Normativi, standardi, sistemi plač in gospodarske družbe za povrh

Zahteve sindikata v zdravstvu Fides po priznanju njihovih normativov in standardov, po izstopu iz sistema plač javnih uslužbencev in vzporedni klic predsednika zdravniške zbornice po nujnosti preureditve slovenskih zdravstvenih izvajalcev po zgledu podjetij iz zakona o gospodarskih družbah so se pogosto izpeli v prepričanje, da gre pri zdravnikih le za to, da bi manj delali in več zaslužili. Številni so te zahteve razumeli tudi kot »neoliberalistične« akcije za razgradnjo javnega zdravstva.

Res je, da je Modra knjiga standardov in normativov zdravnikov in zobozdravnikov iz leta 2011 precej amatersko gradivo. Ne loči normativov od standardov in govori le o normativih. Te določa po tako imenovanih inženirskih načelih, pri katerih zaposleni izkustveno povedo, koliko časa potrebujejo za posamezno dejavnost. Vsaj minimalna podlaga za tako določanje je predhodna priprava procesnih modelov teh dejavnosti, a tega avtorji knjižice niso naredili.

Seveda niso uporabili niti bistveno bolj dorečenega določanja normativov z merjenjem časovnega poteka dejavnosti. Tedaj najprej narediš spisek dejavnosti, pri čemer že moraš poznati standarde njihovega izvajanja, da se izogneš problemu heterogenosti, potem iz njih sestaviš procesne modele, izbereš ustrezen vzorec opazovanih izvajalcev, potem s »štoparico« zmeriš čas pri njih, izračunaš statistike za vzorčenje in potem dobiš kar dobre podlage za oceno normativov. Iz mojih izkušenj v eni slovenski bolnišnici in lekarnah je to precej obsežno delo, ki ga ni nihče opravil. Pa še stalno ga je treba ponavljati.

Problem normativov pa je tudi v tem, da v zdravstvu potrebujete vsaj štiri različne vrste normativov: ene za sindikate, druge za menedžerje v izvajalcih (zdravstvene domove, bolnišnice, koncesionarje), tretje za državo kot partnerja sindikatom in četrte za plačnike, kot so pri nas ZZZS in zdravstvene zavarovalnice.

Fides je začel sitnariti z normativi, ker je želel povedati, da je zdravnikov premalo in da morajo zato delati več, kot od njih zahteva delovna zakonodaja, ob tem pa za to niti niso ustrezno plačani. Zelo približna sindikalna računica bi lahko bila takšna: en obisk pri splošnem zdravniku naj bi trajal v povprečju 15 minut, takih obiskov je na primer 5,7 milijona na leto, kar daje potrebo po 1,425 milijona ur dela s pacienti. Če zdravnik dela po 1600 ur na leto, potrebujemo 890 zdravnikov. Ker imamo glavarinski sistem in če en zdravnik pomeni en tim, bi moral en tim obravnavati okoli 1240 prebivalcev. Sedaj jih okoli 1800. Fides ima prav: zdravnikov je premalo, na enega pride preveč pacientov, za obravnavo enega nimajo dovolj časa za kakovostno obravnavo, ker delajo preveč intenzivno, in njihovo plačilo je premajhno.

Seveda je moj izračun le simboličen, Fides pa ima pravico do svojega. Ker to pravico Fides v kolektivnih pogajanjih uvaja pri nas nasproti državi, mora slednja imeti na prepričljiv način svoje normative. Če jih nima, kot je primer pri nas, pač mora sprejeti sindikalne. Na žalost ne more uporabiti niti normativov ZZZS, ker jih tudi ta nima, čeprav bi jih moral imeti.

Drugi spopad normativov

Toda takšni normativi hitro zgubijo pomen, če jih potem vsi zaposleni tudi ne spoštujejo in uresničujejo. Takoj ko vsaj malo večja skupina zaposlenih s svojim delom ne izpolni normativov, postanejo ti neuporabni. Zdravnikov znova zmanjka. Da se to ne bi zgodilo, morajo izvajalci evidentirati delo svojih zaposlenih, in sicer upoštevaje normative. Vsaj zdi se mi, da Fides zanemarja ta vidik svojih zahtev: zahteva po normativih je namreč tudi zahteva po evidentiranju dela v skladu z normativi. Res pa je, da to ni naloga sindikatov, ampak menedžmenta v izvajalcih. Pri tem pa nastaneta vsaj dva velika problema, ki ju modra knjiga ne omenja.

Prvič, normativi se nanašajo na efektivno delo (delo z bolnikom ali neposredno za bolnika), tega pa ni toliko kot vsega delovnega časa, saj zaposleni niso roboti. Neke moje izkušnje kažejo, da ga je le kakšna polovica delovnega časa. Drugič, dejavnosti znotraj efektivnega delovnega časa so različno delo: 15 minut merjenja tlaka ni 15 minut operacije, ki je zahtevnejše delo, običajno ga imenujemo multiplicirano delo. Pa tudi 15 minut sodelovanja pri operaciji sestre, praktikanta, anesteziologa in kirurga ni enako delo. Zato tudi evidentiranje efektivnega dela ni preprost problem. Ekonomska fakulteta v Ljubljani ima verjetno edina dosledno uresničeno tako evidentiranje v slovenskem javnem sektorju in po skoraj 15 letih izkušenj lahko potrdi ta sklep.

Evidentiranje efektivnega dela oziroma evidentiranje izpolnjevanja normativov namreč vnaša zlasti v javne izvajalce novo menedžersko orodje. Sindikalni normativ bi lahko izvajalec tudi znižal in s tem povečal intenzivnost dela in znižal stroške dela na obravnavo, s številom normativov za polni delovni čas bi lahko reguliral obseg jalovega delovnega časa, z upoštevanjem multipliciranega dela bi lahko spodbujal zahtevnejše delo, uvajanje novih tehnik in tehnologij ter razvojno delo, upošteval bi lahko izkušnje in izpolnjevanje pogojev za zahtevnejše delo. Lahko bi spodbujal z višjimi normativi k delu čez polni delovni čas, kadar so potrebe, in k delu za trg, če obstaja povpraševanje za delo na trgu. Opustil bi lahko osemurni delavnik in ure za evidentiranje po hodnikih, uvedel fleksibilni delovni čas in vsaj zdravnike zadolžil za posamezne bolnike za vseh 24 ur na dan.

Verjetno bi tedaj ugotovil, da velik del zaposlenih ne izpolni letne delovne obveznosti in da bi morali ti dežurstva, nočno delo in podobno opraviti zato, da bi dosegli ustrezno izkoriščenost oziroma intenzivnost rednega dela in si zaslužili osnovno plačo. Tedaj bi tudi vedeli, kdo v bolnišnici in zdravstvenem domu v resnici dela in kdaj izpolni redno delovno obveznost in zato lahko gre delat tudi v drugo bolnišnico ali k zasebniku ali dobi posebej plačano delo v bolnišnici za trg. Ker bi tedaj vedeli tudi, kdaj lahko zaposleni prejme različne dodatke, je tako evidentiranje efektivnega delovnega časa nujno tudi za ustrezno spodbujanje zaposlenih.

Fidesovi normativi bi tako morali naleteti na nasprotne tudi pri izvajalcih, ko bi menedžerji v izvajalcih oblikovali svoje normative. Če bi bilo tako, bi namreč Fides nenadoma spoznal, da so spopadi z vlado brez veze in da so njihovi pravi sogovorniki menedžerji v organizacijah, kjer zdravniki delajo. Če bi ta sklep vzeli resno, bi s tem kar sami naredili prvi korak k razgradnji sistema plač v javnem sektorju in tudi korak vstran od zujfa in njegovih ostankov v proračunskih zakonih.

Spopad s sistemom plač v javnem sektorju

Seveda imamo lahko plačni sistem, ki spominja na nekdanje socialistične plačne sisteme, kjer so delavci v zdravstvu pač bili navadni državni uslužbenci s fiksnimi plačami. A tedaj morajo tudi izvajalci biti neke vrste državne agencije, ki jim država zagotovi denar za delo, oni pa morajo to delo opraviti. V takem sistemu seveda ni nobenih denarnih spodbud. Dobri zdravniki so plačani toliko kot slabi, tisti, ki delajo veliko in zahtevno, enako kot oni na drugi strani in izvajalci sploh ne morejo imeti izgub. Ker ni denarnih spodbud za zaposlene, tudi plačevanje izvajalcev ni nič drugega kot razdeljevanje denarja. Kompliciranje s skupinami primerljivih primerov (SPP), točkami, glavarinami, doplačili in odbitki je odveč, saj so ti instrumenti plačevanja denarne spodbude, ki pa jih v takem sistemu ne potrebujemo.

Vendar moramo upoštevati, da je sodobno zdravstvo razvejan in eden najbolj dinamičnih delov sodobnih družb. Mogoče tudi eno od področij novih tehnoloških prebojev, ki bodo spreminjali tudi produkcijske in druge družbene odnose. Odnos med tržnim in kolektivnim financiranjem zdravstva bo zato zelo dinamičen, izvajalci pa bodo morali slediti tej dinamiki ne glede na lastnino. Nesporno bo več delitve dela in tudi medsebojnega povezovanja tako med izvajalci znotraj države kot na mednarodni ravni. Noben izvajalec ne glede na lastnino ne bo pripravljen odstopati dela svojih zaposlenih drugim izvajalcem, ne da bi jim sam zaračunal njihovo delo, zaposlene v tej delitvi dela pa sam plačal kot redno delo (če tega niso še opravili doma) ali kot presežno delo.

Bolnišnice in zdravstveni domovi bodo morali razvijati resne strateške dokumente, z najrazličnejšimi dodatki k plačam pa spodbujati zaposlene, da bodo pripravljeni uresničevati strateške usmeritve zato, ker bo to v njihovem interesu. Vsega tega sedanji sistem plač v javnem sektorju ne omogoča. Prav tragikomično je, ker najbolj izkušene zdravnike in sestre pošiljajo nasilno v pokoj, in to zaradi napačnega razumevanja javnega sektorja. Baje vodič v Postojnski jami ustvarja BDP, zdravnik ali sestra pa ga trošita. V Sloveniji morajo zdravniki iti v pokoj zaradi napačnega razumevanja javnega sektorja.

Toda če se nekaj od omenjenih spodbud še da mimo računskega sodišča spraviti v zdravstvene plače, najpomembnejšega se ne da. Gre za učinkovitost. Slednja pomeni, da izvajamo zdravstveno dejavnost ob čim nižjih stroških, ob ustrezni kombinaciji dela in opreme, v ustrezno velikih izvajalcih, pri izvajalcih, ki znajo bolje opravljati dejavnost, tiste storitve, ki jih uporabniki tudi potrebujejo, in s tehnikami ter tehnologijami, ki dajejo najnižje stroške ob najboljših zdravstvenih rezultatih. Da nekdo v resnici sprejema take odločitve, mora ta »nekdo« biti tudi ustrezno nagrajen in spodbujen. Pri zasebnih izvajalcih to ni problem, pri javnih pa morajo prave odločitve čutiti zaposleni v svojih dohodkih. In tega naš sistem plač v javnem sektorju ne omogoča niti približno.

Pri naših javnih izvajalcih sploh ni nikogar, ki bi bil spodbujen ravnati učinkovito in bi hkrati lahko odločal o omenjenih vprašanjih učinkovitosti. Stroškovno učinkovitost dosegamo tudi s tem nižjimi cenami inputov. Predragi nakupi medicinsko tehničnih pripomočkov, opreme in aparatov, zgradb in zdravil nikomur od tistih, ki sprejemajo odločitve o nakupih, ne zmanjšujejo dohodkov. Še več, če zato dobijo nekaj na koruptivni način od dobaviteljev, so celo spodbujeni k predragim nakupom. Da bi bili naši javni izvajalci spodbujeni k racionalnim nakupom in jih korupcija ne bi zamikala, bi se morale dobre odločitve poznati v dohodkih zaposlenih, kot se poznajo v dobičkih zasebnih izvajalcev. Preplačila in korupcija bi morali postati škoda za v njih zaposlene osebno. Brez tega nobeni novinarski pogromi niti policijske preiskave in novi zakoni ne bodo odpravili preplačil in korupcije. Le državo nam bodo spreminjali v policijsko. Prvi korak v pravo smer bo zato odprava sedanjega plačnega sistema v javnem sektorju: neučinkovitost se odpravlja z zamenjavo sistema in ne s policijo.

Iskanje agentov in principalov

Toda zahteva po izstopu iz sistema plač javnih uslužbencev vodi naravnost tudi do zahteve po odpravi sedanje pravne in statusne ureditve javnih zavodov in dosledne uvedbe podjetij po zakonu o gospodarskih družbah v slovensko zdravstvo. Zaslužki, ki sledijo iz večje količine dela in števila obravnavanih bolnikov, bolj intenzivnega dela, bolj zahtevnega dela, bolj smotrne porabe materiala, opreme in storitev po čim nižjih nabavnih cenah, uvajanja tehnoloških novosti, boljšega odnosa do bolnika in njegovega zdravja in tudi menedžerskega dela na vseh ravneh, se pri zasebniku pokažejo v profitih, ki jih lastnik lahko deli z zaposlenimi, lastnik pa od menedžerjev tudi zahteva. Lastnik je tu tako imenovani principal, menedžer in včasih tudi širši krog zaposlenih pa agent. Zasebni interes lastnikov onemogoča, da bi se preplačevali inputi, delalo neracionalno in nakupovalo koruptivno. Pravimo, da je tako, ker zasebni izvajalci poslujejo za svoj račun in v svojem imenu.

Izstop iz plačnega sistema javnih uslužbencev je zato smiseln le, če tudi naši javni izvajalci začno gospodariti v svojem imenu in za svoj račun, pri čemer pa se učinki dobrega gospodarjenja pokažejo v računu osebnih prejemkov zaposlenih. V tem primeru mora postati pri naših javnih izvajalcih država pravi lastnik, ki izbira nadzorni svet ali upravni odbor, ki upravlja, premoženje pri izvajalcih mora postati lastnina izvajalca, da z njim lahko gospodari ter pobira rezultate dobrega gospodarjenja, izgube in dobički se morajo pokazati v višini osebnih prejemkov zaposlenih, izvajalci morajo ob povprečni učinkovitosti dosegati povprečni donos na kapital in tudi povprečne osebne prejemke in tako naprej.

Vse to je možno, če sedanje javne zavode pretvorimo v podjetja. To, da s tem dobimo visoko transparentnost poslovanja in še kaj, je zgolj krema na torti. Danes, recimo, ni noben podatek o poslovanju koncesionarjev in zasebnih lekarnarjev znan in dosegljiv. Ni odveč omeniti, da bi država lahko svojo upravljavsko vlogo izvajala tudi prek holdinga slovenskih bolnišnic ali zdravstvenih domov.

Zakaj je tako pomembno, da izvajalci – zasebni ali javni – sami sprejemajo gospodarske odločitve in da ne dela tega namesto njih država? Iz mikroekonomike je dobro znano, da izvajalci gospodarijo pri minimalnih stroških, če so njihove mejne stopnje tehnične nadomestitve enake med proizvodnjami, da so optimalno veliki, če so njihovi mejni faktorski prihodki izenačeni, da ponujajo prave storitve, če so mere produktne transformacije med njimi izenačene ... Noben minister, tudi če ima Nobelovo nagrado iz ekonomije, tega ni sposoben uresničiti pri svojih izvajalcih.

Že študenti zgodnjih letnikov ekonomije pa vedo, da se bodo ti pogoji uresničili in da bo zdravstvena dejavnost učinkovita, če bodo izvajalci vsaj minimizirali stroške in če bodo za njih cene zdravstvenih dobrin ter faktorjev dane in enake. Ni zdravstvenega ministra, ki bi znal opredeliti, kako velike naj bodo bolnišnice, da bodo učinkovite, nastanejo pa take bolnišnice same, če tisti, ki jih vodijo, poskušajo minimizirati stroške poslovanja. To je tisti čarobni svet gospodarstva, v katerem decentralizirano odločanje vodi do učinkovitosti, državno urejanje pa nikoli. In v tem ni nič »neoliberalističnega«. Zato je treba gospodarjenje prepustiti izvajalcem in ne smemo pričakovati, da bo država lahko vzpostavila učinkovito zdravstvo. Zato morajo biti tudi javni izvajalci v Sloveniji podjetja in ne – kot javni zavodi – izpostave ministrstva za zdravstvo ali celo občinskih svetov.

Zadnji odstavek je ključen, da razumemo, zakaj centralizacija nakupov zdravil in medicinsko tehničnih pripomočkov ni rešitev, ampak pot v napačno smer. Trgi zdravstvenih inputov namreč niso bilateralni monopoli, pri katerih nastane ravnotežje na podlagi moči. So čisto navadni trgi, s prodajalci, ki maksimizirajo v vsakem koraku in trenutku profite, in kupci, ki morajo tudi v vsakem trenutku in koraku maksimizirati svojo korist ali profit. Če imate za kupca državnega uradnika, čigar plača ni odvisna od nakupnih cen, in ker država ne maksimizira profita, pri centraliziranih nakupih nikoli ne dobite normalnega trga, kjer je kupec kralj. Bi pa postal, če bi zaposleni videli, da so njihovi osebni dohodki odvisni od tega, koliko so neko žilno opornico preplačali. Tedaj tudi ne bi bilo potrebno imeti javnih razpisov, ki so birokratska iznajdba, ki zamenjuje čisto običajno gospodarjenje.

Tretji spopad normativov

Verjetno pa Fidesovim normativom najbolj grozi nekaj, kar je daleč od njih, a ob tem vseeno odločilno za uresničitev njihovih normativov. Izvajalci na vseh ravneh in ne glede na lastnino so v Sloveniji in tudi v vseh razvitih zdravstvenih sistemih plačani za svoje storitve in ne po plačah. Plačila so po skupinah primerljivih primerov, glavarinah, točkah in pavšalih, a ne po sredstvih za plače. Plačnik, pri nas so to ZZZS in zavarovalnice, pa mora za izračun cen teh plačilnih instrumentov upoštevati svoje normative dela, materiala, opreme, prostora in podobnega. Nikjer ni rečeno, da so ti normativi za delo enaki tistim od Fidesa in da se potem prihodek izvajalcev oblikuje glede na Fidesove normative. Koliko v resnici lahko zdravstveni dom plača zdravniku za 15 minut pregleda pri splošnem zdravniku, namreč ni odvisno od normativov, četudi so dogovorjeni z vlado, temveč od prihodka in stroškov zdravstvenega doma ali koncesionarja. Zato tudi sodobni načini plačevanja zahtevajo izvajalce, ki gospodarijo v svojem imenu in za svoj račun. Borba za normative pa po definiciji še ni borba za (višje) plače. Borba za slednje bi bila borba za višje cene SPP, točk, glavarine in drugih plačilnih instrumentov v zdravstvu.

Ker naši plačilni instrumenti niti od daleč ne upoštevajo Fidesovih normativov, bi moral Fides od vlade zahtevati, da njihove normative uveljavi tudi pri ZZZS in zavarovalnicah. Na nedavnem hamburškem kongresu evropskih zdravstvenih ekonomistov je na desetine referentov analiziralo učinke plačilnih instrumentov in morebitne inovacije, da bi bili ti instrumenti čim bolj spodbudni, mi pa svojih nismo niti prenovili že od njihovega nastanka v osemdesetih letih. Da ti odločajo ne le o prihodkih izvajalcev in o tem, kakšne osebne dohodke lahko izplačajo zaposlenim, temveč tudi o tem, koliko denarja potrebujemo za realizacijo različnih košaric v zdravstvu, je odveč izgubljati besede.

Kar izgubilo se je tudi dejstvo, da so zavarovalnice na čelu z ZZZS plačniki in da je smiselno pričakovati, da bodo nadzorovali, kaj plačajo. Kopica afer v slovenskem zdravstvu bi morala biti pripisana ZZZS, ker ni pogledal, kaj je plačal. Omenil sem že 5,7 milijona obiskov pri splošnih zdravnikih. Ena zavarovalnica jih nikoli ne bo mogla preveriti, preden jih plača. Že danes imajo prostovoljne zdravstvene zavarovalnice bistveno boljši vpogled v nastanek škodnih zahtevkov kot ZZZS. A da bi zavarovalnice ob vsaki anomaliji poklicale izvajalca, kaj dela njihov zdravnik, se še ne bo zgodilo kmalu. Plačnikov že zato mora biti več in zavarovalnice pri nas niso potrata denarja, če bi igrale vlogo pravega plačnika.

Dobro poznavanje normativov je ključno tudi za to, da vsi izvajalci delujejo neprofitno. Neprofitno ne pomeni, da ne nastane profit, saj je ta tudi nagrada za bolj učinkovito poslovanje in večje število pacientov, če velja načelo, »denar sledi bolniku«. Pomeni pa, da ga lastnik ne more nesti domov, kot to danes delajo občine iz javnih lekarn, in da ga mora izvajalec vlagati v sebe ali pa znižati cene, če takšnih vlaganj ne potrebuje. Neprofitno poslovanje se doseže z ukazom, da profita ni mogoče odtujiti iz izvajalca, z davčno prisilo in določanjem cen na ravni polnih stroškov. Prav slednje je v zdravstvu aktualno. Doseganje neprofitnosti je bistveno lažje pri podjetniški organizaciji, ureditev javnih zavodov pa ne preprečuje profitnosti, kot kaže tudi praksa. Slednje je priznala celo vlada, ki je uvedla davek na profit tudi za javne zavode, ki naj bi bili neprofitni. Neprofitnost seveda lahko dosežete pri izvajalcih, ki so v državni ali zasebni lasti.

Težko je razumeti, kaj je Fides mislil s pojmom standardi, a so ti pomembni z vidika plačnika. Plačnik mora nadzorovati, kaj plača in od koga kupi. Zato je zelo pomembno pravilno razumevanje vlog ključnih deležnikov v zdravstvu. Zdravniška zbornica Slovenije ima vlogo kolegijske presoje usposobljenosti zdravnikov. Zdravniška zbornica bi morala voditi javno kartoteko kariernih kartonov vseh slovenskih zdravnikov z njihovimi šolskimi, raziskovalnimi in praktičnimi dosežki, iz katere bi bilo treba razbrati tudi to, kakšna dela lahko opravljajo. Od zaposlenih v zdravstvu pričakujemo, da natančno vemo, kaj so sposobni delati, in da to delo opravljajo stoodstotno kakovostno. Nagrajevanje po kakovosti je nesmisel, ker tudi za pilota ne moremo reči, zanič je in ne vemo, ali bo znal pristati, a nič zato, saj ima zato nižjo plačo.

Izvajalci, kot so bolnišnice, zdravstveni domovi in tudi podjetja koncesionarjev ter podjetja izvajalcev za trg, morajo izpolnjevati pogoje za opravljanje dejavnosti. Ti namreč dajejo v kombinaciji z opremo, zgradbami in prostori, sestrami, zdravniki, drugim medicinskim in nemedicinskim osebjem, administracijo in menedžmentom ter tudi lastniki in drugimi zunanjimi deležniki zdravstveno storitev. Zato, da dobijo obratovalno dovoljenje, in sicer ne glede na lastnino, morajo pridobiti akreditacijo in jo tudi redno obnavljati. V njej morajo dokazati, da v celoti izpolnjujejo pogoje za opravljanje točno določenih zdravstvenih storitev in proizvodnjo točno določenih zdravstvenih dobrin. Akreditacija seveda še ne zagotavlja financiranja, daje le pravico do opravljanja dejavnosti. Podeljevanje akreditacij pa je seveda funkcija države in ni več stvar kolegijskih presoj. Če izvajalec nima take akreditacije, ZZZS ne more z njim skleniti pogodbe o izvajanju dejavnosti. Uporabniki pa bi morali dobiti informacije o tem, katere operacije lahko kvalificirano delajo v bolnišnici, katere nove metode uporabljajo, kaj dela kak izvajalec in drugi ne, kakšne aparature ima izvajalec in podobno. In to ni stvar kakšnega poldržavnega organa ali informacijske mreže ministrstva, to je stvar trženjske komunikacije vsakega posameznega izvajalca. Tudi zato potrebujemo v zdravstvu podjetja.

Da bi v resnici imeli izvajalce, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, pa moramo načrtovati. Ker se zdravnik izobražuje in usposablja skoraj deset let, bi že danes morali načrtovati potrebe po kadrih v letih okoli 2025. Številni bi se morali izobraževati v tujini, da bi sledili trendom po svetu. Te naloge ni mogoče prepustiti le posameznim izvajalcem, šolskemu ministrstvu, medicinskim fakultetam. To je naloga ministrstva za zdravje in njegove politike, še posebej, če je država ključni lastnik izvajalcev. Razmere zlasti v bolnišnicah kažejo, da primanjkuje tudi nastanitvenih zmogljivosti. Še vedno ne dosegamo normalnih standardov opremljenosti z nekaterimi aparaturami. Nimamo tako imenovanih negovalnih bolnišnic. Da zgradimo take zmogljivosti, potrebujemo leta in veliko denarja. Demografski trendi, incidence bolezni in zlasti priliv novih tehnologij zahtevajo zelo verjetno vsaj petinsko povečanje zmogljivosti do leta 2025. Če pa se naredi še kakšen tehnološki preboj, kot ga na primer nakazuje personalizirana medicina, pa ne bo treba imeti le več denarja, temveč bo treba prilagoditi cel zdravstveni sistem skupaj s sistemom zdravstvenega zavarovanja.

V svetu se že mrzlično pripravljajo, pri nas pa menimo, da je sedanje stanje dobro še za prihodnjih dvajset let. Tudi to je naloga države oziroma ministrstva za zdravstvo. Čakalne vrste so, ker nimamo zmogljivosti, ali ker nimamo dovolj denarja za izkoriščanje zmogljivosti, ali ker zmogljivosti ne izkoriščamo, ker ni spodbud za to, ali ker je povpraševanje po zdravstvenih dobrinah neomejeno. Fides ima zato prav: če se brez normativov in standardov ne da načrtovati zmogljivosti, če plačni sistem in javni zavodi onemogočajo učinkovitost in če brez normativov ne moremo reči, koliko zdravstvenih dobrin lahko zagotovimo, bomo jutri zagotovo imeli še večje čakalne vrste za dostop do dobrin, ki so baje pravica.