Ni mi šlo za zmago v vojni. Zanimala me je obramba male enklave ustvarjalnosti

Pogovor z Igorjem Vidmarjem, avtorjem ukinjene oddaje Drugi val in rock kritikom.
Objavljeno
06. april 2018 13.00
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Medijski človek je postal v času, ko je študentsko gibanje doseglo vrhunec. Na začetku sedemdesetih let je z magnetofonom v roki poročal s študentskih demonstracij na Aškerčevi cesti. Sredi sedemdesetih let je moral radijski eter zaradi provokativne drže za nekaj časa zapustiti, zato je nekaj let za Tribuno pisal o stripu. Pred štirimi desetletji pa se je ob izbruhu punka v radijski eter vrnil v velikem slogu.

Če je bila Butnskala Emila Filipčiča in Marka Derganca največja »literarna« radijska stvaritev tistega časa, sta bili Vidmarjevi oddaji Bodi Tukaj Zdaj in Rock fronta znanilki korenitih sprememb v družbi, kulturi in medijski produkciji. Igor Vidmar pa je bil tisti, ki je kritiške kriterije postavljal na novo. »Vsaka umetniška generacija si zasluži svojega Vidmarja,« je pred časom zapisal režiser Dragan Živadinov, konstitutivni element Neue Slowenische Kunst, in Igorja postavil ob bok nekega drugega Vidmarja, Josipa Vidmarja.

Igor Vidmar s sodelavci je na nacionalnem radiu nekaj desetletij vodil oddajo Drugi val. Cunami varčevanja je oddajo Drugi val odplaknil v zgodovino.

Oddajo Drugi val na drugem programu nacionalnega radia ste vodili 30 let.

Ne. Skoraj 40.

Mar je niste vodili od leta 1988?

Ne. Od leta 1980.

Torej ste nedeljsko radijsko oddajo vodili dlje kot Marjan Kralj.

Toliko let pa najbrž ne. Drugi val ima zanimivo genezo. Nekdo je v Delu objavil zapis, s katerim je začel nenavadno kampanjo obrambe slovenskega jezika pred vdorom angleščine. Ta vdor naj bi se dogajal ob pomoči rock glasbe, zlasti Radia Študent in punka. Uredništvo Dela se je odločilo, da na to temo organizira okroglo mizo. Nekako na začetku leta 1980 se je to dogajalo. Vabljeni smo bili Mojmir Sepe in Janez Martinc z radia, avtor zapisa o vdoru tujega jezika in najbrž Marjan Ogrinc. Trditvam o vdoru angleščine sem se čudil, ker so slovenski bendi, ki smo jih podpirali, pesmi igrali v slovenščini. Razložil sem tudi, da Radio Študent podpira domačo glasbo. Punkerji branijo slovenski glasbeni prostor, sem trdil.

Pankerji prispevajo k razvoju slovenske besede v sodobni formi …

Natanko tako. Utemeljil sem, da niso škodljivci in potujevalci. Posledica je bila ta, da sta po koncu okrogle mize k meni pristopila ta dva gospoda, Mojmir Sepe in Janez Martinc. Nanju sem gledal z velikim strahospoštovanjem. Nagovorita me: »Tovariš Vidmar, bi vi sodelovali z Valom 202?« Kako to mislite, sem vprašal. »Da bi imeli oddajo,« sta mi odgovorila.

Nekaj razčistiva: vi ste do koga kazali strahospoštovanje?

Morda se nekoliko šalim. Sem pa vedel, kdo je Mojmir Sepe. Še vedno imam v spominu oddajo Aplavzometer. Črno-belo oddajo na Televiziji Ljubljana, narejeno sredi šestdesetih let. Vodil jo je legendarni Vili Vodopivec. Publika v studiu je z aplavzom merila priljubljenost skladb. To je bilo tekmovanje, ki se je končalo s finalom dveh skladb. V finalu sta bili Poletna noč v izvedbi Marjane Deržaj in Paint It Black Rolling Stonesov.

In kaj se je zgodilo?

Ljudje so ploskali. In bolj so ploskali za Marjano Deržaj in Poletno noč.

Glasbo in aranžma je napisal Mojmir Sepe. Razbil je Stonese.

Name je to naredilo zelo velik vtis.

Razumem vaše strahospoštovanje.

Ob vabilu k sodelovanju sem bil nemalo presenečen. Leta 1980, to je bilo okrog Titove smrti, to ni bila enostavna stvar.

Takrat ste imeli na Radiu Študent oddajo Bodi Tukaj Zdaj.

In Rock fronto. Rock fronto sem sicer vodil slabi dve leti, a bil sem velik amater. Na radijskih oddajah, ki so tekle v živo – mislim na nacionalni radio –, se je to poznalo. Hvaležen sem tedanjim tovarišem z Vala 202, pozneje gospodom, da so prenašali moje vajeništvo. Vajeništvo na Radiu Študent je bilo sicer sproščeno, na Valu 202 pa ne. No, treme nisem imel, sicer se vse skupaj ne bi dobro končalo, tremo sem premagal že na Radiu Študent. Oddajo sem imel vedno v nedeljo zvečer.

Ne bo držalo, gospod Vidmar. Ob nedeljah zvečer ste imeli na Radiu Študent oddajo Rock fronta. V moji mladosti se je sveta maša začela ob pol desetih zvečer na frekvencah Radia Študent. Moja sveta maša je bila Rock fronta. Niste mogli iz dveh studijev v živo oddajati hkrati.

Zdaj ste me pa dobili. Torej je bila oddaja Drugi val sprva na sporedu neki drug dan, najbrž torek.

Pričakujem vašo samokritiko.

Štirideset let je kar dolga doba, veste. Ni nujno, da imam v spominu vse dobro spravljeno. Se popravljam: leta 1989, ko sem z Radia Študent odšel, se je oddaja Drugi val selila v nedeljski termin.

Oddaje Drugi val po novem ni več.

Res je.

Predstavljali ste dejavnost klubske alternativne glasbene scene.

Oddaja je sprva trajala dve uri. Jasno mi je bilo, da je to kar težko zapolniti. Zato sem v oddajo povabil sodelavce, sprva Boštjana Jurečiča in Mitjo Prezlja.

Metalca?

Da. To je bilo njuno področje. Zadnjih 16 let sta v oddaji sodelovala Igor Bašin-Bigor in Janez Golič. Sam sem se omejil na novo domačo produkcijo in napovedi klubskih koncertov. Bigor je predstavljal svetovno produkcijo, zlasti ameriško in britansko, Janez Golič pa bolj avantgarde stvari, bolj odtrgano glasbo – od Pere Ubu do Einsturzende Neubauten. To je bila naša delitev dela. V vsaki oddaji je bilo predstavljenih kak ducat novih imen. Sam novih imen nisem mogel predstavljati tako pogosto, ker je slovenska neodvisna založniška scena prinesla 30 do 40 cedejev na leto. Koncentracija novih informacij, ki jih ni bilo mogoče slišati nikjer drugje, ne v nacionalnem etru, še manj v Oblakovem medijskem oblaku, je bila velika. Že zaradi tega bi moral imeti Val 202 do te zadeve nekoliko drugačen odnos. Za ta denar bi takšna oddaja morala biti neka vrednota, da tako rečem.

Zakaj?

Preprosto zato, ker drugje takšne glasbe ni bilo mogoče slišati.

Zakaj naj bi bila ta glasba pomembna?

Ker je bila in je še vedno inovativna. Ker vzpostavlja – od samega začetka – stik s tistim delom poslušalcev nacionalnega radia, ki niso privezani na youtube, trivialne kanale, družabna omrežja. Oddaja je torej občinstvo držala v stiku s to neodvisno produkcijo. Ta produkcija se je navezovala na slovensko, na samem začetku, v osemdesetih, tudi na jugoslovansko alternativno sceno. Z vdorom kapitalizma so se zadeve komercializirale. LDS je začela podpirati privatizacijo nacionalnih frekvenc; to se je dogajalo v drugi polovici devetdesetih let. Ena ekipa – vemo kdo, Mile Šetinc in Ivan Sušnik z Radia Antena – je proizvedla perverzijo, zaradi katere je danes v Sloveniji več kot 80 zasebnih radijskih postaj, polovico jih obvladuje medijski tajkun Leo Oblak. Takrat sem mislil, da bo ob tej eksploziji privatizacije radijskega etra ostalo nekaj prostora tudi za alternativo. A sem hitro uvidel, da sem se uštel. Kaj sem hotel – gospodje so to obvladali. Zgodil se je popolni divji zahod. Posledica je ta, da je glasna glasba skorajda prepovedana; kolikor vem, so obstajale celo neposredne direktive. Potem so se vse te zasebne radijske postaje, ki so živele od privatizacije nacionalnega etra, prek računalnikov povezale in samo reciklirajo isto glasbo.

Reciklaža istih pesmi je značilnost celega radijskega spektra.

Zasebnega predvsem.

Tudi nacionalnega. Človek se mora zelo potruditi, da najde glasbo, na kateri ne reciklirajo top 100 mednarodnih glasbenih lestvic.

Saj, saj. Zato bi morala biti naša enklava, uro in pol trajajoča prezentacija nenavadnih, alternativnih, a hkrati profesionalno izvedenih kreativnih, inovativnih zvokov, neka vrednota. Bila je protiutež gleichschaltungu in enozvočju, da ne rečem enoumju, v etru cele Slovenije. Tako nacionalnem kot zasebnem.

Od enozvočja do enoumja je samo korak?

No, ni nujno povezano. Je pa del neke medijsko-kulturne forme mentis. Gre za perverzno početje, ko se hoče z legitimacijo medijske kulturne demokracije »zadovoljevati« potrebe najširšega poslušalstva.

Te potrebe so kreirane.

Seveda so. Gre za fikcijo. Gre za cilj, ki izhaja bolj iz potreb oglaševalcev, ne pa iz potreb ljudi, zlasti mladih. No, na sodobnih družabnih medijih je dosegljivo vse živo. Izgubili pa so se kriteriji. Mi smo izhajali iz meril, ki so nastala v osemdesetih letih. Glasba naj bi bila inovativna, kreativna, prepoznavna, brez kopiranja in recikliranja, brez komercialnih klišejev in šablon. Včasih smo govorili o nasprotju med šminkerji in punkerji, alternativci in komercialo. Ali, če hočete, nasprotju med Hazardi in Demolition Group, Nieti in Pop Designom. Na načelni, ideološki ravni sem imel sam to bitko za dobljeno; urednik Stopa Daniel Levski, bil je prefrigan in bister urednik, je nekje na začetku osemdesetih let lansiral zgodbe o nasprotju med punkerji in šminkerji in kaj se to pravi. Pa to, ali punkerji mislijo, da so nekaj več. Sam sem imel alternativno glasbo vedno za glasbo, ki je po naravi stvari marginalna. Hkrati pa je bila zaradi prebojne moči in eksplozivnosti vredna neke pozornosti. Do neke mere je temeljila na šok efektu …

Jacques Attali, francoski sociolog, je zelo naklonjeno pisal o hrupu kot znanilcu korenitih družbenih sprememb …

Seveda. Novi rock je na praktični ravni dokazoval, da so te bitke dobljene. In v osemdesetih letih je zelo prosperiral. Ena od posledic, recimo, je bila ustanovitev Pop delavnice, ki naj bi bila kontrapunkt punku. S tem se je nacionalni radio otresel očitka, ki so ga naslavljali pop glasbeniki, češ da je povsem pod vplivom punka. »Kaj pa mi, ki strežemo najširšemu okusu ljudskih množic?« bi lahko povzel očitke. V devetdesetih je Radio Slovenija zaradi vdora komercialnih radijskih postaj izgubil medijski monopol. In tedaj se je zadeva sprevrgla. Komercialne radijske postaje so bile nekaj novega, pritegnile so pozornost, recimo s talk showi. Val 202 je publiko izgubljal oziroma se je ta starala. Ni šlo več za soočanje naprednih in manj naprednih, komercialnih in nekomercialnih zvokov. Šlo je le še za medijsko moč, obvladovanje etra. In eter je vedno bolj obvladovala zasebna radijska komerciala. Nacionalni radio pa se je, žal, prilagajal temu. To je bil uvod v preoblikovanje televizijske krajine.

Od leta 1995 imamo Pop TV, komercializacijo tv-programa, streženje vedno nižjih potrebam najširšega možnega občinstva. Samo po sebi to sicer ni nujno slabo, vendar so se ob tem izgubila merila. Produktivnega soočanja avantgardne, radikalne glasbe na eni strani in popularne, populistične glasbe na drugi ni več. Zakon je postala populistična pop glasba. Gre za najslabšo verzijo demokratične dogme o vladavini večine. Nič slabega sicer ni, če vlada večina, ki je demokratično izvoljena, legitimna ipd. Vendar morajo imeti tudi manjšine svoje pravice. To velja za glasbo in velja za vsa mogoča druga področja.

Zvenite kot general, ki je drugo za drugo dobival bitke, izgubil pa je vojno.

Ni bil moj namen, da bi dobil vojno. Od samega začetka je bilo jasno, da lahko zgolj branimo – vsi skupaj – le en del fronte.

Branili ste enklavo alternativne glasbe.

Da, avtonomno enklavo. Ki pa ima navzven možnost, da dostopa do najširše publike. Moja dogma je bila, da Novi rock ni Novi punk. Že leta 1981 smo na Novi rock vključili tudi metal. Ta je bil že tedaj pomembna rockovska subkultura. Zadnjih dvajset let je metal najbolj konstantna subkultura, ima najbolj zvesto občinstvo. Ima stalno produkcijo nosilcev zvoka, produkcijo koncertov. Na Novi rock smo vključili »krasni novi pop«. Nikdar ni šlo za idejo, da bi moral biti punk car. Ni šlo za to, da bi si želeli, da bi punk obvladoval Novi rock, nacionalni radio, Radio Študent, vse po vrsti. Vedno nam je šlo za kreativno soočenje.

Ni šlo za poskus hegemonije?

Nikdar, vsaj meni ne. Šlo pa nam je za kriterije, kriterije ustvarjalnosti, kvaliteto, originalnost. Lahko sicer kdo trdi, da fantje nikdar niso znali dobro igrati. Tudi Mojmir Sepe je bil zadržan do kakovosti izvedbe alternativne glasbe. Vendar zaradi te zadržanosti polja ni omejeval. S tem, ko so celotno polje začeli obvladovati lastniki zasebnih medijev, je dialoga konec. Pozitivno napetost je nacionalni radio kljub manjšemu umiku – recimo zaradi nazi punk afere leta 1981 – ohranjal. Čeprav so bile stvari vroče, je nacionalni radio vztrajal. Še vedno je medijsko podpiral Novi rock, ga snemal … Gospodje Mojmir Sepe, Janez Martinc, Marko Munih, veliki dirigent klasične glasbe, imajo absolutne zasluge, da so se v osemdesetih letih dogajale tako zanimive stvari.

Kot potencialne nosilce medalje za razvoj nove glasbe naštevate nepričakovana imena.

Sektaštvo – mi smo punk, vse drugo je pa brez zveze – mi je tuje. Tuje so mi ideje, da pred punkom ni bilo nič, za punkom bo pa potop.

Konec koncev, tudi sam sem se začel s popularno glasbo ukvarjati, ko so se pojavili Buldožerji, ne pa šele, ko so se pojavili Pankrti. Vendar moram poudariti: z Buldožerji sem se ukvarjal teoretično, s Pankrti pa sem (so)deloval praktično – ključna razlika. In prav za to je šlo: za praxis, ali pankovsko – D.I.Y. – naredi sam.