Tiskane izdaje
Najprej se zasliši kitarski rif. Sledi prva kitica ali instrumentalni del. Po prehodu in drugi kitici zabobni refren, ki se do konca ponovi še nekajkrat. Nato kitarist odigra solažo in skupina se po dobrih treh minutah umakne novi radijski skladbi.
Podobnemu glasbenemu receptu je pred približno dvajsetimi leti sledila tudi novomeška skupina Dan D, ko je ogrevala občinstvo na Cvičkariji – tedaj največji dolenjski študentski zabavi.
Ponavadi so nastopali pred večjimi glasbenimi zvezdami dogodka, odigrali nekaj preverjenih priredb in vmes previdno predstavili še kako avtorsko skladbo. Podobne skupine so nastopale po vseh slovenskih krajih, vendar Dan D že tedaj niso ustrezali stereotipu lokalnega zabavljaškega benda. Bili so nenavadno dobro uigrani, verzi so presegali običajne alkoholno-ljubezenske izpovedi mladih rokerjev, njihov pevec pa s karizmo ni napolnil samo odra, ampak tudi večino prizorišča.
Uigranost, izpovednost in karizma so jim najprej pomagale izpopolniti preverjene glasbene obrazce in napisati nekatere najbolj znane uspešnice z albuma Katere barve je tvoj dan. Nato so skoraj pregoreli med snemanjem plošče Ure letenja za ekstravagantne ptice, se umirili na akustični turneji Tiho in se poglobili v najnovejši projekt Dna D, ki ga bodo prihodnji teden premierno predstavili v ljubljanskem Kinu Šiška.
Ime koncerta je treba razumeti dobesedno, je povedal Tomislav Jovanović - Tokac, pevec in obraz skupine Dan D. Po »tihi« turneji so se počutili dovolj zrele, da so si upali pogledati v svoj genetski zapis. Hoteli so ugotoviti, kaj jih povezuje, kaj navdihuje in kakšne nepričakovane ustvarjalne mutacije se skrivajo v skupini. Tudi če bodo boleče in jih ne bo mogoče zapisati v privlačnem zaporedju rifov, kitic in refrenov.
Kam vas je po Cvičkariji gnal genski zapis, ko ste po nastopu zapustili oder?
Takrat so nas gnale zelo prvinske reči. Cvičkariji je verjetno sledil klasičen rokenrolovski zaključek: oboževalke, druženje in alkohol. Stari smo bili kakih petindvajset let in pri dekletih sem poskušal pridobiti kar največ pozitivnih točk – z glasom in lasmi (nasmešek). Kljub temu pa … Če zdaj pogledam na tista leta, me res niso gnali samo hormoni in želja po zabavi.
Temveč?
Vsak moj dan je bil povezan z glasbo. Ko sem vstal, ko sem šel spat … Še sanjal sem glasbo. Včasih sem se zaradi tega počutil kot butelj. Spraševal sem se, ali bi me moralo zanimati še kaj drugega: knjige, šola, služba in vse drugo, kar je zaposlovalo moje vrstnike. Po drugi strani pa sem imel srečo, saj sem natanko vedel, kaj hočem početi. Glasba je bila moj način, kako raziskati in spoznati samega sebe, kolikor globoko in iskreno sem pač zmogel. Pomagala mi je, da sem si po prihodu v Slovenijo znova postavil vse, kar mi je doma na Hrvaškem porušila vojna: spoznal druge prijatelje in ustvaril novo življenje. Hkrati je bila moj edini kapital, ki sem ga lahko prinesel s seboj, saj sem doma veljal za obetavnega mladega glasbenika. Zato glasba zame nikoli ni bila samo …
Karierna odločitev?
Ja. Ali nekaj, kar bom počel v mladosti, preden se bom zresnil in našel pravo službo. To zame nikoli ni bila realna možnost. Glasba je bila moje poslanstvo, naj se sliši še tako romantično. Ko sem stopil na oder, sem hotel, da me ljudje poslušajo in tudi slišijo – da nisem samo nekakšno ozadje med klepetom in popivanjem. Zato sem bil do sebe in do svoje okolice vedno neizprosen. To zagrizenost so najbolj občutili drugi člani skupine, saj so morali med vajami ali po nastopih velikokrat prenašati moje izbruhe in pošiljanje v vse znane odprtine. Ampak če danes pomislim na svoje začetke, sem najbolj hvaležen prav za tisti del svojega DNK, v katerem je bila zapisana delovna disciplina in vztrajnost, brez katere bi že zdavnaj odnehali. Ko delam z mladimi glasbeniki, najbolj poudarjam prav vztrajnost. Leto, dve ali celo tri so za mladega človeka cela večnost, mi pa smo na prvo večjo prepoznavnost čakali dobrih deset let.
Kaj je bilo težje? Čakati, da vas opazijo, ali poslušati komplimente, da ste postali največji rokerski bend v Sloveniji?
Oboje je bilo težje (nasmešek). Če ti skoraj vsi domači glasbeni poznavalci rečejo, da v Sloveniji preživijo samo zabavljaško-pivske skupine, to ni preveč spodbudno za rokersko-izpovedni bend, kot so nas večkrat opisali mediji. Imeli smo zveste obiskovalce koncertov in zelo pohvalne odzive kritikov, a nam nihče ni ponudil snemanja plošče ali večjega koncerta v Ljubljani. Star sem bil dobrih trideset let in čedalje teže sem premagoval jezo, ker nisem dosegel – vsaj po mojem tedanjem prepričanju – zasluženega uspeha. Skoraj sem se hotel posloviti in kupiti letalsko vozovnico proti Ameriki, a smo nekako premagali malodušje – tudi zaradi uspeha Siddharte in Big Foot Mame, ki sta zamajali prepričanje, da v Sloveniji ni občinstva za rokovsko glasbo. Ko nam je končno uspelo priti na radijske postaje, napolniti večje koncertne dvorane in pobrati prve glasbene nagrade, pa so se začele drugačne preizkušnje.
Skušnjave slave?
Če kot mladostnik preživiš vojno in se postaviš na noge, te zelo malo življenjskih preizkušenj zaznamuje na podoben način. Daleč od tega, da se me večja prepoznavnost ni dotaknila, ampak sem vedel, da ne smem podleči pohvalam in pozornostim, ki so lahko za ustvarjalca še bolj nevarne od kritik. Takrat ko nam je končno uspelo in so nas vsi gledali kot zvezdnike, sem imel vizionarski trenutek. Fante sem opozoril, da zdaj pride drugi val. Tak, ki nas lahko zares odplakne.
Česa ste se ustrašili?
Ste videli plakate, ki so vabili na koncert hrvaške skupine Parni valjak? Na njih je pisalo: prvih 40 let. Dobesedno usral sem se od groze. Da bi štirideset let igral enak repertoar in živel od nostalgije? Da bi vsako leto igral na istih festivalih, vsakič znova krožil med Cvičkarijo, študentskimi zabavami in Križankami? Vse to sem videl pred seboj. Cena uspeha je lahko zelo visoka. Če te prevzame, se začneš oklepati starih vzorcev – pišeš skladbe, kakršne pričakujejo tvoji založniki in poslušalci. Ali pa te začnejo zgodnje uspešnice dušiti in poskušaš na silo izumiti nov glasbeni izraz, kar je pokopalo že nešteto dobrih skupin.
Ure letenja za ekstravagantne ptice so bile nekakšno vrvohodenje med obema skušnjavama. Niste hoteli ponavljati recepta s prejšnjega albuma, a se hkrati niste hoteli preveč oddaljiti od zvoka, ki so ga poslušalci pričakovali od skupine Dan D.
Ljudje si globoko v sebi ne želijo sprememb in morda sem hotel takrat druge člane skupine malo na silo iztrgati iz cone udobja. Toda tega ni mogoče storiti na silo. Vsi smo potrebovali neko zrelost in samozavest, preden smo se lahko zares vprašali, kaj nas po skoraj dvajsetih letih še povezuje. Je to tistih šest strun, ki jih dobro užgemo vsakič, ko stopimo na oder? Meni je to premalo. Zanima me zelo širok spekter glasbe in nočem ves čas udrihati po istih strunah. Vendar v skupini nisem sam. Vsak član si mora odgovoriti, ali je pripravljen na nekaj novega. Si drzne spodmakniti tla pod nogami? Si tega sploh želi? To je zelo težak in boleč proces za vsako glasbeno skupino.
Ali takšne osebne odločitve sploh lahko dozorijo hkrati? Zelo močni avtorji ponavadi prevzamejo pobudo in drugim članom ne pustijo dosti izbire: slediš ali odpadeš.
V skupini znam biti pravi terorist! Če bi vprašal fante, bi ti zagotovo povedali, da z mano ni lahko delati – sploh kadar imam tardečo, kot radi pravijo. Od njih resnično veliko zahtevam, odkar smo skupaj, čeprav se zavedam, da od vsakogar ne morem pričakovati enake fanatične predanosti, kot jo imam jaz. Vendar smo z leti vsi postali zrelejši, modrejši, bolj poduhovljeni. Znamo preslišati besedo, ki bi nas nekoč prizadela. Prav tako smo se nehali bati razpada, saj je v resnici vsaka skupina ves čas v stanju razpadanja. Vprašanje je samo, kaj lahko v tem času ustvarimo.
Ste gledali biografsko dramo Amy o britanski pevki Amy Winehouse?
Ne, ampak sem slišal, da je dober film.
V filmu nastopi tudi ameriški pevec Tony Bennett, s katerim je Amy malo pred smrtjo posnela duet. V zaključnem delu je izrekel zelo pomenljivo misel: Amy ni živela dovolj dolgo, da bi se naučila preživeti. Ali to velja tudi za glasbene skupine?
Tony zelo dobro ve, kaj govori (daljši premolk). Če skupina ne bi preživela dovolj dolgo, nikoli ne bi začeli razmišljati o našem DNK. Akustična turneja Tiho je bila za nas izjemno pomembna, celo katarzična izkušnja. V roke smo prijeli glasbila, ki jih nismo igrali še nikoli prej. Namenoma smo preslišali svarila, da se bomo z akustičnimi nastopi pokopali in izgubili poslušalce, a se to ni zgodilo. Po Tiho smo bili čisto razoroženi. Ni nas več omejevala podoba izpovednega rokerskega benda in vsi smo čutili, da se ne moremo več vrniti k šestim strunam.
Ali triminutnim komadom?
Vidim, da ste poslušali posnetke za novo ploščo (nasmešek). To je nekakšen elektronski Tiho in na albumu res ne bo triminutnih komadov ali klasičnih singlov. Prej nekakšne …
Zvočne pokrajine?
Ja, verjetno se res podajamo v nove zvočne pokrajine, kamor si prej nismo upali ali še nismo bili dovolj zreli zanje. Ta projekt zahteva od nas resnično veliko koncentracije – pa tudi od poslušalcev. Morda je to naš odziv na sedanje stanje sveta, kjer je tudi glasba postala samo še informacija. Datoteka, ki jo preneseš na mobilno napravo in preskočiš po dvajsetih sekundah, namesto da bi te vsaj malo ustavila v času.
Ste z drugačno glasbo iskali tudi primernejšo podlago za vaša nova besedila? Zgodnji Dan D verjetno ni pomislil, da »odrešitev ne bo prišla zlahka«.
Tudi to je povezano z odraščanjem in zrelostjo. Moja zgodnja besedila so zelo zvesto sledila zgradbi naših skladb. Uvodna kitica, refren, kitica, refren, kitarski solo, refren … In smo zmagali: imamo štiri minute! Zdaj ne morem več pisati na tak način. Naučil sem se, da meje med kulturami in ljudmi ne podira samo glasba. Enako moč imata tudi poezija in literatura. Nimam se za pesnika ali literata, ampak se z besedili kljub temu zelo pozorno raziskujem, prečiščujem in odkrivam plasti, ki jih ne morem pokazati med vsakodnevnimi pogovori.
Kako ste prepričali slovenščino, da je izrazila te plasti?
Ko sem prišel v Slovenijo in začel pisati besedila, so me vsi začeli prepričevati, da je slovenščina obupna, saj v tem jeziku ni mogoče napisati spevne rokovske skladbe. Podobne nasvete sem poslušal že na Hrvaškem, kjer so mladi glasbeniki prav tako radi bežali v angleščino, ker so bili vajeni pri svojih glasbenih vzornikih. Vendar me je kljub temu noro zanimal nov jezik – to fascinantno orodje, s katerim bom moral v novem okolju nekako izraziti svoje občutke, misli in vse druge resne stvari. Skozi slovenščino sem odkrival lepote in drugačnosti slovenske družbe. Med pisanjem besedil sem tehtal vsako besedo in frazo. Dolgo je trajalo, da sem se očistil večine balasta in floskul, ki jih brez premisleka ves čas uporabljajo materni govorci. Počasi sem imel dovolj samozavesti, da sem svoje slabosti spremenil v prednosti in prilagodil jezikovna pravila svoji interpretaciji. Le humorja še ne znam dobro prenesti v slovenska besedila.
Kar je še en pogost stereotip – da slovenščina ne zna biti duhovita.
Ali da smo južnjaki že naravno duhoviti. To vprašanje me zelo resno muči. Znam biti pameten, občutljiv, abstrakten, konkreten in vse ostalo, ampak v slovenščini še ne znam ubesediti humorja. No, ampak po dvajsetih letih garanja sem se pred časom zbudil ob treh ponoči in v glavi sem imel štiri kitice za svoj verjetno edini duhovit slovenski komad. Vzel sem telefon, si v diktafon zrecitiral osnutek in zaspal. Naslednje jutro sem v šusu napisal komad Kozlam.
Zašel sem spet v vinsko klet / od dol lažje prenašam svet / danes se bom spet nažgal / jutri z družino pa na Triglav?
Ali ni to značilno slovenska tragikomedija?
Vas ni nikoli zamikalo, da bi posneli ploščo v hrvaščini?
Velikokrat. Tudi v skupini smo se večkrat pogovarjali, da bi si morali razširiti glasbeni trg.
Zakaj niste?
Ko začnem pisati v maternem jeziku, se sprostijo čisto drugi občutki in miselni procesi. Kultura, temperament, trenutki … Vse je drugačno, zato svojih hrvaških pesmi nikoli nisem znal prevesti v slovenščino. Vedno se je nekaj izgubilo in nekako niso uspele priti v zgodbo o skupini Dan D.
Kaj pa v zgodbo o Tokcu?
Za to zgodbo še ni bilo časa. Dan D so bili in ostajajo ena izmed najbolj pomembnih stvari v mojem življenju, ki ji ostajam popolnoma predan. Ko delam z njimi, ne vidim nič drugega. Včasih me je to morilo, saj sem potihem razmišljal tudi o pesmih, ki so se nabirale v mojih hrvaških zapiskih. V resnici imam že kar veliko besedil, ki so zame zelo pomembna in močna, saj veliko povedo o nekem drugem Tokcu. Takrat sem bil kar malo jezen na skupino, ker sem mislil, da zaradi njih ne morem uresničiti še svoje druge avtorske plati, ampak niso bili oni krivi. Sam sem se odločil za Dan D in samo od mene je odvisno, kdaj bom pripravljen za samostojno ploščo.
Torej vaša samostojna plošča ni samo govorica?
Za zdaj je že govorica, ker imam pripravljeni samo dve skladbi (smeh).
Kaj boste zmešali v vaš samostojni glasbeni koktejl?
Hvala za visoka pričakovanja (nasmešek). Buldožerji so bili zame jugoslovanski bend z najboljšimi besedili, zato se bom težko približal kultnemu Cocktailu Marka Breclja. Sta mi pa zelo blizu njegova družbena pronicljivost in pozorno opazovanje ljudi. Nikoli nisem bil političen pesnik. Zanimal me je preživetveni nagon posameznika in druge velike teme, s katerimi me je v pozni puberteti okužil nemški pisatelj Hermann Hesse. Zelo sem občutljiv na duševne stiske, v katerih so ljudje, ki se morda zdijo srečni, a v resnici marsikaj hudega skrivajo. Vse to opazim in mi ne more biti vseeno. V biografiji o ameriškem glasbeniku Johnnyju Cashu sem zadnjič prebral zelo resničen življenjski nasvet. Menda je imel seznam desetih stvari, ki jih je moral narediti vsak dan. Na prvem mestu je bila: poljubi svojo ženo. Na drugem: ne poljubi nobene druge. Na sedmem pa: worry. Brini se, bodi v skrbeh.
Strokovnjaki za dobro počutje svetujejo ravno nasprotno: sprosti se, prepusti, nehaj skrbeti …
Prav strah me je te diktature dobrega počutja in pozitivnega mišljenja za vsako ceno. Današnji svet je pretirano občutljiv, zato bi vsi hoteli, da je ves čas vse v redu – zanimivo, zabavno, sproščeno … Vendar na ta način postajamo preveč indiferentni. To vidim tudi pri sebi, saj se moram vse bolj truditi, da mi ni vseeno. Da se spravim v stanje, ko lahko začutim svet in ostanem občutljiv za vse, kar vidim na televiziji in srečam na ulici svojega mesta. Glasbeniki poznamo jezik, s katerim lahko zelo globoko nagovorimo ljudi in se dotaknemo čustev, ki so jih pokopale dnevne rutine. Ampak tega skoraj ni mogoče početi v sedanji glasbeni industriji, ki še vedno razmišlja o nekajminutnih komadih za množičen spletni prenos in klikanje na youtubu.
Se glasbeniki tudi zato vračate med ljudi? V dvorane in na žive nastope?
Pri projektu Tiho smo ugotovili, da lahko poslušalce zares dosežemo samo še na koncertih. Cedeji se poslavljajo, novejši avtoradii ali računalniki sploh nimajo več predvajalnika. Radijske postaje niso več najbolj pomemben kanal za distribucijo glasbe, na spletu pa veljajo pravila klikov in hipne pozornosti, ki me niso nikoli zanimali. Zato nisem na facebooku in zato nočem gledati Kevina Spaceyja v tisti nanizanki, ob kateri menda vsi norijo.
Hiši iz kart?
Ja, Hiši iz kart. Nočem gledati nadaljevank, ampak filme. Nočem poslušati Black Keys, ki so nekakšna vrhunsko sproducirana rokerska nanizanka, ampak ne premorejo globine, ki jo ima James Blake, britanski glasbeni klinac, ki me je v nekem trenutku čisto obsedel. Zaradi takih izvajalcev ne verjamem napovedim, da rokenrol umira in je glasba samo še potrošna dobrina, ki nikogar več ne nagovarja. Na turneji Tiho nisem imel takega občutka. Poslušalci se nam niso odrekli, ker smo odložili električne kitare. Na naše koncerte so prišli tudi ljudje, ki prej niso poslušali naše glasbe. Prepričali smo se tudi, da oblikovalci, fotografi, tonski tehniki, snemalci, lučkarji, vozniki, uglaševalci in vsi drugi koncertni sopotniki niso samo nepotreben strošek, ki bi ga lahko preskočili z objavo na svetovnem spletu. Nasprotno, so izjemno dragocen del ustvarjalnega procesa, brez katerih še tako velik zvezdnik nič ne pomeni.
Še eno zrelo spoznanje glasbenega zvezdnika?
Še eno trdo spoznanje za nekoga, ki je hotel vse življenje postati glasbeni zvezdnik (smeh). Če človeka iztrgamo iz njegovega naravnega okolja, vse življenje ostane ranjena žival, mi je povedal neki dober prijatelj. Taka občutljiva ranjena žival sem verjetno tudi sam: tujec in domačin v dveh državah, ki si je ob glasbi zgradil vso odraslo identiteto. Zato zelo težko krotim svoj glasbeni ego. Ampak se vsaj učim.
