Neznosna svetovna neenakost

Slovenski prispevek k svetovnemu kapitalističnemu sistemu.
Objavljeno
30. december 2016 13.36
Slovenija,Ljubljana.26.09.2012 .Foto:Matej Druznik/DELO
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Po eni od teorij civilizacije propadejo zato, ker je bogastvo, ki ga je ustvarila skupnost kot celota, uzurpirala peščica posameznikov. Danes 62 najbogatejših prebivalcev Zemlje obvladuje večje bogastvo kot celotna revna polovica prebivalstva planeta skupaj.

Kapitalizem je svetovni sistem. In če hočemo razumeti družbeno strukturo v Sloveniji, tega temeljnega dejstva ne smemo spregledati. Ko tekstilna delavka, pripadnica slovenskega delavskega razreda, za svojega slovenskega delodajalca šiva imenitno obleko, ki bo končala v prestižni nemški trgovini, je vpeta v svetovni kapitalistični sistem. Ni odvisna zgolj od slovenskega lastnika kapitala, pač pa je v enaki meri odvisna tudi od lastnika prestižne blagovne znamke nekje v zahodni Evropi, ki je za del proizvodnega procesa najel slovenskega podizvajalca. Slovenski podizvajalec, ki organizira proizvodnjo za dodelavni posel, ne pripada kapitalističnemu razredu, ki je umeščen v središče svetovnega kapitalističnega sistema. Je nekje med središčem in periferijo. Če gre za tekstilno industrijo, je periferija nekje med turškimi in vietnamskimi švicfabrikami. Slovenija ni na obrobju svetovnega sistema, a oddaljena je tudi od središča.

Ko je na dnevnem redu vprašanje socialne razslojenosti, se na prvi pogled zdi, da dohodkovna neenakost v Sloveniji niti ni velika. Je med najnižjimi v Evropi. Ker pa kapitalizem ni nacionalni pojav, pač pa svetovni sistem, nam podatek o nizki dohodkovni neenakosti v nacionalnih okvirih ne pove prav veliko. Natančneje, podatek o nizki dohodkovni neenakosti ne govori toliko o uspehu slovenske socialne države, pač pa pripoveduje tudi o tem, da se pripadniki slovenskega kapitalističnega razreda niso prebili proti svetovnemu središču. Ker niso v središču, tudi njihovo premoženje ni obsceno veliko. In ker Slovenija nima milijarderjev, obsceno bogatih ljudi, ekonomski kazalniki, ki merijo neenakost, navajajo na oceno, da neenakost v Sloveniji ni problem.

A je problem. Prvič, neenakost v Sloveniji je problem, ker se povečuje. Kot sta v spremni besedi k Oxfamovi študiji Gospodarstvo za 1 odstotek ugotavljala Srečo Dragoš in Vesna Leskošek, se je neenakost v Sloveniji pospešeno povečevala že pred izbruhom finančne krize leta 2008. Delež revnih se je v Sloveniji povečal v času konjunkture, ki se je iztekla leta 2007, drugod v EU pa se je delež revnih v tistem obdobju krčil ali ostajal enak. Nekatere postsocialistične države, denimo Češka, s sistematičnimi ukrepi zmanjšujejo delež revnih, v Sloveniji pa te sistematike ne zaznamo. Drugič, neenakost je problem, ker je del neenakosti v svetovnem kapitalističnem sistemu. In tretjič, nobenih znakov ni, da bi se neenakost v svetovnem sistemu zmanjševala. Prav obratno, povečuje se. Letos je bilo premoženje enega odstotka svetovnega prebivalstva že večje od premoženja preostalih 99 odstotkov Zemljanov. Projekcije organizacije Oxfam kažejo, da se bo ta razkorak le še povečeval. Zato je še kako pomembno, kam v svetovnem kapitalističnem sistemu bo umeščena Slovenija. Na rob ali v središče. Tiste nacionalne skupnosti, ki so že v središču, se ne bodo čisto nič trudile, da bi si delile svoj prostor še z dvomilijonsko nacijo. Zato je zgolj od Slovenije odvisno, kam bo umeščena.

Slovenska elita in svetovno središče

Kako je z umeščenostjo prebivalcev Slovenije v svetovno gospodarsko elito? Obstaja nekaj imenskih seznamov, ki bi lahko za silo pomagali pri odgovoru na vprašanje, kdo pripada globalni gospodarski eliti. Denimo, da je prvi kriterij premoženje, pogoj za vstop na seznam najpremožnejših pa vrednost premoženja, ki presega milijardo dolarjev. Na seznamu revije Forbes za letošnje leto je 1694 oseb, katerih premoženje presega milijardo dolarjev. Na tem seznamu obsceno bogatih ni nikogar iz Slovenije. Če se primerjamo z vzhodno Evropo: na svetovnem seznamu milijarderjev je pet Čehov, trije Poljaki, en Romun. Hkrati na seznamu ni nobenega Slovaka, Madžara, Bolgara, Hrvata ali Srba. Še ostali sosedje: na seznamu milijarderjev je šest Avstrijcev in 43 Italijanov.

Spisek obiskovalcev Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu je drugi seznam, ki ga pogosto enačijo s pripadnostjo svetovni eliti. Za nekatera leta so digitalni seznami udeležencev srečanja dostopni prek svetovnega spleta, načeloma pa je v preteklosti to bil seznam interne narave. Na začetku letošnjega leta ni odpotoval v Davos nihče iz Slovenije. Pred dobrim desetletjem so bile ambicije pripadnikov slovenske elite, da bi se nekako vpeli tudi v svetovne elitne sfere, bolj prepričljive. Tako so srečanje v Davosu leta 2004 obiskali tedanji šef Istrabenza Igor Bavčar, direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo Alja Brglez, lastnik Studia Moderna Sandi Češko, tedanji drugi mož Krke Jože Colarič, predsednik Janez Drnovšek, direktor Holdinga slovenskih elektrarn Drago Fabijan, veleposlanik v Ženevi Aljaž Gosnar, direktor Telekoma Peter Grašek, šef Zavarovalnice Triglav Jože Lenič, šef Petrola Janez Lotrič, šef ACH-ja Herman Rigelnik, šef GPG Grosuplje Marino Samardžija, direktorica SKB banke Cvetka Selšek, lastnik Rika Janez Škrabec in direktor skupine Aktiva Darko Horvat. Zdi se sicer, da je bila ekipa iz Slovenije, ki je pred ducatom let obiskala najvišje ležeče mesto v Evropi, nenavadno velika. A hkrati je velikost ekipe vendarle nakazovala ambicijo, da bi se slovenski kapital tesneje povezal s središčem svetovnega kapitalističnega sistema. Tisto, kar je pomenljivo, je trend – da namreč ljudje iz Slovenije več ne hodijo v Davos. Res je sicer, da je letos obiskal Davos le en Finec, predsednik Nokie. In Finska ostaja blizu središču. Res je tudi, da je kotizacija za udeležbo v Davosu obsceno visoka. Hkrati je Davos eno od svetovnih središč lobiranja, mreženja, sklepanja poslov. In če sodimo po udeležbi slovenskega kadra v Davosu, je ambicija, da bi bil slovenski kapital del te velike igre, splahnela.

Tretji seznam, ki pripoveduje o svetovni eliti ali o globalnem kapitalističnem razredu, je seznam članov Trilaterale, organizacije, ustanovljene na začetku sedemdesetih let. Trilateralna komisija je dolgo veljala za skrivnostno organizacijo, avtorji, ki razmišljajo o svetovnih zarotah, so ji pripisovali status nekakšne neizvoljene svetovne vlade. Zadnja leta so imena udeležencev srečanj redno objavljena. Na najbolj svežem seznamu nastopata Marko Voljč, nekoč predsednik uprave NLB, pozneje član vodstva belgijske banke KBC. Kot štipendist organizacije je na seznamu omenjen Žiga Vavpotič, direktor Zavoda Ypsilon. Vseh ljudi na seznamu članov je okrog 500. Trilaterala je nedvomno vplivna organizacija, v marsičem je še v sedemdesetih letih z lobiranji spremenila polje mednarodne trgovine in sokreirala stanje, ki mu pravimo globalizacija. Seznam članov dejansko omogoča tezo, da gre pri Trilaterali – kot pri srečanjih v Davosu – za nekakšno presečišče svetovne poslovne, politične in ideološke elite.

Še četrti seznam: skupina Bilderberg, ki ima prav tako status nekakšne svetovne vlade v senci, sicer pa je priljubljen predmet teoretikov zarote, je letos sama objavila seznam vseh udeležencev srečanja, kar se je menda zgodilo prvič. Druščina, ki se sestaja od leta 1954, šteje dobrih sto članov, je pa najbolj ekskluzivna. Najbrž ni presenetljivo, da v tej druščini ni nikogar iz Slovenije.

Postati del enega odstotka

Metafora, ki opisuje globoko neenakost med ljudmi, je relativno nova, morda tudi ne najbolj posrečena. Govori o premoženju in dohodkih enega odstotka najpremožnejših prebivalcev Zemlje. Kot rečeno, bogastvo tega odstotka je večje od premoženja vseh ostalih Zemljanov. Kolikšen pa je najnižji dohodek, če se želi človek kvalificirati v odstotek najbogatejših na svetu? Po podatkih spletne strani globalrichlist.com, ki temelji na podatkovnih zbirkah Svetovne banke, se v zgornji odstotek najpremožnejših Zemljanov kvalificirajo osebe, ki zaslužijo več kot 22.000 evrov neto letno. To je približna številka. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi družinske člane. Skupni neto dohodek štiričlanske družine, ki bi presegel 88.000 evrov, bi člane te družine uvrstil v zgornji odstotek svetovnega prebivalstva. Neto letni dohodek 22.000 evrov na družinskega člana je dosegljiv tudi za prebivalce Slovenije, vendar zanesljivi podatki o številu ljudi, ki dosežejo ta prag, avtorju niso na voljo. Če lahko sodimo po uvrščenosti ljudi v davčne razrede, ta dohodek doseže manj kot pol odstotka Slovencev.

Daleč največji delež prebivalstva, ki se uvršča v odstotek najpremožnejših, živi v ZDA. Nekaj let stari podatki ekonomista Branka Milanovića, enega vodilnih raziskovalcev neenakosti, kažejo, da v ZDA živi 29 milijonov oseb, ki se uvrščajo v zgornji odstotek. V Nemčiji so v zgornjem odstotku štirje milijoni ljudi, v Franciji trije milijoni. Ti podatki se spreminjajo, saj se koncentracija svetovnega bogastva v rokah nekaj deset ljudi iz leta v leto povečuje. Po zadnjih podatkih organizacije Oxfam z začetka letošnjega leta je imelo 62 milijarderjev, prebivalcev Zemlje, v rokah večje bogastvo kot revnejša polovica vseh Zemljanov. Poročilo organizacije Oxfam je pred tedni pri založbi *cf izšlo prevedeno tudi v slovenščino.

Zakaj metafora o enem odstotku najpremožnejših Zemljanov ni najbolj posrečena? Zato, ker je vsaj v zahodnem svetu letna plača, ki nekoga uvršča v ta odstotek, dosegljiva tudi pripadnikom višjega srednjega sloja. Nepredstavljivo pa je, da na planetu živi 62 ljudi (torej takšnega človeka najdemo nekako na vsakih sto milijonov prebivalcev Zemlje), katerih skupno premoženje presega imetje revne polovice planeta. Po zadnjih podatkih revije Forbes je premoženje 62. najbogatejšega prebivalca planeta, francoskega trgovca z luksuznimi izdelki Françoisa Pinaulta, težko 14 milijard evrov. Vsaj tolikšno premoženje mora torej človek imeti, če želi pripadati tisti peščici prebivalcev planeta, ki ima v rokah več od revne polovice.

Raziskovanje razredov

Glavnina raziskovalcev družbe je v zadnjih desetletjih zanemarjala preučevanje razredne strukture. Neznosna neenakost v svetovnem merilu in nacionalnih okvirih ne dopušča več sprenevedanja, da razredi niso pomembni. Morda najodmevnejšo rehabilitacijo raziskovanja razredne strukture sodobne družbe je leta 2013 izvedel britanski BBC, ko si je skupaj z britanskimi sociologi zadal nalogo, da empirično razišče razredno strukturo sodobne britanske družbe. Raziskovalci se ob rekonstrukciji britanske družbene strukture niso omejili zgolj na ekonomske kriterije, pač pa tudi na t. i. socialni in kulturni kapital Britancev. Če je ekonomski kapital – poenostavljeno – merljiv z bogastvom in dohodki, sta pojma kulturni in socialni kapital nekoliko bolj zapletena, a vsekakor pomembna. Francoski sociolog Pierre Bourdieu je dokazoval, da je razredna pripadnost posameznika sestavljena iz vseh treh faktorjev, ekonomskega, kulturnega in socialnega. Kulturni kapital med drugim sestavljajo izobrazbene kvalifikacije, pa tudi, denimo, posameznikov kulturni okus. Socialni kapital pa govori o tem, v kakšna omrežja je vpet posameznik. Britanski raziskovalci so zbirali podatke o tem, koliko pripadnikov različnih poklicnih skupin pozna oseba, katere razredni status želijo izmeriti.

Ob tem so ugotovili, da britansko družbo sestavlja sedem razredov. Ob eliti, ki ima največ ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala, so evidentirali še etablirani srednji razred, tehnični srednji razred, nove premožne delavce, tradicionalni delavski razred, nastajajoči storitveni sektor in prekariat kot razred, ki je najbolj na robu družbe.

Domnevamo lahko, da bi podobno družbeno strukturo lahko zaznali tudi v Sloveniji. Vprašanje pa je, denimo, kaj je s kulturnim kapitalom ljudi, ki bi se v Sloveniji uvrstili v elito, če bi kot kriterij za uvrstitev v elito vzeli zgolj ekonomsko in socialno komponento kapitala. Zdi se namreč, da je glavnina slovenske elite bolj robata od elit v drugih zahodnih državah. A vtis robatosti je gotovo povezan z dejstvom, da novi kapitalistični razred v Sloveniji obstaja četrt stoletja, zato lahko šele od naslednje generacije pričakujemo, da bo v večji meri presegla robatost sedanje družbene elite.

Tudi dinastija Rockefeller je Muzej sodobne umetnosti, znamenito MoMO, ustanovila šele leta 1929, pičlih osem let pred smrtjo Johna Davisona Rockefellerja, najbogatejšega Zemljana v zgodovini. Kulturna dimenzija elite nastane šele tedaj, ko je ekonomski kapital zbran, zveze v politiki in gospodarstvu pa zgrajene. ●