Ni priporočljivo, da se človek Svetega pisma loti sam

Ilustrirano Sveto pismo - Velike zgodbe Stare zaveze bo 29. septembra hkrati izšlo pri francoski založbi Bayard in slovenski Družini, pisatelja in biblicista Frédérica Boyerja in ilustratorja Sergea Blocha. Gre za 520 strani debel grafični roman s petintridesetimi svetopisemskimi zgodbami Stare zaveze. 

Zakaj naj mladež ve vse o bogovih Homerja in tako malo oziroma nič o Mojzesu? In zakaj mora tako nadrobno poznati Božansko komedijo in tako skromno knjigo vseh knjig - ne nazadnje: kdor ne razume Salomona, se tudi čez Danteja ne more prebiti, je nekoč dejal Umberto Eco.

Eco je lahko dan, takšen mu je bil še posebej drag - njegove besede -, enakomerno razdelil med sklanjanje nad Biblijo, ležanje ob Dylanu Dogu in mrščenje čela nad odločitvami junakov, vedno na vse ali nič, pri neutrudnem Homerju.

A ostanimo pri Bibliji. Tisti, ki smo hodili k predšolskemu verouku in kasneje še h kakšnemu in so nam dobrosrčne s. Ancile vsak četrtek popoldne na rumenem fotokopiranem papirju dajale v barvanje ilustracije katere od manj okrutnih zgodb Stare zaveze, smo bili v prednosti toliko, da smo prej od drugih izvedeli, če sploh, da je Bog »pravičen sodnik, ki slabo kaznuje, dobro nagrajuje«. Tako nekako. Vse je bilo zelo smrtno zares v tistih zgodbah.

Nekaj let zatem, ko smo se deklice, tudi zaradi sladostrastne podobe Samsona v ilustriranem Svetem pismu za otroke, med šolskimi odmori raje zadrževale v družbi plečatih dolgolascev, se je pri nas doma tudi že naglas, pred otroki torej, za kakšnega manj zanimivega posameznika začelo uporabljati hebrejsko sintagmo tohu va'bohu (da je pust in prazen, skratka), kot prve strani Biblije. To je veljalo, kar se mene tiče, vse do nedavnega, ko mi je v roke prišlo Ilustrirano Sveto pismo - Velike zgodbe Stare zaveze, ki bo 29. septembra hkrati izšlo pri francoski založbi Bayard in slovenski Družini, pisatelja in biblicista Frédérica Boyerja in ilustratorja Sergea Blocha.

Gre za 520 strani debel, recimo mu grafični roman s petintridesetimi svetopisemskimi zgodbami Stare zaveze. Pripovedovati te zgodbe skozi podobe in besedilo pomeni pripovedovati o svetu, v katerem živimo: o preseljevanjih, vojnah, ljubezni in moči, bratstvu in ljubosumju, prevarah in smrti. Noe, Rajski vrt, padec Sodome, umor Abela, Salomonova sodba nam govorijo, kaj kot ljudje, skupnost, družba smo. Gre za Sveto pismo Stare zaveze, kakršnega - tudi zaradi imenitnega prevoda iz francoščine Aleša Bergerja - še niste brali. In takšnih podob svetopisemskih junakov še niste videli. 

Kaj naj povem in kako? 

»Ideja je nastala na podlagi avdio-vizualnega projekta, s katerim smo želeli narediti svetopisemske pripovedi skozi podobe. Predpostavljali smo, da bo nekdo - Serge Bloch - upodabljal svetopisemska besedila. Ampak kako naj pripovedujemo? Ali naj vzamemo eno od obstoječih svetopisemskih besedil v francoskem prevodu in ga skrajšamo, ker vsega seveda ne bomo mogli uporabiti? Ali naj pripovedujemo Sveto pismo, kot to delamo za mlade, pri čemer najdemo vrsto svetopisemskih priredb, prilagojenih mladim bralcem? Ampak hoteli smo narediti nekaj za odrasle bralce,« pravi pisatelj in biblicist Frédéric Boyer.

»Kot avtorju se mi je takoj postavilo vprašanje, kaj naj povem in kako naj to povem. To vprašanje pa je tudi na samem začetku prenašanja svetopisemskega izročila v naši kulturi. Takoj ko so ta besedila pisali, brali, jih molili, se jih učili na pamet, so jih pripovedovali. Naredili smo torej pripovedi, s katerimi pripovedujemo svetopisemsko zgodbo. Gre za zgodbo o izgnanstvu, popotovanju, preseljevanju, ustalitvi, ustanovitvi, graditvi, hkrati pa za zgodbo, ki snov, kot je zemlja, svetišče, kraljestvo, povezuje v to veliko strašno zgodovino, polno osvajanj, vladanja, opustošenja, vojn. Hkrati pa gre za pripoved o duhovnem in božanskem tekmovanju, za zgodbo o merjenju moči med verami. Vsako veliko cesarstvo, vsaka velika dežela, kultura je imela svoje bogove in svojo vero. Majhno izraelsko ljudstvo se je uveljavilo in izkazalo pred drugimi ljudstvi in velikimi cesarstvi in povedalo bo svojo zgodbo.« 

Frédéric Boyer je avtor več kot tridesetih knjig, romanov, zbirk esejev, poezije, dram. Njegovo ime je podpisano pod večino prevodov antičnih tekstov v francoščino. Pa ne le teh: pred nekaj leti je njegov novi prevod Shakespearjevega Riharda II. v režiji Jean-Baptista Sastra predstavil na gledališkem festivalu v Avignonu. Bil je rojen v katoliško družino in tako kot večina hodil k verouku. »Nismo ravno brali Svetega pisma, svetopisemska besedila pa vsekakor. Biblijo sem odkril šele med študijem, ker me je - celo pri pripravi doktorske naloge na primerjalni književnosti - zanimalo, kako so svetopisemska besedila vplivala na način pripovedovanja zgodb v zahodni kulturi. Študiral sem književnost, a hkrati sem se poglabljal v Sveto pismo, biblicistiko. Pri tem me je izjemno vzpodbujalo sodelovanje z žal že pokojnim Paulom Beauchampom, jezuitom in enim največjih francoskih biblicistov zadnjih petdesetih let.«

Udomačiti se s Svetim pismom

»Ko sem se pri Bayardu ukvarjal s projekti, ki so bili povezani s svetopisemskim področjem, je v širšem krogu nastala ideja, da bi razlagalcem, biblicistom in pisateljem predlagali skupno branje in proučevanje Svetega pisma. Hitro je bilo treba besedila prebrati in precej hitro jih je bilo treba ponovno prevesti. Iz tega je nastal malce nor projekt: vnovični skupni prevod Svetega pisma. Trajal je več kot šest let in v tem času sem se spet zbližal in se 'udomačil' s Svetim pismom.«

Boyer pravi, da mu je pri tem projektu šlo predvsem za raziskovanje svetopisemskega spomina. »Vprašanje Svetega pisma ni toliko vprašanje besedila, temveč spomina. 'Zapisovali' so ga na vse mogoče načine: s komentarji, prepisovanjem, s slikarstvom in kiparstvom. In še danes je tako: grafični umetnik Serge Bloch se je sam dokopal do tega, da bo naredil svojo verzijo svetopisemskih besedil.« 

Najprej je delal sam; ko človek piše besedilo, pač piše sam. »Najprej smo izbrali 35 zgodb: to smo naredili skupaj s svetopisemskimi razlagalci, z nami sta bila Pierre Gibert in Jacques Nieuviarts ... Pomemben trenutek v delovnem procesu je bil, ko smo v grobem določili zgodbo, ki smo jo želeli v 35 nadaljevanjih povedati. Treba je bilo namreč izbrati nadaljevanja, ki bi kot celota izoblikovala posebno zgodbo. Treba je bilo izbrati tudi tiste zgodbe, ki bi jih bralci lahko pričakovali, 'najpomembnejše' ali najbolj znane. Na podlagi naštetih kriterijev smo naredili izbor in povedali zgodbo. Zame osebno ta zgodba pripoveduje o zgodovini utemeljitve nekega ljudstva, o izvolitvi ljudstva, ki napreduje, odkriva svojega Boga in skozi to zgodovino pripoveduje o sebi, kajti hebrejska Biblija govori o tem, kako neko zelo majhno ljudstvo začne obstajati, čeprav je obkroženo z velikimi mogočnimi cesarstvi, kot so Mezopotamija, Egipt, kasneje helenistična kultura.«

Spominjam se ...

»Najprej sem preprosto poskušal napisati prvi osnutek zgodbe, ne da bi prebiral ali študiral druga besedila, ne da bi uporabljal vire. Hotel sem namreč ugotoviti, kaj mi o posameznih besedilih ostaja v spominu. Vse od začetka smo si prizadevali, da bi rdeča nit pripovedi bila: 'Spominjam se ...' Ta svetopisemska besedila so bila namreč napisana v spomin na nekaj. Zato sem se začel spraševati, česa se spominjam. Ko je bilo treba, na primer, napisati zgodbo o stvarjenju, sem se vprašal: 'Česa se spominjam?' In sem začel ... Potem sem seveda prebral svetopisemsko besedilo, tudi v hebrejščini - znova sem se posvetil prevajanju, ne intenzivno, poskušal sem besedilo brati in razumeti v tem, kar je v njem najbolj otipljivega. Mislim, da je snovnost besed, besedila in jezika ključna.«

»Nazadnje sem se teksta lotil z vprašanjem, kaj besedilo sploh sporoča, o čem govori. Lahko seveda rečem: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.' Vsi poznamo prvi svetopisemski stavek, ampak kaj nam ta pove? O čem govori? Na tem mestu se zame zgodi najpomembnejši del: govori o tem, da ko želimo pripovedovati o skupni zgodbi, moramo povedati, kako se je začela. Sicer ne vemo, od kod smo. To je vse. Toda kako to storiti, če nihče, ne vi ne jaz, nismo bili v začetku in ne moremo vedeti, kako se je začelo? Kljub temu pa moramo povedati, da se je začelo. To je Sveto pismo. Povedati moram zgodbo o začetku sveta, ampak nismo bili tam, ko se je zgodila. Kaj narediti? Nihče ni bil zraven, ni prič, po definiciji. Vidite, jaz pripovedujem o tem. Pravim, da v resnici ne vemo, kaj je bilo v začetku. A vse izhaja iz tega. In kako to povem? Z besedami. Ker imam jezik, in če hočem pripovedovati, moram govoriti. In ko govorim, nekaj ustvarjam. Natanko o tem govori prvo svetopisemsko besedilo: Kako je Bog ustvaril svet? Govoril je. Kot mi, kot vi.«

»Svoja besedila s komentarji sem pošiljal Sergeu. On jih je prebral, potem pa sva se redno dobivala in o njih razpravljala. Kmalu je sestavil svoje predloge. Boyer si je predvsem želel povedati zgodbo o izraelskem kraljestvu, zlasti zato, ker je na tem mestu v Svetem pismu nekaj globoko epskega, je prava epopeja: ljudstvo hoče kralja, hoče biti podobno drugim narodom. Potem ga dobi, prvi kralj je Savel, za njim prideta David in Salomon - to so trije véliki kralji, ki postavijo temelje zgodovine Izraela. Ena najbolj krvavih zgodovin, o katerih smo doslej brali. To kraljestvo mora v vojnah obračunavati z ljubosumjem, izdajstvi, vedno s krvjo. Hkrati pa se prav na teh mestih piše nekaj vzvišenega in tu smo v svetu drugega avtorja, ki mi je zelo pri srcu, Shakespearja. Zgodba o izraelskem kraljestvu je močno navdihovala Shakespearja, tako kot mnoge velike kraljevske zgodbe Zahoda.« 

Abraham, najljubši junak

Abraham ostaja Boyerjev najljubši junak Stare zaveze. »Navsezadnje vse govori o njem, ker vse govori o nenavadnem in neverjetnem klicu, o nekakšni iztrganosti sebi in vsemu, kar človek ima, da bi lahko sledil neki obljubi, ki je vsaj nora, če že ne kaj drugega.«

Svetopisemsko besedilo je sijajno, a hkrati strašljivo, saj v 12. poglavju Prve Mojzesove knjige Abraham odide. Sprejme pokorščino, ne vemo čisto dobro, zakaj, vendar bomo opevali njegovo pokorščino v slogu: »Moj Bog, kako je čudovit!« Abraham torej odide in besedilo se odvije sunkovito hitro. Potuje čez obljubljeno deželo, zaradi lakote jo mora zapustiti, odpravi se v Egipt, prevara faraona - in tu se prične izjemna odisejada o nepomembnem junaku, ki ga nismo pričakovali, a se mu dogajajo neverjetne reči.

»Na podlagi njegovih zgodb in usode se oblikuje vera v enega Boga, v Boga izkustev, in zavest o izvoljenem ljudstvu, o ljudstvu obljube. Vse to je dokaj presenetljivo. Abrahamovo življenje je navdihovalo in sprožalo izjemne odzive še vse do nedavnega, do moderne. Besedilo, ki ga rad navajam kot primer, je Kafkov Dnevnik. Abraham je Kafko fasciniral: iz njega je naredil neke vrste idiota s tem, ko se je spraševal, kako lahko odgovorimo na tako strašen klic, ne da bi se o njem spraševali. Ali pa Kierkegaard, ki je razmišljal o absurdnosti tega junaka, kako ga njegova vera pripelje do absurda, v čemer je hkrati veličina njegovega creda.« 

Boyer se strinja, da je delo s svetopisemskimi besedili lahko zelo zastrašujoče. »Seveda je zastrašujoče, gotovo. Prav zato tega nikoli ne delamo sami. V bistvu se Svetega pisma človek nikdar ne loti sam oziroma to vsaj ni priporočljivo. Vedno ga obravnavamo z drugimi, se pravi s tistimi, ki so ga prebrali pred nami, s temi, ki ga razlagajo. Da, je zastrašujoče, vendar ponavljam: Sveto pismo je to, kar je, samo zato, ker so vedno bili žene, možje in skupnosti, ki so sprejeli tveganje in Sveto pismo prebirali, ponovno napisali, ga prevajali. Brez tega tveganja Svetega pisma preprosto ni.«

Res radi slišimo najhujše?

»Svetopisemska besedila so nastala ravno zato, ker so jih ljudje zbrali, se jih spominjali, jih spraševali, jih oblikovali, prevedli v vse jezike ... In to delo se nadaljuje. Vedno nas je nečesa strah, včasih samo strahu samega, in vedno je nekaj zastrašujoče. Še najbolj pa nas je strah, da bi se drugemu približali, mu šli naproti. Filozof Paul Ricoeur je pogosto govoril, da je svetopisemsko besedilo preizkušnja smisla, preizkušnja razlage. V tem je tudi veličina teh tekstov.«

»Če berete Abrahamovo žrtvovanje Izaka in se ustavite pri ideji, da je hudobni Bog od ubogega Abrahama zahteval, naj daruje svojega sina, in da je to strašno, potem ste zgrešili pomen besedila. To besedilo vam na primer postavlja vprašanje: 'Kaj je Abraham resnično slišal, in ti, ko to bereš, kaj v resnici slišiš in razumeš?' Kar naenkrat ste zmedeni, ker si rečete: 'Slišim, da Bog od Abrahama zahteva, naj daruje svojega sina. In to je strašno.' Lahko se vprašamo, ali morda nismo nagnjeni k temu, da radi slišimo najhujše. In svetopisemsko besedilo postavlja tovrstna vprašanja.«

Sodelovanje s »črnim možem«

Grafični oblikovalec in ilustrator Serge Bloch že vrsto let sodeluje s številnimi vodilnimi ameriškimi, evropskimi in japonskimi dnevnimi časopisi in revijami. Oblikoval je več kot sto knjig. Povabilo, da pripravi prek 2000 ilustracij za Biblijo, ga je malce presenetilo: »Najprej zato, ker nisem katoličan, čeprav delam v katoliški založbi, ker Bayard Presse to je, sem Jud in njihov pristop k veri ni ravno podoben mojemu, če o svojem sploh lahko govorim, saj judovske vere ne prakticiram. Predvsem sem imel občutek, da hočejo narediti resnično knjigo.«

»Naredili smo knjigo s 500 stranmi in 2000 risbami. Knjiga je po mojem mnenju dala ton in podlago za kasnejšo izvedbo risanih filmov. Moje rešitve so bile vselej v skladu z mojimi potezami in načinom risanja. Še sreča, ker mi to omogoča, da se lotim različnih tem.«

»Priznati moram, da sem se Frédérica sprva malce bal, bil sem nezaupljiv do tega velikega 'črnega moža'. Zdel se mi je kot nekakšna intelektualna karikatura, potem pa sem najprej ugotovil, da sijajno piše, obenem pa je bil izjemno simpatičen in zelo lahko je bilo delati z njim. Mislim, da se tega ni dobro zavedal, a ponudil mi je vse, kar sem potreboval.«

Za otroke od 20 do 100 let

»Naša Sveta pisma (za odrasle) so redno brez ilustracij. V tej Bibliji pa kar mrgoli risb. Duhovitemu besedilu šele dajejo pravi okus. Te sličice nikakor niso samo za otroke, prej bi rekel, da so namenjene predvsem starejšim otrokom, takim med dvajsetim in stotim letom starosti. V čudovitem sozvočju z besedilom te risbe Sergea Blocha bralcu pričarajo razgibanost in dramatičnost dogajanja. So bolj karikature kot ilustracije. Človeški in živalski liki so predstavljeni v nekaj potezah, v prizorih, ki nakazujejo stavbe in mesta, je čutiti starodavni orientalski svet. A Danielovo videnje četrte zveri je risar prikazal kot grozeč vojaški stroj iz našega časa z naperjeno topovsko cevjo in predrznim tankistom na vrhu kupole,« je v razmišljanju h knjigi pomenljivo zapisal filozof in biblicist dr. Marjan Peklaj.

»Čeprav to ni ravno knjiga za otroke, Boyer pripoveduje izbrane zgodbe, kakor so v Svetem pismu, v zaporedju, ki ni nujno v skladu z dognanji znanosti. Izredno in čudežno dogajanje je sestavni del te zgodovine. Nobenega komentarja za moderne dvomljivce. Zato pa avtor dodaja bolj prozaične strani, na katerih osvetljuje zgodovinsko ozadje nastajanja svetopisemskih besedil. V teh pojasnilih k poglavjem govori o literarnih razlikah in značilnostih posameznih delov Biblije. Pritegne tudi judovske komentarje, izjave cerkvenih očetov in novejših filozofov, judovskih, krščanskih in agnostičnih, o posameznih vidikih bibličnega sporočila.«

»Močno upam, da bodo bralci hoteli preveriti, ali je to, kar pravi Boyer, v resnici zapisano v Svetem pismu. Ne bo težko najti, saj je pri vsakem naslovu poglavja napisano, na katera poglavja v Svetem pismu je naslonjeno. Seveda bo ugotovil, da Boyer pogosto gleda na sveta besedila iz prav posebnega zornega kota, a prav ta pogled mu bo pomagal videti tudi v 'pravi' Bibliji več, kot bi videl sicer,« je še pomenljivo zapisal filozof in biblicist dr. Marjan Peklaj. In temu ni kaj dodati.