Nimamo lobijev, politične stranke ali tovornjakov, s katerimi bi zaprli ceste

Slovenija je po več kot 20 letih odlašanja podpisala sporazum, s katerim bo postala članica Cerna.

Objavljeno
23. december 2016 13.19
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić
Najboljši prostor za spoznavanje Evropske organizacije za jedrske raziskave (Cern) je njihova velika jedilnica. Več kot deset tisoč gostujočih znanstvenikov z vsega sveta se vsaj med kosilom ubada z vprašanji običajnih smrtnikov: kateri jedilnik izbrati, si privoščiti sladico, kje poiskati najbližjo prosto mizo. Nato odhitijo nazaj v pisarne in laboratorije, kjer pripravljajo poskuse, s katerimi bodo iskali nove delce, odkrivali neznane sile ter iskali dokaze za temno materijo in druge nenavadnosti, iz katerih je zgrajeno vesolje.

Skoraj vsak naključni sogovornik ima najmanj en doktorat in sodeluje z več raziskovalnimi ustanovami ali univerzami. A so pogovori s Cernovimi znanstveniki vse prej kot resnobni. Razlage supersimetrije in Higgsovega bozona zelo radi začinijo s podatki, anekdotami in teorijami zarote, ki so povezane z največjo napravo na svetu – 27 kilometrov dolgim podzemnim predorom, v katerem trkajo atomske delce in se za drobec sekunde poskušajo približati skrajnim razmeram, v katerih je domnevno nastalo vesolje. Zabavajo se ob nedavnem viralnem videoposnetku obrednega človeškega žrtvovanja, ki so ga na območju Cerna posneli neznanci. Ugibajo, kdo bo letos zmagal v neformalnem tekmovanju za najbolj neurejeno pisarno, in se pritožijo, da jim vodstvo Cerna ne dovoli več prenočevanja v pisarnah, kamor so si v prejšnjih letih prinesli spalne vreče in napihljive ležalnike.

Vsi naši pogovori so bili povezani z velikimi številkami, ki jih v Cernu ne manjka. Gradnja velikega hadronskega trkalnika na obrobju Ženeve je presegla pet milijard evrov. Letni proračun organizacije je več kot milijarda evrov. V trkalniku porabijo med poskusi več elektrike kot v celotnem ženevskem kantonu. Veliki supermagneti v trkalniku po nekaterih izračunih ustvarjajo magnetno polje, ki je stotisočkrat močnejše od Zemljinega, temperature med poskusi pa so višje kot v sončevem jedru.

Del velikih številk je nehote prispevala tudi Slovenija, saj se je najpomembnejšemu laboratoriju za fiziko delcev visokih energij pridružila šele prejšnji teden, ko je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič z direktorico Cerna Fabiolo Gianotti podpisala sporazum o pridruženem članstvu. Pogajanja o pridružitvi so trajala več kot 25 let, čeprav slovenski znanstveniki s Cernom sodelujejo že od sredine sedemdesetih. Tudi zaradi dvomov, da si država lahko privošči približno milijon evrov letne članarine, ki bo do začetka polnega članstva narasla na dobre tri milijone evrov. Zneska, ki ga doslej ni bil pripravljen zagovarjati noben znanostni minister.

Slovenci v Cernu

Prve pospeševalnike – naprave, ki uporabljajo električno ali magnetno polje za pospeševanje električno nabitih delcev – so zgradili v tridesetih letih dvajsetega stoletja in jih zaradi krožne oblike poimenovali ciklotroni. S pospeševalniki se je v Sloveniji med prvimi ukvarjal fizik Gabrijel Kernel, ki se je v šestdesetih letih izobraževal v Oxfordu in se v drugi polovici sedemdesetih pridružil znanstvenikom v Cernu, kjer je postal znanstveni sodelavec in vodja kolaboracije Omicron.

V raziskovalno skupino je povabil prvo ekipo študentov, ki so se pozneje uveljavili na področju fizike delcev. Med njimi so bili Danilo Zavrtanik, ki na Univerzi v Novi Gorici vodi laboratorij za astrofiziko osnovnih delcev, Peter Križan, vodja projekta Belle II na inštitutu za jedrsko fiziko v japonski Cukubi, ter vodja slovenske skupine znanstvenikov v Cernu Marko Mikuž. To sodelovanje je bilo zelo pomembno za poznejše sodelovanje s Cernom, saj so osebna znanstva premagala številne ovire zaradi slovenskega nečlanstva v organizaciji, se spominjata Križan in Mikuž.

»Pismo o nameri za pridružitev Cernu je takoj po osamosvojitvi Slovenije poslal tedanji minister za znanost in tehnologijo Peter Tancig. Namen je bil dober, le trenutek ni bil najboljši, saj se v Cernu niso hoteli pogovarjati z državo, ki je še nihče ni priznal in ki ni rešila nasledstvenih vprašanj z Jugoslavijo – eno izmed ustanovnih članic organizacije,« je povedal Marko Mikuž. Kljub temu so čez nekaj let znova obravnavali slovensko pobudo in sredi devetdesetih let poslali prvo komisijo, da bi ocenila pripravljenost Slovenije na članstvo. »V Cernu so dobro poznali naše raziskovalne rezultate,« je dodal Mikuž. »Ampak je bilo za članstvo pomembno še nekaj drugega: kako visoko je razvita naša industrija. Ali slovenska podjetja ponujajo tudi izdelke, ki bi bili zanimivi za potrebe trkalnika.«

Evropska organizacija za jedrske raziskave namreč ni samo raziskovalni laboratorij, je poudaril Peter Križan. Je tudi velik infrastrukturni projekt, za katerega je treba razviti, zgraditi in postaviti zelo zahtevne tehnične, gradbeniške in informacijske rešitve, ki zmorejo med eksperimenti zajeti, shraniti in analizirati velikanske količine podatkov. Med najbolj znanimi stranskimi učinki razvoja je svetovni splet (www), saj sta raziskovalca Tim Berners-Lee in Robert Cailliau prav v Cernu postavila prvo spletno stran. Takšne priložnosti se pojavijo med vsakim večjim naložbenim ali vzdrževalnim ciklom, vendar se lahko na razpise praviloma prijavijo samo članice Cerna, zato slovenska podjetja niso imela možnosti.

Mnenje prve komisije je bilo zelo pozitivno, nato so pogajanja zastala. Industrija se ni znala povezati in prepričati ministrstva, da bi zmogli po zgledu Finske in nekaterih drugih evropskih držav prodati dovolj izdelkov in storitev, da bi povrnili ali presegli stroške članarine. Znanstvena skupnost ni bila enotna, da je članstvo zares potrebno, saj da imajo slovenski raziskovalci tudi brez članstva dovolj priložnosti za delo v Cernu.

Pogajanja so se tako nadaljevala šele leta 2008, ko je Cern poslal še eno delegacijo in je vlada v proračunu zagotovila denar za članarino ter leta 2009 potrdila predlog za kandidaturo. A se je postopek znova ustavil zaradi vladne in gospodarske krize, hitre menjave vlad in zmanjševanja znanstvenega proračuna. Pobude in vprašanja predstavnikov Cerna so večinoma končali na zunanjem ministrstvu, saj je stike vzdrževala samo še diplomacija. Ministrstva in ministri, ki so bili v prihodnjih vladah odgovorni za znanost, pa so se izgovarjali na druge prioritete ali so molčali.

Nenehno odlašanje so občutili tudi raziskovalci v Cernu. »Včasih mi je bilo kar nerodno iti na kosilo s kolegi, saj sem ves čas pričakoval vprašanje, ali se doma že kaj premika,« je dejal Mikuž. »Ves čas smo imeli malo slabe vesti, da nam v Cernu delajo uslugo in moramo ves čas improvizirati. Ko bomo postali pridruženi člani, končno ne bomo več občutili te zadrege.«

Nove možnosti sodelovanja

Kaj se bo spremenilo, ko bo državni zbor (predvidoma) v prvi polovici 2017 sprejel zakon o ratifikaciji pridružitvenega sporazuma in bo Slovenija čez pet let postala polnopravna članica Cerna?

Ministrica Maja Makovec Brenčič in direktorica Cerna Fabiola Gianotti sta po podpisu povedali, da članstvo ne bo koristno samo za slovenska podjetja in znanstvenike, ki se bodo lahko potegovali za položaje in soodločali pri raziskovalnih projektih. Članice se imajo možnost prijavljati na vse štipendije, izobraževalne programe in poletne šole v Cernu. Ti programi bodo prvič odprti tudi za inženirje, ki so lahko doslej (omejeno) sodelovali samo kot sodelavci pri znanstvenem projektu. Veliko več možnosti sodelovanja bodo imeli doktorski in postdoktorski študenti ter srednješolski učitelji, ki so jim namenjeni programi za poučevanje znanosti in spodbujanje študijev naravoslovja.

Sogovorniki so neuradno potrdili, da so bila tokrat slovenska podjetja bolje organizirana, saj se zavedajo poslovnih priložnosti, ki jih prinaša tako velik naročnik – kot kupec in ustanova za izobraževanje specializiranih inženirskih kadrov. Pomembnost članstva so v preteklih letih zelo nazorno občutila nekatera domača podjetja, ko zaradi nečlanstva niso mogli skleniti posla, ampak so se morala umakniti ali jih prenesti na tuje podružnice v članicah Cerna. Prav tako je bilo tokrat manj pomislekov o smiselnosti članstva in občutka, da bodo zaradi članarine prikrajšana druga področja znanosti, ki imajo bolj neposreden vpliv na življenje državljanov kot iskanje novih delcev in sil.

»Zdaj takšnih dvomov skoraj ni več,« je zatrdil državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Tomaž Boh. »Članstvo v Cernu je namreč pomembno simbolno sporočilo, da se hočemo kot država pridružiti razvitemu svetu in postati visokotehnološka družba,« je prepričan Boh. Tudi drugi sogovorniki – znanstveniki in uradniki – so se strinjali, da država preprosto mora podpirati sodelovanje z vodilnimi raziskovalnimi ustanovami, saj varčevanje ali morebitno razdeljevanje članarinskega denarja med druge projekte ne bi imelo smisla ali učinka. V nobenem primeru pa članstvo v Cernu samo po sebi še ne prinaša zagotovljenih poslov ali raziskovalnih mest, saj sprejemajo samo vrhunske kandidate in najbolj konkurenčne ponudnike. Prav tako ne rešuje problema doktorandov in mladih raziskovalcev, ki jih zaradi krčenja znanstvenega proračuna odganjamo v tujino, ker doma ne morejo več delati.

»Vedno smo veseli politikov, ki javno podprejo znanost in se vsaj v besedah zavedajo njenega pomena,« je podpis dogovora komentiral Marko Mikuž. »A je znanost kljub spodbudnim besedam še vedno med prvimi področji, ki jim zmanjšajo proračun. Te odločitve so računovodske, namesto da bi bile strateške. Denar je velikokrat najlaže prihraniti pri znanosti, ker nimamo fiksnih pogodb, temveč smo vezani na projekte, štipendije in pogodbe za določen čas. Poleg tega znanstveniki nimamo lobijev, politične stranke ali tovornjakov, s katerimi bi zaprli ceste in uveljavili svoje zahteve.«

Zanemarjanje znanosti

Na nenehno tanjšanje znanstvenega proračuna je opozoril tudi direktor javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) József Györkös.

»Letni proračun ARRS, iz katerega se financira večji del znanstvene dejavnosti, je leta 2009 znašal skoraj 184 milijonov evrov. Do leta 2015 je padel najnižje – na samo 133 milijonov evrov. Za prihodnji dve leti je proračun nekoliko višji – 143 milijonov evrov –, kar pa je še vedno veliko manj od ciljev, ki jih je država predvidela v resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020. Po tej resoluciji bi morali imeti na ARRS za prihodnje leto na voljo približno 270 milijonov evrov, a smo daleč od teh številk,« je razmere opisal Györkös.

To pomeni, da na ARRS v prihodnjem letu ne morejo okrepiti sedanjih raziskovalnih programov ali razpisati novih, je povedal direktor. »Razmere v znanosti bo mogoče izboljšati šele takrat, ko ji bomo zagotovili dolgoročno strategijo in stabilno financiranje, ki ne bo odvisno od vsakega novega proračuna. Na agenciji težko načrtujemo prihodnje obveznosti, saj vlada sprejme proračun za dve leti, programi za mlade raziskovalce ali raziskovalni projekti pa trajajo tri ali štiri leta. V zadnjem letu se je količina denarja sicer nekoliko povečala, a je rast prepočasna glede na strateške cilje. Za začetek bi se morali po obsegu financiranja vsaj vrniti v leto 2009, če hočemo nadaljevati dialog z raziskovalkami in raziskovalci, kaj bi morali spremeniti za povečanje kakovosti, vidnosti in ugleda znanosti.«

Vprašljivo ni samo javno financiranje, ampak tudi zasebno, je opozoril Marko Mikuž. Mednarodne primerjave kažejo, da slovenska podjetja namenjajo razmeroma velik delež prihodkov v raziskovanje in razvoj. Toda dejanska količina denarja, ki je na voljo za razvoj novih izdelkov in pametno specializacijo, ne potrjuje teh številk. Podrobnejša analiza bi najbrž pokazala, da vlaganje v razvoj navidezno narašča zaradi davčnih olajšav, ki jih lahko podjetja uveljavijo za raziskave in razvoj, zato se jim splača prikazati višje razvojne stroške. Vse to pomeni, da imajo raziskovalci vse manj priložnosti za delo – tako v javnih raziskovalnih ustanovah kot v zasebnih podjetjih in industriji, je ocenil Mikuž.

»Znanstvena skupnost se zato vse bolj zapira za okope in brani ustaljena področja programskega financiranja, namesto da bi odpirala nova področja. S tem pospešeno izgubljamo srednjo in mlajšo generacijo. Posledice bodo katastrofalne in težko popravljive, saj ljudi ne moremo zamrzniti za petnajst let in jih obuditi, ko bo morda na voljo več denarja. To ne gre. Nič ne stoji, ne znanost ne družba. Lahko samo napreduješ ali propadeš.«

Pogovore v jedilnici Cerna smo zaključili s šalo, kateri sta dve najbolj nehvaležni funkciji v Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Prva je direktorska, saj je dve tretjini znanstvenikov prepričanih, da so pametnejši od direktorja, kar za polovico tudi drži. Druga pa je računovodska, saj veljajo milijoni v fiziki delcev visokih energij za zanemarljivo majhne številke, ki jih raziskovalci pri načrtovanju eksperimentov najraje spregledajo. V praksi so od teh »zanemarljivih« milijonov, ki se v državnem proračunu prikažejo (ali izginejo) šele v prvi odstotni decimalki, odvisni številna znanstvena odkritja, raziskave in kariere. Na te decimalke pa lahko vpliva samo znanstvena politika, ki bo obrambno strategijo spet usmerila v mednarodno odprto in napadalno igro.