O klovnih z velikimi usti

So politični trenutki, ko se akterji svetovne ali domače politike uzrejo v ogledalu. In to jim nikoli ni všeč.

Objavljeno
18. marec 2016 16.11
Janez Markeš
Janez Markeš




Čeprav še vedno menimo, da Donald Trump nima pravih možnosti za končno zmago v ameriški predsedniški tekmi, lahko rečemo, da gre zdaj zares. Republikancem je ušel z vajeti in o takem sindromu se v Sloveniji zmoremo pogovarjati na podlagi precej bogatih izkušenj iz zadnjega četrt stoletja. Trumpa v resnici mnogi niso vzeli za res nevarnega, dokler so ga kritizirali le republikanci, ki so skozi svoj stroj tudi spustili njegovo predsedniško nominacijo. Zares so ga vzeli, ko se je v svojem rumenem tisku in politični javnosti odzvala Kitajska, zadnje svetišče komunizma, in hkrati največji svetovni tempelj primordialnega, slovensko rečeno prvobitnega kapitalizma. Tam so mu rekli, da je klovn z velikimi usti.

Laž v notrini kape

Vprašamo se, kaj sestavlja kulturni, politični ali duhovni lik Donalda Trumpa. Predvsem, zgolj in le to, da je milijarder. Njegovo sporočilo, ki nagovarja male zavedne Američane, je, da je merilo Amerike denar in da je do njega mogoče priti, če ga vzameš drugim, če ga kulturno zamejiš ali če ne dovoliš, da drugi sežejo v isto skledo. Na drugi strani, seveda, gre za govor, ki je preprosto poln laži. Kritiki mu očitajo, da v kampanji nosi kitajske obleke, govori pa, da je treba proizvodne procese pripeljati nazaj v ZDA, si nadeva in ljudem kritizirajoč Kitajce deli čepice, ki imajo na čelni ploskvi napis Napravimo Ameriko spet veliko, v notrini pa imajo mali napisek: Made in China. Toda populizmu in nacionalizmu, da bi ljudi lahko angažiral, je obljubil, da bo proizvodnjo ameriških proizvodov preselil nazaj v Ameriko, to pa bi bistveno poškodovalo koncept prostega pretoka kapitala in storitev.

Zakaj ga republikanci ne marajo? Ker pošilja mešana in kontroverzna sporočila. Ker je nepredvidljiv in nima nobenega čvrstega prepričanja, razen vere v lasten denar. Ker jim je z glave in z njihove politične zgodovine snel obstret svetosti. Njihov republikanizem, ki naj bi bil motor ameriške revolucije v 18. stoletju, se sklicuje na gibanje čajankarjev, to pa je bilo v Bostonu spočeto, ker meščani niso hoteli plačati carin na zaboje čajev, zato so te, da jih z ladjami ne bi odpeljali nazaj, pometali v morje, »carinike« pa povaljali v katran in perje in jim dali piti čaj. Lahko si predstavljamo, kako je oživljeno republikansko krilo čajankarjev po letu 2010 sprejemalo Obamove ideje o zdravstveni in socialni reformi, ki sta seveda merski enoti za večanje davkov, čeprav v korist revnejših slojev ameriške populacije. Zdaj se jim je zgodil Trump, ki je na začetku tekme deloval kot popestritev, zdaj pa predstavlja popolno blokado vseh resnih republikanskih načrtov.

Trump je mesece govoril, da bi bilo treba kitajske izdelke ocariniti. Niti Kitajci ga niso jemali resno. CNN je popisal zgodbo, kako se je, javno posnemajoč jih, norčeval iz naglasa kitajskih poslovnežev in ti, so zapisali, so ga na začetku dojeli kot »motnjo«. Zdaj so v kitajskem tisku razglasili, da je Trump v ameriški družbi odprl Pandorino skrinjico. Ustrašili so se ga, ga označili kot nekoga, ki nastopa kakor klovn, da bi pridobil čim več glasov, in ga primerjali s Hitlerjem in Mussolinijem. Pod črto pogledano: Kitajska je kot edinega smiselnega pohvalila svoj komunistični sistem, ker onemogoča fašiste takega tipa, hkrati pa je tiho ZDA pozvala, naj zaščitijo kapitalizem, sicer bo njen komunizem propadel in se zadušil v lastnih cenenih proizvodih, ki jih kapital naroča, prevzema, prodaja in se z njim napihuje.

Vsiljuje se primerjava

Ko se je slovenska ZKS leta 1989 pod težo zloma Sovjetske zveze in serijskih propadov referenčnih socialističnih držav zakanila do konca preobraziti, je proti drugim strujam zmagala smer, ki je stavila na »ekonomsko demokracijo«. Kot v Teoriji in praksi leta 2002 popisuje kronist 11. kongresa ZKS Milan Balažic, je tedaj Milan Kučan dajal predloge, kako bo v prihodnje videti socializem po socializmu, kajti rešitev prihodnosti naj bi bila naloga »Socialistične slovenske fronte«. Balažic je o njegovih predlogih zapisal: »Program izhaja iz neprijazne resničnosti in ponuja prihodnost Slovenije naslednjega tisočletja, ko se svet morda ne bo več delil na kapitalizem in socializem ter bo nastajala nova civilizacija – ta bo iz socializma vzela 'humanistično osvobodilno idejo' in ekonomsko demokracijo.«

Danes je zanimivo pogledati, kdo vse so bili udeleženci programskega dokumenta Evropa zdaj – za evropsko kakovost življenja, toda če skrajšamo, tu najdemo ljudi od današnjega predsednika države do najbolj negativnega kralja sarkastično rumenega (elektronskega) tiska. Poanta je, da je pojem ekonomske demokracije v Sloveniji dobil pospeške in konotacije, ki so vključili narcisistično kulturo, družbeno-kulturno poplitvenje in ekonomsko diferenciacijo na ravni elit, ki tudi sicer niso nujno predstavljale odličnosti, po tem procesu pa prej narobe.

Vzporedno, povezano z letom 1988 (JBTZ), zaprtjem četverice v vojaškem zaporu na Metelkovi, so bile položene kali nove elite, ki se je v petindvajsetih letih po osamosvojitvi tudi finančno in kapitalsko skušala utrditi na družbenem prizorišču. O tem, s kakšnimi metodami so protagonisti prišli do primata na novi desnici, si lahko preberete v zadnji in še sveži knjigi Mateja Šurca Prevarana Slovenija (Domoljubje, zapisano z ničlami). Splača se.

Vsiljuje se primerjava. Če so snovalci programskega dokumenta 11. kongresa ZKS na neki način izpadli kot slovenski postsocialistični čajankarji republikanskega tipa, potem je bil pomladni pohod ljudi, ki danes tvorijo (in se v tem tudi samoprepoznavajo) desnico, v končni posledici podoben temu, kar danes v ZDA predstavlja Donald Trump. Izšli so iz obramboslovskega krila ZSMS, kot nekdaj perspektiven podmladek ZKS, in, če smo širokogrudni v kvalificiranju in ocenjevanju, so s svojimi današnjimi političnimi nasprotniki najmanj poiskali skupni tranzicijski imenovalec v neoliberalizmu. Etablirana levica (ne Združena levica, ta ima konsistenten program) je učinkovito in pod prednostjo monopola uresničila svoj načrt o ekonomski demokraciji; ta ideologija je danes v slovenski državi ritualni priročnik za vsakršno družbeno normo. Toda čeprav pri tem opušča socialno noto ali pa se vsaj pri početju drugih dela nevedno, svoj nacionalizem dosledno uveljavlja le pri ekonomskih interesih, torej kvečjemu v zadevah ekonomske privatizacije ali varovanja svojega omrežja. Pri beguncih bolj ali manj molči ali pove celo kaj vzpodbudnega. Kaj pa desnica?

Kaj sporoča Planica

Desnica v Sloveniji zaradi monopola ene stranke, v njej pa zaradi monopola enega vodje, postaja slovenski Trump, ki eno govori, drugo dela in tretje misli. Toda zaradi tega dejstva pogleda začudenja ne bi smeli uperiti le v desnico, temveč v tisto levico, ki jo je v taki obliki in v taki maniri spočela. Žalostna resnica ameriških republikancev utegne biti, da je Trump proizvod njihove lastne ideologije, ki jo je le izpeljal do konca, jo obrnil kot ogledalo in jim jo nastavil pred obraz. In žalostna resnica slovenske desnice utegne biti enaka notrini Trumpove propagandne čepice, na kateri zunaj z velikimi črkami piše Napravimo Slovenijo spet veliko, notri pa: »Made in ...« Seveda to neke druge desnice, ali želje po konservativni žlahtnosti namesto nje, ne odvezuje krivde za dejstvo, da je ni oziroma da se je pustila izgnati iz rajskega vrta demokracije.

Toda tako je bilo tudi že v zgodovini in na koncu, kakor koli že se to utegne čudno slišati, ni bilo najpomembnejše, kaj je Hitler bil oziroma kaj je počel, temveč kdo ali kaj je odgovoren, da je sploh lahko prišel na potezo, postal neobvladljiv in skorajda uničil svet. Zato se je zelo pomenljivo ozirati proti Kitajski, preučevati njene neoliberalne strahove v imenu nacionalne ekonomske svobode, podobno kot so se na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja centralni komiteji ozirali proti Sovjetski zvezi in načrtovali svoje preobrazbe.

Mogoče bi bilo dobro potegniti še aktualnejšo noto. Verjetno je dobro, da se Slovenija organizira okrog velike skakalnice v Planici in prizna nacionalno junaštvo šampionu Petru Prevcu. Tole ne leti nanj, nasprotno. Toda spomnimo se še, kako so politike partijskega vrha vsakega marca leta in leta prevažali s helikopterji in dragimi avtomobili v Planico, kjer se je simbolno in na športnem terenu načrtovala podoba slovenske posebnosti in navidezne odličnosti. Mogoče je prišel čas, da bi odprli razpravo o vrnitvi odličnosti javnemu šolstvu, o novi manj koruptivni podobi javnega zdravstva in o tem, kako bo v Sloveniji spet branje knjige zasedlo osrednejše mesto kakor abotno televizijsko »pečenje na žaru«, ki se ga tako rad udeležuje aktualni predsednik države.