Oda radosti na makedonsko-grški meji

Neprekinjena kolona človeške tragedije, ki jo Evropa poskuša nasilno ustaviti, je popolno ogledalo človeštva.
Objavljeno
04. september 2015 17.00
Begunci, Gevgelija
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

»Nihče ne zapusti svojega doma, razen če je njegov dom gobec morskega psa.«

Warsan Shire, Teaching My Mother How to Give Birth

Na »savansko« mejo med Grčijo in Makedonijo je počasi padal mrak. Do črnega posušena polja sončnic so, tiho poletje, preletavale splašene jate golobic. Lokalni lovec se je, oblečen v vojaško uniformo, skupaj s tremi psi počasi sprehajal skozi goščo. Pod drevesi in ob zapuščenih »graničarskih« objektih, na katerih so bile jasno vidne oznake nekdanje skupne države, so posedale utrujene, a sproščene skupine sirskih in afganistanskih beguncev. Čakali so na policijsko dovoljenje za naslednji premik na skoraj neskončno dolgi balkanski poti proti Evropi. Z grške strani meje so se proti improviziranemu zbirnemu centru ob železniški progi valile nove in nove skupine beguncev in priseljencev, ki so jih grški in makedonski policisti koordinirano spuščali skozi ozko grlo »divje meje«, ki jo je v zadnjem tednu v povprečju prestopilo več kot tri tisoč ljudi.

V le nekaj sto metrov oddaljenem zbirnem centru, ki so ga makedonske oblasti organizirale, potem ko so po brutalnem obračunu z ubogimi ljudmi pred dvema tednoma znova odprle mejo, je 24-letni Rami Basisah iz »potovalke« potegnil violino. Nežno, skoraj zaljubljeno jo je pogladil in napel strune. Na videz sramežljiv in vase zaprt mladenič, bolj deček kot mož, je stopil pred približno 600 beguncev in priseljencev, ki so po opravljenem postopku registracije in kratkem počitku čakali na posebni vlak proti srbski meji, njihovi naslednji postaji na poti proti neotipljivi obljubljeni deželi.

* * *

Rami, študent glasbene fakultete v sirskem Homsu, je na čelu kolone nekaj časa zbiral pogum. Prijatelji so ga spodbujali, naj vendar začne igrati. Makedonski policisti – nekateri od njih so bili na skrajno stresnem delovnem mestu, za katero niso primerno izurjeni, neprekinjeno že trideset ur – so Ramija zmedeno opazovali. Spogledovali so se in se spraševali, ali ne bi morali glasbila morda zaseči. Potem mu je eden od njih nakazal, naj vendarle začne igrati.

Rami se je prestopal in pogledoval okoli sebe. Čutiti je bilo, da preprosto mora zaigrati. Začel je počasi, tiho, malce prestrašeno. Pogovori med begunci so zastali. Otroško čebljanje se je nemudoma pretvorilo v prvinsko čud. Policisti so se nasmehnili. Prepoznali so melodijo. Verjetno so jo, kot se reče, že nekje slišali.

Mladi sirski glasbenik se je zaradi toplega odziva begunske publike vidno sprostil in pošteno zategnil po strunah. Našpičena so bila tudi najbolj nezainteresirana ušesa upravičeno enosmernega uma. Rami je bil čedalje bolj »v elementu«. Njegove težke misli so odtavale; vodila ga je ljubezen. A obenem je ves čas zelo dobro vedel, kaj počne. Nasmehnil se je. Njegov obraz je objela nežna ironija.

Po zbirnem centru je odmevala Beethovnova Oda radosti.

Evropska himna.

Ironija? Dobra šala? Genialna politična analiza? Spontana psihoterapija?

Policisti so si s škornji dajali ritem. Ljudje so ploskali in Ramija pozivali, naj nadaljuje. Nekaj sekund je počakal, potem pa nadaljeval v globoko otožnih, a presunljivo ponosnih tonih sirske tradicionalne domoljubne pesmi.

Njegovi prijatelji, vsi doma iz do tal porušenega Homsa, vsi izobraženi in urbani mladi fantje in dekleta, mi, oni in spet mi, so začeli peti. In z njimi vred tudi številni begunci, ki so v štirih letih in pol najbolj krvavega konflikta našega časa že skoraj pozabili, da v svetu ne obstaja le hlad, temveč tudi toplina. Možakarji, ki so doživeli in videli vse, kar je človeškega mogoče doživeti in videti, so zajokali. Ženske so k sebi privile svoje otroke. Led bolečine se je topil na ognju upanja.

Rami je igral. In igral. Novi begunci so prihajali. In prihajali. Temnilo se je. Presenetljivi koncert, trdno jedro humanizma, proti kateremu poteka velika, a žal skrajno »asimetrična« vojna, se je končal z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi. Očitna in duhovita izbira. Aplavz. Rami se je sramežljivo poklonil.

Trdno jedro humanizma

»Oprostite, veliko napak sem naredil. Imel sem tremo. To je moja rezervna violina, ki je veliko slabša od tiste, ki je končala v morju,« mi je dejal še zadihani sirski glasbenik. Na poti iz Sirije je štirideset dni. Še prej je bil dve leti begunec v lastni državi. Skupaj s prijatelji je iz turškega Bodruma na grški otok Kos po »klasični poti« priplul pred dvema tednoma. To je bil najbolj nevaren, stresen in zanj tudi žalosten del poti. Kovček, v katerem je hranil svojo prvo violino, je odneslo Egejsko morje. Boli, pravi.

Rami, ki želi nadaljevati študij glasbe na kateri koli evropski akademiji, ki mu bo ponudila možnost, ni želel veliko govoriti o sebi. Takoj ko je odložil »rezervno« violino, so njegovi gibi postali togi, obrazne poteze pa vidno travmatizirane. Trans je popustil, sprostila se je tesnoba. »Na vsak način želim pomagati bratu, ki je pred dvema letoma iz Homsa zbežal v Libanon. Ko je odšel, mi je obljubil, da mi bo pomagal priti na varno. V Libanonu je trdo delal. Takoj ko je zbral dovolj denarja za mojo pot proti Evropi, mi ga je poslal. Zdaj je izgubil službo. Zdaj je moja dolžnost, da mu pomagam. Dolgujem mu svoje življenje,« je dejal Rami Basisah.

* * *

Polna luna se je hitro dvigovala in rumenela. Begunci in policijski terenski avtomobili so na kratki poti med »divjo« mejo in improviziranim zbirnim centrom dvigovali prah in plašili ptice, ki so se že odpravile k počitku. Tišino tesnobnega pričakovanja je sem ter tja prekinil pasji lajež. Lokalni humanitarni delavci – vsi prostovoljci – so beguncem, ki so, čakajoč na nov premik in kakršne koli uporabne informacije, posedali pod šotorskimi platni in na velikih kartonih, delili hrano, vodo in rabljena oblačila. Pakete s hrano so jim pomagali razdeljevati tudi vidno izčrpani makedonski policisti in vojaki, ki novinarjem ob vsaki priložnosti postavijo le eno vprašanje: Do kdaj bo to trajalo?

To.

Neprekinjena karavana človeške tragedije, ki so jo na dolgi pohod proti svobodi poslali popotresni sunki zgodovine in vsakomur in vsemu dihajočemu najbolj prirojeno od vsega – gon po preživetju.

Ozko grlo balkanske poti

Z bližnje železniške postaje v Gevgeliji je v zbirni center, ki je zadnjih deset dni tudi »begunska železniška postaja«, pripeljal poseben vlak, ki množico ubogih duš, ki bežijo pred vojnami, revščino in obupom, brez postankov pripelje v Tabanovce, mestece na makedonsko-srbski meji. To je bil četrti vlak ta dan. Na vsakega gre med 600 in 700 ljudi, ki jih makedonski policisti že skoraj rutinirano razporedijo v manjše skupine, ki disciplinirano čakajo na nadaljevanje poti. Preostali se proti srbski meji podajo s posebnimi avtobusi in taksiji. Tukajšnji »prevozniški« posli zadnje tedne cvetijo, čeprav je pretekli konec tedna, ko je mejo prestopalo največ ljudi, zaradi »nelojalne konkurence« vmes posegla inšpekcija, ki pa posla preprosto ni mogla ustaviti. Vojna ekonomija je posebna žival: na uradno zaprtem obmejnem območju lokalni »trgovci«, ki se skrivajo v grmovju, beguncem po dvojnih cenah prodajajo cigarete, vodo in manjše prigrizke in se, ko jih človek povpraša, kako gre kaj posel, pritožijo, da ti Afganistanci, vraga, res nimajo niti evra.

Podobno je tudi na grški strani meje, kjer je lokalni nadobudnež ob »divji« meji parkiral kombi, predelan v lično prodajalno sladoleda. Preteklo nedeljo, ko je z grških otokov prek Aten in Soluna v zaledje vasice Idomeni na grško-makedonski meji prispelo kar 150 avtobusov beguncev (okoli 7000 ljudi), se je marsikdo omastil brk.

* * *

Vlakovne zavore so zacvilile, »begunski« vlak se je ustavil. Policisti in vojaki so begunce in priseljence, da bi se izognili kaosu ob vstopanju na vlak, z glasnim vpitjem znova razvrstili v skupine. Triletna deklica se je zbudila iz globokega spanja pravičnega. Ko se je, sredi nočnega kaosa, zbudila v negotovi množici, so jo takoj oblile solze. Policisti so starcem v invalidskih vozičkih, ranjencem, hudo bolnim in številnim materam z dojenčki dovolili, da se postavijo na čelo kolone. Medtem so drug drugega, v resnici pa sami sebe spraševali, zakaj se je na pot proti, denimo, Nemčiji čez »pol sveta« odpravil hudo bolni 75-letnik iz neke sirske vasice.

Zakaj?

Ker je sirska vojna hujša od vseh, ki so zapisane v notorično kratkem zgodovinskem spominu. Ker je v štirih letih in pol umrlo že 260.000 ljudi. Ker je bilo svoje domove prisiljeno zapustiti že okoli enajst milijonov ljudi – od tega jih je štiri milijone in pol pobegnilo v sosednje države. Ker je velik del države zravnan z zemljo. Ker sedanjost preprečuje prihodnost in – Palmira – briše preteklost. Ker države, ki begunce obravnavajo kot jedrske odpadke, niso storile ničesar, da bi se vojna končala. Nasprotno.

Ker upanje ne umira zadnje.

Zadnji umre človek.

Plavalni maraton

»Mudi se nam. Skrbi nas, da se bo madžarska meja zaprla, še preden bomo prišli do nje. Nujno moramo ujeti ta vlak. Nujno! Denarja za taksi nimamo. V Turčiji so nas okradli in naplahtali tihotapci,« je na repu ene izmed kolon dejal 26-letni Said M. iz sirske Latakie, mesta, ki je glavna utrdba režima Bašarja al Asada.

Said, učitelj angleščine, je iz sirskega obmorskega mesta, kjer zaradi robustne režimske prisotnosti do zdaj skorajda ni bilo spopadov, zbežal, ker se nikakor ni hotel pridružiti vladnim silam, a mobilizacija je bila »neizogibna«. Said ni želel streljati na svoje ljudi in sodelovati v uničevanju lastne države. Ko je prišel na vrsto za odhod na fronto, je imel na izbiro ubijanje nedolžnih sodržavljanov ali zapor, »obogaten« z mučenjem, ki je zapisano v DNK Asadovega režima. Said se je odločil za tretjo možnost – beg.

Kamor koli.

»Pred nekaj meseci sem iz Latakie zbežal v bližnje hribe, ki so pod nadzorom Svobodne sirske vojske (FSA). Tudi oni so hoteli, da se jim pridružim, a sem jih zavrnil. Moja žena je ravno takrat rodila. Sin Ahmed je danes star sedem mesecev. Hotel sem, da odrašča ob obeh starših. V eni izmed odprtih šol na uporniškem ozemlju sem nekaj časa poučeval angleščino, potem pa je bila celotna vas porušena v napadu vladnega letalstva. Umrli so moji sosedje in prijatelji. Pobiral sem ostanke njihovih teles. Sestavljal sem jih skupaj. Lahko bi se mi zmešalo. Izgubil bi človeka v sebi … Grozno. Takoj ko je bilo možno, sem z ženo in sinom pobegnil v Turčijo,« je svojo pripoved skoraj v enem kosu nadaljeval Said in nestrpno pogledoval proti vlaku in policistom. »Moramo naprej. Moramo!«

Said M. je eden izmed osmih sirskih beguncev, ki so pomorsko pot med Turčijo in Grčijo – preplavali. Potem ko so jih, kot rečeno, turški tihotapci v Bodrumu oropali in so ostali brez mesta na čolnu proti grškemu otoku Kosu, jim ni preostalo drugega, kot da sami preplavajo 12-kilometrsko morsko ožino. V vodi so bili šestnajst ur. Zeblo jih je, a na sebi so imeli reševalne jopiče, zato so lahko med plavanjem veliko počivali. Vse svoje stvari so strpali v nekaj vodotesnih vreč, ki so si jih pripeli okoli pasu. Vmes jih je prehitelo nekaj gumijastih čolnov, polnih beguncev, kar so posneli z mobilnimi telefoni. »Ni me bilo strah. Zakaj se čudite? To ni nič posebnega! Vse življenje sem preživel ob morju. Dober plavalec sem. Vedel sem, da bom zmogel. Ves čas sem mislil na sina in ženo, ki sta ostala v Turčiji. Takoj ko bo mogoče, bosta prišla za mano. Tudi drugi možje v vodi niso imeli težav.«

* * *

Said in tovariši so proti Kosu priplavali ravno v dneh, ko je tam vladal najhujši kaos. Policija je pretepala begunce in priseljence, ti pa so se, učinek splava meduze, pretepali med seboj. Kakih 500 metrov pred obalo je skupino prezeblih in dehidriranih Sircev iz morja potegnila grška obalna straža. »Žalili so nas in odrivali. Ko smo prispeli na kopno, so nas začeli pretepati. Bilo je grozno. Nismo vedeli, kam naj gremo in kaj naj storimo. Drugi begunci so nam dejali, da se moramo registrirati na policijski postaji, saj brez 'papirja' ni mogoče nadaljevati poti. Dovoljenje smo dobili po petih dneh. Takoj smo se vkrcali na trajekt za Atene. Tam se nismo ustavili. Vedeli smo, kaj se dogaja na madžarski meji. Z avtobusom smo odšli proti Solunu in naprej proti meji, kamor smo prispeli danes ob šestih zjutraj,« je povedal Said M., ki se ne spomni noči, ko je nazadnje dobro, mirno in udobno spal.

»Utrujenost nas ne sme premagati. To dolgujemo svojim družinam. To dolgujem svojemu sinu. Šli bomo naprej, brez ustavljanja,« je odločno dodal dolgolasi mladec in mi močno stisnil roko.

Šli bomo naprej, brez ustavljanja.

Zidovi obstajajo zato, da se rušijo.

* * *

P. S.: Said M. je s tovariši v nedeljo prispel v Budimpešto. Kupil je vozovnice za vlak do Nemčije, v ponedeljek pa so madžarske oblasti za begunce zaprle železniško postajo in jim preprečile nadaljevanje poti. V noči s ponedeljka na torek je na poti iz Turčije v Grčijo utonil njegov najboljši prijatelj.