Novi vesoljski igralci

V singapurskem muzeju znanosti in umetnosti je bilo prejšnji teden vse pripravljeno za začetek tiskovne konference. Na elegantni stavbi – arhitekturnem cvetu odprtega lokvanja – so plakati napovedovali razstavo o prepletu vesolja in umetnosti v zadnjem tisočletju. Novinarski dogodek je odprl slovenski režiser Dragan Živadinov in skupaj z akrobatoma F&B Acrobatics uprizoril breztežnostni nastop (antigravitacijski informans). Po pogovoru je sledilo vodenje po razstavi, kjer so se izvirna renesančna besedila Galileja, Keplerja, Newtona in Kopernika prepletala z religijskimi in umetniškimi upodobitvami vesolja. Neskončnega prostora, v katerem se stikata preteklost in prihodnost človeštva.

Razstavo o vesolju in umetnosti bi težko pripravili na bolj primernem mestu. Singapurska državna agencija za okolje in prostor je pripravila javni razpis za gradnjo in prenovo celotnega območja Marina Bay v poslovnem središču mestne državice. Velik del razpisa je pridobil ameriški igralniški mogotec Sheldon Adelson, ki je leta 2010 za dobrih osem milijard dolarjev zgradil velikanski igralniško-hotelski kompleks Marina Bay Sands. V njem je združil sodobno arhitekturo in igralniško razkošje ameriškega Las Vegasa, a je poleg hotela, igralnice, nakupovalnega središča in številnih turističnih atrakcij predvidel tudi gradnjo muzeja umetnosti in znanosti.

Prav s tem muzejem je Sheldon pridobil odločilno prednost pred drugimi ponudniki. Kar je bilo najbrž mogoče samo v državi, ki je razvojno strategijo skoraj v celoti postavila na trgovini, znanosti in tehnologiji.

»Singapur je trenutno država z največjim številom futurologov in razvojnih svetovalcev na prebivalca,« mi je povedala direktorica muzeja, kuratorka in nekdanja sodobna umetnica Honor Harger. »Zelo dobro se zavedajo, da je njihova prihodnost odvisna predvsem od števila nadarjenih in sposobnih posameznikov, ki jim jih bo uspelo pritegniti v mesto. Ugotovili so, da takšnih ljudi – naj gre za vlagatelje, znanstvenike ali raziskovalce – ne zanima samo denar, kariera in vrhunsko opremljen laboratorij. Enako pomembna je tudi kulturna ponudba in priložnost, da se srečajo z umetniki in ustvarjalci. Kar je naloga našega muzeja.«

Hargerjeva se je strinjala, da so svetovalci singapurske vlade temeljito proučili idejo ustvarjalnih industrij, ki jih je začela na prelomu tisočletja prva načrtno spodbujati britanska vlada. Zagovorniki politike ustvarjalnih industrij so trdili, da je umetnost nekakšno ustvarjalno gnojilo, ki lahko obogati vse druge človeške dejavnosti – od podjetništva do javne uprave, znanosti in tehnike. Dober inženir (ali raziskovalec) mora poznati umetniške prakse tudi zato, da se bo naučil bolj odprto razmišljati o novih rešitvah. Umetniki najbolje poznajo ustvarjalni proces, zato jih je treba vključevati v razvojne ekipe, zasnovo izdelkov in visoko šolstvo, verjamejo v Singapurju.

»S stalnimi in tematskimi razstavami se trudimo povezati umetniško in znanstveno skupnost, ki v večini sodobnih družb le redko sodelujeta, čeprav ju navdihujejo podobna vprašanja,« je dejala direktorica. Z razstavo o umetnosti in vesolju so hoteli pokazati, da si vesoljskih poletov ne bi mogli predstavljati brez umetniških upodobitev vesolja, ki jih poznajo vse znane civilizacije. Vesolje so upodabljali hindujski svečeniki in menihi v budističnih mandalah, vesoljni pojav je oznanil rojstvo božjega sina v krščanstvu. Pozorni opazovalci zvezd so začeli na starih umetniških upodobitvah opažati in beležiti spremembe na večernem nebu ter prepoznavati njihove zakonitosti. Šele v dvajsetem stoletju je postalo vesolje predvsem vojaško in politično bojišče, saj sta se povojni velesili zapletli v hladnovojno vesoljsko tekmo. Področje, na katerem je prevladala tehnika.

Nova vesoljska tekma bo precej drugačna. Državnim vesoljskim agencijam in vojski so se pridružila zasebna podjetja (Space x, Virgin Galactic …), ki prav tako razvijajo vesoljsko tehnologijo, napovedujejo komercialne vesoljske polete in se pripravljajo na gospodarsko izkoriščanje vesolja (rudarjenje, breztežnostne zdravstvene terapije, razvoj novih organizmov …). Za odpravo na Mars ne bo treba zasnovati samo novih vesoljskih plovil, ampak tudi ugotoviti, kakšni bodo psihološki in zdravstveni učinki dolge poti na človeške kozmonavte. Novi vesoljski igralci vedo, da uspeh njihovih projektov ne bo odvisen samo od tehnologije. Enako pomembne bodo arhitekturne, oblikovne in estetske rešitve, ki jih bodo uporabili v vesoljskih plovilih ali naselbinah.

Singapurska razstava je potrdila, da se je začelo vesolje po dolgoletni prevladi tehnike znova »kulturalizirati«, kar so napovedovali številni razstavljeni pionirski in sodobni predstavniki vesoljske umetnosti (Mariko Mori, Andreas Gursky, Wolfgang Tillmans ...). V mednarodni federaciji astronavtov IAF se je prejšnji mesec v Parizu prvič sestal odbor za kulturno uporabo vesolja Ittacus. Brazilski umetnik Eduardo Kac pa je skupaj s francoskim astronavtom Thomasom Pesquetom ustvaril prvi umetniški izdelek na mednarodni vesoljski postaji, kar še pred nekaj leti ne bi bilo mogoče. Ti dogodki ne pomenijo samo nepotrebne in drage ekstravagance – kar je bila pogosta oznaka za nesrečni slovenski kulturni vesoljski program Ksevt. V singapurskem muzeju znanosti in umetnosti so prepričani, da se bo na vesolje razširila tudi ideja ustvarjalnih industrij. Zato bodo vesoljski umetniki morda že v prihodnjih desetletjih prinašali pomembne konkurenčne in komercialne prednosti vsem prihodnjim vesoljskim podjetnikom, ki jih hočejo privabiti v mestno državo.

Komercialna izraba vesoljske umetnosti v imenu ustvarjalnih industrij ni brez pasti. Spektakularni prizori hrumečih raketnih motorjev, ki premagujejo gravitacijo in v orbito prenašajo satelite, robote in ljudi, so hkrati podoba zemeljskih razmerij moči. Od zemeljske politike je odvisno, kdo bo pridobil pravice za prihodnje komercialno izkoriščanje vesolja, kdo bo smel uporabljati satelitske podatke in izvajati znanstvene poskuse. Za besedami o novih vesoljskih misijah in človeških naselbinah na Luni ali Marsu se velikokrat skriva kolonialistično razmišljanje, ki je še danes krivo za velik del največjih človeških problemov: vojno, revščino in neenakost. Za politike in vlagatelje vesolje ne pomeni možnosti novega začetka in prostora za gradnjo pravičnejše družbe, temveč le nov prostor za širjenje starih ideologij in sebičnih interesov.

Nekatera dela vesoljskih umetnikov, ki so jih razstavili v Singapurju, imajo čisto drugačen namen: spodbujati premislek, ali so v vesolju možne tudi drugačne prihodnosti. Najpomembnejša naloga prostorov, kakršen je singapurski muzej znanosti in umetnosti, ni »gnojenje« kapitalizma z umetniškim navdihom. Prepletanje znanosti in umetnosti je dragoceno predvsem zato, ker znanstvenike in inženirje sooči s političnimi in družbenimi razsežnosti njihovega dela. »Znanost je to, kar vesolje sporoča človeškemu umu. Umetnost pa tisto, kar človeški um sporoča vesolju,« je zapisal singapurski pesnik Alvin Pang.

Človeštvo je doslej vesolju večinoma pošiljalo zelo negativna sporočila. Sporočila militantne, osvajalske in izkoriščevalske civilizacije, ki ni znala niti na domačem planetu ustvariti družbe, po kateri bi se lahko zgledovale morebitne druge inteligentne življenjske oblike. In za katere lahko samo upamo, da so poleg vojske, znanosti in gospodarstva znale spodbujati tudi vesoljsko umetnost.