Občutek literature za čas

Po katerih knjigah so letos posegali bralci v tujini? Kakšni so trendi?
Objavljeno
30. december 2016 11.54
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Obožujem novoletne sezname najbolj branih in priljubljenih knjig leta. Umberto Eco je nekoč dejal, da imamo radi sezname, ker skušamo z njimi omejiti neskončnost. Glede na to, koliko knjig vsako leto izide po svetu, ima Eco seveda prav. To, kakšne knjige v nekem trenutku berejo bralci ali o katerih temah pišejo pisatelji, je najboljša analiza nekega časa pa tudi napoved prihodnosti. Knjige so periodni sistem čustev in misli neke dobe.

Pri New York Timesu so vprašali različne ljudi, od pisateljev do politikov, kaj berejo. Rada čitam takšne odgovore, ker potem ugotavljam, kdo ima podoben okus za knjige kot jaz, kdo bere čisto drugačne stvari, kot bi si človek mislil, in kdo je predvidljivo dolgočasen. Ko ti nekdo pripoveduje, kaj je prebral v enem letu, se zdi, kot da lahko s pomočjo naslovov in vsebin sestaviš njegova počutja, zgodbe, vznemirjenosti, navduševanja, radovednosti. Seveda gre zgolj za iluzijo, a če si kakšno od teh knjig že bral, poznaš ritem čustvovanja, ki ga sproži. Zato se bralci včasih pomenljivo spogledamo.

Kitolovci na bolečine

Salman Rushdie je prebral kar nekaj knjig, med njimi je izpostavil letos zelo slavljen drugi roman The Story of My Teeth (Zgodba o mojih zobeh) mlade Mehičanke Valerie Luiselli, ki živi v New Yorku in je bila nekoč libretistka pri Newyorškem mestnem baletu. Delo, polno absurdnih situacij, mnogi primerjajo z Gogoljem. Rushdie omenja tudi najnovejši roman irske pisateljice Edne O'Brien (še iz daljnih sedemdesetih let imamo v slovenščino prevedena njena romana Dekle z zelenimi očmi in Dekleti z dežele) The Little Red Chairs, v katerem glavni junak zelo spominja na vojnega zločinca Radovana Karadžića, ko se je še skrival pred pravico in se predstavljal kot bradati pesnik in zdravilec. Ta lik pisateljica postavi v majhno mesto na Irskem.

Legendarni novinar Carl Bernstein je med drugim prebral delo beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič Secondhand Time (Čas iz druge roke), v katerem ji pričevalci govorijo o tem, kako so doživljali razpad Sovjetske zveze. Njeno pretresljivo knjigo Černobilska molitev imamo tudi v slovenskem jeziku (založba Modrijan, prevedla Veronika Sorokin). Vse njene knjige so na trenutke strašne, saj vedno najde ljudi, ki so preživeli pekel. V delu Vojna nima ženskega obraza ji o svojih izkušnjah vojne na primer pripovedujejo ženske, predvsem bolničarke Rdeče armade med drugo svetovno vojno, ki so od blizu videle kri in raztreščena telesa.

Tudi britanska pisateljica Hilary Mantel, velika ljubiteljica in poznavalka Tudorjev, ki je za romana Wolf Hall in Bring Up the Bodies prejela bookerja, je prebirala Edno O'Brien in še topel roman The North Water Iana McGuira, ki se je znašel skoraj na vseh lestvicah letošnjih najboljših knjig in govori o kitolovcih, zlu in človeški duši ter je hkrati napet triler in daljni odmev Melvillovega Mobyja Dicka.

In ko smo že pri Mobyju in Melvillu, glasbenik Richard Melville Hall, bolj znan z odrskim imenom Moby, je letos izdal spomine z naslovom Porcelan, ki so poželi odlične kritike. Še preden se je lotil avtobiografije, je, kot priznava, prebral na tone avtobiografij in intimnih zapisov ter se zaljubil v dnevnike pisatelja Johna Cheeverja, ki so kot da bi skozi mikroskop opazoval pisateljeve možgane pri ustvarjanju in mi jih Amazonovi golobi pismonoše že prinašajo v Ljubljano.

Ti dnevniki so tudi polni izpovedi, dvomov in velike ljubezni do alkohola: »Popil si preveč koktajlov, preveč si govoril, osvajal ženo od nekoga ter na koncu naredil še nekaj prav neumnega in obscenega, zato si si zjutraj zaželel, da bi bilo najboljše, če bi kar umrl.« Cheeverjevi zapisi so polni čudežev. Kako dobro opiše prizore, ko ljudje na morju zvečer zapuščajo plažo in pospravljajo v torbe kreme, brisače in hrano, ki je niso pojedli. Njihova avtomatska naglica pisatelja spominja na nepremišljenosti življenja. Vsako jutro se je Cheever, ta pisateljski mojster, oblekel v poslovno obleko in vstopil v dvigalo ter se z ostalimi moškimi v oblekah najprej odpeljal do pritličja, kjer so vsi razen njega izstopili. On pa se je spustil do kleti, se slekel do spodnjic in za svojo pisalno mizo vse dopoldne pisal. Ob dvanajstih se je spet oblekel in z dvigalom odpeljal domov na kosilo. Sledilo je lenobno popoldne.

Marelični koktajli

Knjiga angleške pisateljice Sarah Bakewell At The Existentialist Café (v slovenščino imamo prevedeno njeno odlično knjigo o Montaignu Kako živeti, založba Penca in drugi, prevod Janez Penca) govori o francoskem filozofskem gibanju, na čelu katerega sta bila Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir. Polna je anekdot, cigaretnega dima, mareličnih koktajlov, pariških kavarn in se je prav tako znašla med kupom najbolj priljubljenih letošnjih knjig. To je bil še čas, ko je bila filozofija aktivni oder, fascinacija, in ko se je še verjelo v boljši svet. Eksistencialist je bil angažirani intelektualec, mešanica med nekom, ki ima pogum in vse pove, in pop zvezdnikom. Vsebine proti seksizmu, rasizmu, za feminizem, proti socialnim krivicam so takrat dejansko spreminjale politiko. Sartre in Camus sta učila, da je človek svoboden in sam izbira, zato je odgovoren za svoja dejanja, danes se zdi, da tega ne verjamemo več.

Tako kot marsikoga tudi Sarah Bakewell dejanskost, v kateri smo se znašli, spominja na čas vzpona fašizma in nacizma, zato je po Trumpovi zmagi še enkrat prebrala roman Sinclairja Lewisa iz leta 1935 To se pri nas ne more zgoditi (Cankarjeva založba, prevod Jože Stabej) o fašističnem demagogu, ki v ZDA pride do oblasti. Prav tako je prebirala Nemške dnevnike Victorja Klempererja, saj jo je zanimalo, kako hitro lahko družba zdrsne v mrak. Klempererjeva knjiga LTI-Lingua Tertii Imperii (Govorica tretjega rajha) je izšla pri založbi *cf v prevodu Alenke Mercina.

Sarah Bakewell je navdušila najnovejša poljudnoznanstvena in elegantno napisana uspešnica Eda Yonga I Contain Multitudes. Govori o mikrobih in bakterijah, ki v bilijardnem številu »živijo« v nas in o katerih znanstveniki šele v zadnjem času ugotavljajo, kaj vse znajo in so. »Ko se zdaj, ko sem prebrala to knjigo, pogledam v ogledalo, se ne počutim prav nič osamljeno,« pravi pisateljica.

Francoski intelektualec in filozof Bernard-Henri Lévy je prebiral Hölderlinovo pesniško dramo Empedoklova smrt, ki se mu prav tako zdi času primerna. Grški filozof Empedokles je bil politični radikalec, ki se je boril za demokracijo in enakost. Da bi dokazal svojo božanskost, je skočil v žrelo Etne. Vulkan je, kot uči mitologija, kasneje izbruhal le enega od njegovih bronastih sandalov.

Po Castrovi smrti je Lévy prečital delo pokojnega kubanskega pisatelja Guillerma Cabrera Infanteja Infante's Inferno. (Pri Cankarjevi založbi je izšla njegova knjiga Trije turobni tigri v prevodu Mira Bajta.)

Lévy se je lotil tudi branja Mitterrandove knjige Lettres à Anne (Pisma Ani). Knjiga z več kot 1200 pismi, ki jih je nekdanji francoski predsednik v 33 letih napisal svoji ljubici Anne Pingeot, se je Lévyju zdela enako vznemirljiva, erotična in zabavna kot korespondenca med Sartrom in Simone de Beauvoir. »Ne vem, kdaj so imeli ti ljudje, ki so napisali toliko pisem, sploh še čas, da so kaj naredili,« se sprašuje Lévy.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Margaret Atwood (letos je izdala knjigo Hag-Seed, inspirirano s Shakespearjevo igro Vihar), ki je velika borka za pravice narave, priporoča ilustrirano znanstveno, filozofsko in spiritualno knjigo o vodi (Water Is …) Nine Munteanu. »Morda je zadnji čas, da začnemo spoštovati vodo, brez katere ni življenja.« Navdušila jo je tudi knjiga Skrivno življenje dreves (založba Narava, prevod Petra Piber) nemškega gozdarja Petra Wohllebna, ki se je znašla tudi na naših lestvicah najbolj branih knjig in je res izjemno delo, saj boste na gozd pogledali s povsem drugimi očmi in spoznanji.

Kanadska ljubiteljica vsega zelenega je prebrala tudi knjigo o plevelu (Weeds), v kateri se Richard Mabey sprašuje, zakaj ga tako sovražimo, ker je v resnici zelo koristen. Za svoj zadnji roman je veliko prebirala Shakespearja in se zaljubila v zračnega duha Ariela iz Viharja, zato jo vedno bolj zanimajo tudi ptice. Knjiga Ptice in ljudje (Birds and People) Marka Cockerja, ki jo priporoča, govori o tem, kako so bile usode ljudi in ptic od nekdaj povezane. »Zadnji čas je že,« pravi pisateljica, »da se človek preneha ukvarjati sam s sabo in se ozre v bitja okoli sebe, brez katerih bo človeštvo propadlo.«

Avtor kriminalne knjižne serije Prva damska detektivska agencija Alexander McCall Smith letos ni bral detektivk in trilerjev. »Pred mnogo leti sem vprašal modrega prijatelja, kaj bi naredil, če bi izbruhnila revolucija. Takrat so bili težki in nemirni časi. Odgovoril mi je: »Posadil bi krompir.« V zadnjem letu so v Evropi in ZDA izbruhnili težki časi, a če ne moremo posaditi krompirja, moramo vsaj brati knjige. Uteho je pisatelj našel v knjigah o življenju slikarjev, v njih vedno najde mir. Nekateri so sicer živeli divje življenje, Caravaggio na primer, večina pa ure in ure preživi v ateljejih, kjer so potopljeni v svoje vizije in podobe sveta. »Prijetno in mirno je, če se človek povabi v njihovo družbo.« Navdušila ga je knjiga A History of Pictures, v kateri se slikar David Hockney in umetnostni zgodovinar ter kritik Martin Gayford pogovarjata o slikarjih in slikarstvu, od prvih jamskih poslikav do danes. Knjiga je polna anekdot, zgodb in nasvetov za zdravje, saj Hockney (star je 79 let), recimo, srčno verjame, da je zato, ker kadi, vedno mlajši.

Filmski režiser Judd Apatow (To so 40, Komiki, Razuzdanka) je navedel vse knjige, ki jih je letos kupil (ni jih bilo malo), in priznal, da upa, da jih bo prebral vsaj do leta 2019. Najbolj si želi do konca prebrati biografijo Phila Collinsa (Not Dead Yet) in knjigo za samopomoč avtorice Brené Brown. »Ti dve stvari me v življenju najbolj zanimata, anekdote o skupini Genesis in jaz.« Na letalih bo še naslednje leto prebiral hvaljeno avtobiografijo Brucea Springsteena (Born to Run). Njegov najljubši avtor je tudi Dave Eggers, pri založbi UMco je letos v prevodu Helene Marko izšla njegova knjiga Zeitoun, ki govori o dveh največjih polomijah ameriške politike: vojni proti terorju in ignorantskem odzivu politikov na orkan Katrina. Že lani so pri Cankarjevi založbi izdali Eggersov prvenec Srce parajoče delo neizmerne globine (prevod Jernej Županič).

In še to

Med mnogimi predlogi pisateljev, urednikov in kritikov, ki jih je bilo mogoče zaslediti v ameriških in angleških časopisih in revijah, sem si zapisala še nekaj del, ki govorijo predvsem o naravi. Bralci so bili navdušeni nad knjigo Lab Girl, ki jo je napisala geobiologinja Hope Jahren. Nekateri primerjajo to knjigo z deli nevrologa Oliverja Sacksa, saj tako strastno in senzibilno, kot je on pisal o ljudeh s poškodovanimi možgani, Hope Jahren piše o rastlinah. Oba avtorja še kako ustrezata misli Vladimirja Nabokova, ki je nekoč napisal, da bi moral imeti pisatelj natančnost pesnika in domišljijo znanstvenika. Hope Jahren začne knjigo z opisom svojega otroštva v Minnesoti, ko je, čudaška in introvertirana, našla zatočišče v preučevanju rastlin. Piše recimo o velikanski koruzi, ki lahko vročega avgusta zraste kar za skoraj tri centimetre na dan, in če stojiš sredi polja, skorajda slišiš, kako se stebla vzpenjajo proti soncu.

Angleški naravoslovec Charles Foster je napisal bizarno knjigo o tem, kako biti divja žival (Being a Beast), v kateri opisuje, kako se je za nekaj časa odpravil v gozd, da bi poskusil čim bolj živeti kot različne živali: jazbec, vidra, lisica, jelen in hudournik. Noče biti šaman, ampak ga zanima le izkušnja, pogled divje živali na svet in človeka, in ko se čisto vživi v jazbeca, nekaj časa celo hrusta deževnike. Naravopisje z radikalne perspektive, toda avtor ohranja liričnost in humor, svoje znanje meša z nevrologijo, psihologijo in spomini ter jo začne s stavkom: »Hotel sem izvedeti, kako je biti divja žival.«

Pisatelj John Sutherland je leta 2012 izgubil občutek za vonj, in takrat se je odločil, da bo še enkrat prebral dela Georgea Orwella. Opazil je nekaj posebnega. Orwell je v knjigah obsedeno in virtuozno pisal o vonjih, ki po njegovih delih krožijo kot Mahlerjeva Peta po glavi poslušalca. Tako je nastala biografija in analiza Orwellovih del, polna povsem drugih čutil. Kot da bi se stari dobri poštenjak Orwell kar naenkrat znašel v romanu Parfum Patricka Süskinda. Ker sem ne dolgo nazaj brala Orwellovo delo Pot v Wigan (Beletrina, prevod Tina Mahkota), v katerem z zolajevsko natančnostjo opisuje revno življenje delavcev in rudarjev na severu Anglije, njihovo smrdljivo hrano, umazana telesa, stranišča in stenice, si natančno predstavljam, o čem govori Sutherlandova knjiga. Orwell, ta ruralni romantik, kot je zapisal eden od kritikov, se še kako strinja z Guliverjem iz Swiftovega romana, ki je dejal, da za razliko od vseh drugih iztrebkov konjev ni moteč za človekov nos.

Orwellova dela je v družbi, v kakršni živimo danes, še kako treba ponovno prebrati, v zadnjem času so pri Beletrini poleg Poti v Wigan izdali tudi njegove Burmanske dneve (prevod Tina Mahkota) in dokumentarno prozo ter avtobiografski roman hkrati, Na robu in na dnu v Parizu in Londonu (prevod Leonora Flis).

Bizarno zanimivo zvenijo tudi večkrat nagrajeni spomini feministke Susan Faludi In the Darkroom, v katerih opisuje zgodbo o očetu, ki se je leta 1927 rodil v Budimpešti. Vse otroštvo je z judovsko družino bežal pred nacisti, najprej v Izrael in kasneje v ZDA. Susan Faludi se ga spominja kot slabega očeta, nasilneža, ki se je ločil od njene mame in ga pozneje ni več videla. Dokler ni poslal sporočila iz Budimpešte, da je pri 76 letih odpotoval na Tajsko, spremenil spol in se vrnil kot Stefánie. V zadnjih letih očetovega življenja si želi avtorica spoznati, kdo sploh je ta mož oziroma ta ženska in kaj je sploh identiteta.

Poslušati knjige

Eno mojih najlepših letošnjih odkritij, od katerih sem postala odvisna, so podkasti o knjigah. Poleg slovenskega Membranja, ki si je na letošnjem knjižnem sejmu skupaj z internetnim portalom dobreknjige.si prislužil priznanje v kategoriji e-knjige oziroma elektronskega medija, je tu še nekaj podkastov iz anglosaksonskega sveta.

Med najljubšimi je Guardianov knjižni podkast, v katerem lahko poleg obnov in novic o najnovejših knjižnih izdajah, odličnih pogovorov z avtorji (od Margaret Atwood in Karla Oveja Knausgårda do Jonathana Franzna in Jeanette Winterson) poslušate tudi diskusije v živo in pred navdušenimi gledalci, ki jih z literati in založniki vodi zdaj že bivši urednik Guardiana Alan Rusbridger. Podobno dinamičen in zanimiv je knjižni podkast New York Timesa.

Obožujem tudi podkast Modern Love, ki ga prav tako pripravljajo pri New York Timesu, v katerem znani igralci interpretirajo kratke eseje znanih in manj znanih avtorjev o ljubezni in izgubi ljubezni. Ko človek posluša intervju z urednikom podkasta (te zgodbe so objavljene tudi v papirnati izdaji časopisa), mu postane jasno, zakaj so te radijske oddaje tako dobre, ker je z njimi neskončno veliko dela.

Tu je tudi podkast The Moth, nekakšen literarni stand up, v katerem ljudje pred živo publiko govorijo zgodbe iz svojega življenja. Slavneži in anonimneži. The Moth je z leti postal svetovno prepoznaven, saj so dvorane, v katerih se dogaja, v trenutku razprodane, izdajajo knjige, snemajo dokumentarce.

Backlisted podcast je zabavna druščina knjigoljubcev, ki se pogovarja o starih, a na novo odkritih knjižnih delih, v podkastu Dear Book Nerd pa lahko introvertirani knjižni molji zaupajo svoje težave knjižničarki Riti Meade, ki jim skuša z zanimivimi gosti (največkrat pisatelji) pomagati ali odgovoriti na vprašanja.

V eni zadnjih oddaj je neka poslušalka vprašala, ali je z njo kaj narobe, ker se ji zdi, da ima knjige raje od ljudi.