poslanci pred njim že kdaj v življenju dobro opravili kako pravo delo, ali delali v poslu, ali sploh ustvarili kako delovno mesto. Požel je seveda ogorčenje. Potem je hotel povedati nekaj čisto enostavnega in pragmatičnega: moja in vaša dežela (pokazal je, da do referenduma nikoli ni pripadal EU), je dejal, medsebojno posluje. Ta trgovina je v obojestransko korist. To šteje. Če se odločite to prekiniti, bodo posledice za vas mnogo slabše kot za nas, je rekel.

Sledile so salve smeha. Nikakršen dogovor, je nadaljeval, je boljši za Britanijo kot gnili že obstoječi. Bodimo pragmatični, realistični, občutljivi, odrasli, je rekel, in se dogovorimo za »pošten« trgovinski dogovor brez državnih davkov in potem uvidimo, da bo Velika Britanija vaš najboljši prijatelj na svetu, da bo vedno sodelovala z vami. Naredite to z občutkom in nam dovolite, da izstopimo in da »v prihodnosti sledimo našim globalnim ambicijam«. Povedal je več, kakor je bilo potrebno, nemara več, kot je hotel.

Čeprav je britansko gospodarstvo takoj opozorilo na zanj pogubne posledice dogajanja in čeprav so v splošnem debate v Britaniji precej bolj razumne kot Farageove, pa se zdi, da je v njegovem političnem nanašanju zrno resnice o tradicionalnem paternalističnem razpoloženju Britancev do Evrope. Zdi se, da se motijo tisti, ki v britanskem dejanju vidijo le krik nacionalnih ekonomij proti nemški dominaciji in neoliberalni prevladi trga nad nacionalnimi programi, tudi socialnimi.

Vseeno je tudi v tej pomisli zrno resnice, kajti Nemčija se je v celoti predala neoliberalni doktrini in je že očitno odhajala iz političnega vzorca povojnih nemških velikanov. Toda to ne spremeni spoznanja, da Velika Britanija, ki je leta 1975 izpeljala referendum o skupnem trgu z EU, z Evropo niti kulturno niti politični nikoli ni mislila prav resno in je v poroki med Nemčijo in Francijo, ki sta simbolizirali in izpeljali politični projekt združene Evrope, igrala to, čemur Francozi rečejo »ménage à trois«, gospodinjstvo v troje.

Ko sežeš v roko

Nemški socialdemokratski politik, nekdanji vladni minister in analitik Klaus von Dohnanyi je pred kratkim v Frankfurter Allgemeine Zeitung spisal feljton z naslovom Brexit in Evropa. V njem je lepo pokazal, kako je šla zgodba z Veliko Britanijo. Po drugi svetovni vojni je bila ideja združene in politično zasnovane Evrope pravzaprav plod operativnih dejanj Konrada Adenauerja in Charlesa de Gaulla.

De Gaulle bi bil v današnjem času lahko še prav posebej aktualen. Bil je francoski častnik, ki se je praviloma upiral imperialističnim ali agresorskim nameram velesil. Leta 1919 je pomagal ustavljati sovjetsko Rdečo armado na Poljskem, ko je tretji rajh okupiral Francijo, je šel v London in od tam organiziral protinemški upor, leta 1958 je sestavljal novo francosko vlado, bil je zagovornik združene Evrope, vendar ne pod ameriško taktirko, temveč neodvisno od ZDA, enako stališče je imel do sil zveze Nato, zato ta v Franciji ni mogla imeti vojaških oporišč.

Klaus von Dohnanyi je spomnil na to, kako sta de Gaulle in Adenauer drug drugemu pred več kakor petdesetimi leti segla v roko in se zavezala k evropskemu projektu. No, in pri tem projektu in zavezah je avtor opozoril na že tedanje ravnanje Velike Britanije, na to, da je ta igrala igro »tretjega v zvezi«, da je že tedaj igrala »eine unselige Rolle«, pogubno vlogo, ki se je začela s Churchillovim govorom v Zürichu 19. septembra 1946. Velika Britanija je že drugič v svetovnih vojnah z ameriško pomočjo premagala Nemčijo, toda, je zapisal, tako kot po letu 1918 se tudi po 1945 ni hotela angažirati proevropsko. Churchill je imel predstavo, da naj bi Velika Britanija, ZDA, Commonwealth in po možnosti tudi Sovjetska zveza postali »friends and sponsors of the new Europe«, torej le prijatelji in podporniki Evrope.

Do Evrope je Velika Britanija razvila paternalistični namesto sodelovalni ali enakopravni odnos. Churchillov evropski koncept, je zapisal von Dohnanyi, je odražal klasično britansko strategijo angleškega uravnoteževanja moči proti kontinentu, ki se je zaradi zmagovite Sovjetske zveze ustrezno preuredil. Na drugi strani je Velika Britanija v luči teh dejstev lahko vzpostavila prav posebno in plodonosno razmerje do ZDA. V predzgodovini t. i. Elizejskega sporazuma je igrala čudno, vendar opazno vlogo tretjega partnerja. Toda v preoblekli trojanskega konja za ameriške interese v Evropi je imela svojo ceno in kot taka je vedno in dosledno zastopala interese zveze Nato, ki jih de Gaulle v svojem času ni spustil blizu. Lahko si zamislimo, kakšno nezadovoljstvo je brexit povzročil v Beli hiši v Washingtonu.

Da ne bi preveč strnili vrst

Še veliko bo treba razmišljati po tej povsem novi evropski politični sliki. Nekateri menijo, da pravega brexita sploh ne bo, toda zdi se, da je Velika Britanija s svojimi neskončnimi izjemami in koncesijami presedla skorajda vsem članicam. Iz kombinacije teh dejstev se je rodil prvi odziv na željo Britanije po skupnem brezcarinskem trgu: Britanci ne morejo zahtevati le pravic, če iz razmerja z Evropo ne sprejmejo dolžnosti. In tu smo pri naravi neoliberalizma. Njegova ideologija je v svoji britanski zibelki do kapitala razvila ganljive stopnje nežnosti in razmerje laissez-faire, kakršnega bi pri vzgoji otrok označili za popolno napako in za pohod v deželo moralno nezrelih osebnosti. Toda neoliberalizem je strogost, kakršno bi moral nameniti sebi, zaračunal svojim »tarčam« v obliki zahteve po rigorozni finančni strogosti. Od tod znamenite austerity measures pri sekanju javnega sektorja v Grčiji in povsod drugje po Evropi v času velike krize okrog leta 2010.

Odtod lahko zadeve prevežemo v Slovenijo zadnjega desetletja in v njeno praznovanje petindvajsete obletnice samostojnosti in odcepitve od Jugoslavije. Velika Britanija se je v hipu referendumskega brexita znašla v obeh vlogah: v vlogi Slovenije, ki je odšla iz neke zanjo nesprejemljive zveze (federacije), in v vlogi Jugoslavije (oziroma Srbije), ki je razpadla zaradi hegemonističnih odločitev enega naroda nad drugimi. Škoti in Irci bodo zdaj povedali svoje v Veliki Britaniji, v Sloveniji pa je predsednik države Borut Pahor začel sejati idejo o federalni Evropi. To je natanko napaka, o kateri bi, če se je kaj pozitivnega mogoče naučiti od Britancev, morali diskutirati s kar največjo odločnostjo. Če gre v Britaniji za tradicionalno hegemonijo, gre pri Sloveniji za občutek za samoobstoj in za notranjo suverenost, ki Slovenijo ta trenutek dela bolj suvereno kakor Škotsko ali Severno Irsko. Nevarnost po brexitu bo, da bo Evropa v imenu britanske hegemonije hotela »strniti vrste« in povoziti de Gaullove in Adenauerjeve ideje o politično homogeni, a nacionalno in državniško heterogeni Evropi.

Britanska veleposlanica v Sloveniji Sophie Honey je ob slovenskem prazniku zapisala: »Pravzaprav naše prijateljstvo sega dlje v preteklost, vse do Janeza Vajkarda Valvasorja, čigar kip stoji blizu vašega parlamenta. Valvasor je bil tisti, ki je Slovenijo postavil na naš zemljevid, in prvi Slovenec, ki so ga izvolili v prestižno Kraljevo društvo leta 1687.«

Taka Anglija bo Evropski uniji manjkala in tega se bo treba zavedati. Valvasorjev duh manjka sodobni Sloveniji, Velika Britanija, kakršna je odšla iz EU, ne bo manjkala nikomur – bo pa bržkone odveč svojim državljanom, kar se utegne pokazati v seriji odcepitvenih referendumov, ki so najavljeni.