Tiskane izdaje
Redna profesorica zagrebške Fakultete političnih znanosti Mirjana Kasapović slovenski politiki očita hrvatofobijo. Šlo naj bi za zgodovinsko rdečo nit, ki se vleče celo stoletje – od Antona Korošca, Edvarda Kardelja in Milana Kučana do Mira Cerarja. Zgodovinska dejstva teorije o slovenski hrvatofobiji ne podpirajo.
Kam lahko zapelje potencirani nacionalizem, če postane mainstream v nekem narodu, se kaže danes pri sosedih Hrvatih. Srčno upam, da ni prevladujoč. Žalosti pa me, da mu zapadajo tudi ugledni akademski kolegi, ki bi morali zaradi strokovne etike ohranjati dostojanstvo in kritičnost. Kolegica prof. dr. Mirjana Kasapović se je priključila hrvaškemu mainstreamu in ga poskuša podkrepiti s svojo strokovno besedo. Govorim o publicističnem eseju o hrvatofobiji, sovraštvu Slovencev do Hrvatov, ki da je stalnica. Svoj esej je 26. januarja letos objavila v tedniku Globus.
Ker je Globus ugleden magazin in ima določen vpliv na Hrvaškem in v Evropi, je na njen članek treba odgovoriti. Čutim se poklicanega, saj sem se veliko ukvarjal z zgodovino slovensko-hrvaških odnosov od konca 19. stoletja do danes, in mirno trdim, da v teh odnosih nikoli ni bilo hrvatofobije ali slovenskega sovraštva, prej veliko sodelovanja, ki je lahko pokazalo pozitivne rezultate za ene in za druge, tako med prvo vojno kot med obema vojnama in celo v socialistični Jugoslaviji. Res je občasno prihajalo do manjših nesporazumov, glede na to, kakšen odnos so eni in drugi zavzeli do beograjskega državnega centra, in je tudi bilo nekaj kritičnega ocenjevanja posameznih sosednih političnih strank in njihovih voditeljev z obeh strani.
Stjepan Radić Foto: Wikipedija
Toda kar je napletla kolegica Kasapovićeva, ne ustreza zgodovinski resnici in je ni mogla prebrati v resnih hrvaških zgodovinskih delih. V njenem eseju je ena sama rdeča nit naštevanja obtožb slovenskega sovraštva do Hrvatov. »Od popa Korošca, voditelja Slovenske ljudske stranke, ki je sodelovala v velikosrbskih vladah Kraljevine Jugoslavije, prek glavnega ideologa jugoslovanskega socializma, Edvarda Kardelja, ki se je odločno angažiral v dušenju hrvaške pomladi leta 1971, do Milana Kučana, ki se je pridružil tej tradiciji ...«
Tak stavek je lahko samo plod nacionalistične zagnanosti, predvsem brez dejstev (in celo proti njim), predstaviti slovensko sovraštvo, ki naj bi usodno škodovalo Hrvatom.
Srbi in Hrvati
Pa poglejmo nekaj dejstev: za Hrvate je bil odnos oziroma povezava s Slovenci vso moderno dobo, od konca 19. stoletja, mnogo manj pomemben kot odnos z njihovimi Srbi, ki so lahko omogočili ali blokirali hrvaške državne ambicije. Zato je bil hrvaško-srbski odnos zapleten, problematičen, poln konkurence in sovraštva, in je med drugo svetovno vojno pripeljal celo do grozljivega obračunavanja. S Slovenci takšnega problema Hrvati niso imeli. Slovenska ljudska stranka je celo leta 1898 hrvaški Stranki prava predlagala, naj v svoj državnopravni program vključi tudi Slovenijo, kar je ta tudi storila. Iz te povezave se je rodila znamenita majniška deklaracija Jugoslovanskega poslanskega kluba v dunajskem parlamentu, 30. maja 1917, ki je na osnovi »narodnega načela in hrvaškega državnega prava zahtevala takojšnjo združitev vseh ozemelj monarhije, na katerih žive Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno državno telo, prosto vsakega tujega gospostva pod habsburškim žezlom«.
Ta deklaracija je ob koncu vojne, 29. oktobra 1918, pripeljala do ustanovitve samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Razglašena je bila na isti dan v hrvaškem saboru in na množičnem ljudskem zborovanju v Ljubljani. Na čelu države je bilo Narodno vijeće SHS v Zagrebu in pri tem ni bilo nobene slovenske hrvatofobije, pa tudi pri Hrvatih ni bilo bojazni pred Slovenci. Vodilni slovenski politik, katoliški narodnjak dr. Anton Korošec, je postal celo predsednik narodnega vijeća.
V novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so se takoj pokazale centralistične in unitaristične srbske težnje. Te so zavračali tako slovenski katoliški narodnjaki Antona Korošca kot nekatere hrvaške stranke, najbolj radikalno Hrvatska seljaćka pučka stranka Stjepana Radića. Med obema pa je zaradi različnega narodovega položaja, številčnosti in geopolitičnega položaja, v katerem je bil slovenski narod bolj ogrožen kot hrvaški, prišlo do različne politične strategije obeh strank do Beograda. Slovenci so sprejemali jugoslovansko državo in v njej videli zaščito svojega narodnega obstoja. Želeli so le decentralizirano državno ureditev z avtonomijo posameznih narodov. Radićeva Hrvatska republikanska seljačka pućka stranka pa je zaradi ugodnejšega geopolitičnega položaja lahko zagovarjala neke vrste jugoslovansko konfederacijo in tako imenovano hrvaško mirotvorno kmečko republiko. Takrat je med nekaterimi slovenskimi in hrvaškimi politiki in novinarji prišlo do žal besed.
Radić na slovenskem terenu
Zato se je Radić odločil, da s svojo stranko marca 1923 kandidira na parlamentarnih volitvah v čisto slovenskem štajerskem volilnem okrožju in Slovenski ljudski stranki odščipne dva mandata.
Toda pritisk beograjskega centralističnega režima je bil tolikšen, da sta se takoj po volitvah voditelja zmagovitih strank pri Hrvatih in Slovencih, Radić in Korošec, sporazumela za ustanovitev federalističnega bloka, ki je zahteval revizijo ustave. Temu bloku so se takoj priključili bosanski muslimani s stranko JMO in malo pozneje srbski demokrati iz Srbije pod vodstvom modrega in uglednega Ljube Davidovića. Ta blok je imel velik politični uspeh in je leta 1924 postavil celo tako imenovano vlado narodnega sporazuma.
Toda v času te vlade je začel Radić solirati, umaknil se je v tujino in svojo stranko včlanil v Kominterno. Potem se je za parlamentarne volitve februarja 1925 vrnil v domovino in znova postavil svojo listo na Štajerskem in SLS odščipnil kar tri mandate. Obe stranki pa sta spet dosegli absolutno večino na Hrvaškem in v Sloveniji in federalistični blok je imel lepe možnosti.
Radić pa se je brez posvetovanja s svojimi zavezniki odločil poiskati kompromis z beograjskim režimom, opustiti republikansko usmeritev in priznati vidovdansko ustavo. S tem sporazumom je pustil na cedilu dotedanje zaveznike in njegova stranka je bila julija 1925 sprejeta v vlado, Radić pa je postal minister. Če pogledamo čisto objektivno, je bil Radić tisti, ki je prvi sklenil sporazum z velikosrbskimi radikalci in šel z njimi v vlado, ne pa Slovenska ljudska stranka s Korošcem. Zaradi tega je prišlo do precej ostrih medsebojnih kritik. Radić je prihajal v Slovenijo na zborovanja svoje zaveznice, majhne Slovenske kmetske stranke, in govoril v takšnem stilu: »Slovenski kmet je pribit na križ: na prvega ga je pribil italijanski imperializem, na drugega advokati liberalnega kova in na tretjega slovenski duhovniki.«
Zaradi take izjave se je Slovenski ljudski stranki zdelo potrebno Radiću odgovoriti. Korošec mu je odgovoril umirjeno in pojasnil značaj SLS, da ni istovetna s katoliško cerkvijo. SLS ni verska, ampak strogo politična stranka, ki pa brani vse svetinje slovenskega naroda in med te ne spada samo kultura, ampak tudi vera. Poudaril je, da je strankin cilj »dati državi mir, tako da damo vsakemu narodu politično svobodo, stanovom pa možnost obstoja, socialni in gospodarski razvoj in napredek«.
V takšnem skaljenem političnem razmerju, ko Slovenci niso imeli nobenega upoštevanja vrednega zaveznika, so se septembra 1927 približale parlamentarne volitve. SLS se je odločila za sporazum s srbsko radikalno stranko, priznala ustavo in stopila v vlado. Da bo jasno: Slovenci so šli v tak oportunistični sporazum s Srbi šele dve leti in pol potem, ko ga je bil naredil Stjepan Radić. Hrvati to dejstvo večinoma enostavno spregledajo.
Takšni manevri hrvaške in slovenske politike so seveda zastrupljali medsebojne politične odnose, ne more pa se reči, da bi bili zastrupljeni širši ljudski odnosi med Slovenci in Hrvati. Prvo dejstvo je bilo gospodarsko sodelovanje, drugo pomembno pa velika slovenska migracija ljudi različnih poklicev na Hrvaško, predvsem pa veliko število slovenske študirajoče mladine na zagrebški univerzi, ki so v Sloveniji zastopali simpatije do Hrvaške.
Anton Korošec Foto: Wikipedija
Do političnega zbližanja je prišlo v času šestojanuarske diktature, ko sta vodilni politični stranki pri Hrvatih in Slovencih konec leta 1932 objavili svoji narodnopolitični deklaraciji, tako imenovani punktaciji. Nekateri verodostojni podatki govorijo, da se je tesni Koroščev sodelavec šel glede punktacij posvetovat v Zagreb k voditelju HSS, dr. Vladku Mačku. In vpliv Mačkovih punktacij je viden v Koroščevih. Te so zahtevale, da je razkosani slovenski narod zedini v eno politično enoto, ker se more le tako ohraniti njegova eksistenca. »Glavnemu delu slovenskega naroda, ki živi v Jugoslaviji, je postavljena naloga, da na tem idealu neprestano dela. Zato si mora v Jugoslaviji priboriti položaj, ki bo služil kot privlačna sila za ostale dele naroda, živeče v drugih državah. V to svrho si mora zagotoviti narodno individualnost, ime, zastavo, finančno samostojnost, politično in kulturno svobodo ter radikalno socialno zakonodajo. Za dosego tega cilja je potrebno, da si Slovenci, Hrvati in Srbi zgradimo po svobodnem sporazumu in na demokratični podlagi državo enakopravnih edinic, eno teh edinic naj tvori Slovenija.«
Ta deklaracija je bila po mojem mnenju najboljši in najbolj perspektiven slovenski narodnopolitični program vse do slovenskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. Žal pa v Kraljevini Jugoslaviji Slovenci takega programa niso mogli realizirati. Ko so se poleti 1939 Hrvati in Srbi sporazumevali za avtonomno banovino Hrvatsko, so eni in drugi pustili Slovence vnemar.
Še huje pa se je Slovencem zgodilo ob napadu nacifašističnih sil na Jugoslavijo aprila 1941 in ustaški razglasitvi Nezavisne države Hrvatske 10. aprila 1941, s čimer je bila Slovenija odrezana od ostanka Jugoslavije in razdeljena med okupacijske države. Njen del je zasedla tudi Nezavisna država Hrvatska in na njem zganjala teror nad Slovenci.
Partizansko gibanje
Novo poglavje sodelovanja med Slovenci in Hrvati je odprlo odporniško partizansko gibanje, ki ga je vodila komunistična partija Jugoslavije. Rezultat tega je bilo občasno sodelovanje slovenskih in hrvaških partizanskih enot, vrhunec pa ustanovitev Federativne demokratične Jugoslavije na drugem zasedanju Avnoja, novembra v bosanskem Jajcu, kjer je bila oblikovana federalna republika Hrvaška, ki je vključevala tudi precejšen del srbskega naroda v Liki, Banji, Kordunu in v dalmatinski Zagori. Pri tem je nedvomno imel veliko vlogo slovenski komunist Edvard Kardelj, in to ne na škodo Hrvatov.
Apropos: Kardelj je leta 1948 res pomagal Titu obračunati s hrvaškimi nacionalno orientiranimi komunisti (Andrija Hebrang), leta 1971 pa s t. i. maspokom. Toda Kardelj tega ni počel iz slovenskega nacionalnega sovraštva do Hrvatov. On je bil res Slovenec, toda v prvi vrsti komunist internacionalist in tudi stalni kritik slovenskega nacionalizma, ki ga je iskal kar s povečevalom. Kot boljševiški komunist je bil glede narodnega vprašanja ujet v boljševiško predstavo, da je mogoče socializem razvijati le v velikih državah, in to je bila zanj Jugoslavija, in je dolgo časa videl slovensko perspektivo le v Jugoslaviji.
Kučan in Tuđman z Miloševićem
No, in nazadnje največja in najhujša cvetka Mirjane Kasapović, da je Milan Kučan »zvest slovenski protihrvatski tradiciji Edvarda Kardelja«. To dokazuje z njegovim dogovorom z Miloševićem 24. februarja 1991 v Beogradu, po katerem bi Srbija pustila Slovenijo oditi iz Jugoslavije, Slovenija pa je izrazila razumevanje za »interes srbskega naroda, da živi v eni državi«.
Kasapovićeva naredi iz tega Kučanovega dejanja pravi sofističen, spervertiran zaključek, drugače ne moremo imenovati tega njenega početja. Prav zgrožen sem, s kakšno lahkoto iz tega sporazuma izpelje hrvaško tragedijo, ko pravi (prevod iz Globusa, Janko Prunk): »To je pomenilo priznati Miloševiću pravico, da s silo spreminja republiške meje in da dele Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, kjer so živeli Srbi kot večina ali kot manjšina, pripoji Veliki Srbiji. To je de facto pomenilo priznati Miloševiću pravico, da nadaljuje začeto vojno na Hrvaškem, uniči Vukovar, napade Dubrovnik in pobije tisoče vojakov in civilistov, razruši stotine mest in vasi.«
Kasapovićeva pravi, da se spominja, »kakšno zaprepadenost je ta vest izzvala na Hrvaškem, čeprav neupravičeno, saj se je čisto vklapljala v tradicijo slovenske protihrvaške politike v obeh jugoslovanskih državah«.
V resnici je šlo le za en pogovor v nizu številnih pogovorov, ki so takrat potekali med voditelji jugoslovanskih republik, v katerih sta Slovenija in Hrvaška drugim republikam ponujali sporazum o konfederativnem preoblikovanju jugoslovanske federacije. Kolikor se sam spominjam, to v tistem času ni bilo nič novega in ni sprožilo nobenega vznemirjenja. Mesec dni po tem pogovoru in neformalni omembi pravice Slovencev, da zapustijo Jugoslavijo, sta se v Karađorđevu predsednika Tuđman in Milošević pogovarjala o delitvi Bosne in Hercegovine med Srbijo in Hrvaško, kot navajajo nekatere verodostojne priče. Če povem svoj tedanji vtis, smo mislili, da se pogovarjata v stari srbsko-hrvaški maniri o nekem srbsko-hrvaškem sporazumu, kot sta se leta 1939 hrvaški voditelj dr. Vlatko Maćek in predsednik jugoslovanske vlade Dragiša Cvetković, ki se sploh nista zmenila za Slovence.
Franjo Tuđman in Milan Kučan Foto: Igor Modic
Za poznejši razvoj dogodkov v Jugoslaviji, ki je pripeljal do krvave vojne na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, pa lahko ponovim svojo večkrat izrečeno oceno na mednarodnih srečanjih zgodovinarjev in politikov, jugoslavoljubov, ki so odhod Slovencev iz Jugoslavije dolžili za izbruh vojne. »Slovenci nikoli niso mogli odločati o ključnem problemu jugoslovanske države, o hrvaško-srbskih odnosih. Oba bratska naroda tega Slovencem sploh nista dopustila. Slovenci smo lahko samo močno polnili jugoslovanski državni proračun, iz katerega je šel velik delež za financiranja jugoslovanske vojske, ki je junija 1991 napadla Slovenijo in bila poražena. Iz tega je mogoče sklepati, da če bi Slovenija ostala v Jugoslaviji, ko se je razvnel srbsko-hrvaško-bosanski spor, bi bil ta še bolj krvav in dolgotrajnejši, ker bi jugoslovanska vojska imela več denarja in večje operativno zaledje.«In nazadnje samo še opomba na oznako kolegice Kasapovićeve, »da desetdnevnega oboroženega spopada JLA s slovenskimi oboroženimi silami ni mogoče po nobeni znanstveni definiciji imenovati vojna«. To je bila večkrat izražena ocena predsednika Tuđmana in doslej nisem vedel, da mu je kolegica Kasapovićeva tako blizu.
Zame, ki sem bil priča temu dogajanju in aktivno udeležen v informiranju mednarodne javnosti na Dunaju o tem, kaj se dogaja v Sloveniji, je bila to vojna in tako so jo videli in pojmovali po Evropi. K sreči se je končala s porazom JLA in s sklenitvijo premirja pod patronatom Evropske unije na Brionih. Da je bila JLA v Sloveniji poražena, lahko kolegica Kasapovićeva prebere v knjigi uglednega zagrebškega kolega.
Edino, s čimer se s kolegico strinjam, je ocena, da v Sloveniji ni tradicije liberalne stranke ne sodobnih predpostavk za trajno dominacijo liberalnih strank. Na to problematiko se Kasapovićeva dobro razume. Lahko pa bi omenila Liberalno demokracijo Janeza Drnovška, ki je Slovenijo uspešno vodila dvanajst let.
