Portret tedna: Mirko Krašovec

Januarja 2008 je bil slovenski cerkveni vrh vabljen v Vatikan. Škofje so se pogovarjali s papežem na skupnem in posamičnih sestankih. Ob koncu obiska ad limina apostolorum je papež Benedikt XVI. izrekel misel, ki so jo razumeli predvsem tisti, ki znajo brati med vrsticami, poslušati med besedami. »Zato je potrebno, da si vsi – pastirji in verniki – prizadevajo za osebno in skupno spreobrnjenje, tako da bo čedalje večja zvestoba evangeliju pri upravljanju dobrin Cerkve za vse pričevanje o krščanskem ljudstvu, ki si prizadeva živeti skladno s Kristusovim naukom,« je slovenskim škofom namignil nemški papež. Dolgo, blago in diplomatsko oblikovano misel lahko povzamemo v nekaj besedah: »pri upravljanju dobrin Cerkve« morajo slovenski škofje zamenjati smer plovbe. Januarja 2008 je torej Vatikan natančno razumel, da »upravljanje dobrin Cerkve« v Sloveniji ni skladno z nauki evangelija. V intervjuju, objavljenem v knjigi Slovenija in pika, tedanji mariborski pomožni škof Anton Stres omenja, da je sam diplomatsko oblikovano papeževo sporočilo zelo dobro razumel. Navaja tudi, da so v mariborski nadškofiji tedaj začeli tuhtati, kako prodati naložbe, vendar je vse skupaj prehitel borzni zlom, saj finančnih naložb ni mogoče prodati čez noč, kot da gre za vreče krompirja.

Potem je šlo le še navzdol.

Zakaj je obisk pri papežu januarja 2008 povezan z Mirkom Krašovcem, pravnomočno obsojenim ekonomom mariborske nadškofije? Iz dveh razlogov. Prvič, ker je bil zadolžen za upravljanje dobrin Cerkve v vzhodnem delu Slovenije. In to početje ni bilo harmonizirano z nauki evangelija. Drugič, pravnomočna sodba celjskega višjega sodišča se nanaša na dogodke, ki so se odvijali leta 2009, torej leto dni po obisku ad limina apostolorum. Tudi po blago izrečenem opozorilu z mesta najvišje vesoljne cerkvene avtoritete so bile poslovne poteze mariborskega ekonoma nenavadne. Sodišče sicer ni presojalo, ali je bilo poslovanje leta 2009 skladno z nauki evangelija, ugotovilo pa je, da je bilo nezakonito, kaznivo. Ekonom Mirko Krašovec bo moral zaradi napeljevanja h goljufiji, ki se je dogajalo ob izkoriščanju evropskih finančnih virov za obnovo dvorca Betnava, za tri leta v zapor. Leta 2013 je bil sicer za isto kaznivo dejanje obsojen na dve leti, a se je pritožil. Višje sodišče je zaradi ugotovljenih procesnih napak ugodilo pritožbi in vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Po ponovnem sojenju je okrožno sodišče izreklo triletno zaporno kazen, zdaj pa je višje sodišče potrdilo kazen prvostopenjskega sodišča.

Med obrambo na sodišču je Mirko Krašovec trdil, da so iz njega naredili grešnega kozla in da ni storil očitanega kaznivega dejanja. O tem, ali je storil kaznivo dejanje ali ne, bo najbrž povedalo svoje še vrhovno sodišče, saj Krašovčeva obramba napoveduje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče. Trditev, da je grešni kozel, pa je točna. Mirko Krašovec ne bi postal arhitekt fantastične gospodarske konstrukcije mariborske nadškofije, če mariborska nadškofija v začetku devetdesetih let ne bi sprejela strateške odločitve, da postavi močno gospodarsko strukturo. In Mirko Krašovec je bolj ali manj spretno počel natančno to: postavljal je gospodarsko strukturo, na kateri naj bi nekoč temeljila tudi duhovna nadstavba mariborske nadškofije.

Kako se je začelo? Začelo se je neposredno po spremembi političnega, gospodarskega in družbenega sistema. Leta 1992 so mariborske cerkvene oblasti sklenile, da ustanovijo banko. Mirko Krašovec je vodil odbor, ki se je ukvarjal z ustanovitvijo Krekove banke. Prepričati je moral centralno banko, ki jo je tedaj vodil France Arhar, da cerkveni finančni instituciji izda vsa dovoljenja. Ko je bila banka ustanovljena, je postal predsednik nadzornega sveta Krekove banke.

A ni bil zgolj škofijski bankir. Leta 1994 je okrog mariborske škofije začela nastajati Krekova družba za upravljanje; pooblaščene investicijske družbe, posredno povezane s škofijo, so začele zbirati lastninske certifikate. Tudi v Krekovi družbi je bil Mirko Krašovec predsednik nadzornega sveta. Ideja je bila na videz enostavna: verniki bodo prinesli certifikate v Krekovo družbo, ta bo zamenjala certifikate za delnice podjetij, skrbela bo za plemenitenje denarja. Geslo Krekove banke in Krekove družbe je bilo: naj bo denar v službi človeka. Leta 1997 je mariborska škofija ustanovila še družbo Gospodarstvo Rast, sledili so prodaja Krekove banke, preoblikovanje Krekove družbe in zagon investicijskega cikla. Finančne družbe, ki jih je povezoval Krašovec, so bile drzne. Skladi, ki so nastali okrog Krekove družbe za upravljanje, se niso zadovoljili zgolj z umnim gospodarjenjem s podjetji, ki so že obstajala in so prek certifikatne privatizacije dobila delne lastnike v pooblaščenih investicijskih družbah (Krekovi skladi so bili med drugim solastniki časopisne hiše Delo in Belinke). Omrežje podjetij, povezanih z mariborsko nadškofijo, je ustanovilo tudi telekomunikacijsko podjetje T-2, ki je po eni strani prineslo dobrodošlo konkurenco ponudnikov hitrega interneta in kabelske televizije, po drugi strani pa je šlo za izjemno zahtevno investicijo. Pač, za postavitev optičnih kablov je treba razkopati ulice in kabel fizično pripeljati do uporabnika. Bilo je tudi nekaj nesporazumov; družba T-2 ni bila konkurenčna zgolj zaradi tehnoloških rešitev, pač pa tudi zaradi bogate ponudbe televizijskih kanalov, namenjenih izključno odraslim. A tudi to ni zadoščalo, da bi bilo podjetje donosno.

Zakaj se zdi ocena Mirka Krašovca, da je moral prevzeti vlogo grešnega kozla, točna? Ko je Slovenija naredila črto pod obdobje ene od verzij marksistične ideologije in vstopila v kapitalizem, so cerkvene strukture gradile ponoven vzpon na ideologiji, da mora cerkev postaviti močno materialno bazo, na njej pa bo slonela tudi duhovna nadstavba. Ali kot je v enem od evangelijev dejal Jezus: »... na tej skali bom sezidal svojo Cerkev ...« Zapletena finančna konstrukcija naj bi bila skala, na kateri bo sezidana mariborska nadškofija.

Ni se izšlo. Če je leta 2008 Vatikan opazil, da skala ni postavljena skladno z evangelijem, so vatikanske finančne inšpekcije nekaj let pozneje že ugotovile, da so v skali navrtane več sto milijonov evrov velike luknje. Morda je to naključje ali pa tudi zavestno igranje s simboliko datumov: 21. januarja 2011, natanko tri leta po obisku ad limina apostolorum, je novinar tednika l'Espresso Emiliano Fittipaldi objavil članek Sveta polomija, v katerem je dovolj natančno navedel, kolikšni so dolgovi gospodarskega konglomerata, povezanega z mariborsko nadškofijo. Pet let pozneje je jasno, da je imel Fittipaldi za vatikanskim obzidjem zelo dobre vire, ki so mu prinašali dokumentacijo, vendar med sojenjem zaradi afere Vatileaks ni bil obsojen, ker je vatikansko sodišče ugotovilo, da mu ne more soditi, ker pač ni prebivalec Vatikana.

In Mirko Krašovec? Cerkvene oblasti so ga že kaznovale s tem, da se je moral leta 2013 preseliti v avstrijski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini. Zaradi napeljevanja h goljufiji z evropskim proračunskim denarjem bo najverjetneje moral tudi v civilni zapor.