Najprej Slovenija. Kaj pa potem?

Grozeče je, da je Janša edini politik z jasnim političnim konceptom, vsi drugi pa se le postavljajo v razmerje do tega koncepta.
Objavljeno
23. februar 2018 12.50
Pitje kave 29.septembra 2016 [kava,skodelice,časopisi]
Janez Markeš
Janez Markeš

Kolikor že je zanimiva zunanja politika, zaradi nje ne bi smeli zanemariti slovenske notranje. Nanjo – čez dobre tri mesece bodo državnozborske volitve – opozarja nekaj političnih strank. Predsednik vlade Miro Cerar je že jasno povedal, da želi svojo stranko »uspešno popeljati na državnozborske volitve«. Skliceval se je na dober vladni program, na dobro vladno »bilanco« in na odlične kandidate. S tem se seveda ne strinjata niti NSi niti SDS, ki sta se ob različnih priložnostih v zadnjih nekaj dneh bržkone že spustili v predvolilno tekmo.

Ko te vklene lastni vzorec

Tudi če postavimo slovensko notranjo politiko pred zunanjo, pa ne kaže prezreti zgodbe dijakov s Floride, točneje iz Parklanda, kjer je nekdanji dijak Nikolas Cruz prejšnjo sredo z avtomatskim orožjem pokosil in ubil 17 ljudi. Preživeli in someščani so se v naslednjih dneh podali na protestni pohod, se neposredno naslovili na predsednika Donalda Trumpa in zahtevali, naj razbrzdani prodaji orožja naredi konec, kajti ponavljajoče se morije med nedolžnimi prebivalci Amerike so zadosten argument proti prosti prodaji najmanj avtomatskega orožja.

Začnimo torej s SDS, z Janezom Janšo in njegovo odločitvijo, da bo v notranji politiki oponašal Donalda Trumpa. V slavnostnem govoru na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke 17. februarja letos je predstavil nov politični manifesto: Najprej Slovenija, potem drugi! Podobnost s Trumpovim geslom America first! je očitna in Trumpova slepa ulica po strelskem obračunu na Floridi je identična političnim slepim ulicam, v katere Janša zahaja po pravilu in ne izjemoma. Trump je po strelskem obračunu povedal tole: »Prišli bomo z rešitvami. Preteklo je veliko let in do zdaj ni bilo rešitev.« Tako naj bi pravosodnemu ministru Jeffu Sessionsu zvito in dvoumno naložil, naj preveri, kako je z napravami, s katerimi je mogoče polavtomatske puške spremeniti v avtomatske. Toda jeza protestnikov na pohodu proti Washingtonu je s tem le narasla in težko si je predstavljati, da v tem ne bi želi simpatij večine Američanov.

Skoraj na dlani je, da Trump ne bo izpolnil pričakovanj prizadetih dijakov, preživelih iz pokola, ki ga je z lobiranjem za liberalno trgovino z orožjem – dijaki o tem ne dvomijo – omogočila ameriška orožarska industrija. Na to nevarnost ga je po poročanju medijev opozoril tudi njegov sin Donald ml., češ da ne sme podleči pritiskom dijakov in protestnikom, sicer se bo zameril orožarskemu lobiju, torej tudi svojim donatorjem in volilni bazi. Poanta je taka: v zgodbi, ki se začne z America first! , so na eni strani z orožjem pobiti mladi ljudje, na drugi strani pa psihološko obdelan sociopat, ki je do konca resno izpeljal to, kar mu je nezavedno sugeriral ameriški desni populizem. Janšev bazični problem je vedno bil in je spet povsem soroden. Gre za vzorec, katerega ujetnik je, odkar se udejstvuje v politiki. Zdi se, da bo to dejstvo zaznamovalo tudi letošnje državnozborske volitve. Pri preostalih strankah bo bržkone spet šlo za vodilo »volite Nejanšo«. Na drugi strani te resnice je grozeče sporočilo, da je Janša pravzaprav edini politik, ki operira z jasnim in jasno prepoznavnim nacionalnim političnim konceptom, vsi drugi kakor da se postavljajo v razmerje do tega koncepta.

Kavica, ki je obvezujoča

Za enega od simptomov tega »srka« v orbito SDS je s svojim zanikanjem poskrbel Matej Tonin, verjetni naslednik predsednice NSi Ljudmile Novak, ko se je 12. februarja »na kavici« sestal z Janšo. Po poldrugi uri pogovora sta sogovornika sporočila javnosti, da je bil pogovor »iskren, četudi razmeroma oster«. Na koncu je dejal: »Zavedam se, da ljudje niso bili zadovoljni z izključevalno politiko, in od nas terjajo, da se pogovarjamo in sodelujemo.« Janševa teza, je prinesla STA, je bila ob tem jasna: »Samo v sodelovanju strank, ki so vključene v isto družino evropskih strank, ki so po izvoru ali po programu s svojimi koreninami v času slovenske osamosvojitve, času, ki je Slovence združil, je dobra prihodnost za slovensko politiko.«

Tonin je v nadaljevanju skrbel za zanikanja, češ, če greš z nekom na kavo, to še nič ne pomeni. Zatrdil je, da NSi »nikoli ne bo figov list ne levim ne desnim«. Povedal je, da se je sestal tudi z drugimi predsedniki strank, da se je sestal z Markom Zidanškom pa z Mirom Cerarjem, da pa sta »kavico« zavrnila Desus in Levica.

Toninova teza, da še nič ne pomeni, če greš z nekom na kavo, torej daje prav Desusu in Levici, kajti zakaj bi nekdo izgubljal čas z nečim, kar nič ne pomeni? Toda simptom Toninovih kavic vendarle vodi k razmerju do SDS in Janše in do superiorne drže SDS v odnosu do vazalske NSi. To sta pred kakim letom in pol, zdelo se je, da dokončno, presekala Ljudmila Novak in Lojze Peterle z neudeležbo na eni od neskončnih domovinskih proslav pod taktirko SDS. Junija 2016 je namreč padla odločitev Aleša Hojsa, da Lojze Peterle (niti kot osamosvojitveni premier) ne more biti govorec na alternativni proslavi dneva državnosti. Tedaj sta Peterle in Ljudmila Novak jasno povedala, da sodelovanje med NSi in SDS ni več mogoče, vse dokler bo njen predsednik Janez Janša. Toninov problem ni nov in je značilen za NSi, izraža pa dva bistvena primanjkljaja: koncepta in načelnosti. Ko se je Tonin, s čimer ni nič narobe, če soglaša z Janševim političnim konceptom, z njim združil v dialog ob »kavici«, je bržkone preprosto pokazal, da je vazal, četudi noče biti, kajti kavica z Janšo je psihološko dejansko obvezujoča, medtem ko vse druge kavice v resnici niso. Razen, morebiti, za stranke in predsednike strank, ki na kavico niso niti hoteli priti, ker so vedeli nekaj, česar tisti, ki so se odzvali vabilu na kavico, niso ali niso hoteli vedeti.

Znotraj prazen, zunaj ga ni

Začeli smo pri desnici, tudi ameriški, kajti pomeni nadaljevanje tega, kar je na Nizozemskem zastavil Geert Wilders ali Marine Le Pen v Franciji. V torek je šokirala vest, da je v Nemčiji skrajno desna stranka AfD v javnem mnenju prehitela socialdemokrate (SPD). V Sloveniji, če smo pri 29. obletnici SDSS, se je to zgodilo kar znotraj socialdemokratske stranke. Iz Pučnikovega levosredinskega socialdemokratskega koncepta SDSS imamo danes radikalno desno SDS, ki se v mnogih, zlasti protibegunskih stališčih, povsem prekriva z nemško AfD. Ta nemška stranka združuje ljudi z velikim pomanjkanjem empatije do razseljenih ljudi, tam se srečujejo ljudje, ki ne poznajo krivde ali sramu, ko v imenu ljubezni do domovine storijo krivico tistim, ki so na svojem domu ostali brez vsega. Ne omejuje jih vest, kajti nanjo se požvižgajo, ne občutijo krivde niti ne ljubezni, čeprav vseskozi govorijo o ljubezni do domovine.

Toda če gremo naprej in če Toninovo NSi lahko brišemo s seznama strank, ki bi potencialno premogle dober lastni koncept, se je seveda dobro vprašati, kako je v Sloveniji s t. i. levo alternativo. Zdrahe na »radikalni« politični levici bolj kot na koncepte pogosto kažejo na infantilen odnos do družbene stvarnosti, tudi če je v tem okolju najti posameznike, ki so bodisi teoretsko bodisi osebnostno močni in čisti. Potem ne smemo pozabiti, da se tudi Miro Cerar in SMC označujeta za levosredinsko socialno-liberalno stranko. Toda v ravnanjih te stranke (ki ji ni mogoče zanikati dejstva, da je pod njenim mandatom država izšla iz recesije) je jasno videti neoliberalno podstat, ki je po vsem svetu, tudi v Evropi, bolj del problema kakor rešitve in v posledici serijsko proizvaja populistična, desna, mestoma skrajno desna gibanja. Neoliberalizem bi v Sloveniji lahko bil spremljevalec strank napredka, ne more pa obstati kot temeljni koncept, ki bi uspešno lahko konkuriral tako prodornemu konceptu, kot je Janšev, Orbánov ali Trumpov. Desna »nacionalistična internacionala«, kakor koli protislovno se že to sliši, se kaže kot konceptualna alternativa neoliberalni ideologiji, v resnici pa je njen zakoniti otrok, njena posledica in njen ohranjevalec.

Tako pridemo do stranke SD, ki hoče biti leva stran jabolka spoznanja, zaradi katerega je bil slovenski Adam izgnan iz socialističnega raja. Da SD še naprej odhaja v brezkonceptni neoliberalizem, dobri politični poznavalci več ne dvomijo. Vsebinsko gledano je zaradi mimikrijske narave neoliberalizma to lahko bolj nevarno kot pri SDS, kajti Janša je transparenten. Zato ni naključje, da se na prvem mestu kot alternativa slovenski politiki pojavlja Lista Marjana Šarca in da lahko večno politično kotira tako interesna stranka, kot je Desus. V tem pa je sklenjena politična zanka slovenskega družbenega kroga, ki po vsebini obsega volumen praznega prostora brez konceptov.