Nekateri bi ribe, drugi bi kmetijske subvencije. A tako ne more iti v nedogled

Notranjski regijski park (s Cerkniškim jezerom, Križno jamo in Rakovim Škocjanom) je na prelomnici.

Objavljeno
08. september 2017 17.50
Dragica Jaksetič
Dragica Jaksetič
»Stalno izboljševanje stanja v naravi, zmanjševanje človekovega vpliva na naravo in rast prihodka domačinov iz naslova premišljenega turizma. Če slediš vsem tem trem ciljem hkrati, ne moreš zgrešiti,« je osnovno geslo Matevža Podjeda pri vodenju Notranjskega regijskega parka.

Notranjski regijski park s tremi velikimi naravnimi vrednotami, Cerkniškim jezerom, Križno jamo in Rakovim Škocjanom, je na prelomnici. Iz dveh evropskih blagajn je pridobil 8,5 milijona evrov, namenjenih naravi. Direktor parka Matevž Podjed pravi, da je denar, ki je zdaj na voljo parku, zgodovinska priložnost sedanje generacije jezercev in strokovnjakov, da popravijo napake, ki so jih zagrešile prejšnje.

Park na severni strani Snežnika in Javornikov je natanko 1. septembra začel izvajati svoj projekt Life Stržen, vreden 3,8 milijona evrov, od katerih evropska komisija prispeva 2,8 milijona, država Slovenija 747.000 evrov, ostalo pa drugi financerji. Čez mesec dni pa bo verjetno že začel izvajati tudi projekt upravljanja »svojega« območja Natura 2000, za katerega je iz kohezijskega sklada pridobil 4,7 milijona evrov. Številni upravičenci, zavarovana območja, lahko računajo na denar iz tega vira, potem ko bodo oddali svoje projekte, izdelane v skladu z zahtevnimi merili. Notranjski park je ob na primer Parku Škocjanskih jam, kjer že izvajajo kohezijski projekt, med prvimi in je edini, ki bo izvajal kar dva projekta za precejšen denar.

Kolektiv Notranjskega parka s partnerji je pripravil očitno dobra projekta. In priprava teh je, kot opozarja Julijana Lebez Lozej iz ekipe Life ministrstva za okolje in prostor (MOP), zahtevno in dolgotrajno delo. Pri nas je največji interes za projekte o varstvu narave, manj s področja okolja in še vedno najmanj za blažitev podnebnih sprememb, do zdaj le vipavski. Tudi mala in srednja podjetja potenciala za reševanja okoljskih problemov še niso izkoristila, opozarja specialistka za okoljske projekte Life, Tatjana Orhini Valjavec. Za kar pa obstajajo tudi objektivni razlogi – poleg denarnega vložka predvsem pomanjkanje kadrov za ustrezno pripravo inovativnega, ponovljivega in prenosljivega projekta, s katerim mora biti odpravljen jasno opredeljen okoljski problem na jasno določen način. Takšna so pravila »igre«, katere izid pa ni naključen. Rezultat vloženega denarja oziroma projekta mora biti vnaprej znan, predviden, po izteku projekta pa dokazan, izmerjen.

Nekaj denarja za naravo je v programu razvoja podeželja, v tej finančni perspektivi tudi v programu Interreg in v kohezijskem skladu, edini sistemski in kontinuirani mehanizem financiranja varstva narave pa je program Life, letos star 25 let. Ta je do leta 2016 odobril financiranje 4300 projektov, od tega 42 iz naše države, za katere je evropska komisija prispevala 36,5 milijona evrov. Slovenija je tudi po zaslugi projekta Life, zmogljivosti ekipe MOP za izobraževanje, informiranje in svetovanje morebitnim prijaviteljem postala druga najbolj uspešna država v EU po številu uspešnih projektov na razpisu leta 2016. Letos jo namreč sreča izvedba še sedmih novih projektov Life oziroma kar polovica vseh lani prijavljenih. Slovenski projekti bodo tako pridobili 23 milijonov evrov, od teh 14,5 milijonov od evropske komisije.

Izzivi Notranjskega regijskega parka

Eden izmed zadnjih odobrenih je projekt notranjskega parka Life Stržen. Ideal upravljavca parka je, da bi stanje Cekniškega jezera s pomočjo predvidenih ukrepov, zdaj izdatno podprtih z evropskim denarjem, vrnili v stanje, ki bo karseda podobno stanju v času Valvasorja. Koliko mu bo to uspelo?

Odgovor bo jasen v petih in še kakšnem letu. Tako kažejo cerkniške izkušnje po enem prvih izvedenih projektov Life pri nas, Presihajoče Cerkniško jezero. Med letoma 2006 in 2009 je tedanji direktor notranjskega parka Tine Schein v meandre s stroji ponovno zavijugal kilometer umetno izravnanih strug Goriškega Brežička in Tresenca. S tem pilotnim projektom je dokazal, da upočasnitev toka vode pomeni več vode, več rib in vodnega rastlinja. Smreke, ki so se po regulaciji strug zasadile v Dujcah, pa so se morale umakniti. V nekaj letih so naravni procesi sanirali tudi posledice dela s težkimi stroji.

Na Cerkniškem jezeru redno opažajo dvesto vrst ptic, največ v Sloveniji. Foto: Igor Modic/Delo

Lani je bilo Cerkniško jezero zelo vodnato, letos je zelo suho. V zadnjih letih je jezero vsako leto drugačno. Tone Lovko, duša Cerkniškega jezera, pravi, da je v njegovih mladih letih jezero poniknilo enkrat v treh, štirih letih, zdaj pa v enem letu ponikne najmanj enkrat pozimi in dvakrat poleti. Splošno gledano, je Cerkniško jezero vse bolj polje in vse manj jezero.

Vzrok so podnebne spremembe, te pa potencirajo posledice oziroma škodo, ki so jo povzročili nekdanji kreatorji jezerskih razmer s posegi v Cerkniško jezero po letu 1844, ko so prvikrat zaminirali naravne pregrade pri Veliki in Mali Karlovici. »V zgodovini so se prebivalci CJ (razumljivo za takratni čas, ko so si hoteli olajšati življenje in nihče ni mislil na kosca ali vidro) odločili sistematično posegati v jezero oziroma v njegovo hidrologijo. Tega ne gre obsojati, toda nato je posege začela podpirati še oblast. Oba dejavnika, podnebne spremembe in stari grehi, 'ubijata' bistvo Cerkniškega jezera, to bistvo pa je presihanje,« pravi direktor parka Matevž Podjed.

Presihajoče Cerkniško jezero, katerega vode ob največjem vodostaju prelivajo 26 kvadratnih kilometrov, velja za svetovno posebnost, ki bo v okviru nominacije za klasični kras vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, a šele po izvedbi projektov bo jezero dejansko vredno te znamke.

»Mi nismo naravovarstveni fundamentalisti. Še kako se zavedamo razvoja storitev in produktov znotraj parka, toda pri tem moramo biti previdni. Ne moremo dovoliti, da se turizem razširi v vsak, najbolj občutljiv del parka. Danes žal tako na Cerkniškem jezeru, svetovnem čudu, vsak počne, kar se mu zahoče. Dajem vsakdanji primer: turistični avtobus lahko pripelje na sredo jezera in je ni institucije, ki bi mu to v praksi preprečevala. Park teh pooblastil nima! Imamo pa pet državnih institucij, ki naj bi se s tem ukvarjale, policijo, medobčinsko redarstvo, ribiški, okoljski in inšpektorat za naravo – vsak je za svoje pristojen in v bistvu nihče za nič. Zato se nam dogajajo kemisi in podobne katastrofe. Država, ki se je odločila, da bo strateško green in active, zelena in aktivna, je nesposobna braniti lastno strategijo,« pravi Podjed.

»Na Cerkniškem jezeru imamo zdaj nekaj tisoč komandantov, ki bi si jezero želeli 'kreirati' vsak po svoji meri. Človeški posegi so se začeli tako, da so nekateri rekli, 'mi bi bolj suho', drugi pa 'mi bi bolj mokro', in danes je enako. Nekateri bi ribe, drugi bi kmetijske subvencije. A tako ne more iti v nedogled. Jezero moramo vrniti v nekdanje stanje in končati s posegi vanj,« napoveduje direktor.

Ta Evropa, ki pogosto igra kot razglašen orkester, pa zna biti tudi razumna in modra, ocenjuje. »Vsaj kar se tiče narave, je razvila mehanizme za upravljanje zavarovanih območij oziroma živalskih in rastlinskih vrst, ki jih je sama zavarovala, in za to da tudi denar. In mi, ne samo mi v Cerknici, temveč vsi sodelujoči v projektih imamo zdaj pomemben razlog in srečo, da bomo v naslednjih štirih, petih letih porabili več kot osem milijonov evrov. Pravilo evropskih projektov je, da se ga pripravlja po načelu bottom up, od spodaj navzgor. Projektna zamisel se mora pojaviti na terenu, kjer obstaja problem. Zelo je tudi pomembno, da nas je ta 'Evropa' s svojimi mehanizmi že med pripravo projektov prisilila, in tako bo tudi med izvedbo, da bomo nosilci različnih interesov hočeš nočeš morali sedeti za isto mizo, se dostojno pogovarjati in vse konflikte na jezeru rešiti v imenu varstva narave in premišljenega razvoja.«

Infrastruktura v korist ohranjanja narave

Eden od ključnih ukrepov projekta Life Stržen bo renaturacija strug potokov, ki so jih izravnali med letoma 1844 in 1958. »V času teh posegov je bilo v tako rekoč kanale za hitro odtekanje vode izravnanih 14 kilometrov strug, ki so prej meandrirale. Regulirane so bile vse struge, njihovo dolžino pa so zmanjšali za trikrat: Stržen, Goriški Brežiček, Lipsenjščico, Tresenc, Žerovniščico ... Zato se je v jezeru zadrževalo manj vode, to pa pomeni tudi manj življenja, manjšo samočistilno sposobnost in podobno,« razlaga Podjed.

V parku se zavedajo, da bodo veliki stroji v jezeru pustili posledice. Posledice so pustili tudi stroji renaturacije leta 2009, a tiste rane je narava že zacelila. »Tista renaturacija je bila evropski referenčni primer, ki so si ga na pobudo Inštituta za vode ogledali predstavniki Europe Center for River restoration, ECRR, lani pa so nas obiskali Poljaki, ki se soočajo z enakim izzivom. Evropa renaturacijam vodnih teles daje izjemen pomen, so ena prednostnih zahtev naravovarstva, saj mokrišča izginjajo. Bili bi res notranjsko butalski, če tokratne priložnosti za to ne bi izkoristili,« pojasnjuje Podjed.

»Mi nismo naravovarstveni fundamentalisti. Še kako se zavedamo razvoja storitev in produktov znotraj parka, toda pri tem moramo biti previdni. Ne moremo dovoliti, da se turizem razširi v vsak, najbolj občutljiv del parka,« pravi Matevž Podjed. Foto: Mavric Pivk/Delo

Daljše zadrževanje vode v jezeru bo pozitivno vplivalo na ugodno stanje tridesetih vrst Natura 2000 in habitatnih tipov v parku. Poleg tega bo končno vzpostavljen tudi habitat za ohranitev avtohtonih vrst rib, čeprav nobena od rib v jezeru ni vrsta Natura 2000: ščuka, linj ali po domače šlajn, klen, menek in kapelj. Brez predvidenih ukrepov za te vrste dolgoročnega preživetja ni, je prepričan Podjed.

V okviru projektov in s pomočjo proračuna občine Cerknica bodo na obstoječem parkirišču postavili dostojno vstopno točko. »To bo močan interpretacijski center notranjskega parka, kjer se bosta srečevala povpraševanje in ponudba. Obiskovalec bo dobil osnovne informacije, ne pa vseh zgodb. Te bo treba poiskati na interpretacijskih poteh, speljanih tam, kjer je stroka ocenila, da ne bodo nikomur škodovale, ničesar uničile. Na njih bo vsaj deset interpretacijskih točk, med seboj povezanih v zgodbo o kompleksnih naravnih procesih. Na teh poteh je predvidenih še pet ornitoloških opazovalnic, saj na Cerkniškem jezeru redno opažamo dvesto vrst ptic, največ v Sloveniji, uredili pa bomo tudi čolnarjenje na manjšem delu jezera, ponavljam, tam, kjer je stroka ocenila, da ni nevarnosti poslabšanja stanja vrst. Cerkniško jezero je divjina in tako mora ostati. To je absolutna prioriteta.«

Program Life, v tem obdobju tudi kohezijski sklad in program Interreg namenjajo denar prvenstveno ukrepom za ohranjanje ugodnega stanja vrst in izboljšanje stanja. Mogoče je graditi le manjšo infrastrukturo za interpretacijo in usmerjanje obiska izven najbolj občutljivih območij, denar je na voljo še za opremo, sodobne interpretacijske tehnologije in podobno – in nič za nove zidove. Pri teh bo notranjskemu parku na pomoč priskočila občina s proračunskim denarjem. In Matevž Podjed poudari, da je infrastruktura najprej namenjena domačinom, šele na drugem mestu so turisti.

Biti prerok na domačem dvorišču

»V parku smo konec leta 2014 sami sebi napisali strategijo varstva narave po eni strani, po drugi pa razvoja zavarovanega območja. Na začetku nismo imeli veliko sogovornikov, sploh ne v lokalnem okolju, zdaj pa smo tik pred tem, da začnemo vse, kar smo si zamislili, uresničevati in da s to zgodovinsko priložnostjo Cerkniškemu jezeru povrnemo slavo iz časov Valvasorjeve Slave. Renaturacija Cerkniškega jezera v tesnem sodelovanju s stroko je dolžnost naše generacije, zato ker je zdaj na voljo denar. In sodelovati moramo vsi skupaj, ne sodelovati nimajo pravice ne politika, ne vaške starešine, ne vaški vrači.

V lokalnem okolju obstaja še vedno veliko nerazumevanja, čudenja, le kaj se to gremo. Notranjski park je lastnik 330 hektarov jezerskih površin, še približno 2500 jih je v zasebni lasti. Menimo, da je treba stroki prepustiti oceno, kaj storiti, da bo za jezero najbolje. Notranjski park ima za načrtovane ukrepe pridobljena vsa nujna soglasja, tudi lastniška. Projekta je pod drobnogledom pregledal strokovni svet, ki ga sestavljajo strokovnjaki z različnih področij. Oba sta premišljena in onkraj ljudskega prepričanja, da bo narava poskrbela sama zase. Ne bo. Oziroma bo – tako da bomo mi, ljudje, potegnili krajšo. Razumemo potrebo in absolutno smo za soupravljanje vseh deležnikov na Cerkniškem jezeru, a glavno besedo mora imeti stroka, mi pa smo na vsakem koraku pripravljeni odgovarjati na vprašanja ljudi.

Presihajoče Cerkniško jezero, katerega vode ob največjem vodostoju prelivajo 26 kvadratnih kilometrov, velja za svetovno posebnost, ki bo v okviru nominacije za klasični kras vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, a šele po izvedbi projektov bo jezero dejansko vredno te znamke. Foto: Mavric Pivk/Delo

Določili bomo, katere turistične dejavnosti so zaželene in jih bomo podpirali in kje je rob divjine notranjskega parka, čez katerega ne moremo iti, ker je stroka tako rekla. Razvijali bomo storitve, ki bodo to 'divjino' kvečjemu še povečevale oziroma bodo zmanjševale človekov vpliv. Prepričan sem, da so ti evropski projekti ohranjanja narave in razvoj znotraj parka osnova za to, da se Notranjska osvobodi večstoletne odvisnosti od rodovitne zemlje, uspeha delavskih sindikatov in trdnosti oklepa rok v molitvah za milost vsemogočnega. To je premalo. Moramo naprej z znanjem, infrastrukturo, samozavestjo in storitvami, ki temeljijo na naravni in kulturni dediščini,« razlaga Matevž Podjed.

V projektih je predvidenih osemdeset izobraževalnih, kulturnih, turističnih dogodkov za domačine in obiskovalce. Izobraževali bodo v kulturi vedénja, trajnostnem razvoju, turističnem vodenju. »Prebivalcem območja parka želimo pomagati pri razvoju storitev in izdelkov z znamko zavarovanega območja, saj hočemo, da bodo od tega območja tudi sami kaj pridobili. Do zdaj v tej državi le govorimo, naj bi ljudje v zavarovanih območjih imeli prednost, toda ali jo res imajo? Mi jih lahko kdo našteje? V ljudeh hočemo vzbuditi interes in vzpostaviti sistem, da narava parka kot institucije ne bo potrebovala, temveč bodo ljudje sami poskrbeli za ohranjanje narave, ker jim bo ohranjena narava prinašala denar. Vem, naiven sem, ampak za ideale se bori. Ne pa, da danes na primer ti isti ljudje vozijo gradbene odpadke v požiralnike.«

Zavarovana območja Križne jame, Rakovega Škocjana in Slivnice na leto obišče med 40 in 50 tisoč ljudi. Občina, država in notranjski park so v Rakov Škocjan vložili vsaj 250.000 evrov. Pa se ljudje tam vozijo, kjer njim ustreza. »Nič več,« razlaga direktor, »treba bo vozilo pustiti na parkirišču, sesti na kolo, lojtrnik ... in za to tudi plačati. Breme vzdrževanja infrastrukture in življenja v zavarovanem območju si je treba porazdeliti, vsakdo bo moral kaj prispevati.«

Po drugi strani številni naši partnerji, vrsta ustanov, društev in posameznikov v delu notranjskega parka vidi pozitivno zgodbo, največjo uslugo jezeru in nam samim. Finančno jih podpirajo štiri močna domača podjetja: EBM Papst Slovenija, Alpod Podskrajnik, Elgoline Podskrajnik in DS Smith.

»Pridobili smo več kot osem milijonov evrov, ki bodo porabljeni v notranjski regiji, v času projektov bo zaposlenih 30 ljudi, večinoma višje izobraženih. Je tu še kak delodajalec, ki lahko zadrži toliko izobražene mladine?« sprašuje Podjed in vidi še dlje. Po uspešni renaturaciji potokov, ki napajajo jezero, bodo nastale razmere za to, da bi lahko odstranili tudi umetno zgrajene jezove, vse ovire naravnemu »delovanju« jezera. »Jezero bo pač takšno kot nekoč, kot ga je ustvarila narava ali pa bog, če želite,« pravi direktor notranjskega parka.