Nekoč prisilni kolektivizem, zdaj samo jaz, jaz in še enkrat jaz

So Slovenci res delovni, pridni in pošteni? Mednarodne statistike teh lastnosti ne merijo. Zaznavajo pa nadpovprečno veliko samomorov, veliko porabo alkohola in nagnjenost k zasvojenosti.
Objavljeno
28. november 2014 18.12
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Kaj že počne najin današnji sogovornik, je vprašal fotograf, ko sva usklajevala termin za pogovor. Počasi že težko loči vse te psihološke poklice, se je pošalil, saj zadnja leta ne fotografira več samo psihologov in psihiatrov, ampak vse več različnih psiholoških alternativcev in drugih strokovnjakov za tegobe človeške duše. Zato se mora vedno dvakrat prepričati, kakšen naziv naj napiše pod fotografijami.

S pripombo se je nevede dotaknil problema, s katerim se veliko ukvarja prav profesor psihologije, psihoterapevt, skupinski analitik in specialist klinične psihologije Peter Praper, s katerim sva se srečala na sedežu ljubljanskega inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo IKPP.

Praper velja za enega izmed začetnikov psihoterapije pri nas, a se je v preteklosti večkrat izpostavil kot odločen kritik neurejenih razmer na tem področju. Prepričan je, da vse več ljudi potrebuje pomoč psihoterapevta. Vendar po več kot štiridesetih letih še vedno ni jasno, kdo naj opravlja to dejavnost, saj psihoterapija pri nas nima statusa poklica. Ta problem je stroka poskusila rešiti z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, a usklajeni dokumenti že več kot štiri leta počivajo v predalih zdravstvenega ministrstva.

Takšno stanje ni škodljivo samo za posamezne paciente, ki ostanejo brez ustrezne terapije ali so prepuščeni terapevtom brez ustrezne izobrazbe, je prepričan Praper. S psihoterapijo bi morali biti seznanjeni tudi politiki, menedžerji, učitelji, zdravniki, športni trenerji in starši, saj bi jim poznavanje terapevtskega procesa pomagalo graditi zrele odnose med avtonomnimi posamezniki. Prav nezreli odnosi pa so ena največjih tegob sodobne slovenske družbe.

Ob omembi psihoterapije še vedno najprej pomislimo na bradatega psihoanalitika Sigmunda Freuda, udoben fotelj, cigaro in razkrivanje spolnih fantazij, ki divjajo po neukročeni podzavesti. Ali takšna podoba ustrezno opiše vaše delo?

Pravzaprav ne (nasmešek). Freudova psihoanaliza je le eno izmed številnih področij, ki jih mora poznati psihoterapevt. Zelo pomembno je dobro poznavanje klinične psihologije in psihiatrije pa tudi drugih znanstvenih področij, ki proučujejo delovanje človeka in človeških družb: humanistike, biologije, fiziologije in nevroznanosti. Prav nevrologija in kognitivne znanosti so največja novost na našem področju, saj danes vemo, da s procesom psihoterapije v možganih sprožimo fiziološke spremembe in ustvarjamo nove povezave, ki se pri posamezniku niso pravilno vzpostavile.

Povezave?

Že prej smo vedeli, da ima okolje zelo pomembno vlogo v našem čustvenem, intelektualnem in družbenem razvoju. Razvojni psihologi so že prej znali povedati, kako se obnaša otrok v določeni starosti in kakšne so posledice družinskih razmer. Vendar znamo šele zdaj zares pogledati v možgane in analizirati fiziološke posledice duševnih bolezni, travme, šoka ali zlorabe.

Imajo travmatizirani ljudje drugačen možganski zemljevid?

Tako kažejo raziskave. Če sledimo povezavam med možganskimi središči, lahko vidimo, kako se odzovemo na nevarnost, kaj nas razburi in kateri dražljaji sprožijo negativne odzive. Pri ljudeh, ki so se razvijali v čustveno stabilnem in varnem okolju, gredo dražljaji najprej v možganska središča, kjer so shranjeni spomini, od tam pa v prednji reženj, s katerim lahko miselno vplivamo na čustvovanje. Če se takšne naprednejše družbene povezave v prvih letih ne vzpostavijo, lahko človeku ostanejo samo najbolj primitivni nagonski odzivi: boj ali beg. S takšnimi odzivi pa ne bo znal preživeti v kompleksnih človeških družbah, kjer je pomembno predvsem sodelovanje. Zelo podoben učinek ima tudi permisivna vzgoja, kjer otrok sicer odrašča v blaginji in ljubečem družinskem okolju, a se ne more razviti v zrelega individualiziranega posameznika, ker ostane ujet na stopnji nesocializiranega otroškega ega.

Kakšen je zrel in individualiziran posameznik?

Če imate priložnost opazovati prva otroška leta, potem vidite, da se približno pri drugem letu starosti razvije občutek za lastnino. Dveletnik hoče imeti vse, kar zagleda. Ko je star tri leta, hoče vse tudi obdržati. Triletniki glasno zahtevajo in še glasneje protestirajo, če jim česa ne damo ali če morajo kaj deliti z drugimi. Če mu takrat starši popuščajo in vedno ustrežejo, bo pozneje zelo težko razvil občutek za vzajemnost. Če pa mu pomagajo preseči to razvojno stopnjo, bo že v četrtem letu začel deliti in si izmenjevati stvari, kar je ključna sposobnost za sožitje med ljudmi. Zato na začetku skupinske terapije zelo rad povem staro judovsko šalo, ki pojasnjuje razliko med nebesi in peklom.

V peklu ljudje verjetno ne sodelujejo?

Poznate zgodbo?

Ne, samo ugibam.

Rabin je vprašal Boga, ali nebesa in pekel res obstajata. Seveda obstajata, mu je odvrnil Bog. Najprej ga je peljal v veliko sobo, kjer je v krogu sedela skupina ljudi. Na mizi je bil velik kotel z juho, prebivalci sobe pa so imeli v rokah dolge žlice. Z njimi so lahko zajeli hrano, a si jo niso mogli nesti v usta. S temi žlicami so se zapletali, si nagajali, se tepli in polivali juho, da so ostajali lačni. Vidiš, je dejal Bog rabinu: to je pekel. Nato ga je peljal v drugo sobo, kjer so ljudje prav tako sedeli za okroglo mizo in so imeli v rokah velike žlice. A se z njimi niso pretepali, ampak so zajemali juho iz lonca in hranili drug drugega.

To so pa nebesa, je verjetno rekel Bog?

Res je (nasmešek). Enaka juha, enake žlice, le ljudje so drugačni. Individualizirani ljudje.

Je mogoče s psihoterapijo pomagati posameznikom, ki ne znajo sodelovati z drugimi?

Nekaterim ljudem, zlasti psihiatričnim bolnikom, s psihoterapijo ni mogoče prav dosti pomagati, saj zaradi bolezni ali poškodbe nimajo ustreznih možganskih kapacitet in ne morejo vzpostaviti novih povezav. Pri večini pa s terapijo ustvarimo zaupen in čustveno varen odnos, ki ga prej niso poznali. V takšnem odnosu začnejo nastajati nove možganske povezave, ki posameznika pripravijo na življenje v družbi. To ni samo teorija, saj naše izkušnje potrjujejo, da so lahko individualne in skupinske psihoterapije zelo uspešne. Številni udeleženci doživijo razcvet v poslovnem življenju, saj so se naučili tvorno vzpostavljati odnose, poslušati drug drugega in spoštovati tuja mnenja.

Se je poslušanja res treba naučiti?

Presenetilo bi vas, koliko ljudi se tega ni naučilo po naravni poti. V naših terapevtskih skupinah se skoraj vedno srečamo z enakim problemom: na eni strani imate glasne udeležence, ki poslušajo le sami sebe, na drugi pa tiho večino, ki ves čas molči in si misli svoje. Takšno razmerje je v Sloveniji skoraj pravilo, zato se moramo terapevti zelo potruditi, preden skupino pripravimo na sodelovanje – naj bo to skupina menedžerjev, pacienti v skupini ali družinski člani na družinski terapiji.

Prepričanje, da Slovenci ne znajo sodelovati, torej ni samo stereotip?

Tuji kolegi se pogosto pritožijo, da smo Slovenci pretirani individualisti, da smo psevdosamostojni in ne znamo delati v skupini. Verjetno imajo prav, a jih vedno mirim, da morajo z nami malo potrpeti, saj smo preživeli več desetletij prisilnega kolektivizma, zato se kot posamezniki in državljani nismo mogli individualizirati. Zdaj je nihalo zanihalo v drugo skrajnost in prisilni kolektivizem se je prevesil v skoraj patološki narcisizem, kjer sem pomemben samo jaz, jaz in še enkrat jaz.

Je mogoče značajske lastnosti posameznika ali izkušnje terapevtske skupine posploševati na širšo družbo ali celo nacijo, kar radi počnejo medijski slovencologi?

Takšna posploševanja so zelo problematična, če iz osebnih anekdot ali posameznih patologij izpeljujemo družbene diagnoze. Vendar lahko določena patologija včasih postane značilnost večjega dela populacije in prerase v socialno patologijo. Ni mogoče spregledati, da smo Slovenci na vrhu lestvice samomorilnosti, že odkar spremljamo to statistiko. Prav tako vemo, da Slovenci pretirano uživamo alkohol in smo poudarjeno odvisniški ali pa to obrnemo v kontraodvisnost. Zelo pogoste lastnosti so trma, kljubovalnost in težave s samopodobo. Zato veliko Slovencev nenehno niha med občutkoma večvrednosti in manjvrednosti. Na eni strani kompleks zaradi majhnosti, na drugi prepričanje, da smo nekaj posebnega.

Kateri dejavniki spodbujajo socialne patologije, kot sta samomorilnost in alkohol?

Čisto premalo se zavedamo, kako globoke travme sta v ljudeh in celo narodih pustili obe svetovni vojni. Ko govorimo o dogajanju v zadnji svetovni vojni, večinoma govorimo le o civilnih žrtvah in holokavstu nad Judi, ne povemo pa, da so bili travmatizirani vsi, ki so jo preživeli. Skoraj v vsaki slovenski družini obstaja vez s temi dogodki – z vojnimi in povojnimi poboji, pomanjkanjem, strahom pred okupatorjem ali žalostjo zaradi izgube bližnjega. S temi travmami v Evropi nismo opravili ali jih poskušamo celo zanikati. Politiki sicer upajo, da jih je mogoče preseči s povezovanjem in poudarjanjem skupne evropske ideje, vendar psihologi vemo, da ni tako preprosto.

Zakaj? Ali ni spomin na vojno za večino Evropejcev že zelo oddaljen?

Če ste bili travmatizirani, boste travme skoraj zagotovo prenesli na vaše otroke. Tega ne boste počeli zavestno, ampak bo v vašem obnašanju vedno navzoč strah, zamera ali tesnoba zaradi vašega trpljenja. Ti psihološki vzorci se prenašajo med generacijami in so še danes navzoči v velikem delu populacije, ker jih nismo prekinili in spremenili. Drugi velik problem sodobne Evrope pa je kriza identitete. V Veliki Britaniji in Nemčiji se tretja generacija priseljencev – Indijcev, Pakistancev ali Turkov – zateka v vse hujši verski fundamentalizem, ker v novem okolju niso izoblikovali trdne identitete in čutijo, da ne pripadajo ne matični ne gostiteljski kulturi. Slovenska kriza identitete je nekoliko drugačna, saj se v njej zaradi obdobij nasilnega potujčevanja prepletata nacionalnost in družbeni razred, ki sta bila v zgodovini zelo tesno povezana.

Kako?

Identiteta Slovenca je bila dolgo vezana na kmečki stan. Slovenci so bili kmetje in slovenščino so večinoma govorili samo na vasi. Kdor se je hotel povzpeti po družbeni lestvici, se je moral odreči kmetstvu in s tem slovenstvu, a kljub temu ni postal enakopraven avstrijskemu, nemškemu, italijanskemu in madžarskemu meščanu. Po drugi svetovni vojni so se razmere nekoliko spremenile, saj nacionalne identitete ni več določal odnos do tuje kulture – razen na avstrijskem Koroškem, kjer je stare delitve znova poglobil pokojni deželni vodja Jörg Haider. Močna kmetska tradicija pa je ostala, saj so imeli še moji stari starši čisto fevdalne vrednote, ki jih ni bilo mogoče zlahka nadomestiti s proletarskimi. Ko so odrasle prve generacije s proletarskimi vrednotami, pa se je Slovenija po spletu zgodovinskih okoliščin osamosvojila, kar je njene prebivalce vrglo v nov identitetni vrtinec. Oziroma … Ni se osamosvojila, ampak je postala neodvisna, kar je pomembna razlika.

Neodvisna, ne pa tudi samostojna?

Za psihoterapevta sta neodvisnost in samostojnost zelo različna pojma. Ko posameznik odrašča, ga začenja vse bolj motiti odvisnost od staršev, zato se jim začne v adolescenci upirati in zahtevati neodvisnost, čeprav še ni dovolj zrel za samostojnost. Za najstnike je značilno, da se upirajo zaradi upora, in ne zato, ker bi vedeli, kaj hočejo. Zgodba o slovenski osamosvojitvi je bila precej podobna. V neodvisnost nas je gnal trmast upor proti odvisnosti od Beograda. Ko smo začutili samostojnost, pa smo takoj iskali zavetje v Bruslju, saj smo se ustrašili samostojnosti in vseh odgovornosti, ki jih prinaša. Enak vzorec lahko prepoznamo tudi na slovenskih volitvah in protestih. Upiramo se starim obrazom in volimo novince samo zato, ker niso stari – ne glede na to, kakšna je njihova politika.

Je tudi za sedanjo politično krizo v Sloveniji kriva kriza identitete?

Dober popotnik ste lahko šele takrat, ko zelo dobro veste, kje ste doma. O večkulturnosti lahko razmišljate le, če imate izgrajeno trdno nacionalno in kulturno identiteto. V podjetju, vladi, športni ekipi ali družini ste uspešni samo takrat, ko prepoznate svojo družbeno vlogo in razumete, kako jo igrati skupaj z drugimi. Če trdne identitete nimate, ste izgubljeni, prestrašeni in se čutite ogrožene, kar je najbolj zanesljiva pot v ekstremizem in razdor. Poleg tega se osebe brez trdne identitete rade zapletajo v nezdrave odnose, kjer njihovo samopodobo določa nasprotovanje drugemu partnerju. V takšnem odnosu sta, denimo, alkoholik in njegova zagrizeno abstinenčna soproga, podoben patološki vzorec pa lahko opazujemo tudi v slovenski politiki. Vlada in opozicija se trpinčita v patološkem soodvisnem odnosu, namesto da bi se kljub ideološkim razlikam naučili sodelovati. Ni čudno, da se državljani vse bolj izogibajo vseh oblik javnega delovanja in se umikajo v zasebnost ali na internet.

Vzemiva, da je slovenski narod oseba, ki se vam je napovedala na psihoterapijo. Za kakšno terapijo bi se odločili?

To je pa zahteven miselni poskus (smeh). Najprej bi se prepričal, da ta slovenski narod ni enak pacient kot gospod, ki se mi je pred časom napovedal na terapijo. Na prvem srečanju mi je povedal, da je že dvajset let na terapiji in je doslej zamenjal dvanajst terapevtov. Takoj mi je bilo jasno, da v resnici ne išče pravega terapevtskega odnosa, v katerem bi razrešil svoje težave, ampak je postala njegova terapevtska promiskuiteta že oblika odvisnosti. Z mojim pomislekom se je strinjal in mi zatrdil, da potrebuje natanko takšno terapijo. A sem kljub temu vztrajal, da ga ne morem sprejeti, čeprav je bil pripravljen dobro plačati za najina srečanja. Takšna terapija je nesmiselna in tudi neetična, saj bi jo sprejel samo zaradi denarja. Seveda je takoj poiskal drugega terapevta in slutim, da bi namišljeni slovenski narod ravnal podobno (nasmešek).

Terapevtov, ki so pripravljeni sprejeti takšne paciente, verjetno ne manjka?

S tem vprašanjem ste dregnili v zelo perečo problematiko. V Sloveniji psihoterapevti nimamo verificiranega poklica, nimamo svoje zbornice niti sistema licenc. Psihiatri in klinični psihologi pogosto opravljajo tudi poklic psihoterapevta, čeprav vsi nimajo ustrezne izobrazbe in se ne udeležujejo supervizije, ki bi morala biti obvezna za vsakega psihoterapevta. Številne šole ponujajo različna psihoterapevtska izobraževanja, ki niso priznana v stroki, tudi če so njihovi programi uradno potrjeni. Za psihoterapevta se lahko predstavlja vsak, ki je opravil krajši tečaj nekega terapevtskega pristopa. Zdravstvena zavarovalnica priznava psihoterapevtsko delo samo psihiatrom in kliničnim psihologom, samostojne koncesije za psihoterapevtsko dejavnost pa ni mogoče pridobiti.

Ali niso vaši kolegi že pred več kot desetimi leti opozarjali na enak problem? Zakaj razmere še vedno niso urejene?

Verjetno zato, ker nedorečenost psihoterapevtskega poklica marsikomu ustreza. Omenjeni nered smo poskušali pred dobrimi štirimi leti rešiti z zakonom o psihoterapevtski dejavnosti, a je ostal v predalih zdravstvenega ministrstva, čeprav je bil strokovno že usklajen. Takšno stanje je zelo škodljivo, saj številni posamezniki niso deležni ustrezne terapevtske pomoči, hkrati pa je psihoterapevtska stroka zelo slabo pripravljena na vdor psevdoznanstvenih in ezoteričnih pristopov, ki so vse bolj razširjeni tudi pri nas.

Zakaj je to slabo?

Pri ameriškem združenju psihologov APA so z raziskavami preverili učinke številnih alternativnih, ezoteričnih in drugih neuradnih terapij. Ugotovili so, da imajo ti pristopi lahko nekatere pozitivne učinke, čeprav delujejo samo po načelu placeba in sugestije. Vendar je uspeh takšne terapije zelo odvisen od resnosti težav, ki jo ima pacient. Včasih je za boljše počutje res dovolj že pozornost in nekaj prijaznosti, večinoma pa takšna nestrokovna pomoč le prikrije resnejše težave, ki silovito izbruhnejo pozneje. To je podobno, kot bi hud zobobol zdravili s prepričanjem, da je bolečina samo utvara, dokler ne bi bil zob že tako poškodovan, da bi ga morali izruvati.

Ali ni terapevt dolžan opozoriti pacienta, da mora v takšnem primeru poiskati pomoč uradnega psihologa, psihiatra ali psihoterapevta? Homeopati, kiropraktiki in drugi zdravilci so ponekod že sprejeli takšne zaveze in strankam povedo, kdaj morajo k zdravniku.

Medicina je na tem področju kar nekaj korakov pred nami. Poznamo kar nekaj dobrih praks, kjer so zdravniki in zdravilci jasno razmejili medicino od zdravilstva ter ustanovili mednarodna združenja holistične medicine, ki zdravilstva ne izključuje iz procesa zdravljenja. Vendar je o holistični medicini mogoče razmišljati šele tedaj, ko imajo zdravniki zgrajeno močno poklicno identiteto in se zaradi alternativnih pristopov ne čutijo ogrožene. Podobno velja za psihoterapevte. O holistični, alternativni ali integrativni psihoterapiji se bomo lahko zares pogovarjali šele takrat, ko bo jasno opredeljena naša poklicna pot – od izobrazbe do specializacij, certifikatov in licenc. Takrat bomo tudi od neprofesionalnih (psiho)terapevtov laže zahtevali, naj svoje pristope utemeljijo na znanstveni metodi.

Kaj pa, če bodo trdili, da ne verjamejo v znanost? To je še vedno zelo pogost argument alternativnih zdravilcev.

Pred kratkim sem se z znancem zapletel v zelo živahno debato. Pogovarjala sva se o nekem medicinskem vprašanju in v nekem trenutku je izjavil, da on pravzaprav sploh ne verjame v znanost in njene metode. Odvrnil sem mu, da pri znanosti ne gre za vero, saj znanost ni religija. Bistvo znanosti je dvom, nenehno preverjanje hipotez in zavračanje dogmatičnega razmišljanja. Znanstvenik mora biti pripravljen sprejeti možnost, da sedanje znanstvene resnice morda že čez nekaj let ne bodo več držale, za vernika pa je takšna misel nemogoča. Z razlikami med religijo in znanostjo se ukvarjam v dveh knjigah Skupinska terapija od mitologije do teorije in Skupinska psihoterapija od teorije do znanosti. Pokazati želim, zakaj znanosti ne moremo postaviti na oltar religije ali jo nadomestiti, saj prehitro pozabimo, da je človek v svojem bistvu precej primitivno bitje, ki mora vložiti veliko truda, da preseže svojo biološko naravo in ozavesti mite, po katerih živi. Tega pa nihče ne more storiti sam, zato je izjemno pomembno okolje, v katerem odraščamo, se šolamo in prevzemamo družbene vloge.

Kaj pa vzgoja? V svojih knjigah in predavanjih se tej besedi zelo dosledno izogibate.

Tej besedi se res izogibam. Ko me vabijo na predavanja o vzgoji, vedno poudarim, da je vzgoja pedagoški pojem. V psihoterapiji govorimo o odnosu. Otroka ne vzgajamo v človeka, ampak mu omogočimo, da se vanj razvije. V odnosu pa ni vzgojnih receptov, ampak zelo preprosto vodilo: otrok vas mora iskreno zanimati. Kako čuti, razmišlja in se odziva, česa se boji in kaj vam sporoča. Le tako lahko skupaj predelata vse razvojne vzorce, od navezanosti do samostojnosti, in drug drugega hranita z juho iz stare judovske zgodbe. Na žalost starši tudi pri otroku ponavljajo zelo podobno napako kot pri iskanju idealnega partnerja.

Da otrok postane še en življenjski projekt – poleg idealne kariere, popolnega videza in srečnega partnerskega odnosa?

Na terapijah velikokrat slišim, da se je nekdo odločil imeti samo enega otroka, ker še enemu otroku komaj zagotavlja vse, kar potrebuje. Takšno razmišljanje kaže, da si je ta oseba naložila breme idealnega starševstva, kar je še en simptom današnje narcistične kulture. V Veliki Britaniji in Ameriki so morali psihoanalitiki že v sedemdesetih letih miriti starše, da otrok potrebuje samo dovolj dobre starše, ki se z njim ukvarjajo ter poskrbijo za temeljne čustvene in materialne potrebe. Domnevno idealni starši niso opazili, da so otroke preganjali s polnimi žlicami materialnih dobrin in si zaradi strahu pred napakami niso znali privoščiti užitka starševstva – opazovanja otroka, ki se razvija in odrašča. Namesto tega so otroka obremenili z lastno idealnostjo in mu nevede sporočali, da ne bo mogel nikoli preseči njihove popolnosti. Takšno napako lahko brez ustrezne supervizije zelo hitro zagrešimo tudi terapevti.

Da pacienta oblikujete po lastni podobi?

Ali da smo preveč nepotrpežljivi. Pogosto moram miriti mlajše kolege, ki izvajajo procesno terapijo in se ves čas sprašujejo, kaj vse bi še morali narediti, da bi njihovi pacienti hitreje napredovali. Povem jim, da včasih naredijo največ, če samo poslušajo in jih opazujejo, kako napredujejo. In se opomnijo, kako lepo je biti ob nekom, ki osebnostno odrašča.