Odiseja z jadrnico proti toku in okoli sveta

Človeku od vekomaj ni dalo miru vprašanje: Kaj je na drugi strani zaliva, kako je pravzaprav na drugem bregu?
Objavljeno
30. marec 2018 13.57
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Luka Kosem in Andrej Škof, koprska mladeniča, dizajner in študent arhitekture, bosta z jadrnico prejadrala tri oceane in o potovanju, doživetjih, avanturah, dobrih in manj dobrih, sproti poročala na družabnih omrežjih. Človeku od vekomaj ni dalo miru vprašanje: Kaj je na drugi strani zaliva, kako je pravzaprav na drugem bregu? Že zdavnaj so se kalili na oceanih in davno pred Kolumbom odkrivali Ameriko. Če Odiseji ne bi pluli proti toku, ne bi nikoli odkrili novega sveta, ne bi odkrili neskončnosti vesolja, ne bi vedeli, kaj zmorejo vztrajnost, muka, volja.

Kateri notranji glas je prepričal 23-letna Koprčana, da se v torek podajata na tri leta dolgo pot okoli sveta, verjetno niti sama ne vesta. Toda že čez nekaj dni bosta na Curaçau začela priprave za njuno trdo pot proti toku. Ne bosta prva niti zadnja na tej poti. Sebi, najbližjim in drugim želita dokazati, da sta po premisleku vpisala doktorski študij preživetja in življenja.

Prva postaja: Curaçao

Vzornikov imata, kolikor hočeta. Jure Šterk je denimo kmalu po osamosvojitvi Slovenije odplul na (prav tako triletno) pot okoli sveta s komaj 6,5 metra dolgo jadrnico Slovenija. Leta 1994 je bil prvi Slovenec, ki je sam objadral svet z jadrom in lupinico.

Na podobno veliki jadrnici, privezani v spokojnem koprskem mandraču, sta nam o svojem načrtovanem jadranju proti toku govorila Luka Kosem in Andrej Škof. Tik pred poletom proti Srednji Ameriki sta prvič začutila metuljčke v trebuhu. Zmotil sem ju sredi zadnjih priprav in imela sta polne roke dela.


Foto: Boris Šuligoj/Delo

Pravkar sta naredila izpit za rokovanje z VHF-radijsko postajo. Luka Kosem je hitel zaključevati pisanje diplome na fakulteti za dizajn. Skoraj vsak dan dopolnjujeta seznam najnujnejših stvari, ki jih bosta vzela s sabo. Čisto na koncu jima je uspelo prepričati dva sponzorja, priskrbela sta jima nekaj jadralske in potapljaške opreme.

V torek, 3. aprila, bosta poletela na Curaçao, tam pa ju bo sprejel jadralski morski volk Fredrik Mulin, skiper iz Švedske, in jima pomagal pri nakupu primerne jadrnice na Bahamih, predvsem pa z nasveti in pripravo na pravi začetek jadranja.

»En mesec bo trajalo, da se malce prilagodiva okolju in prideva do jadrnice. Ta naša družinska jadrnica je dolga 6,7 metra; skušala bova dobiti približno dvakrat daljšo, dovolj solidno jadrnico, kakršno je tam mogoče kupiti za približno 25.000 dolarjev. Potem jo bova postopoma opremila in najprej križarila po Karibih in počakala na ugodne vetrove za prečkanje Pacifika,« mirno pripoveduje Luka Kosem, ki je po starših in starih starših Dalmatinec oziroma iz Kvarnerja. Jadranja in pomorskih veščin sta ga učila oče in oba nonota. Z Andrejem Škofom sta sošolca, velika prijatelja že iz gimnazijskih let in cimra iz študentskih. O poti okoli sveta sta začela razmišljati pred štirimi, resne priprave pa sta začela pred nekaj več kot dvema letoma.

Pirati, največja mora

»Čeprav jadram od otroških let, Andrej pa je zadnja leta jadral z mano, nama ljudje očitajo, da nimava dovolj izkušenj za takšno pot. Ko sva začela razmišljati, sva ugotovila, da sva mlada, nimava družine, nisva zaposlena in si lahko privoščiva za nekaj let nekaj čisto novega. Želiva preizkusiti, kako daleč naju bo odneslo. Zdaj piha za naju pravi veter,« je prepričan Luka.

Fanta sta predvsem zadnji dve leti nekoliko poskrbela za domačo jadrnico, nekaj stvari popravila, zašila cerade, napeljala elektriko ... »Zavedava se, da res še nimava dovolj izkušenj. Kljub temu čutiva, da bova zmogla. Veliko računava tudi na švedskega skiperja, ki naju bo mesec ali dva učil. Spoprijateljili smo se po skypu. Prav rad je prevzel vodjo mentorja in nama bo pokazal, kaj nama bo prišlo prav. Razume naju. Tudi on je začel jadrati pri dvajsetih letih in objadral svet ob arktičnem krogu,« pove Kosem.

Kakšno jadrnico lahko dobita za 25.000 dolarjev? »Veliko spremljava druge jadralce okoli sveta in vsi trdijo, da so manjše jadrnice primernejše. Manj je stroškov, manj dela, manj stvari gre narobe, cena je primernejša, manjše sile delujejo na materiale. V skrajnih situacijah tudi sam jadralec lahko še kaj naredi. Od 40 čevljev dalje se začne pri jadrnicah zapletati. Midva bi rada 11 do 12 metrov dolgo,« pravi Andrej. Še kakih 15.000 evrov pa bosta vložila v popravila, opremo in pripravo barke.


Foto: Boris Šuligoj/Delo

Je zlom jambora najhuje, kar se jima lahko zgodi? »Niti ne,« začne razlagati Andrej. »Najprej se bova skušala izogibati piratom. Ti so danes največja mora morjeplovcem po svetu. Seveda obstajajo spletne strani, na katerih se natančno obvešča o takih primerih,« razlaga naprej. »Bolj kot Somalija so zdaj malim jadralcem zaradi gusarjev nevarni Rdeče morje in Sueški prekop, severni del Namibije ... Pirati so večinoma lokalni ribiči, ki ne morejo preživeti in se zato odločajo za ropanje. Večinoma ropajo, ugrabljajo, ampak so tudi umori. Zato sva začrtala pot, ki se bo, kolikor je le mogoče, izogibala nevarnim območjem.«

Poprijeti za vsako delo

Najprej se bosta lotila največjega – Pacifika. »Res je velik, ampak naj bi bil od treh oceanov najblažji, najprijetnejši za plovbo. Prepluti morava vsaj 6000 milj morja v enem kosu in to bo trajalo predvidoma 30 do 35 dni. Seveda bi morala s kopnega odriniti v pravem času, in ker sva s pripravami nekoliko zamudila, bova morala v Karibih in Srednji Ameriki ostati več kot pol leta. Ta čas se bova privajala barki, nabirala izkušnje, da se ne bi povsem zelena podala čez ocean.«

Luka in Andrej sta na Kickstarterju od decembra do januarja zbrala 10.000 dolarjev. Vse drugo so njuni prihranki. Delala sta kot reševalca v ljubljanskih bazenih, na Debelem rtiču ... »Prodala sva tudi vse, kar se je dalo in kar ne bova potrebovala. Barka je samo del stroškov, saj bova morala tudi preživeti, barko vzdrževati in imeti denarja še za veliko nepredvidljivosti. Skušala se bova prebiti čim bolj poceni. Umivala se bova v morju, izogibala se bova marinam, z barko bova čim več na sidru, motor bova prižigala samo v nevarnostih in pri manevriranju. Zbrala sva premalo denarja, da bi lahko preživela tri leta na poti. Toda upam, da nama je ne bo treba skrajšati.«

Celo pot bosta snemala dokumentarno serijo o dogodivščinah, dobrih in slabih. »Vsak teden bova naredila krajšo epizodo, dolgo deset ali petnajst minut, in pripovedovala, kje sva, kako je bilo, kaj smo delali. To bova objavljala na youtubu, na najini spletni strani www.againstallcurrents.com, facebooku (Against All Currents) in patrionu, ki deluje podobno kot youtube, vendar omogoča zbiranje botrov (mecenov), ki darujejo manjše vsote denarja, zato upava, da se kaj nabere. Načrtujeva, da bova počasi kaj služila s poročanjem in reportažami, ko bodo začeli pojemati prihranki.«

Poleg tega se bosta na poti lotila številnih priložnostnih del – od dela v gostinstvu, na plantažah do čiščenja, popravljanja bark ... »Morda bi tudi za koga drugega kam prepeljala barko, kot skiperja. Prav tako se ne bi otepala, če bi naju kateri pomorski popotnik (navtični štopar) ustavil in naju poprosil za kos poti, da nama bo pomagal prejadrati del poti. Lahko bi bil tudi iz Slovenije in bi se nama pridružil kasneje na Karibih. Sprva smo namreč pot načrtovali v troje, a si je Jure Jakomin pred dvema mesecema premislil. Sponzorjev, ki bi dali kaj gotovine, pa doslej ni bilo,« pravi Luka.

Andrej pa dodaja: »V tej točki se zavedava, da z najinim projektom na neki način še zmeraj 'prodajava meglo'. Ko bova imela nekaj morja za sabo in bova naredila vsaj kakšnih osem ali deset videoposnetkov, ko naju bo videlo določeno število gledalcev, ko bova imela kaj pokazati, bo morda lažje prepričati katerega podpornika.«

Vonj po svežem pečenem kruhu

Kako bosta skrbela za povezavo s svetom? »Potovanje okoli sveta je bilo pred 20 ali 25 leti, ko je potoval Šterk, veliko bolj nevarno kot zdaj. Tehnologija je napredovala. Še zmeraj to ni mačji kašelj, je pa veliko lažje. Imela bova VHF-radijsko postajo, satelitski telefon, satelitsko navigacijo, pomorske karte na papirju za vsak primer. Še na pametni uri imava GPS.«

Na barki bosta kuhala sama, lovila ribe, celo kruh bosta pekla sama. Med plovbo bosta ves čas vlekla vrv za jadrnico, saj bi lahko pomenila zadnjo bilko za rešitev ob morebitnem padcu v vodo. Vesta, da se je Jure Šterk enkrat rešil tako, da se je prijel za ribiške najlonske vrvice, ki jih je zmeraj namakal za jadrnico. »Samo za prečkanje Atlantika je Šterk potreboval 62 dni. Bil je sam, na petih kvadratnih metrih. Jadrnice so zdaj večje, z več prostora, lažje se da opremiti in založiti s potrebno opremo.«

Poleg gusarjev se bosta skušala izogibati obdobjem slabega vremena. Če so vremenske napovedi natančne, se najhujšemu vremenu lahko jadralci tudi vsaj delno izognejo. V dveh dneh je namreč mogoče narediti tudi 200 milj. »Če pa se mu ne moreš izogniti, moraš nevihti kljubovati. Barka se mora zravnati, tudi če jo veter prevrne. Zelo hudo bi bilo, če bi jadrnica trčila v potopljeni predmet. Na primer kontejner, ki je pol metra pod gladino in ga sonar ne zazna. Tako se je pred nekaj tedni zgodilo paru iz ZDA in se jima je zaradi trka jadrnica potopila v nekaj minutah. Rešila sta se z napihljivim rešilnim čolnom, s telefoni in zelo malo koristnimi stvarmi.«

Seveda vesta, da se bosta morala tudi sredi oceana potopiti pod trup in zamašiti luknjo, če bo treba. Predvsem pa se bosta morala dan in noč menjavati na straži za krmilom.

In če jima zmanjka elektrike ali baterij? »Imela bova sončne celice in vetrno turbino. Pred dvajsetimi leti so jadrali brez elektrike. Lahko ostaneva tudi brez stika s svetom. Ampak imela bova veliko rezervnih možnosti. Imela bova tudi radijsko postajo, satelitsko navigacijo, baterije, sistem napajanja, ki bi podaljševal možnost delovanja brez elektrike.«

Triletna šola v naravi

»Imava tudi srečo, da je v knjigah in na internetu napisanih največ koristnih informacij, ki nama koristijo pri razmišljanju in pripravi projekta. Med prvimi sva prebrala knjigo Jasne Tutta iz Sesljana, ki je napisala nekakšno tehnično skripto, kako z barko okoli sveta. Vodnik govori tudi o tem, kako potovati poceni in na kaj morava biti še posebej pozorna.«

Zamejka Jasna Tutta in njen partner sta že osem let na poti in sta porabila po 570 dolarjev povprečno na mesec za oba. To je za hrano, gorivo, vzdrževanje barke ... Izvzeti so večja popravila barke, rezervni deli. To pomeni med 6000 in 7000 dolarjev na leto.

Zakaj sta izbrala takšno pot? Kako odgovarjata tistim, ki takšno potovanje štejejo za izgubljen čas? Andrej izstreli kot iz topa: »To je zame dobljen čas. Zame je eden najlepših občutkov, ko potujem, raziskujem, odkrivam nove stvari, kraje, kulture. To potovanje si predstavljam kot nekakšno triletno šolo v naravi, kjer naju čaka ogromno izkušenj, novega znanja, nov način življenja, veliko ljudi ... To mi bo dalo veliko več kot katera koli fakulteta.«

Kaj pa pravijo domači? Deklet nimata? »Punco imam še vedno, očitno pa bova z mojim odhodom zvezo prekinila. Bila sva veliko skupaj, mlada sva in ne vem, ali ima smisel, da ostane tako za zmeraj. Obema je malo žal, ampak se zavedava, da še ni čas za družino, da imava še veliko obveznosti, priložnosti za rast, poklicno in osebnostno, in greva raje zdaj narazen. In če je ta zveza res prava, se bova prej ali slej morda spet našla. Razšla se bova brez slabega priokusa,« pravi Andrej.

Starši so na začetku zelo nasprotovali tej ideji, potem pa so se počasi sprijaznili. »Nasprotujejo, ker se bojijo, ker nobeden od njiju ni jadralec in ker sem edinec. Tolažim se, da bodo toliko bolj ponosni in veseli, ko se vrnem.«

Luka Kosem je s punco prekinil že pred dvema letoma, ker ni hotel, da bi se na koncu kakor koli zapletel in da bi bil to moteč dejavnik, ki bi vplival na odhod. »Moram pa dati kapo dol pred mojo mamo, saj je od začetka podpirala ta načrt. Ne vem, kako bi mi sicer uspelo. Zelo močno smo verjeli in si želeli. Moram se mnogim stvarem odreči, vložiti neizmerno veliko časa in denarja. Zato se ji od srca zahvaljujem za podporo in razumevanje.«

»Verjetno ne bova prišla ista nazaj«

Učila se bosta preživeti v naravi, obvladati tehnične zaplete, zaplete s samim seboj, spoznavala bosta druge ljudi, kulture, politiko, geografijo, zgodovino ...

Andrej: »Na koncu bova spoznavala samega sebe. Svoje sposobnosti ...«

Luka: »Verjetno ne bova prišla ista nazaj.«

Andrej: »Prej bi rekel, da povsem drugačna.«

Na vprašanje, ali ju je strah, ali imata kaj treme, Luka odgovarja: »Ker se že toliko časa pripravljava, postaja pot rutina. Naveličana sva že čakanja. Sicer pa je jadralska skupnost v svetu zelo močna. Pri vseh problemih takoj priskočijo na pomoč z informacijami in nasveti. Ogromno stvari bova zvedela na poti.«

»Najin mentor Fredrik Mulin pravi, da so na Haitiju – v nasprotju s prepričanjem – ljudje v redu in zanimivi. Mislim in upam, da ima prav, ker bova kar nekaj časa v tistem morju. Na koncu bova prodala jadrnico in se vrnila domov. Se vidimo čez tri leta.«

Mirno in prizanesljivo morje, fanta!