Tiskane izdaje
Pričakovati je, da se utegne pod francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom korenito spremeniti Francija, in nujno je, da se čim prej preobrazi tudi Evropska unija. Zdaj precej izčrpana, počasna in premalo ambiciozna potrebuje nove politične svežine in zagona – v katerih ne bo nihče več nikogar vlekel nazaj, zato pa se bodo lahko ambiciozni in pogumni prosto podali na pot, ki so si jo zastavili. Bo Slovenija zraven?
Odgovor francoske ministrice za evropske zadeve Nathalie Loiseau je spodbuden in opogumlja, da smo kot država na pravi poti.
Sploh impresivna pa je pot ministrice, ki se je šolala na prestižni pariški Sciences Po in zaključila je prav tako Inalco (Institut national des langues et civilisations orientales), kjer je študirala kitajščino. V službi francoske diplomacije je delovala že malone povsod po svetu – od Indonezije, Senegala in Maroka do Združenih držav Amerike –, medtem ko je bila doma ob pomembnih pozicijah na zunanjem ministrstvu, med drugim, direktorica ugledne ENA (École nationale d'administration).
Pravkar ste zapustili blejski strateški forum in se vračate domov v Francijo. Kakšni so vtisi?
Raven blejskega strateškega foruma je visoka in srečanje nasploh koristno – vse okrogle mize so pripravili na nadvse zanimive teme, človek bi se hotel udeležiti vseh, če bi bilo mogoče –, in koristno je tudi za bilateralne stike. Prevladovalo je zelo delavno, osredotočeno in hkrati sproščeno razpoloženje. Mislim, da je bil forum uspešen.
[Ministrica za evropske zadeve Nathalie Loiseau je na blejskem forumu sodelovala v panelu Prihodnost EU v spreminjajočem se svetu.] Kako vidite Evropo, kako bi jo definirali, takšno, kot je sedaj? Francoski predsednik Emmanuel Macron je med nedavnim nagovorom domačih veleposlanikov podal nekaj obrisov, kako Francija vidi Evropsko unijo in svet.
Znašli smo se v zgodovinsko prelomnem trenutku, ko potrebujemo Evropsko unijo bolj, kot smo jo kdaj prej. Mednarodno okolje je precej nestabilno, pa naj gre za varnost, trgovino in še za marsikaj drugega, hkrati pa je tudi Evropa v precejšnjih težavah: Združeno kraljestvo se je odločilo, da jo bo zapustilo, opažamo tudi, koliko je delitev, nekoristnih in takih, ki ne služijo ničemur, med vzhodom in zahodom, jugom in severom, med velikimi in majhnimi državami. Nujno je poskrbeti za novo ambicioznost, treba je najti nov zagon, kajti vsi izzivi, s katerimi se soočamo, zadevajo Evropo kot celino. Bodisi si bomo lastno zgodovino pisali sami bodisi nam jo bodo določali drugi.
Evropa je videti precej izčrpana in na koncu z močmi ...
Evropa, kot je v danem trenutku, nedvomno, vendar pa se moramo zavedati, da so tudi naša pričakovanja in upanja velika. A zagotovo je treba doseči, da bodo mehanizmi Evropske unije učinkovitejši: danes se svet vrti izjemno hitro, Bruselj pa je pri sprejemanju odločitev še vedno precej počasen. In dogaja se tudi, da se problematikam, ki bi utegnile jeziti nekatere članice in jih spravljati v slabo voljo – denimo Britance ali Poljake –, raje kar izognejo in ne naredijo sploh nič, namesto da bi se jih lotevali. In zato rezultati ne morejo biti ravno prepričljivi. Mi pa bi, drugače, radi dosegli, da bi tisti, ki hočejo naprej in napredovati, lahko podajali svoje predloge, da bi se nam tisti, ki želijo slediti in so pripravljeni na spremembe, res pridružili. Vsi oni pa, ki pravijo: »za zdaj ne gremo z vami« ali »mi ne« – kar je seveda njihova pravica –, naj ne ovirajo drugih. Za takšen pristop bomo morali pokazati nemalo energije in ambicij.
Torej vendarle prihajamo v Evropo različnih hitrosti?
V resnici smo že v njej. Obstajajo države članice območja z evrom, članice schengenskega območja ..., že sedaj imamo več Evrop in v tem ni nič dramatičnega, tak je evropski projekt: vključujoč in hkrati ves čas odprt. Pa saj ne bomo ustanavljali zaprtih klubov, iz katerih bi bili nekateri izključeni. Povsem normalno je tudi, da se kakšna država v določen trenutku – bodisi zaradi političnih odločitev bodisi zaradi ekonomske situacije – ni pripravljena potruditi za dodatne korake naprej. V tem ni nič škandaloznega; in prav zato ne smemo nikogar siliti v nič, a tudi blokirati ne sme nihče nikogar.
Kje se bo znašla Slovenija? Kakšno utegne biti njeno mesto? Majhni smo in na obrobju.
Slovenija je država, ki je obkljukala vse točke: je članica evrskega območja, del schengna, navdušena proevropejka in zato pomembna partnerica. Absolutno si bomo prizadevali, da bi naredili konec umetni ločnici med velikimi in majhnimi državami. Danes večino odločitev v Evropski uniji sprejme tako imenovana kvalificirana večina. Kaj to pomeni? To pomeni, da šteje vsak glas. Imamo srečo, izjemno in edinstveno na svetu, da smo zbrani v takem klubu narodov, v katerem lahko vsak družabnik poskrbi, da ga slišijo drugi; Slovenija prav tako. Rekla bi, da bi vas želeli poslušati in slišati še več in bolj, kot smo vas doslej, kajti Slovenija je zunaj evropskih delitev in razdorov. Ni izbrala določenega klana, da bi se postavila proti drugemu, ampak si učinkovito utira pot in deluje prepričljivo.
Torej se nam po tej poti ni treba ničesar bati?
Ne verjamem, da se Slovenija česa boji, čeprav je pri državah, ki so postale članice še ne tako dolgo nazaj, verjetno potreben določen prilagoditveni čas. Za nas je glas Slovenije pomemben in šteje. Med tokratnim dvodnevnim obiskom sem se srečala z vašimi predsednikom, ministrom za zunanje zadeve in državnim sekretarjem za evropske zadeve. Vsa tri srečanja so bila vsebinsko bogata in jedrnata, zelo koristna in upam, da bodo sledila še nova – da se bo dialog nadaljeval.
Kakšna je pozicija Francije glede slovensko-hrvaškega spora po odločitvi arbitražnega sodišča?
Teritorialni spori med državami članicami niso v dobro ne članicam, ne regiji in tudi ne Evropski uniji. Želimo si hitre rešitve spora. Razsodba arbitražnega sodišča je znana in jo je treba spoštovati. Izvrševati jo je treba v dialogu med državama, ki sta zaveznici, prijateljici in sodelujeta v skupnih zavezništvih, in tudi čim prej.
Predsednik Emmanuel Macron je med nedavnim nagovorom domačih diplomatov izpostavil »boj proti islamističnemiu terorizmu«, ki da mora biti prva prioriteta francoske zunanje politike. Verjetno mora postati tudi velika skrb evropske politike, po vseh napadih po Evropi: od Francije, Belgije, Nemčije ..., pred nedavnim še Španije?
Moramo poskrbeti za varnost. Evropo smo postavili na temeljih »svobode«, kar je resnično dobro: omogočili smo prost pretok ljudi, blaga, storitev in podobno. A predolgo se nam je nekako zdelo, da varnost ni nekaj, kar zadeva prav tako Evropo. In vendar ni svobode brez varnosti. Danes je naša civilizacija napadana, ne le od zunaj, ampak tudi navznoter – razlogi so torej prav tako evropski –, zato jo moramo braniti. In pri tem si ni mogoče predstavljati, da bi se lahko na napade odzivali na samo nacionalnih ravneh.
Videti je, da Francija pri tem nekoliko stopa naprej: recimo pri reševanju migrantske problematike, povezane prav tako z vojnami in terorizmom. Predsednik Macron je, glede Libije, na primer, prevzel določeno pobudo, ko je že kmalu po nastopu mandata gostil predstavnika sprtih strani [in se zavzel za osnovanje hotspots kar na libijski strani]. Pred kratkim je napovedal, da bo Pariz prihodnje leto gostil konferenco, na kateri naj bi se mobilizirali proti financiranju terorizma.
Obstaja nemalo mednarodnih instrumentov, denimo GAFI [finančna skupina, ki se bije proti pranju denarja], ki jih je treba uporabljati bolj in jih še dodatno okrepiti. Nujno je, da bi bilo mednarodno sodelovanje na tem področju učinkovitejše. Saj je že sedaj dokaj učinkovito, a seči bo treba po resnično vseh sredstvih, ki jih imamo na razpolago. Boj proti financiranju terorizma je zapleten problem, ki se mu moramo posvetiti. Omenili ste stabiliziranje Libije ... Da, neizogibno je, kajti soseščina na jugu Evrope je po eni strani izvir krize, po drugi strani pa je za našo celino tudi morebitni rezervoar rasti. Libije, ki je danes padla država, ne moremo kar prepustiti usodi ... Zasluži si več kot le to, sploh pa je tudi za nas pomembno, da se tamkajšnje razmere uredijo. Zato se moramo v svojih prizadevanjih združiti: kar že počnemo, denimo, s posebnim odposlancem Združenih narodov ali skupaj z Italijani ...
Italijani, ki jih je migrantska kriza izjemno prizadela [in do katerih evropske države niso pokazale veliko solidarnosti], se prav zdaj problema lotevajo malo tudi po svoje.
Z Italijani se pogovarjamo veliko ... A kot rečeno, ključno je, da smo pri vseh teh prizadevanjih dobro usklajeni in da vsi ubiramo isto smer. Libija pripada le Libijcem, nikomur drugemu. Reševanja njene problematike, ki je res huda, se moramo lotevati skupaj.
Pri tem vprašanju, ki je tudi migrantsko, se je Evropska unija pokazala za nadvse šibko, kajne?
Rekla bi, da so težave pri usklajevanju instrumentov, ki jih imamo na razpolago. Na voljo so nam, na primer, nujni skrbniški sklad Evropske unije za Afriko, imamo sporazume, ki urejajo vprašanja priseljevanja, ukvarjamo se z osnovanjem evropske mejne in obalne straže ..., kar je dobro. A zagotovo bi morali problematiki nameniti več časa, da bi lahko bolje razumeli, kaj vse je treba še postoriti in kako to potem tudi usklajevati. Očitno in neizogibno je prav tako, da se bo treba začeti ukvarjati z južno libijsko mejo. Že sedaj delujejo nekatere evropske civilne misije v Maliju, Nigru in Čadu, a jih bo nujno še okrepiti. Države članice se bodo morale v teh svojih individualnih prizadevanjih tesneje povezati med seboj, kar se, kot rečeno, deloma že dogaja. Tudi nedavni migrantski vrh, ki smo ga [28. avgusta] organizirali v Parizu – skupaj z nemško kanclerko, predsednikoma italijanske in španske vlade in [visoko predstavnico EU za zunanjo politiko] Federico Mogherini [prišli so tudi predstavniki Čada, Nigra in Libije] –, je dokaz, da resnično želimo sodelovati.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Nobenega spora ni, Poljska je pomembna država, s katero se pogovarjamo. A poljska predsednica vlade se je na mnenje našega predsednika odzvala zelo grobo, na kar smo ji odgovorili, saj verjamemo, da mora biti evropski projekt ambiciozen. Evropska unija je konvergenčna zveza, v kateri se tudi socialnih vprašanj lotevamo zato, da bi izboljšali položaj delavcev, ne pa da bi spodbujali »socialni dumping« in nelojalno konkurenco navzdol. Verjetno se lahko o tem vsi samo strinjamo, in Poljska prav tako. Verjamem, da niti sami niso naklonjeni goljufijam in zlorabam, temu, da bi bili njihovi prebivalci obravnavani kot drugorazredni Evropejci. To ne more biti resnično nikomur v interesu. Zato smo predlagali nekatere amandmaje k direktivi, ki so zdaj predmet razprave. Vsaka država članica bo lahko povedala, kaj si misli o njih, glede na lastne interese, pa tudi glede na to, kako ambiciozno dojema evropski projekt. Ambiciozno pomeni težiti k vse boljšemu, navzgor.
Vaš predsednik je že obiskal Avstrijo in še nekatere države srednje in vzhodne Evrope, kot so Češka in Slovaška, Romunija in Bolgarija. Kaj pa Slovenija? Kdaj ga je pričakovati pri nas?
Predsednik Macron se je namenil, da bo obiskal vseh drugih 27 držav članic Evropske unije. To bo storil v določenem ritmu, kajti tudi doma se loteva pomembnih vprašanj: reforme, ki jih pripravljamo, so izjemno ambiciozne. Prišel bo v Slovenijo.
Bo to dokaj kmalu?
Brž ko bo mogoče.
Večkrat je že bilo slišati, kako je treba reformirati Francijo – in Francija se zdaj loteva reform –, da bi lahko potem preoblikovali še Evropo. Malce čakamo verjetno tudi na razplet parlamentarnih volitev v Nemčiji, kajne?
Nemčija je naša osrednja partnerica v Evropski uniji, zato bo zagotovo pomembno, kdo bo zmagal. Raziskave javnega mnenja za zdaj sicer kažejo, da pravega suspenza verjetno niti ne bo. Brž ko bo jasno, kdo bo novi kancler oziroma kanclerka, bomo nadaljevali z dialogom, kar pa z Nemčijo tako in tako počnemo že ves čas. Že takoj po izvolitvi Emmanuela Macrona za predsednika smo v Evropi pognali francosko-nemški vlak, niti teden ne mine, ne da bi bili z Nemčijo v stiku na najvišjih ravneh. Kot sem že povedala, je bila kanclerka pri nas 28. avgusta na vrhu o migracijah, dva dni pozneje se je nemški zunanji minister Sigmar Gabriel udeležil seje francoske vlade ... Z Berlinom tesno sodelujemo, kljub predvolilni kampanji v Nemčiji.
Predsednik Macron je slišati jasen, ko govori, kakšno novo Evropo želi. V njej bo poskrbljeno tudi za obrambo. Lahko pričakujemo Evropo, ki bo imela skupno vojsko?
Za začetek moramo ugotoviti, koliko smo medsebojno sposobni poskrbeti za varnost, za raziskave in inovacije na področju obrambe, ki bi jih lahko financirali z evropskimi posojili – kar je pomembno za vse države, velike in majhne, pa še za podjetja, od velikih do srednje velikih in malih. Treba bo tudi zagotoviti, da bo vse, kar bomo naredili, potem med seboj združljivo. Zatem bo pomembno tako imenovano stalno strukturno sodelovanje, po katerem naj bi države članice vprašali, kakšne so njihove ambicije na področju obrambe, kaj vse so pripravljene storiti, pri čem so se pripravljene angažirati, vključno z operacijami zunaj Evrope. S tistimi, ki bodo trdno odločene sodelovati, se bomo zatem dogovorili, kako delati naprej. Vse to seveda ne pomeni, da bomo že jutri imeli skupno evropsko vojsko, zato pa bomo morali poskrbeti za nacionalne vojske, ki bodo dobro opremljene in izurjene ter sposobne za učinkovite intervencije tako na tleh Evrope kot zunaj nje. Vse to je res potrebno. Po svoje je navdihujoče, da nam je v tej razpravi, ki je v bistvu stara debata, zdaj vendarle uspelo napredovati; zaradi nestabilnosti v svetu. Danes nima nihče več občutka, da govoriti o skupni evropski obrambi pomeni kazati določeno sovražnost do Nata. Oba sta lahko popolnoma kompatibilna, kajti nujno je, da je trden tudi Natov evropski steber.
Gremo tudi proti taki novi Evropi, ki ji bo mar za okolje in se bo borila proti podnebnim spremembam? V kratkem boste v Parizu organizirali novo podnebno konferenco.
Dvanajstega decembra bo v Parizu konferenca o financiranju boja proti podnebnim spremembam. Organizirali jo bomo natanko dve leti po sprejetju pariškega podnebnega sporazuma na vrhu COP21. Evropa zavzema na tem področju avantgarden položaj: za napredno se je pokazala, ko smo se pogajali, ko smo podpisovali in ratificirali sporazum, in tudi v trenutku, ko so Združene države Amerike napovedale, da bodo izstopile iz njega, smo bili složni. Zdaj je le še potrebno, da Evropa zaveze udejanji in uresniči tudi ambicije: recimo pri energetskih projektih, pri projektih v transportu, ki morajo vsi potekati v smeri zmernejše uporabe energije in učinkovitejšega boja proti podnebnim spremembam. Biti ga je treba po vsej Evropi in prav tako v odnosu do partnerjev, denimo evropskega razvojnega sklada. Potrebujemo pravo podnebno diplomacijo.
Za konec: nekaj precej perečega je prav zdaj v Evropi – Katalonija. Prvega oktobra naj bi Katalonci organizirali osamosvojitveni referendum in se morda vendarle dokopali do odgovora, ali naj Katalonija postane neodvisna država v obliki republike. Kakšno je vaše stališče?
Tragedija, ki je pred nedavnim prizadela Španijo, bi morala biti znamenje, da je tesna povezanost veliko boljša od razdorov.
