Tiskane izdaje
Katera je najbolj politična stvar na svetu? Denar! In katera je druga najbolj politična stvar na svetu? Ustava! Če se komu zdi, da je vrstni red obraten, se ne bi prepiral, se mi pa zdi, da je tak pogled precej idealističen.
Prva od obeh najbolj političnih stvari na svetu, torej denar, je bila, ker je zadeva menda preveč strokovna, da bi se z njo smele ukvarjati vlade in parlamenti, odtegnjena iz oblasti ljudstva oz. njihovih izvoljenih predstavnikov in predana v roke nekaj visoko strokovnih izbrancev. Reče se jim guverner in viceguvernerji centralnih bank in ne odgovarjajo praktično nikomur. O drugi, torej ustavi, prav sedaj v Sloveniji poteka bitka, ali bo ostala v rokah ljudstva ali pa bo, ker je zadeva menda spet preveč zahtevna in strokovna, da bi o ustavnih spremembah lahko odločali kar parlamenti, tudi ta prešla povsem v roke ekspertne elite nekaj izbrancev. Reče se jim ustavni sodniki.
»Depolitizacija« denarne politike se je začela po gospodarski krizi in vzponu neoliberalizma v 70. letih prejšnjega stoletja. Centralne banke so postopoma dobivale vse več samostojnosti, nad njimi je bilo vse bolj, kot se danes rado reče, le še modro nebo. Kako se končajo daljnosežne spremembe, katerih namen je preprečiti kratkoročne negativne učinke (rastočo inflacijo), smo lahko ugotovili dobrih 40 let kasneje. Dobili smo vladavino bankrotokracije, ekonomsko politiko po svetu obvladujejo bankrotirane megabanke. Pa ne le ekonomsko! Kako so centralne banke uporabne v političnih igrah moči in zatiranju demokracije, je lepo pokazala Evropska centralna banka, ki je z nezakonito odtegnitvijo likvidnostne pomoči (ELA) grškim bankam, evropskemu establišmentu pomagala zrušiti rezultate referenduma v Grčiji. Če je neodvisnost centralnih bank in njihova skrb za interese banksterjev komu zares služila, so to predvsem vsi tisti, ki so v teh 40 letih enormno obogateli. Demokracija res ni idealna, a oligarhija (kar vladavina strokovnjakov je) je pač še slabša. Vendar pa centralne banke, čeprav so aktivno soustvarjale razmere za gospodarsko krizo 2008, ostajajo svete krave. Zakaj? Ker bi denarna politika, ki bi bila izpostavljena demokratičnemu nadzoru in preverjanju, lahko ogrozila interese enega odstotka.
Ob poskusu šestdesetih poslancev, da bi spremenili ustavo in določili, da zakon določa višino financiranja zasebnih šol s strani države, lahko v živo in od blizu opazujemo začetek podobnega procesa, ko gre za ustavo. Med številnimi ostrimi reakcijami so se še posebej razjezili nekateri ustavni pravniki, ki so sami sebe poimenovali za mlade in se medsebojno potrepljali po rami, češ, kako nerazgledana v ustavni teoriji je stara generacija kolegov, ki ne razume, da imajo prav ta mladi. Razjezili so se, ker naj bi poslanci s to spremembo »zlorabili ustavni amandma« za obid odločbe ustavnega sodišča, ki je s 5:4 razsodilo, da je veljavno zakonsko določilo protiustavno, saj mora biti financiranje (naj poenostavim) javnih in zasebnih šol izenačeno. Nerazgledanost starejših kolegov pa naj bi se nanašala na vprašanje, ali parlament lahko sprejme kakršno koli ustavno spremembo in ali lahko oz. kdaj lahko ustavno sodišče ustavno novelo razveljavi. (Mimogrede in kot zanimivost: o istem vprašanju je ustavno sodišče v drugi sestavi odločalo že nekaj let prej in z 9:0 odločilo, da je veljavni zakon skladen z ustavo. Skupni rezultat obeh senatov je torej 13:8 v korist skladnosti veljavnega določila z ustavo.)
Ustava seveda ustavnim sodiščem ne daje pristojnosti za razveljavitev ustavnega amandmaja; če bi jo, te vroče debate ne bi bilo. Ustavnemu sodišču daje zgolj pristojnost razveljavitve zakonov (poleg nekaterih drugih pristojnosti, ki v tej zadevi niso relevantne). Ampak naših mladih »ustavnikov« to ne moti. Oni menijo, da je to možno. Ker oni pač niso »črkobralci«, oni razumejo duha ustave. Sicer se nisem poglabljal, ampak ne dvomim, da imajo prav, ko pravijo, da gre sodobna ustavnopravna teorija v to smer. Zakaj bi pa bila ravno ustavnopravna teorija izjema?! Če se denarna politika vzame ljudstvu in jo da neizvoljenim guvernerjem, če se ljudstvu vzame večji del fiskalne politike in jo da neizvoljeni in celo pravno neobstoječi evroskupini, če se z ustavo onemogoči referendumsko odločanje o davkih in proračunu, če ustavno sodišče prepove referendum o slabi banki in SDH z idiotskim argumentom, da bi to ogrozilo ekonomske temelje države, ECB pa s samovoljno odtegnitvijo likvidnostne pomoči in zaprtjem bank porazira voljo ljudstva, izraženo na grškem referendumu, je povsem jasno, kam sodobni pes taco moli: v radikalno omejevanje oblasti ljudstva in prenos politične moči na neizvoljene gremije, nad katerimi je le še modro nebo. (Tu bi se veljalo spomniti daljnovidne Gagarinove ugotovitve od blizu: namreč, da je nebo črno. In Zemlja modra.)
Da se razumemo! Zavedam se, da ima demokracija svoje slabosti. Ki jih vsakokratni avtokrati, ob pomoči medijskih tabloidno-razvedrilnih šovov, v katerih se dosledno smeši politiko, s pridom izkoriščajo propagandno. Zato ne trdim, da za argumenti, ki se navajajo v prid avtonomije centralnih bank ali omejevanja moči parlamenta, ko gre za poseganje v ustavo (kar se tiče zakonodaje, je ta moč že učinkovito omejena), iz trte izviti. Ne nazadnje je v naši ne tako daljni preteklosti že bil na mizi predlog, ob katerem bi vsakomur morali zazvoniti alarmni zvonci. Mislim na ustavni zakon, proti kateremu sem se tudi sam boril, s katerim bi omejili ali kar odpravili pravice izbrisanih. Predlagali so ga prav tisti politiki, ki danes trdno stojijo za tezo, da ustavno sodišče lahko razveljavi morebitno ustavno novelo o financiranju šolstva, in predlagali so ustavni zakon prav z namenom, da se izognejo presoji ustavnega sodišča (ker ustavno sodišče pač ne more presojati ustavnega zakona).
Takrat se mladi ustavniki niso oglasili. Ne vem, morda so bili premladi ali pa je bila še premlada teorija, po kateri ustavno sodišče lahko razveljavi tudi ustavni amandma. So se pa nekaj kasneje oglasili »stari« ustavniki iz Beneške komisije, ki so v zelo podobni zadevi (odločba ustavnega sodišča o domnevni referendumski zmagi večinskega volilnega sistema in sprejemu ustavne novele, s katero je parlament nadigral ustavno sodišče tako, da je proporcionalni volilni sistem postal ustavna norma) odločili, da je bila ta poteza parlamenta skladna z evropsko pravno prakso. Kakorkoli že, argumenti, ki se navajajo v prid omejitvam pri poseganju v ustavo, so upoštevanja vredni, vendar pa preseneča prostodušnost (podobna tisti pri uvajanju avtonomije centralnih bank), s katero naši mladi ustavniki nameravajo eno nevarnost odpraviti z uveljavitvijo druge, v konsekvenci še veliko večje.
Ta prostodušnost, s katero bi nevarnost spornega poseganja v ustavo s strani poslancev odpravili tako, da bi nad z ustavo opredeljeno ustavodajno telo postavili nekaj ekspertov/modrecev, ki smejo in zmorejo presojati, kdaj in kako se ustava sme spremeniti, je namreč res … prostodušna. Andraž Teršek, eden od »mladih« ustavnikov, ki ga je razjezila predlagana ustavna novela, sicer omejuje pravico ustavnega sodišča do razveljavitve ustavnih amandmajev na pet situacij in tako na videz onemogoča ustavnemu sodišču, da bi povsem arbitrarno, pač glede na preference trenutne zasedbe sodišča, razveljavljalo te amandmaje, vendar je presoja, ali je nastopila katera od teh situacij (ki – poudarjam – niso definirane v ustavi, ampak jih je sproducirala ustavna teorija, točneje del te teorije), povsem v rokah devetih neizvoljenih pravnikov, ki s tem dobijo v roke moč odločanja, kakšna bo naša ustava. Zato je na mestu vprašanje: Ali res ne vidijo, na kakšno pot se podajajo? Ali pa vidijo in jim je prav to v interesu?
Pot, na katero se podajajo, je namreč nevarna. Ne gre le za to, da njihova prizadevanja vodijo v izvotljevanje demokracije, ampak tudi za to, da njihova prizadevanja vodijo v igre moči, v kateri bodo »sloni poteptali veliko trave«. Ko pravim, da morda ne vidijo, se sprašujem, ali se ti gospodje sploh zavedajo, da pravo ni vsemogočno. Da družbe skupaj držijo skupna moralna načela, ne pa ustava in zakoni, ki na teh načelih zgolj slonijo. Da nobena policija in nobena sodišča ne morejo ustaviti vsesplošne kraje, če bi le 20 odstotkov članov neke družbe ne sprejemalo kraje kot moralno zavržne? Da so prav ustave nastajale v igrah moči, mnogokrat nasilnih, in da je v teh igrah zmagalo ljudstvo in si s tem vzelo pravico, da te ustave oblikuje? Da bo vsak poskus omejitve te pravice privedel do novih iger moči z nepredvidljivimi posledicami? Da se ob tako temeljnih opredelitvah človeškega sožitja, kot jih opredeljujejo ustave, soočajo tako osnovni ideološki, politični in drugi pogledi, da v njih ne razsojajo argumenti, ampak moč?
V tej zgodbi zato ne gre za to, kdo ima prav, mladi ali stari ustavniki (kdo bi sploh lahko o tem razsodil!?). Gre za to, kdo ima moč, da v tej igri zmaga. Glede na to, koliko prostora za razvijanje svojih teorij dobivajo v medijih mladi ustavniki in kako so stari ustavniki tiho, se zdi, da je moč pri prvih. Ponovno lahko rečem, da glede na to, kam sodobni pes taco moli (namreč v prenos politične moči od ljudstva k neizvoljenim gremijem, nad katerimi je le modro nebo), to ni presenetljivo. Kot tudi ne to, da so in bodo odločitve teh gremijev, v katerih sedijo predstavniki establišmenta, zmeraj bolj v prid enemu odstotku kot devetindevetdesetim odstotkom.
Da so si naši mladi ustavniki s tem posegom dodobra utrli pot v ta establišment, pa je zgolj nepomembna epizoda na poti iz demokracije v oligarhijo.
