Navadili smo se na stanje stalne vojne. Še huje, na vojno smo imuni

Major, predavatelj na kultni ameriški vojaški akademiji West Point, protivojni aktivist, zgodovinar, pisec številnih odmevnih (izjemno kritičnih in poglobljenih) esejev in člankov ter knjige Ghost Riders of Baghdad: Soldiers, Civilians, and the Myth of Ghost Riders of Baghdad the Surge, je vojno kot vodja enote v Bagdadu doživel v živo. Izgubil je iluzije in se podal na pota ozaveščanja sicer nikoli bolj apatične, celo ignorantske javnosti.

Ali v dneh, ko se v številnih ameriških medijih razglablja o iraški vojni – ta teden mineva petnajst let od začetka ameriške invazije na Irak –, čutite vsaj nekaj samorefleksije in samospraševanja? Med branjem časopisov in spremljanjem spletnih medijev je namreč mogoče dobiti občutek, kot da je še vedno trajajoča vojna stvar oddaljene preteklosti.

Nekaj nas je, ki pišemo in govorimo podobno kritične stvari. A ne veliko. Ta mnenja in tudi poglobljene analize se pojavljajo na bolj liberalnih in levičarskih spletnih straneh. Toda v Združenih državah glede vojne v Iraku prevladuje apatija. Popolna apatija. To velja tudi za vse druge vojne, v katerih sodelujemo. Vojna se namreč neposredno »dotika« le zares majhnega odstotka ameriškega prebivalstva. Vojska je profesionalna, nabora že dolgo ni več. Mladim in tudi njihovim staršem se ni treba bati, da bi jih vpoklicali v vojsko in s tem – v vojno. Posledica tega je, da večini Američanov za zunanjo politiko ni niti malo mar. Obsedeni so s tviti predsednika Donalda Trumpa, resničnostnimi šovi in mainstream mediji, v katerih je mogoče najti zelo malo resnega poročanja iz Iraka. Ali od kjer koli drugod.

To je nezaslišano. Ameriška invazija leta 2003 je raztreščila Irak in pretresla celotno bližnjevzhodno regijo. Posledice so strahovite. Vojna še traja in trajala bo še dolgo. Po mojem mnenju je iraška vojna skupaj s posledicami nekaj najbolj tragičnega, kar so kadar koli zagrešile Združene države. Tudi zato je še tolikanj bolj ironično, da je Američanom za to prav malo mar.

To me strašno moti in boli. O iraški vojni se piše v pretekliku. Ta pa traja in traja, tukaj in zdaj. Ves čas ponavljamo iste napake. Kot zgodovinar tega preprosto ne morem razumeti. Kako da več ljudi ne opazi tega? Kako? O vojnah na Bližnjem vzhodu in v Afganistanu večina politikov v Washingtonu ve bistveno manj od mene. A tudi jaz ne vem zelo veliko … To je zares frustrirajoče. Jezen sem, zelo.

Vojna v Vietnamu in tamkajšnja okrutna vloga Združenih držav sta na domačem terenu vendarle sprožili precejšen odziv. Tudi refleksije – celo v »realnem času« – je bilo kar nekaj. V primeru iraške vojne, ki traja že 15 let na podlago dolgih let uničujočih sankcij, prve zalivske vojne in katastrofične iraško-iranske vojne, pa o resnem odzivu družbe ni mogoče govoriti. Zakaj iraška vojna ni postala sestavni del tkiva ameriške družbe in tudi politike?

To je zelo pomembno vprašanje. V času vietnamske vojne je obstajalo veliko protivojno in mirovniško gibanje, ne le v Ameriki. Delno je bilo to vsekakor povezano z vpoklicem – s splošno vojaško obveznostjo. Tako rekoč vsi Američani so bili zaskrbljeni, ali bodo morali v vojno oni ali pa njihovi najbližji. Razlogi za mirovništvo niso bili nujno idealistični … V času od vietnamske vojne se je način bojevanja Združenih držav močno spremenil. Vojna se zdaj dogaja nekomu drugemu in, tako ali drugače, daleč stran. Nekoč se je dogajala tudi doma.

Zdaj so ameriške vojne v Ameriki doma le v vojaških oporiščih, ki so praviloma močno oddaljena od velikih mest. Vojska je svet zase; država zase. Izolirana struktura. Večina Američanov o tem ne razmišlja – ker se jih to ne tiče. Zahvalijo se nam za služenje. Sem ter tja nas na nedeljski tekmi ameriškega nogometa posadijo na tribune, toda ne zanima jih, kaj dejansko počnemo. To je tisto, kar je drugače od časov vietnamske vojne. Tisto, kar loči nekdaj množično protivojno gibanje od zdajšnjega, ki skorajda ne obstaja. Celo večina liberalcev in demokratov o vojni v Iraku in zunanji politiki na splošno skoraj več ne govori.

V vojsko pa večinoma vstopajo fantje iz revnih družin, iz ekonomskih razlogov.

Danny Sjursen. Foto: osebni arhiv

Zakaj ste se vi priključili vojski oziroma marincem?

Vojski sem se pridružil, ko sem imel sedemnajst let. Šel sem neposredno na ameriško vojaško akademijo West Point. Ko sem bil mlad, se mi je to zdela romantična ideja … Prihajam iz New Yorka, potreboval sem spremembo in želel sem potovati in biti poseben. Odraščal sem v času brez vojn. Potem pa se je dva meseca po mojem vstopu v vojsko zgodil enajsti september. Od tedaj živim v norišnici. Vse se je spremenilo. Ves ta čas sem bil v vojni ali pa sem se nanjo pripravljal. To spremeni človeka, spremeni čisto vse. Zadnjih sedemnajst let je bilo precej drugačnih od tistega, kar sem si predstavljal, ko sem se pridružil vojski.

Zdaj se pripravljam, da bom vojsko končno zapustil in postal »profesionalni« pisatelj.

Če za trenutek ustaviva vaš tok misli: kaj je prvo, kar vam pride na misel, ko rečem Bagdad 2007?

Kaos. Kaos!

Ogenj. Kri in ogenj. Leta 2006 in 2007, ko sem bil na misiji v Iraku, je Bagdad dobesedno gorel. Celotno mesto je bilo bojišče. To so bila najhujša leta državljanske vojne, neposredne posledice ameriške invazije. Vsak dan, čisto vsak dan sem na ulicah videval trupla. Ujeti smo bili v središču te vojne in spopadov. V Bagdadu sem takrat izgubil preostanke idealizma in tudi upanja. Takrat sem dokončno spoznal, da so za to, kar sem videl in doživljal, krive Združene države, naša prisotnost tam. Razkosali smo družbo, uničili državo, zamajali regijo. Kot vojak sem ugotovil, da ne pomagamo, tudi pri najboljši volji in namenih ne. Bili smo okupatorji. Vse, kar smo storili, je bilo kontraproduktivno.

To je bilo v času, ko je poveljstvo ameriških sil v Iraku prevzel general David Petraeus in so Združene države močno povečale število vojakov. Ko smo se vrnili domov, so nam rekli, da smo zmagali in da naj pozabimo na kaos in vse, kar smo videli. Da je bil »val«, kot se je reklo akciji, uspešen. Da naj bomo – ponosni. Rešili naj bi vojno. A to je bila velikanska laž. O tem sem tudi napisal knjigo Ghost Riders of Baghdad. Moja teza je, da je bila ta operacija mit, izmišljotina. Da je bilo vse skupaj na neki način nameščeno. Fasada. Toda večina Američanov, s strokovno javnostjo vred, je še danes prepričana, da je bila to zgodba o uspehu. Vojaška zmaga. In da bi še naprej zmagovali, če se ne bi pojavil Barack Obama in leta 2011 iz Iraka umaknil ameriških vojakov. To je velika neumnost. Stvari so bile obratne. Več vojakov je razmere celo drastično poslabšalo. Le tri leta po tem, ko so ameriški vojaki odšli iz Iraka, se je država ponovno pogreznila v kaos. Velik del ozemlja je tedaj zasedala Islamska država, potomec okupacije in državljanske vojne.

Kljub nedavni vojaški zmagi proti IS večina ključnih iraških težav sploh še ni bila nagovorjenih. Od oblasti do legalnosti, korupcije, sektaštva …

In – kot pišete tudi sami – krvavih posledic za velik del regije, še posebej za sosednjo Sirijo, kjer je vojna pravkar vstopila v osmo leto. Se med tem, ko spremljate dogajanje na Bližnjem vzhodu in še posebej v Siriji, čutite kot del »zgodbe«? Je to del vaše dediščine?

Da, absolutno. Z Bližnjim vzhodom sem, hočeš nočeš, močno povezan.

Mnogi ameriški vojaki so sovražili Iračane. Sovražili so tudi Afganistance – tudi tam sem se boril. Jaz sem čutil drugače. Ljudje so mi bili všeč, rad sem jih imel. In žal mi je bilo zanje. Ko spremljam novice iz Sirije, ko vidim Vzhodno Guto in ko sem videl Alep, sem čutil močno vez. Žal mi je. Hudo mi je. Vse te vojne so povezane med seboj. Ključna odločitev, ki je povzročila vse tragedije, je bila odločitev za invazijo pred petnajstimi leti. Ta laž je razčetverila celotno regijo in mislim, da se bomo čez deset let še vedno bojevali v vojnah, ki bodo posledice operacij Iraška svoboda.

Se morda spominjate konkretnega dogodka, ki je spremenil vaš pogled na iraško vojno in – ameriško vojsko?

Šlo je za kombinacijo več dogodkov. Toda … spominjam se, ko smo se pripeljali na prizorišče strelskega obračuna. Dva najstnika, sunita, sta pred hišo prodajala bencin. Pred očetom so ju, le malo preden smo prišli tja, ustrelili v prsi in glavo. Poskušali smo ju rešiti. Umrla sta v zadnjem delu mojega vozila. Takrat resnično nisem mogel razumeti, kako so lahko Združene države sila dobrega v regiji … Nisem mogel razumeti, kaj je sprožilo tako brutalno nasilje. Nisem mogel razumeti, zakaj smo bili tam. In nisem si znal več dopovedati, da je kar koli, kar smo počeli tam, imelo smisel. Odprla so se vrata dvoma, začel sem brati in študirati. Postal sem specialist za iraško zgodovino, prebral sem ducate in ducate knjig. Hitro sem spoznal, da je svet, ki smo ga ustvarili v Iraku, bistveno slabši od tistega, ki je bil tam do padca Sadama Huseina – in to kljub temu, da je bil zloben diktator in tiran. Ko sem z Iračani pil čaj, so mi to sami ves čas govorili. Pod Sadamom je bilo bolje. Vojna je hujša, okupacija je hujša … Nekaj časa jim nisem verjel, moji vojaki pa sploh ne. Ko so začeli umirati, ko je padalo z vseh strani, sem vedel, da njihovim materam in ženam dolgo ne bom mogel pogledati v oči. Nisem se jim mogel zlagati in jim reči, da so umrli za veliko stvar, za nekaj pomembnega in dobrega. Nasprotno. Zame je bila to velika prelomnica. Po tej izkušnji več nisem bil isti človek, to je bil konec. Moje življenje se je spremenilo, prav tako moja politična stališča. Prenehal sem verjeti v »stvar« …

Kaj ste rekli svojim vojakom, preden ste šli v akcijo? Ste si lahko privoščili vsaj malo iskrenosti?

To je bilo najtežje, tako v Iraku kot v Afganistanu. Boril sem se v vojnah, v katere nisem verjel … Tega svojim vojakom nikoli nisem rekel, ne bi bilo primerno. Bil sem tehničen, profesionalen, hladnokrven. Kot vodja enote sem se po najboljših močeh izogibal odvečnemu nasilju in tveganju. Četudi nisem več verjel v misijo Združenih držav, sem verjel v osebno misijo – zavarovati svoje može. Ni mi uspelo. Šest jih je umrlo. Razlog – moja taktična nepopolnost. A nihče ni popoln.

Vse to je imelo dolgoročne posledice za moje psihično zdravje. Dve leti in pol sem bil na bojiščih …

Kljub izgubljenim iluzijam in soočenju z resničnostjo ste ostali v vojski in kot poveljujoči častnik odšli v Afganistan, kjer je zgodba zelo podobna – okupacija, državljanska vojna, stanje stalne vojne. Zakaj vojske preprosto niste zapustili?

Huh ... po Iraku sem hotel vojsko zapustiti, a vedno znova sem našel razlog, ne nujno dober, da sem ostal. Nekateri nadrejeni, ki sem jih najbolj spoštoval, so me prepričali, da je moja prisotnost in prisotnost meni podobnih častnikov pomembna. Če boste vsi dobri ljudje odšli, so mi dejali, bodo vaš položaj zasedli arogantni naduteži hitrih prstov. Sociopati, ki jim ni mar za njihove vojake. Rekli so mi, naj ostanem in se borim proti norosti. Dovolil sem si, da so me prepričali. Zdaj mislim, da je bila to verjetno napaka. Znak šibkosti.

V Afganistanu sem se boril le za to, da sem ščitil svoje vojake. Nikoli nisem verjel, da lahko tam kaj opravimo. Nikoli nisem verjel v vojaško zmago. Želel sem le izboljšati razmere na svojem majhnem območju in, kot rečeno, po najboljših močeh zaščititi svoje može. To mi ni uspelo. V Afganistanu sem namreč izgubil več vojakov kot v Iraku …

Po vrnitvi iz Afganistana so me nadrejeni izbrali za učitelja na West Pointu. Zame je bila to sanjska služba. Med drugim mi je omogočila brezplačno nadgradnjo študija, hkrati pa to, da sem učil novo generacijo kadetov. Zato sem vedno znova našel razlog, da ostanem v vojski. A ko pogledam nazaj, ugotovim, da bi moral že zdavnaj oditi.

Je razpoloženje na West Pointu drugačno kot v časih, ko ste bili vi kadet? Kakšna je »oblika« današnjega ameriškega patriotizma? Motivacija?

West Point se ni veliko spremenil. Vojaška akademija privlači izjemno talentirane mlade ljudi. Med njimi so tudi najpametnejši predstavniki generacije. Tudi po sedemnajstih letih modernih ameriških vojn ostajajo idealistični. Ti otroci so bili v času 11. septembra stari pet let. Bili so v vrtcu. Še vedno verjamejo, da lahko svet spremenijo na bolje. Zavidam jim to naivnost.

Ko gledam svoje učence, vidim sebe. Zdaj bom povedal nekaj, česar se sramujem. Ko sem bil star devetnajst let in sem študiral na West Pointu, se je ravno začela iraška vojna. V baru sem gledal posnetke invazije in upal, da bo ta vojna trajala dovolj dolgo, da bom lahko tudi jaz sodeloval v njej … In je. Zdaj se tega močno sramujem. A občutek, da želiš v vojno, da želiš »realizirati« vse to urjenje, je danes prav tako prisoten, kot je bil leta 2003.

Fantje, ki sem jih dve leti učil, so letos diplomirali. Veliko jih bo odšlo v Irak in tudi v Sirijo. To me zelo žalosti. Ob tem me boli želodec. Slabo mi je.

Kako se je v vseh teh letih – če sploh kaj – spremenila Amerika?

Imam dva odgovora. Prvi je, da se Amerika ni niti malo spremenila. Vojna se je ni dotaknila, večina ljudi jo ignorira. Zrejo v mobilne telefone. Življenje se nadaljuje.

Drugi odgovor je, da se je Amerika močno spremenila. Ko sem odraščal, ni bilo vojne. To je bilo obdobje sorazmerno dolgega miru. Amerika je napadla Panamo in Grenado, toda nič daljšega. Normalno je bilo živeti v miru. Vojna je veljala za nekaj čudnega, nenormalnega. Danes je vojna – toliko se je spremenila Amerika – nekaj povsem normalnega. Tako normalnega, da je mnogi sploh ne opazijo. Navadili smo se na stanje stalne vojne. Še huje, na vojno smo imuni. V tem čas so se Združene države iz republike prelevile v imperij. General George Marshall, ki je ameriškim silam poveljeval med drugo svetovno vojno, je že leta 1945 dejal, da demokratična država v vojni ne more zdržati pet let. Vojne spreminjajo družbe, naredijo jih za bolj avtoritarne. Omejujejo državljanske pravice. Današnja Amerika je v vojni neprekinjeno že sedemnajst let. Ljudje so se navadili. Tako kot so se navadili, da oblasti prisluškujejo našim telefonom in berejo našo elektronsko pošto.

Je pisanje vaša terapija?

Da. Dobro se počutim le, ko pišem. V moji glavi je toliko vsega … Ves čas. Podobno kot večina vojakov, ki so se bojevali v Iraku in Afganistanu, imam tudi jaz težave zaradi sindroma posttravmatskega stresa (PTSD). Tesnoba ne popušča. Tu je, ves čas. Mučila me je huda depresija. Preganjajo me najrazličnejše misli. Če jih ne sprostim, mi škodijo. Zato je pisanje tako dobra terapija. Ogromno pišem, verjetno preveč. Ko končam delo, sedem za računalnik. In pišem. Vsak dan.

V času vladavine Donalda Trumpa je veliko za povedati. In Sirija …. In Islamska država. Vsak dan je nekaj novega. Okoli hodim z zvezkom in si sproti zapisujem ideje in misli. Včasih se sekundni preblisk še isti dan spremeni v dolg članek. V bližnji prihodnosti bom napisal še nekaj knjig. Naslednja bo o Afganistanu, a šele ko bom čustveno pripravljen. Nimam iluzij, da bo moje pisanje spremenilo svet, a pisati ne bom nehal. Tudi mene ne bo rešilo, a gotovo je terapevtsko in se dotakne vsaj nekaj ljudi. Več kot to, da nekaj ljudi prisilim v razmislek, ne morem storiti.

Ali vojne rane zdravite le s pisanjem?

Ameriška vojska je socialistična institucija (nasmeh). Za zdravstveno oskrbo je odlično poskrbljeno … Deležen sem bil dobre psihiatrične oskrbe.

Kakšen je v Združenih državah odziv na vaše knjige, članke in javne nastope? Vaše mnenje je obratno sorazmerno z javnim, hkrati pa ste še vedno zaposleni v ameriški vojski.

Pravno me ne morejo ustaviti, če svoje članke in tudi intervjuje začnem s stavkom, ki ga bom uporabil tudi tokrat – mnenja, ki jih tu izrekam, so moja osebna mnenja in ne izražajo mnenja ameriške vojske ali ministrstva za obrambo. Res pa je, da mi je ves čas dano vedeti, da bi bilo bolje, da tega ne bi počel. V vojski obstaja manjšina častnikov, ki delijo moja mnenja o Ameriki in njenih vojnah. Večina je preveč preplašena, da bi svoje mnenje javno izrazila, ali pa niso dovolj dobri pisci. Nekateri se seveda bojijo za kariero in, denimo, zdravstveno zavarovanje ter za usodo svojih družin. Ne želijo tvegati in jih ne obsojam.

Vam kdaj grozijo?

Vojska ne. Dobro delajo z mano … Večina poveljujočih častnikov se ne strinja z menoj, a me prenašajo. Zavedajo se pravice do svobode govora. Grožnje dobivam po elektronski pošti in prek družabnih omrežij. Pogosto, še posebej od Trumpovih podpornikov. Večina od njih seveda nikoli ni bila v vojski. To ni prijetno. V današnji Ameriki kritiziranje vojne in nasprotovanje vojski lahko zelo hitro privede do oznake – izdajalec. Po moje mora biti pravi patriot izredno kritičen. Državi – in vse, kar ta predstavlja – mora ves čas gledati pod prste. Žalijo me tudi z levice. Imajo me za plačanca in vojnega zločinca …