Tiskane izdaje
Sedmega decembra 1972 so astronavti Apolla 17 med potjo na Luno posneli eno najlepših fotografij našega planeta. Modro kroglo, ki visi v hladni noči vesolja. Na njej lahko jasno vidimo Afriko, h kateri se stiska zeleni Madagaskar, puščave Arabskega polotoka, ledene planjave Antarktike in bele kodre oblakov nad Atlantskim in Indijskim oceanom. To sicer ni bila prva fotografija Zemlje, ugledane iz vesolja; že leta 1968 so prvi trije astronavti, ki jih je Apollo 8 ponesel v Lunino orbito, videli Zemljo, ko je vzhajala v črnini vesolja nad sivim horizontom Lune.
In še prej, leta 1961, se je pogumni plavolasi Gagarin nagnil skozi majhno lino Vostoka 1 in človeštvu skorajda zenovsko sporočil: »Nebo je črno, zemlja je modra.« Šele ko je človek zagledal svoj dom iz neskončnosti vesolja, ga je videl v vsej lepoti, enako kot Odisej, ki je šel na pot v neznane svetove samo zato, da bi lahko v daljavi zagledal svoj dom.
Ampak od teh prvih potovanj, pogledov in fotografij se je marsikaj spremenilo. Prvič v zgodovini človeštva je jasno, da se ta planet, ki je naš edini dom, spreminja. Da smo ga postarali, ga utrudili, mu posivili lase in mu izdolbli gube izčrpanosti. Prejšnjim civilizacijam se je Zemlja zdela neskončno velika, oceani so se razlivali v neznane svetove kot mlečna cesta, vsak narod je bil svojevrsten ep značilnosti, ki so se prenašale iz roda v rod, divje živali so s svojo lepoto in življenjskimi cikli obvladovale in ohranjale ravnovesje pokrajin. Danes je Zemlja vedno manjša, globalizacija je poskrbela za to, da so vsa mesta in narodi skorajda enaki, in kapitalizem je zravnal možganske vijuge upanja, živalske vrste za vedno izginjajo. Novinar in urednik Financial Timesa je že pred časom izračunal, da če bi vse zemljane postavili na tehtnico, bi ta pokazala 300 milijonov ton, rejne živali, ki živijo kratko in kruto življenje, bi dosegle rekordnih 700 milijonov ton, vse divje živali, ki so nekoč kraljevale na planetu, pa bi dosegle zgolj žalostnih 100 milijonov ton.
V Bonnu se je prejšnji teden začela podnebna konferenca, ki bo trajala vse do 17. novembra. Dve leti po sprejetju pariškega sporazuma bodo na njej politiki, ekologi, podjetniki in znanstveniki govorili, kako upočasniti naraščanje temperatur zaradi industrijskega onesnaževanja oziroma kako omejiti toplogredne pline. Pogovarjali se bodo torej o skorajda biblični temi – kako rešiti svet.
Svetovna meteorološka organizacija je pred konferenco objavila, da je letošnje leto eno najtoplejših doslej. Znanstveniki opozarjajo tudi, da se bo globalna temperatura, če človeštvo ne bo ukrepalo, lahko zvišala celo za apokaliptične tri stopinje Celzija in več. Povedali so, da so bile lani povprečne koncentracije ogljikovega dioksida 403,3 delca na milijon, kar je najvišja raven v 800.000 letih.
Podnebne spremembe so realnost. Ali je človeštvo politično, ekonomsko, psihološko in moralno sploh sposobno vsaj upočasniti neustavljivo? Ljudje si lažje predstavljamo globalno ekološko katastrofo, ki bo počasi uničevala življenje prihodnjih generacij, kot to, da bi v sedanjosti kaj spremenili. Kdaj smo se tako zelo prilagodili slabi prihodnosti?
Starši se v razvitem svetu trudijo, da bi otrokom ponudili vse najboljše, najslajše, smetano vseh stvari, le tega se zelo težko zavedajo, da bodo njihovi potomci, ki so zdaj zanimivi najstniki, najbrž čez nekaj desetletij živeli v povsem drugačnem in veliko bolj krutem svetu, v katerem bodo uničujoči orkani del vremenske napovedi, mesta ob obalah bodo pod vodo, stopljeni ledeniki le onesnaženo morje in podnebni begunci, ki se bodo v milijonih stekali v varna zavetja starega kontinenta, ker bo puščava nagrizla njihov življenjski prostor, zgolj stvarnost.
O podnebnih spremembah še vedno razmišljamo, kot da gre za abstrakten pojem, nekaj, kar je zelo oddaljeno od realnosti. A vseeno se zdi, da so vendarle razdelile svet na dobre, umazane in zle. Ameriški predsednik Trump je oznanil, da bo njegova država, ki je druga največja onesnaževalka, odstopila od sporazuma, ki je bil sklenjen v Parizu. Prav tako je obljubil, da bo znova pognal umazano industrijo, da bodo le njegovi prijatelji spet lahko z njo služili milijone; zaradi vsega tega je v Bonn poslal delegacijo, ki je ne bo toliko zanimalo zdravje planeta, ampak le interesi ZDA. A Ameriko bodo na konferenci predstavljali pametnejši – guvernerji in župani mest, ki nasprotujejo Trumpovi umazani ideologiji. Tudi naši politiki niso nič boljši od Trumpa, umazane industrije je vedno več, ministrica za okolje pa ob ekološki katastrofi izjavi, da »zna narava vse sanirati sama«. Najbrž na konferenci naša uradna politika nima kaj dosti povedati.
In če smo že začeli, še končajmo z modrostjo planeta. Drugi del BBC-jeve televizijske serije Modri planet o svetu divjih živali, ki jo je ustvaril legendarni David Attenborough, je letošnja najbolj gledana televizijska oddaja v Britaniji, prehitela je vse x-factorje, zvezde, ki plešejo, in big brotherje. Gledalci se še vedno ne morejo nagledati divjih lepot Zemlje.
