Nihče ne more od zunaj reformirati 30 tisoč ljudi. Začeti je treba od znotraj

Ko so se v Novem Sadu nedavno zbrali demonstranti v podporo vojvodinski javni televiziji, so jih provladni tabloidi označili za »tuje plačance«. Podobno izkušnjo so doživeli tudi številni drugi aktivisti, novinarji in pripadniki nevladnih organizacij, ki so po državah nekdanje Jugoslavije zagovarjali državljanske svoboščine, človekove pravice, demokracijo in ostale progresivne politične ideale.

So tranzicijske – zlasti konservativne in desne vlade – upravičeno nezaupljive do nevladnikov in njihovih organizacij? So nevladne organizacije tudi same postale žrtve enakega stereotipa in se preveč oklepajo revolucionarne preteklosti, namesto da bi v spremenjenih družbenih okoliščinah poiskale novo identiteto?

Zgodovina razvoja nevladnega sektorja je zelo pomembna za razumevanje odnosa med državo in nevladniki, je povedal direktor krovnega združenja nevladnih organizacij CNVOS Goran Forbici. Tranzicijske države niso vajene sodelovati z organizacijami, ki jih ne morejo nadzorovati, saj v njih vidijo kritike, tekmece, politične nasprotnike ali celo sovražnike. Nevladne organizacije pa tudi niso vse že po svoji naravi progresiven del civilne družbe, ampak zastopajo zelo različne interese – tudi takšne, v katerih se prepoznajo politični in verski skrajneži. Iskanje skupnega interesa je zato izjemno zahtevno. Še zlasti za krovno organizacijo, ki poskuša izoblikovati in zastopati interese celotnega nevladnega sektorja, je povedal direktor CNVOS.

So vas na kakih demonstracijah že kdaj zmerjali za tujega plačanca, tajnega agenta in sovražnika države – podobno kot vaše kolege po jugovzhodni Evropi?

Pri nas takšnih očitkov praviloma ni. Namesto tujih obveščevalnih služb, donatorjev in kapitala ponavadi nastopajo domači igralci iz sence: Murgle, Udba in sile kontinuitete.

Kaj pa George Soros – ameriški vlagatelj in ustanovitelj regionalnih inštitutov za odprto družbo?

Ne, v Sloveniji niti Soros ne more tekmovati z domačimi teorijami zarote (nasmešek). V državah nekdanje Jugoslavije, na Kosovu in drugod po regiji je bila vloga tujih donatorjev bistveno večja. Velik del civilne družbe, zlasti organizirane civilne družbe in nevladnih organizacij, je zadnjih petnajst let v resnici živel od denarja iz tujine. Donatorji pa so podpirali organizacije, ki so zagovarjale demokracijo, človekove pravice in liberalne vrednote. Skratka: zahodni denar je podpiral širjenje zahodnih vrednot, kar je že v času komunizma veljalo za protidržavno dejavnost, ki jo financirajo kapitalistične tajne službe. Takšno prepričanje ni značilno samo za Balkan, ampak za celotno vzhodno Evropo in arabski svet. V Rusiji so z zakonom omejili ali prepovedali tuje donacije nevladnim organizacijam. Marsikje morajo nevladniki prijaviti ves denar, ki ga prejmejo iz tujine. Na Kosovu mora uprava po zakonu odobriti vsako transakcijo, večjo od 10.000 evrov. Naše nevladne organizacije niso nikoli poznale takšnih omejitev, saj nismo bili zanimivi za tuje donatorje.

Kako to?

Ker je veljalo prepričanje, da ni potrebe. Naša nevladni sektor in civilna družba sta se tujim donatorjem zdela dobro razvita. Stanje demokracije v državi ni nikogar skrbelo, politika ni preganjala nevladnikov ali prepovedovala civilnodružbenih pobud. Še Poljska, Češka in Slovaška so prejele precej denarja od tujih donatorjev za razvoj javne uprave, spodbujanje demokracije in varovanje človekovih pravic, česar mi nismo bili deležni. Na ta način so nastale zelo močne nevladne organizacije z milijonskimi proračuni in veliko zaposlenimi. Vendar se je takšna zlata doba končala s približevanjem in vstopom v EU. Donatorski denar se je v nekaj letih umaknil iz države in številne velike nevladne organizacije so se zelo zmanjšale ali celo propadle – kar se zdaj dogaja na Balkanu. Zdaj vidimo, da smo imeli v Sloveniji pravzaprav srečo v nesreči, saj naš nevladni sektor ni doživel takšnega šoka, ampak se je naučil preživeti brez tujih donacij.

A ste se zato bolj navezali na državo?

Država je imela pomembno vlogo pri financiranju nevladnih organizacij, saj vsega denarja ni bilo mogoče zagotoviti s članarinami, donacijami ali kandidiranjem na evropskih razpisih. Tudi zato pri nas desna politika govori predvsem o domačih sovražnikih. Janez Janša je začel že zelo zgodaj sistematično govoriti o »tako imenovani« civilni družbi, ki da ni avtonomna in neodvisna, nima lastnih idej in je ostanek starega režima, ki ni opravil tranzicije. Poleg desnih pa imamo tudi leve mite o civilni družbi in nevladnikih, ki so enako trdovratni.

Kakšne?

Da je za mnoge krize in težave v naši državi kriva premalo aktivna civilna družba. Ta ni samo premalo aktivna, ampak je menda celo zavestno in nalašč neaktivna, kar včasih slišim celo od nekaterih javnih intelektualcev, denimo Alojza Ihana ali Erika Breclja.

Da je za razmere v zdravstvu kriva premalo angažirana civilna družba?

Sokriva.

Je to res samo mit?

Ta mit je zelo povezan z nekim drugim mitom – o zlati dobi civilne družbe v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, ki da je spreminjala svet in je bila izjemno progresivna. V resnici ni bilo nikoli tako enostavno. Med protesti v podporo četverici se je na Roški in na Trgu republike pred parlamentom zbrala zelo raznolika združba ljudi. Tam je stala Slovenija v malem: konservativci, progresivci, liberalci, nacionalisti, skinheadi, študenti, komunisti in katoliki. Velik del civilne družbe si je pred osamosvojitvijo prizadeval za progresivne vrednote, a je bilo med osamosvojitelji tudi precej zagovornikov nacionalizma in lustracije, zlasti med demosovci. Civilna družba je vedno odslikavala družbo in danes ni nič drugače. V nevladnih organizacijah imamo tako progresivce kot konservativce, radikalce in zmerneže. Danes je civilna družba še precej bolj pisana in vsaj toliko progresivna, kot je bila v osemdesetih. Res pa ni tako zelo opazna, kot je bila takrat.

Ker nima več velikega nasprotnika? Avtoritarne države?

Sistem je bil represiven. Vse alternativne ideje in družbene prakse so se morale širiti mimo institucij – skozi civilno družbo. Civilna družba je veljala za protisistemsko in zato prevratniško. Danes je drugače. Ne glede na to, kaj si mislimo o naših vladah in politikih, si jih sami izvolimo na vsaka štiri leta. Ne delegirajo jih partijski komiteji, nihče ne zapleni časopisa in ne preganja članov katere koli civilnodružbene organizacije. Vlade bi bile lahko bolj socialne, pravične in liberalne, a zelo težko trdimo, da so sovražne do civilne družbe. V demokratičnih družbah nevladni sektor ni več nasprotnik države, ampak jo dopolnjuje, opozarja in z njo sodeluje.

Kdaj je civilna družba postala 'sektor'?

Kakšne so značilnosti nevladnega sektorja? Nevladne organizacije nastajajo predvsem tako, da se vanje združijo ljudje s podobnimi interesi. Načeloma jih povezuje želja, da bi delovali v javnem interesu ali za skupno dobro – pri čemer lahko tako javni interes kot skupno dobro razumemo zelo različno. Vse te organizacije so zavezane neprofitnosti. Kar pomeni, da vse ustvarjene prihodke – tudi če je kaj presežkov – vlagajo nazaj v svojo dejavnost. V njih delujejo prostovoljci in profesionalci, ki so za delo plačani. Če vse to seštejemo, dobimo sektor, v katerem dela približno 300.000 prostovoljcev in zaposluje nekaj več kot 7000 ljudi. Na ta sektor pa je postala država pozorna šele takrat, ko smo se pogajali o vstopu v EU.

Zakaj prav takrat?

Evropska komisija je naročila študijo in z njo ugotovila, da Slovenija ne razvija svojega nevladnega sektorja v smeri, kot ga pozna zahodna Evropa, prav tako ni bilo organiziranega dialoga med državo in civilno družbo. Takrat smo se spraševali, kako lahko organiziramo dialog z nečim, kar je po definiciji heterogeno. A smo tudi vedeli, da imajo vsi državni in birokratski sistemi – tudi bruseljski – najraje enega reprezentativnega sogovornika. Zato so začele nekatere nevladne organizacije razmišljati o nekakšni krovni organizaciji, ki bi poskušala artikulirati skupne interese in poiskati minimalni skupni imenovalec interesov nevladnega sektorja. Tako je nastal CNVOS.

Je sploh mogoče poiskati skupni imenovalec, če je civilna družba tako pisana in raznolika, kot ste jo opisali?

Naše zahteve so pravzaprav zelo podobne tistim, ki jih zagovarjajo na gospodarski zbornici: država naj zagotovi učinkovito podporno okolje za delovanje nevladnega sektorja civilne družbe.

Kaj v vašem primeru pomeni učinkovito podporno okolje?

Ustanavljanje, upravljanje, delovanje in tudi zapiranje društev ne sme biti preveč zapleteno in omejeno. Ta del smo z zakonom o društvih kar dobro uredili, čeprav imamo še vedno pripombe na zastarele zakone, ki urejajo delovanje zavodov. Za javne in zasebne zavode veljajo enaka pravila, kar je nesmiselno, saj zasebni zavodi ne potrebujejo enakih upravnih teles in formalnih obveznosti kot velike javne ustanove. Najbolj pa zaostajamo pri spodbujevalnih ukrepih, če namenoma uporabim gospodarsko terminologijo.

Davčne olajšave?

Davčna zakonodaja je zelo velik pospeševalnik ali zaviralnik pri razvoju nevladnega sektorja. Vzemimo davčno olajšavo za donacije podjetij ali posameznikov. V Jugoslaviji ste lahko za donacije uveljavili 10-odstotno olajšavo, v Sloveniji pa smo jo postopoma oklestili na tri odstotke, nato na odstotek in zdaj na 0,3 odstotka, medtem ko so se olajšave za gospodarstvo povečevale. Druga velika težava je obdavčenost presežka, ki ga država obravnava enako kot dobiček v podjetju. Recimo, da gasilci več let zbirajo prispevke za nov avto. Država to vidi kot presežek in jim vsako leto pobere del zbranega denarja, namesto da bi dovolila izjemo. Nevladne organizacije morajo zato iskati načine, da presežke knjigovodsko poskrijejo, kar je popolna neumnost, če jim država po drugi strani priznava delovanje v javnem interesu. Vse to kaže na verjetno največji problem – da država v resnici ne ve, kaj bi z nami počela.

Kaj pa bi vi počeli z državo?

Radi bi vedeli, ali nas država vidi kot deležnike v svojih politikah. Po eni strani poznamo dobre prakse, denimo na področju socialnega varstva, kjer država že od leta 1997 aktivno razvija partnerstvo z nevladnimi organizacijami. Solidno je še na področju gasilstva in rdečega križa, na veliki večini drugih področij pa ni takšnega sistematičnega sodelovanja. Takšen odnos države me čudi, saj po drugi strani financira nevladno dejavnost. Zato bi pričakoval, da bi jo morala zanimati vsaj poraba javnega denarja – je učinkovita ali ne. A nimam tega občutka.

Kolikšen delež prihodka v nevladnem sektorju prispeva država?

Približno trideset odstotkov. Ta delež je sicer precej manjši kot na zahodu, ampak spet ni tako zelo majhen. Javni denar je za nas zelo dragocen, saj evropski in drugi tuji projekti pokrijejo med 60 in 70 odstotkov vrednosti, ostalo pa moramo pridobiti sami, kar z donacijami na dvomilijonskem trgu ni mogoče. Na žalost pa ministrstva že od začetka ne razmišljajo, s katerimi deležniki bodo izvajali svoje javne politike in kako bodo najbolj učinkovito porabili javni denar, da ne bo prišlo do podvajanja in nepotrebnega drobljenja sredstev. Zlepa se ne zgodi, da bi nas država poklicala in rekla: poglejmo, kaj in kje lahko delamo skupaj. Namesto tega imamo vrtičkarstvo, veliko podvajanja in nepreglednosti. Prepričani smo, da bi morala država vsak javni razpis uskladiti s svojimi socialnimi politikami in na koncu preveriti, ali so dosegli zastavljene cilje, cilji pa so prinesli želene rezultate. Če tega ne počnemo, mečemo denar skozi okno.

Tudi če ga mečemo v nevladni sektor?

Če si država s financiranjem nevladnega sektorja samo kupuje politične točke ali si kupuje mir pred nadležnimi nevladniki, potem smo mi prvi, ki nasprotujemo takšni politiki. Javni denar je namenjen financiranju dobrih stvari, ki koristijo vsem. To je tudi glavni namen nevladnega sektorja.

Nevladne organizacije so marsikje postale krinka za ideološke, industrijske in politične lobiste. Sponzorirane civilnodružbene pobude so velikokrat uporabile naftna, tobačna in farmacevtska panoga, v zadnjem času je takšna strategija pogosta tudi v politiki. Imajo vaši člani kake varovalke, kako preprečiti takšen marketinški ali ideološki prevzem?

Pri nas je še tako malo zasebnega financiranja, da v praksi redko naletimo na takšen konflikt interesov. Največ zasebnega financiranja je v športnih klubih, ampak ti nimajo političnih agend. Drug primer so združenja bolnikov, ki jih podpirajo farmacevtske družbe, ampak nimamo informacij, da bi jih Krka ali Lek zlorabljala za lobiranje. Ob takšnih vprašanjih vedno pomislim, kateri denar je sploh dovolj neoporečen za nevladnike? Če ga prejmemo od države, nismo neodvisni. Če od zasebnega podjetja, smo zlobirani. Vse to pa je povezano še z enim trdovratnim mitom: da bi morali nevladniki delovati izključno na etični pogon.

Oziroma zastonj.

Edino plačilo naj bi bilo osebno zadovoljstvo. Verjamem, da tudi Jožeta Colariča in Mira Cerarja motivira osebno zadovoljstvo, ampak nihče ne pričakuje, da bosta delala zastonj. Vse naše dejavnosti, tudi prostovoljne, mora nekdo angažirati, koordinirati, usmerjati, skrbeti za pridobivanje novih članov in voditi organizacijo, ki je morda vpeta v mednarodne mreže. Zaradi takšnega odnosa v neprofitnem in nevladnem sektorju pogosto manjkajo vodstvena in organizacijska znanja. Od tega je na koncu zelo odvisna tudi vaša avtonomija. Boste znali postaviti jasen in transparenten sistem upravljanja? Vgraditi varovalke pred zlorabami?

Uspešno lobirati? Kar velja za vašo priljubljeno dejavnost?

Menedžerski pristopi in lobiranje – dva najpogostejša očitka mojemu načinu dela (nasmešek). Lobiranje je pri nas na slabem glasu, ker ga praviloma enačimo z modrimi kuvertami za bele ovratnike. Zame je lobiranje samo druga beseda za to, kako odločevalcem predstavimo svoje ideje in stališča. Država ni nekakšna umna heglovska struktura, kjer razsvetljeni državni aparat modro usklajuje argumente in interese vseh deležnikov. Upravljajo jo ljudje, ki imajo svoje interese, pravila, urnike in težave. Telefonski klic ali pogovor s pravim uradnikom vas stane precej manj kot medijska kampanja ali protest pred vlado, a lahko z njim veliko več dosežete. Na drugi strani imate skoraj vedno človeka, ki hoče delati dobro. Ni vsaka njegova odločitev že takoj nedemokratična ali sovražna. Pokličite ga in poslušajte, povejte vašo plat in marsikaj se lahko premakne. Enako je v politiki. Če samo malo bliže spoznate delovanje strank, izgubite vse predstave o domnevnih političnih elitah, ki da vladajo družbi.

Zakaj?

Poglejte samo državni zbor. Po zadnjih volitvah imamo tam 64 novih poslancev, večinoma iz stranke Mira Cerarja. Ti ljudje večinoma nimajo nobene politične zgodovine. Še vedno se učijo osnov, kako politični sistem sploh deluje. Morda jim lahko očitamo nevednost in slepo sledenje strankarski politiki, težko pa jih gledam kot del elite gospodarjev. Največji problem slovenskih političnih strank zato niso slabi ali škodljivi politični programi, ampak premajhno in premalo angažirano članstvo. Povedano drugače: stranke nimajo dovolj človeškega in intelektualnega kapitala, da bi oblikovale uspešne programe in politike. Krivda za to pa ni izključno njihova, ampak predvsem naša. Državljani smo preprosto premalo strankarsko angažirani. Že razmeroma majhna skupina ljudi bi namreč lahko v vsaki politični stranki temeljito redefinirala njihovo politiko.

Ali jo prevzela?

Zakaj pa ne? To bi bilo precej bolj učinkovito kot ustanavljanje nove stranke, saj izgubite veliko časa, preden se naučite operativnih in tehničnih zadev – kar je še vedno problem Združene levice. Vladajoči SMC ima približno 2000 članov s plačano članarino, še največja SDS jih ima samo kakšnih 12.000. Skratka: v resnici ne potrebujete tako zelo veliko ljudi, če hočete spremeniti njihove politike. Le vključiti se je treba, saj od zunaj ni mogoče spremeniti nobene organizacije. Enako napako delamo tudi takrat, ko govorimo o reformi državne uprave. Nihče ne more od zunaj reformirati 30 tisoč ljudi – ne karizmatični superminister ne progresivni nevladnik, koalicijska pogodba ali zakon. Začeti je treba od znotraj.

Kaj ste poskusili zlobirati na nedavnem obisku pri premieru Miru Cerarju?

Pogovarjali smo se o strategiji razvoja nevladnega sektorja do leta 2020. To bo prva takšna strategija pri nas, ki predvideva nekaj davčnih olajšav, nekaj zakonskih sprememb in pripravo zakona o nevladnih organizacijah, v katerem bomo jasneje opredelili, kaj so sploh nevladne organizacije. Poleg tega si prizadevamo tudi za ustanovitev sklada za podporo nevladnim organizacijam, kamor bi zbrali denar od nerazdeljene polodstotne dohodninske olajšave. Iz tega sklada pa bi po zgledu podjetniških startupov financirali pilotske projekte in socialne inovacije – naj je to oskrba starejših ali pomoč zasvojencem. Na ta način bi si zagotovili denar tudi za razvoj notranje infrastrukture v našem sektorju: za nevladniške inkubatorje, krepitev regionalnih povezav in skupne vsebinske platforme, ki povezujejo organizacije na področju kulture, športa, okolja in druge. Na žalost so se pogajanja v zadnjih mesecih ustavila, predvsem zaradi finančnega ministrstva.

Ki najbrž ne podpira ideje nevladniškega sklada?

S finančnim ministrstvom imamo vsi enake težave – nevladniki in gospodarstvo. Preprosto ne razumejo, da je treba včasih na kratki rok nekaj investirati ali omogočiti kako olajšavo, da sektor laže zadiha, se razširi, ustvari delovna mesta in na koncu precej več prispeva nazaj v proračun. Na ministrstvu razmišljajo v dveletnih okvirih, ker v tem obdobju izravnavajo proračun. V tako kratkem obdobju lahko razmišljate samo o gasilskih ukrepih in gasite največje požare, sistemski ukrepi pa pokažejo rezultate šele čez več let. Kot da so v vladi vsi pozabili, da je finančno ministrstvo samo podporno ministrstvo – da mora izvrševati in omogočati javne politike, ne pa jih diktirati ali o njih odločati. Zato bi morali proti takšni supermoči naših finančnih ministrov in ministrstev nastopiti vsi deležniki, ne samo nevladniki.