Naključna ločitev

Velika Britanija, ki vse bolj drvi v smeri tega, da postane majhna Anglija, deluje, kot da se zbuja iz prekrokane noči, saj mnoge izjave, izrečene v pijani evforiji odhoda, zdaj vzbujajo grozo. Propagandisti kampanje odhoda iz EU po zmagi niso kazali nikakršne evforije, kot da bi bili nad zmago neprijetno presenečeni. Od obljub, da bo Veliki Britaniji vsak teden ostalo 350 milijonov funtov, ki jih bo lahko porabila za reševanje zdravstvenega sistema, se zdaj distancirajo. Poudarjajo tudi, da ni pričakovati zmanjšanja imigracije in da bi se recesija vsekakor zgodila, ne glede na njihovo zmago. Svojih izjav niso spremenili le v verbalnih nastopih, aktivno so se lotili tudi skrivanja arhiva pisnih izjav, ki so jih pred referendumom prek svoje spletne strani posredovali javnosti. Povezave na članke, ki propagirajo odhod iz EU, so nenadoma izginile in bralci, ki se poskušajo dokopati do propagandnega gradiva, se morajo krepko namučiti, da najdejo vso plejado argumentov, zakaj je nujno, da gre Velika Britanija iz EU.

Celo Murdochov tabloid The Sun je po brexitu obrnil ploščo. Če je pred referendumom s sloganom Be-Leave Britain odkrito pozival k izstopu iz EU, je v prvih dneh po brexitu začel bralce strašiti, kaj se bo zgodilo zdaj, ko je Velika Britanija na poti iz EU. To strašenje je zadelo v jedro vsega, česar se Britanci najbolj bojijo: zmanjšale se bodo plače, povečala se bo brezposelnost, počitnice v tujini bodo dražje, telefoniranje v EU bo dražje … In še pivo se bo podražilo.

Pivo se sploh močno pojavlja v postbrexitovski metaforiki. Nekdanji londonski župan Boris Johnson, eden glavnih propagatorjev brexita in do nedavnega predviden za novega premiera, je bil označen, da sproža učinek heinekena – s svojim optimizmom in nabritostjo naj bi osveževal ljudi v od londonskih elit mnogokrat pozabljenih predelih države. Brexit je bil tem ljudem predstavljen kot možnost, da vzamejo državo spet v svoje roke. Omejitev imigracije in moči birokracije EU naj bi bila ključna za to, da država spet zapluje po poti prosperitete in blaginje za ljudi, ki so se v zadnjih letih soočali z izgubo industrije, zaposlitev, identitete in splošnega zadovoljstva z življenjem.

Eden glavnih motov kampanje za odhod iz EU je bil tudi, da se je treba izviti iz krempljev bruseljske zakonodaje. Ob tem pa se je pozabilo, da so bile nekatere omejitve EU pravzaprav v dobro običajnih Britancev in v škodo njihovih neoliberalnih elit.

Trenutna konzervativna vlada je npr. leta 2015 poskušala namesto evropskega Human Rights Act, ki med drugim govori o pravici do življenja, varnosti, svobodi pred suženjstvom, prisilnim delom itd., uvesti manj rigorozen britanski Bill of Rights.

Britanci so pod Cameronovo vladavino poskušali blokirati tudi celo vrsto zakonov o varstvu okolja. Preprečiti so poskušali zakone, ki omejujejo nakup nafte, ki jo zelo neekološko pridobivajo v Kanadi iz naftnega peska; zakonodajo, ki omogoča naključno preverjanje emisije izpušnih plinov pri avtomobilih (ker naj bi bilo to preveliko breme za industrijo in vlado); prepoved pesticidov, ki uničujejo čebele, in podobno. Konzervativci so poskušali omejiti tudi delavske pravice, ki jih zagotavlja zakonodaja EU. Z zakonom o sindikatih, ki so ga pred referendumom začasno dali na stran, da ne bi proti sebi dobili njihovega članstva, so npr. poskušali omejiti pravico do stavke. No, zdaj ko je VB na poti iz EU, bodo vse te ljudem neprijazne zakone novi voditelji lažje izpeljali.

Po brexitu je bilo v Veliki Britaniji največ iskanj na Googlu posvečenih vprašanjima, kaj pomeni oditi iz EU in kaj je EU. Če toliko Britancev res nima vedenja o EU, se postavlja vprašanje, od koga se Britanci pravzaprav ločujejo.

Francoski psihoanalitik Gerard Pommier piše o pacientu, ki je bil več kot dvajset let bolj ali manj srečno poročen. Nenadoma pa ga je preplavilo nezadovoljstvo in je začel aktivno razmišljati o ločitvi. Nekako se mu je zdelo, da bi bil razpad zakona lahko rešitev za psihični nemir, ki ga je čutil. Problem pa je bil, da svoje odločitve ženi nikakor ni mogel izreči. Vsak večer, ko ji je nameraval to naznaniti, besed o ločitvi ni spravil iz ust. Ta zagata ga je pripeljala v psihoanalizo. No, ta mož je imel precej čudno razmerje z mamo. Slednja mu je kljub temu, da je bil poročen, še vedno prala umazano perilo. Vsak konec tedna, ko je mamo obiskal, ji je prinesel umazane obleke in odnesel čiste. Nekega dne med psihoanalizo moški naznani, da bo mami povedal, da se namerava ločiti. Ko je izgovoril te besede, je nenadoma razumel svojo zagato. Ločiti se ne namerava od žene, ampak od matere. Psihoanalitična situacija mu je omogočila, da je lahko svoje nezadovoljstvo videl v popolnoma drugi luči. Nezadovoljen je bil zaradi odnosa z mamo, ne z ženo. Predvidevamo lahko, da je bil odnos z mamo travmatičen in da je moški to travmo potisnil v nezavedno. Na zavestni ravni se je ukvarjal z idejo ločitve, šele psihoanalitična situacija pa mu je omogočila, da je to idejo na novo interpretiral. Naivno bi lahko predpostavili, da bi šel proces prepoznanja nezavedne travme hitreje, če bi analitik temu možu že na začetku analize dejal, da ima težave z mamo. Problem pa je, da takšna interpretacija ne bi nič spremenila. Moški je moral sebe slišati na nov način. On sam je moral razvozlati, od koga se pravzaprav ločuje.

Zakonski terapevti, ki se ukvarjajo s problemom ločitev, opozarjajo, da so mnoge ločitve naključne. Posameznikova jeza in nezadovoljstvo se kanalizirata na partnerja, medtem ko temeljni problem, s katerim se posameznik na nezavedni ravni sooča, ostaja isti. Ali ne gre pri brexitu za naključno ločitev? Na zavedni ravni sta bila jeza in nezadovoljstvo Britancev usmerjena v EU. Na nezavedni ravni pa je nezadovoljstvo pravzaprav usmerjeno drugam – na mednarodne kapitalske strukture in njihove lastne centre oblasti, ki jim že leta jemljejo možnost dostojnega življenja. Ne smemo pozabiti, da je bila prav Cameronova vlada ena najbolj strastnih zagovornic varčevanja in da po ekonomski krizi leta 2008 v finančnem svetu ni bilo velikih sprememb, kar zadeva razdelitev dobička.

Po brexitu je bila v britanskih medijih večkrat uporabljena metafora Titanika. Medtem ko so nekateri komentatorji opozarjali, da je imel Titanik vsaj kapitana, Velika Britanija pa se trenutno tako na desnici kot na levici ukvarja z brezvladjem, so drugi ob kolapsu obeh vodilnih strank modrovali, da je prerivanje za vodstvo v Veliki Britaniji videti kot izbor kapitana za Titanik. Pokazalo se je namreč, da je cesar gol. No, ker je Velika Britanija monarhija, je bilo seveda pričakovati, da bo ob brexitu kakšno rekla še kraljica. Pred referendumom se je namigovalo, da kraljica brexit podpira. Ob uspehu odcepiteljev pa je izjavila le to, da je še živa.

Situacija po referendumu odpira vrata tesnobi, paranoji in novim oblikam sovraštva. Tesnoba je vezana predvsem na to, da je brexit povezan z radikalno nepredvidljivostjo situacije v VB in v EU. Nenadoma so vse poti odprte. Če optimisti v tem odprtju vidijo priložnost za več demokracije in morda celo bolj enakopraven družbeni sistem, pa pesimisti vidijo možnost še večjih ekonomskih razlik in še večje moči ekonomskih in političnih elit. Želja Britancev, da končno spet postanejo gospodarji v svoji hiši, se kaj lahko preobrne v nočno moro, ko bodo dobili gospodarja, ki bo še bolj kruto zmanjšal pravice navadnih ljudi, jim odvzel še več socialnih transferjev in še bolj odprl vrata finančnemu kapitalu.

Predrefendumsko strašenje z nevarnostjo imigracije je prav tako odprlo vrata odkritemu izražanju rasističnih in nacionalističnih sloganov. V zadnjih dneh se kar vrstijo primeri sovražnega govora. Kot da je brexit končno nekaterim dal dovoljenje, da javno izrečejo to, kar so doslej zasebno mislili.

Po brexitu imajo mnogi Britanci občutek izgube doma. Tisti, ki so podpirali obstanek v EU, se soočajo z žalostjo, občutkom izgube in strahom pred izolacijo. Mnogi podporniki odhoda iz EU imajo občutek razočaranega kupca, ki ni dobil tistega, kar je hotel. Večina propagandistov brexita iz konzervativne stranke nima načrta, kaj naj bi brexit sploh prinesel. Tudi laburisti ne vedo, kako naprej, in trenutno vso energijo porabljajo v notranjih bojih. Zbudilo pa se je prebivalstvo. Toliko razmišljanja o politiki, kapitalu, Evropi in svetu, kot ga imamo v teh časih tesnobe, že dolgo ni bilo.

Ameriški pisatelj Philip Dick je v enem svojih zadnjih tekstov zapisal, da je nujno, da se ljudje nekako spravijo z misterioznostjo, absurdnostjo, nasprotji, sovraštvom in tudi dobroto, ki jim jih nalaga okolje, v katerem živijo. Vse to ni veliko, je pa vselej bolje kot smrtna, defetistična gotovost paranoikov. Kljub grozljivi perturbaciji, ki jo je brexit povzročil tako v Veliki Britaniji kot v EU, obstaja upanje, da bo novoprebujena energija javnosti odprla vrata demokratičnim spremembam ter omejila moč političnih elit in kapitala tako v Veliki Britaniji kot v EU. In še vedno obstaja upanje, da se brexit ob vsej drami sploh ne bo realiziral.