Najelitnejše večerje na mizah podzemlja

Vse se je začelo leta 2011 z literarnim prvencem Zorana Benčiča, frontmana nekdanje velenjske rockovske skupine Res Nullius. Noir kriminalka Psi brezčasja je tako, kot je nekoč Res Nullius navduševal glasbeno, navdušila literarno kritiko. To sicer ni zmedlo takratne kresnikove žirije, saj je roman pustila pred vrati nominirancev, a med bralci je postal uspešnica.

Uspešnica, ki je združila Benčičeve ustvarjalne moči z ustvarjalnimi močmi danes 28-letnega Mateja Nahtigala. Po romanu sta napisala scenarij. Če ne bi bilo nekaterih posameznikov, ki so v scenariju prepoznali potencial in neizkušeni avtorski ekipi omogočili izposojo Vibine digitalne kamere in nekaj tehnične opreme, Psi brezčasja najbrž nikoli ne bi postali film.

Film, ki je na septembrskem nacionalnem filmskem festivalu deloval kot iztaknjen iz slovenskega filmskega časa in prostora. Njegovi filmnoirovska žanrska podoba, brezizhodna atmosfera, brezkompromisni liki, staromoden slog in globalno razumljiva zgodba, podložena z družbenokritično ostrino, so dotlej neznano ime Mateja Nahtigala povzdignili v festivalsko novico dneva. Ne pa tudi v novico zadnjega dneva festivala.

Festivala, katerega uradna žirija je film po­vsem prezrla. A očitno imata Benčič in Nahtigal neko posebno ljubezensko razmerje s kritiki. Žirija filmskih kritikov je v Portorožu namreč nagradila prav Pse brezčasja. Prihodnji četrtek bo film prikazan v ljubljanskem kinu Šiška, o njegovi nadaljnji distribucijski usodi pa še ni veliko znanega.

Znanega ni veliko niti o prihodnjem Nahtigalovem in Benčičevem projektu. Razen tega, da že nastaja. No, pa tudi tole: »Predstavljajte si slovensko mešanico Taksista in Kitajske četrti.« Težko. A po Psih brezčasja ne nemogoče.



V odjavni špici vašega filma se pri zahvalah zvrsti tako rekoč pol Velenja. Kot da je mesto posvojilo nastajanje filma.

Vse skupaj se je začelo pri eni zelo majhni ideji v moji glavi. Potem je to zraslo v nekaj izjemno velikega. In brez Velenja to ne bi bilo mogoče. Vsi ljudje, ki so nam pomagali, so vedeli, da ne bo nobenega plačila. Pa so kljub temu v film vložili svoj čas, voljo, energijo, ki je bila neverjetna. Zelo dvomim, da bi lahko v kateremkoli drugem mestu v Sloveniji izpeljali kaj takega. Bili smo popolni začetniki brez referenc. Zato so bili zelo pomembni tudi tisti, ki so nam pomagali, da so nas tam, kjer je bilo treba, jemali resno in nam zaupali. Ne vem, ali je to nekakšna velenjska udarniška genska mentaliteta, a brez nje filma ne bi bilo.

Ne le to, zdi se, da smo poleg Trbovelj in Novega mesta kot okolij, ki sta naplavili obsežen krog ustvarjalcev, zdaj dobili še eno močno umetniško urbano sredino – Velenje. V čem vidite posebnost tega okolja, še zlasti glede na njegovo znano zgodovino?

Velenje ima specifično geografsko in demografsko strukturo. Vsi smo potomci ljudi, ki so se v nekem kratkem času nagnetli na majhnem prostoru. Sam sem sin jugoslovanskega mešanega zakona in večina mojih vrstnikov ima enake zgodbe. Morda je to in dejstvo, da smo imeli posledično drugačno vzgojo, vplivalo na to, da imamo drugačen pogled na svet. To sem ugotovil šele, ko sem prišel študirat v Ljubljano. Takrat sem ugotovil, v kako posebni atmosferi sem odraščal.

V kakšnem smislu ste bili drugače vzgojeni?

Že kot otroci smo se naučili več jezikov samo s tem, ker smo se igrali pred blokom. Vzgojeni smo bili, kot se danes temu pravi, v multikulturnem okolju, kar nam je gotovo dalo posebno širino. Vpliv balkanske kulture je na meni pustil pomemben pečat, najbrž sem tudi zato odšel študirat v Sarajevo.

No, pojdiva po vrsti. V Ljubljani ste diplomirali iz grafične in medijske tehnike, sledil je študij fotografije v Sarajevu.

Naša fakulteta je takrat podpisala bilateralne pogodbe z različnimi tujimi fakultetami, in ko sem videl, da je med njimi tudi sarajevska, nisem veliko razmišljal. Nisem hotel nekam na zahod, kjer bi dobil samo še bolj potentno dozo tega, kar gledam tukaj. Bolj kot formalna izobrazba mi je prav življenje v tem mestu dalo dimenzijo, brez katere danes ne bi bil to, kar sem, pa tudi ta film ne bil takšen, kot je. Že sama odprtost do vsega umetniškega ... Tam so mi ljudje, ki niso imeli niti osnovnošolske izobrazbe, razlagali o nekih bolgarskih filmih s takšno strastjo, ki je v Sloveniji nisem nikoli občutil pri nikomer. To je v meni zanetilo odločitev, da je edina prava smer tista, v kateri se nečemu posvetiš stodvajsetodstotno, brez sprenevedanja, brez blefiranja.

Je bila del tega tudi serija vaših fotografij Sarajeva, ki jih je mogoče videti na spletu?

To je star del mene. Večino časa sem v Sarajevu delal za tednik Dani, ki izhaja pod okriljem Oslobođenja. Fotografija je zelo dobra osnova, vendar je zame šele komponenta časa – gibanja tisto pravo, tisto, kar ima neko posebno moč.

Menda ste inovatorsko razvili tudi povsem novo metodo fotografiranja s skenerjem.

Za magistrsko nalogo sem hotel narediti nekaj posebnega. Vsi so delali nekakšne serije, kopirali druge fotografe in podobno. Meni se je to zdelo nezanimivo. Potem sem ugotovil, da bi lahko skener uporabil kot senzor. Zadevo sem razvil do mere, da sem lahko z njim začel fotografirati. Ugotovil sem, da pride do nekega čudnega efekta. Senzor ponavadi ujame ves kader. Če zamahnem z rokami, bo na fotografiji to gibanje zabrisano. Z mojo napravo pa senzor zajame vsako rezinico stoodstotno ostro in tako dobiš koordinatni sistem gibanja. Zame je bilo to super odkritje, pa čeprav gre za zelo preprosto stvar, ki si jo lahko doma naredi vsak sam.

V primerjavi z večino slovenskih režiserjev, ki jih najprej odkrivamo prek njihovih študentskih ali kratkih filmov, ste bili na letošnjem festivalu slovenskega filma nepopisan list. Pravzaprav smo vedeli le to, da ste pred leti režirali spota za skupino Res Nullius, Rock'n'roll in Vagon raztrganih duš. S kakšnimi pričakovanji ste šli v ­Portorož?

Ko je na portoroški projekciji stekla odjavna špica, sem začutil, kako je v meni nekaj kliknilo, češ, zdaj je pa konec in lahko spet normalno zaživiš. Zato je bil Portorož zame predvsem olajšanje. Nobenih pričakovanj nisem imel. Zadnje tri mesece sem zaradi dela na filmu spal uro, dve na dan, in vse, kar sem si resnično želel, je bilo, da se vse skupaj že enkrat konča.

Pa vendar, kaj pomeni za mladega debitanta, da ga za prvenec nagradi prav kritiška žirija?

Ta občutek je bil pa prelep. Od vseh možnih nagrad smo dobili najbolj neomadeževano in najbolj iskreno.

Koliko sploh poznate glavne akterje in sistemske koordinate slovenske kinematografije?

Absolutno nič. In enako velja za Zorana. Morda sva bila tudi zato tako neomejena pri tem, kar sva naredila.

No, film ste prijavili na razpis filmskega centra.

Seveda, saj smo hoteli dobiti sredstva za postprodukcijo, a očitno nismo bili zanimivi. Mislim, da smo prejeli šestintrideset točk in pol od stotih možnih.

Že Benčičev roman je pisan zelo filmsko. In dejansko ste v filmu črtali le nekaj stranskih oseb in manj pomembnih prizorov, drugače pa gre za zelo natančno preslikavo romana. Prej ste dejali, da je bila v vaši glavi najprej neka mala ideja. Kako se je torej povečala?

V romanu me je najbolj fascinirala uporaba jezika, kaj vse je Zoranu uspelo narediti s slovenščino. V knjigi je nekaj stavkov takšnih, kot da so jih Američani ukradli od nas in jih spravili v svoje filme, ne pa obratno. Prešinilo me je, da če je že mogoče posneti slovenski film, potem ga je mogoče posneti samo v natanko tako uporabljenem jeziku. Roman je res pisan izrazito filmsko, skoraj na vsaki strani imate reference na filme, skratka, ne izhaja iz literature ali glasbe ali česa drugega, ampak iz filma. Sprva sem mislil, da bo to neki mali film, in če se projektu ne bi pridružil Tomi Matič, iz vsega skupaj ne bi bilo nič. On je projekt spravil na višjo raven. Tako smo lahko dobili Vibino kamero in opremo ...

Film je dejansko nekakšen trojni, celo štirikratni prvenec. Scenaristično in režijsko vaš, scenaristično Benčičev, v kontekstu slovenske kinematografije žanrski, saj gre za prvi slovenski film noir, gre pa tudi za prvenec velenjske produkcijske hiše Lignit film. Poleg tega je film nastal zunaj vseh institucionalnih okvirov. To je pri nas precej izjemno.

Tu bi dodal, da sva z Zoranom tudi prvič montirala celovečerec. Glede na to, da smo bili brez denarja, smo že na začetku naleteli na kar nekaj zaprtih vrat, ena med njimi je bila igralska zasedba. Kako namreč nekomu razložiš, da ga želiš v filmu, ampak da ga žal ne moreš plačati? Na srečo pa so vsi, ki smo jim dali v roke scenarij, v njem prepoznali nekaj, česar tu še ni bilo, in privolili v sodelovanje. Še zlasti moram izpostaviti Nika Goršiča, ki nam je res ogromno pomagal. Brez njega, denimo, ne bi dobili Radka Poliča. Ti ustvarjalci so za nas, s tem mislim Zorana, Tomija in sebe, tako rekoč zastavili svoje ime, svoj ugled, in če rečem, da sem jim za to izjemno hvaležen, rečem veliko premalo.

Prej ste govorili o uporabi jezika. Morda gre za napako, morda ne, pa vendar predvsem starejši profesionalni igralci v filmu uporabljajo opazno drugačen govorni kod od drugih, veliko bolj knjižen in na neki način teatralen.

Niko Goršič me spominja na tiste detektive iz sedemdesetih, nekaj francoskega je v tem nastopu. Je pa igralec teatra, tu ni dvoma, ampak meni se zdi, da je to dalo filmu dodatno dimenzijo. Namreč, na eni strani v filmu nastopijo mlajši igralci, ki izhajajo iz drugačne kulture in življenjskega sloga, jezik uporabljajo drugače, kot ga na drugi strani pripadniki stare šole, kot so Goršič, Polič in Ivo Barišič. Tako kot liki, ki jih igrajo. Prihajajo iz različnih svetov. In prav jezik ene in druge drugače, a adekvatno pozicionira. Zdi se mi, da se je slovenščina v tem filmu prav s tem vzpostavila na neki nov način. Seveda bi danes kaj tudi popravil, če bi lahko, vendar mi kot celota ti dve ravni povsem delujeta.

Arhitekturno socialistično industrijsko Velenje ste s kreativno uporabo kamere Vladana Jankovića spremenili v skorajda stripovsko dizajnirano brezimno, temačno, podganjo urbano džunglo, tako rekoč Mesto greha. Vemo torej, da gre za Velenje, a ga pravzaprav ne vidimo.

To smo hoteli že od začetka. Tudi v romanu mesto z imenom ni nikjer omenjeno, saj bi bilo lahko kjerkoli na svetu. Sam pa sem hotel film posneti prav v Velenju, saj je njegova arhitektura nekaj posebnega. Gre za plansko mesto, urbanistično dizajnirano po gabaritih, ima prostorsko ureditev, ki je drugje ni mogoče najti. Še zlasti pa ne danes, ko se je tej podobi pridružil pravi cirkus barv in oblik novih stavb, zgrajenih po osamosvojitvi. Še vedno pa je glavni material železobeton in ta brutalistična arhitektura me je vedno privlačila. Ko sva z direktorjem fotografije hodila po mestu, nama je bilo jasno, da nama ne bo treba pokazati table Velenje, da bi Velenjčani prepoznali svoje mesto, za vse druge pa bo to brezimna betonska urbana džungla.

Ekspozicija zgodbe je skorajda klišejska: protagonist, melanholični Rok Osterberg, se zaradi umora mlajšega brata in materine smrti po nekaj letih vrne v rodno mesto. Ker se za umor nihče zares ne zmeni, se odloči, da bo sam poiskal morilca. No, potem pa nadaljnji dogodki zapustijo ta kliše in spremljamo predvsem podobo družbe, ki jo poganjata kriminal in politična korupcija. Zdi se, da je v takšnem okolju človekovo življenje povsem fatalistično. To pa je scela črna poanta.

Mislim, da se v resnici sploh ne zavedamo, v kakšni družbi živimo. Veliko lažje je živeti v laži. Tudi v ozadju slovenske družbe obstajajo strukture, ki povezujejo najelitnejše večerje, dišeče po ne vem čem, s podzemnimi in kriminalnimi klubi. O tem ni nobenega dvoma. Mi se potem ob kavicah na sobotnih tržnicah sicer razburjamo in zgražamo nad tem, priznavamo, da se to dogaja, dejansko pa smo povsem zadovoljni, da živimo svoja mala, zabubljena življenja, v katerih se nas nič pravzaprav ne tiče zares. Tudi protagonist Rok ni daleč od tega, poseben je le v tem, da se mora, če želi razkriti morilca svojega brata, tudi sam malo povaljati po tem gnoju.

Film je filmnoirovska lokalka le do mere, da gre za slovenski film, posnet v Sloveniji s slovenskimi ustvarjalci. A že dolgo nismo gledali domačega filma, ki bi bil tako malo slovenski, hočem reči, da je njegova podoba suvereno univerzalna, njegova urbanost globalna. Prav zato me zanima, koliko menite, da bodo njegovo družbenokritično ostrino ponotranjili domači gledalci? Ali pa ga bomo dojemali tako, kot gledamo, denimo, ameriške filme. Kot nekaj, kar se dogaja nekje daleč stran.

Dobro vprašanje. Tudi sam ne vem odgovora ... Ukvarjam se še z nekim drugim vprašanjem, namreč, kako to, da slovenska kinematografija ne pozna žanra akcije. Mislim, da zato, ker nismo navajeni, da je akcija del naše realnosti, našega vsakdana. Mi nismo navajeni na to, da bi, denimo, sredi ulice eksplodiral kombi. Če bi posneli tak film, ne bi verjeli, da je to naša realnost. In ravno zato, ker Psi brezčasja niso umeščeni v konkreten čas in prostor, menim, da bo za domačo publiko laže dojemljiv, da ga bo lažje identificirala tudi z našim okoljem in njegovimi anomalijami.

Koliko ima s tem odločitev, da v film ne boste umestili eksplicitnih prizorov nasilja?

Blizu mi je klasičen film noir, še zlasti na ravni zgodbe, ki zahteva stalno gledalčevo koncentracijo, drugače se lahko zelo hitro izgubi. Ne glede na to, da so morali biti ti filmi zaradi časa, v katerem so nastajali, narejeni tudi z nekaj ali pa kar veliko avtocenzure glede prizorov nasilja in spolnosti, se mi zdi, da jim je to dodalo vrednost. Nisem pristaš neposrednega prikazovanja nasilja. Z Zoranom sva se zelo hitro poenotila, da bova naredila film brez streljanja in ubijanja, brez nekih akcijsko-trilerskih prizorov. Tega nisva potrebovala. Film se odvija v interakciji med liki. Po večini se dogaja v interierjih z bližnjimi posnetki obrazov. Vsa akcija poteka med njimi, vse bitke so bitke v komunikaciji, bitke v tem, kdo bo pametnejši, kar je v nekem moškem svetu stalnica.

Zanimivo se mi je zdelo, kako v romanu moment, ko pisatelj vzame pripovedovalski glas protagonistu Roku, ker je ta zaradi udarca v komi, ter ga preda skorumpiranemu povzpetniškemu policijskemu inšpektorju Polaku, deluje zelo naravno, logično. V filmu pa se mi je zdel ta trenutek precej komičen.

Saj tudi je. Mesto, ko je Rok v komi, je popolna zareza v zgodbi, zato tudi mora biti pretrgano. Policijski inšpektor ima namreč scela svojo zgodbo in svojo pot v glavi, ki ni podobna nobeni drugi. Njemu je za vse vseeno. On je karierist in popoln pragmatik. V nekem trenutku se v njem zgodi točka preloma, ki sproži preiskavo.

Zmagajo torej slabi fantje, ker dobrih ­preprosto ni več?

Dobro in zlo sta izmišljena. Morala je konstrukt, o katerem smo se dogovorili. Če vse to slečemo, še vedno živimo v džungli, vsi se borimo za obstoj. Vprašanje je le, kje si postavimo meje. Vsi liki v filmu imajo svoje norme in meje, do katerih gredo. Vse bolj se mi tudi zdi, da sta inšpektor in Rok pravzaprav ena in ista oseba. Oba sta inteligentna in zelo dobro razumeta, kako ta družba deluje. Nekje v preteklosti sta se pač odločila za različni poti. To je vse.

Glede na to, da gre za skoraj brezproračunski film, je najbrž na mestu vprašanje, kakšna bo po četrtkovi ljubljanski premieri njegova nadaljnja usoda?

Tako kot smo se prvič lotili snemanja filma, se prvič soočamo tudi z njegovo promocijo in distribucijo. Ampak za zdaj še nihče od nas ne ve točno, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.

Je filmski center, ko ste prejeli kritiško nagrado pa tudi afirmativen medijski odziv, pokazal kakršnokoli zanimanje, ponudil pomoč?

Ne. Naš film ni omenjen niti na njihovi spletni strani med domačimi filmi, ki so dokončani oziroma v fazi distribucije. Psi brezčasja za Slovenski filmski center ne obstajajo.