Odmaknite stole in vstanite!

Plesalka, koreografinja in pedagoginja Susan Griss je pionirka implementacije plesne umetnosti v izobraževanju.
Objavljeno
30. marec 2018 13.23
Griss Susan, koreografinja, v Ljubljani, 13. oktobra 2017. [Griss Susan,ples,plesalci,korografi]
Patricija Maličev
Patricija Maličev
S področja implementacije plesne umetnosti v izobraževanju je magistrirala na Univerzi New York. Je plesalka, koreografinja in pedagoginja z dolgoletnimi izkušnjami z osnovno-, srednje- in visokošolskimi učenci. Poučuje ustvarjalni gib kot metodo za raziskovanje kurikula. Njena knjiga Minds in Motion: A Kinesthetic Approach to Teaching Elementary Curriculum je še vedno široko uporabljana v praksi.

Otroci so po naravi znanstveniki. Brez oklevanja sprašujejo o svetu, ki jih obdaja: Zakaj zvezde svetijo? Od kod pridejo dojenčki? Vidiš rdečo barvo enako kot jaz? Zakaj so rastline vedno tiho? Neumorno raziskujejo fizični svet, ves čas vrtajo z vprašanji v nas. Potem pa se zgodi, da že v prvih šolskih letih ustvarjalnost in radovednost, ki sta jih spremljali prva leta življenja, začne popuščati, znanost, ki jih je tako mikala, postane suha, za mnoge celo zastrašujoča snov. Zakaj? Zato ker so v nadaljevanju šolanja na vsa ta vprašanja primorani odgovarjati, ne da bi dejansko spet pokukali ven in fizično zaznali, kako svet (še vedno) deluje. To je kinestetično učenje.

»Celoten izobraževalni sistem je precej sedentaren,« pravi Susan Griss, »pozabili smo, da lahko ustvarjalni gib vključimo v učenje. Otroke smo raztelesili in pozabili, da imajo celotno telo, ne uporabljajo samo rok in glave, ampak tudi trup in noge – in prav ti deli so običajno v šoli zanemarjeni. Govorim o gibanju. Gibanje pa avtomatično pomeni druženje, ustvarjanje stika, ki ga danes tehnologija izpodriva. Mišljenje, govorjenje, razmišljanje, iskanje in ponovno začenjanje … Vsi vodijo k neštetim motivom za gibanje. Pomembnost plešočega uma je vse moje življenje,« sklene plesna pedagoginja, ki je celotno profesionalno pot uspešno posvetila kinestetičnemu poučevanju.

Kaj je torej kinestetično poučevanje?

To je poučevanje z ustvarjalnim gibom, v okviru kurikula. Z mojo metodo sem izučila nekaj sto učiteljev in nekaj tisočem učencev omogočila, da so se fizično in kreativno povezali s snovjo, ki bi jo sicer prejeli ustno ali pisno, brez posebnega zanimanja zanjo. Kako? Preprosto, že s tem, da jim dovolimo, da vstanejo s stolov v učilnicah, in jim omogočimo, da se fizično samoizrazijo. Šolski kurikulum tako lahko izkusijo tudi prek telesa. Kinestetično učenje poleg tega omogoča, da učno snov doživijo globlje in bolj razumljivo, hkrati pa razvijajo tudi kakovostnejše medsebojne odnose.

V uvodu knjige Svetovna zgodovina plesa Curt Sachs pravi: »Ples je mati vseh umetnosti. Glasba in poezija obstajata v času; slikarstvo in arhitektura v prostoru. Ples pa živi hkrati v času in prostoru. Ustvarjalec in stvaritev, umetnik in njegovo delo so združeni v enem. Ritmične vzorce gibanja, plastično oblikovanje prostora, živo predstavitev vidnega in fantazijskega sveta – vse to je človek ustvarjal z lastnim telesom v plesu, še preden je začel uporabljati materiale (kamen ali besedo), da bi izrazil svoje življenje ...«

Zakaj ples in gibanje v šolske kurikule?

Jezik plesa lahko poglobi učenčevo razumevanje kurikula. Plesni elementi, njihove kvalitete in etnične plesne oblike ponujajo sredstvo izražanja, skozi katero lahko učenci sodelujejo drug z drugim in raziskujejo ideje in vsebine. Plesna umetnost je specifična oblika neverbalnega izražanja, ki povezuje in razvija človekove fizične, čustvene in intelektualne danosti in sposobnosti. A je premalo prisotna v kurikulih, če sploh je. Redko je tako, da se bodo otroci in mladi v okviru kulturno-umetnostne vzgoje, tako so mi povedale slovenske kolegice, spoznali s plesom kot z umetniško obliko, enakovredno vsem drugim, in se ga vključuje manj kot druge oblike umetnosti.

Otroci od vseh umetniških dejavnosti še največ rišejo, sledi glasba …

To je verjetno zato, ker vzgojitelji, govorim za predšolsko vzgojo, za dosego načrtovanih ciljev s področja umetnosti največ uporabljajo prav glasbeno in likovno umetnost.

V šoli se te razlike še stopnjujejo, saj zavzemata glasbena in likovna umetnost svoje področje v predmetniku, plesna umetnost pa je umeščena le na druga vzgojno-izobraževalna področja – zavzema nekaj ur v okviru učnega načrta športne in glasbene umetnosti ter kot izbirni predmet v drugi triadi.

Izvajanje plesnih vsebin je tako v veliki meri podrejeno osebnim afinitetam učiteljev do plesnega izražanja ter njihovemu poznavanju plesne umetnosti, ki pa je redko na ravni kvalitetnega podajanja teh umetniških vsebin. Zato menim, da morajo biti učitelji danes, reciva temu, v času tranzicije, ko je soočanje mnenj v izobraževanju vse bolj izrazito, bolj pogumni kot kadarkoli doslej. Mnogi pedagogi menimo, da so naši otroci žrtve pritiskov izobraževalnega sistema, ki da izničuje njihovo naravno željo po učenju, še več, onemogoča jim, da v tem trušču najdejo svoj glas. Živimo v družbi, kjer izraznost telesa cenijo manj kot um. Na telo se gleda kot na posodo, v katero se vliva znanje. Toda posoda je negibna. Je nepremična stvar. Telo ne more biti posoda, mora biti gibko, gnetljivo in pripravljeno na preobrazbo. Predlagam, in o tem skupaj z učitelji in učenci premlevam že tri desetletja, da vstanemo s stolov, dobesedno! To naj bo prvi korak pri vzpostavljanju vitalizma v učilnicah.

In zakaj Slovenija ne bi bila ena prvih v tem, zakaj ta čudovita država, v katero se že leta vračam, delim svoje znanje z njenimi strokovnjaki, ne bi s tem naredila prvega koraka?! Osnova za vse moje delo je kitajski pregovor: Slišim in pozabim. Vidim in se spomnim. Naredim in razumem. Tudi nekaj tako dolgočasnega, kot je postavljanje ločil, lahko spremenim v nekaj zelo zanimivega.

Susan Griss Foto: Uroš Hočevar/Delo

Kako, na primer?

Pri postavljanju ločil gre za obliko ločil in za prostor, kje so postavljena – ali so visoko nad črto ali pod njo. Gre za to, kakšne oblike so. Vse to lahko v razredu ponazorimo z gibi in telesom, da si bodo učenci lažje in trajno zapomnili … V nižjih razredih je več tako imenovanih kinestetičnih otrok, potem pa kot da neznano kam »izginejo« – in ti se najraje učijo v gibanju in takrat, ko aktivno nekaj počno. Učenje postavljanja ločil je kot nalašč za to.

Sedemletniki zelo radi ugotavljajo, kako stvari delujejo. Stvari želijo potipati, z njimi rokovati in mnogi med njimi imajo še vedno krajšo aktivno pozornost. Predvsem pa so raje vključeni, kot da bi o nečem samo poslušali. Pri zgodnjem učenju gibanje omogoča otroku stik s konkretnimi pojavi, kar je dober temelj za kasnejšo abstrakcijo. Za utelešenje matematičnih konceptov je primerno gibanje v obliki ravnih/krivih črt, oblikovanje različnih likov, oblik, ponazarjanje simetrije, raziskovanje pojmov zunaj, znotraj, nad, pod, skozi, na, z … Prav tako se z ustvarjalnim gibom lahko razvrščamo, urejamo … Narava ponuja nešteto možnosti raziskovanja z lastnim telesom in ustvarjalnim gibom; na primer spreminjanje v naravi, vremenski pojavi, letni časi, rast rastlin, gibanje živali, delovanje vulkana, kroženje vode v naravi …

Otrok znanje, ki ga pridobi z lastno aktivnostjo, sprejme in ponotranji. Temu pravimo utelešena kognicija, preprosto rečeno pa je to povezava telesa in uma. Utelešena kognicija predstavlja teoretično osnovo za razumevanje, kako naša gibalna aktivnost vpliva na učenje, in poudarja pomembnost senzomotoričnih procesov. Tako kognitivni znanstveniki in nevroznanstveniki na podlagi ugotovitev številnih raziskav potrjujejo starejša spoznanja Piageta in Montessorijeve, da je duševni razvoj povezan in odvisen od gibanja.

Ne sprašujemo se namreč več, ali otroci potrebujejo gibalne in plesne aktivnosti, ampak raziskujemo, kako izvajanje teh aktivnosti lahko spodbudi razvoj kognicije in učenja. S plesom lahko otrok raziskuje svet okoli sebe in se ob gibalno-plesnem ustvarjanju orientira v lastnem telesu in prostoru, kar je pomemben temelj pri začetnem opismenjevanju. Z ustvarjalnim gibom prikaže zgodbe, uprizarja igre vlog, se vživlja v različne situacije in uri v neverbalni komunikaciji. Tako povežemo cilje plesa in jezika. Učitelji, ki uporabljajo in razvijajo ustvarjalni gib pri pouku, opažajo pozitiven odziv otrok, ker se lahko pri pouku gibljejo, med seboj sodelujejo, ustvarjajo, rešujejo probleme, vključujejo se v skupino, bolje razumejo učno snov, so za učenje motivirani, oblikujejo si pozitivno samopodobo.

Gibanje osvobaja, omogoča druženje, lajša težave socializacije. Kako se izogniti pomislekom in predsodkom, da ne sodi med ure matematike, fizike in slovenščine?

Zelo enostavno, samo poskusiti je treba. Preden smo poznali knjige in veliko kasneje računalnike, so se otroci učili samo prek gibanja. Opazovali so druge in jih posnemali, raziskovali in eksperimentirali, se šli najrazličnejše igre, ki so izostrovale njihovo socialno in telesno prožnost. Nekje na poti evolucije se je v naši kulturi igra ločila od procesa učenja – kot da igre niso več ponujale dovolj izzivov, niso bile dovolj poučne ali pomembne za razvoj možganov.

Danes sta telesno igro marsikaterega otroštva nadomestila računalniški ekran in tipkovnica, fizična igra vse bolj izginja, tudi iz prvega razreda OŠ. Kinestetično učenje, še posebej tisto, pri katerem je vključeno celo telo, obnavlja elemente domišljijske igre in igre vlog, kar povezuje izobraževanje s pravšnjo mero radosti, družbene povezanosti in navdušenja – ne da bi pri tem izgubila »resnost« akademskih dosežkov.

Spomnim se fantka iz drugega razreda, ki je bral in razbiral besede na ravni prvošolca, zlogov ni zmogel tekoče povezovati v besede, še manj besede v povedi. Vsako besedo je prebral z istim monotonim glasom. Začela sva delati skupaj.

Kako?

Najprej sva vse nove besede, na katere sva naletela v berilu, s telesom ponazorila na tleh, kjer sem pripravila čarobni krog z lučmi. Vsako novo besedo sva posebej izrazila z gibi in jo umestila v čarobni krog. Potem je to počel sam. Najprej sem brala in »interpretirala« jaz, nato on. Vsak teden, ko sva se z Javierjem vračala v razred, je bral bolj tekoče, hitreje, predvsem pa bolj doživeto. Njegovo tekoče branje je ostajalo tekoče tudi po tistem, ko je osvajal novo besedišče oziroma vsebine, ki mu do takrat niso bile domače. In učiteljica je rekla, da je po mesecih njenih neuspešnih poskusov najino »branje s telesom« obrodilo sadove, ki se jih sama ni več nadejala!

Učitelji mi pogosto pripovedujejo o učencih, ki v razredu skorajda ne spregovorijo in nikoli ne dvignejo roke. In ti isti učitelji so presenečeni, ko plašni učenci zaživijo med mojimi urami ustvarjalnega giba. Ko se skupina otrok giba sočasno, se sicer zadržani otroci počutijo manj ogrožene, obenem pa pride na plano pride njihova ustvarjalnost. Takrat lahko izrazijo svoja čustva in misli, ki jih ne zmorejo izraziti z besedami, z gibom pa to bariero lažje odstranijo. In tudi kasneje kot da po teh izkušnjah ustvarjalnega giba lažje najdejo »manjkajoče« besede za misli, občutenja, ki jih želijo posredovati učitelju in drugim.

Spomnim se, kako mi je neka učiteljica pripovedovala o dveh dečkih iz četrtega razreda, molčečih in odmaknjenih, ki pa se v plesni sobi spremenita v žareči sončnici, smehljajoči se, zlahka vstopata v zgodbe in junake. Ko je nato treba pripovedovati zgodbo, ki jo pred tem upodabljajo z gibi, se celo sama javita. Povedala mi je tudi, da se po njenem to dogaja zato, ker ju fizična izkušnja s poslušanjem prek telesa prizemlji, poveže z drugimi in navda z novo samozavestjo.

Kako pa je z otroki, ki so med poukom težko pri miru, ki se ne morejo dlje koncentrirati, ki vstajajo, se sprehajajo po razredu in so sploh težje obvladljivi?

Takšnim učencem in dijakom kinestetično učenje pomaga njihovo razpršeno energijo najprej usmeriti v ustvarjalni gib. In večinoma, z vajo seveda, jim ta fokus uspe prenesti v klop, ko morajo spet sedeti mirno in poslušati. Tako tistim plašnim kot preveč nemirnim je skupno to, da jim je v pomoč, ko se zlijejo v skupino in skupaj ustvarjajo gibanje. Tako se namreč najlažje gradi in zgradi povezanost s skupino.

Spomnim se, da je nekega dne v moj razred učenja z gibom vstopila kolegica s tremi učenci, ki niso govorili angleško. Opravičila se je, da me ni vnaprej opozorila na to, in skrbelo jo je, kako se bodo počutili otroci v novi situaciji. Toda zgodilo se je ravno nasprotno! Končno so bili svobodni. Opazovali so, kaj smo počeli, in se hitro vključili – posnemati so začeli gibanje preostalih otrok. Učiteljica je presenečena opazovala njihovo početje in na koncu rekla, da je bilo po nekaj tednih prvič, da je na njihovih obrazih videla zadovoljstvo in srečo.

Susan Griss Foto: Uroš Hočevar/Delo

Kdaj?

Ko so galopirali v krogu.

Škoda, ker na delovnem mestu med malico tudi odrasli malce ne pogalopirajo.

Ja, res škoda. Z gibanjem so pripovedovali zgodbo in brez težav je tudi trojici uspelo, da so nakazovali pripoved in se vživeli v svoje vloge. Tako so pripravili teren za osvajanje novega jezika.

Ko učenci skupaj ustvarjajo, tudi na bolj kompleksni ravni – reciva, da pripravljajo zamrznjeno skulpturo ali sliko –, pridobivajo znanje in veščine, ki jih bodo lahko uporabljali kot uspešni odrasli. Takrat se namreč učijo o medsebojni komunikaciji in skupinskem delu, aktivnem državljanstvu, o vodenju in sledenju, o tveganju, o sprejemanju in deljenju informacij. Učijo se o osebni odgovornosti v skupinskih naporih in vlogi skupine pri pomoči posameznikom. Ta vrsta izkušnje pripomore h gradnji pristne učne skupine – udeleženci so aktivno vključeni v proces in rezultat. Če strnem, ljudje, ki skupaj ustvarjajo in nastopajo, preprosto bolj čutijo medsebojno povezanost kot posamezniki, ki sedijo na stolih in gledajo učitelja.

Bi lahko razložili, kaj torej pomeni vaš koncept »pokaži mi«, namesto »povej mi«?

V tradicionalnem razredu se bo, ko bo učiteljica postavila vprašanje, kdo mi lahko pove?, dvignilo štiri ali pet rok, enemu učencu bo rekla, naj pove, in morda njegov odgovor soočila z odgovorom preostalih treh ali štirih. Ampak učiteljica ne bo vedela, kaj roji po glavi preostalim dvajsetim, kako velik del bo resnično razmišljal o problemu, o katerem se pogovarjajo.

Kinestetični učitelj bo imel drugačen pristop. Rekel bo: »Pokažite mi.« In petindvajset učencev bo pozvanih, naj odgovorijo na vprašanje: »Je ob koncu premega govora najprej vejica ali navednice?«, »Katere živali živijo v deževnem gozdu«, »Kako se Petra počuti v zgodbi, ki smo jo pravkar prebrali?« ... Pri kinestetičnem pristopu bodo vsi učenci povabljeni k odgovorom. Vsi bodo vključeni v proces učenja in njihovo učenje in pot k rezultatom bosta vsem vidna. Včasih je potreben le gib ali prikaz oblike. Že samo dvigovanje rok v zrak pomaga otrokom pri verbalizaciji …

Ko v razredih izvajamo naloge »pokaži mi«, so na voljo tako učiteljem kot učencem takojšnji odzivi, celo več ravni odzivov. Učitelj takoj lahko vidi, kako jasen in učinkovit je bil s svojimi navodili in vprašanji. In tudi sam se lahko hipno odzove na učence. Ste kdaj od učiteljev športa ali borilnih veščin slišali stavek: »Sam se bo korigiral«? To pomeni, da bo učenec, ki je na primer nemiren, sam poskrbel, da se bo uglasil z drugimi, govorim za osnovnošolce, kajti prek gibanja je to najbolj enostavno.

Zakaj?

Zato ker ima učenec v teh primerih možnost, in to je v teh situacijah, ki sem jih omenila, tudi častno in plemenito, da se sinhronizira z drugimi, da mu drugi pomagajo, ga vodijo, ko je potrebno. Korekcija ne prihaja od nekoga, ki je više na hierarhični lestvici, učitelja torej. Podobno je v skupinah znanstvenikov ali umetnikov, ki skupaj delajo pri projektu. Steče nekakšna demokratizacija učenja: učenci razmišljajo o odgovorih, imajo možnost primerjanja svojih odgovorov z odgovori drugih in imajo možnost tudi, da jih spremenijo.

Kako je s kinestetičnim učenjem pri matematiki in naravoslovnih predmetih, sploh v višjih razredih osnovne šole?

Ples in matematika sta zelo povezana, številski trak na primer, po katerem lahko otroci hodijo in odštevajo, seštevajo; pa geometrija – s telesom hodimo po črtah, prikazujemo like ... Te igre priporočam, da jih izvajajo tudi starši doma z otroki. S telesom lahko ponazorimo skoraj vse znanstvene procese: kemične reakcije, mitozo, potovanje zvoka (slednje Susan demonstrira sredi polnega lokala, potem pa me vpraša, ali zdaj razumem, da se zvok najhitreje širi prek trde snovi), Newtonove zakone ... Učenci tako pridobijo globlji vpogled in razumevanje tehničnega besedišča in diagramov, ki si jih morajo zapomniti. Veste, tudi uravnoteženje moči, ki je vpisana v ustavo, lahko ponazorimo s kinestetiko. Pa tudi razlike med demokracijo, monarhijo in oligarhijo …

Zakaj se potem kinestetično učenje pojavlja predvsem v predšolskem izobraževanju?

Zato ker tisti, ki odločajo o vzgoji in izobraževanju, pač menijo, da je kinestetično učenje preveč zabavno in ne dovolj zahtevno, tako kot na primer sedenje za mizo in nekajurno poslušanje učitelja pred katedrom. Nevrofiziologinja Carla Hannaford v knjigi Smart Moves: Why Learning is Not All in Your Head pravi, da gibanje spodbuja misel. Gibanje v razredu ni razpuščenost ali odvračanje od »resnega« učenja – je samo orodje za resno učenje, ki prebuja in pritegne učence ter pomaga navdihovati tudi učitelje.

Poučevanje, ki je utemeljeno na gibu, omogoča učiteljem, da se približajo več učencem hkrati, predvsem pa, da diferencirajo podajanje snovi znotraj ene same učne lekcije. Vsak učenec se lahko s snovjo spopada po svojih zmožnostih in vsak lahko pride do uspeha. Ko so v prvem razredu, ki je izvajal inkluzijo, predstavili moje poučevanje z gibom o lastnostih vode specialnemu svetovalnemu timu, ni nihče od pedagogov mogel ugotoviti, kateri od otrok je bil otrok s posebnimi potrebami. Vsi učenci so namreč usvojili razumevanje snovi, zato ker so ga usvojili s pomočjo telesa. Z gibi so prikazali, kako mehurčki na vodi počijo, zakaj milni mehurčki dlje časa zdržijo, ne da bi počili, in zakaj plastična posoda lahko plava na vodi. Neskromno bom povedala, da so bili ocenjevalci navdušeni.

S poučevanjem prek univerzalnega jezika gibanja lahko otrokom, ki bi sicer bili težje akademsko uspešni, omogočamo dosegati dobre rezultate. Predvsem pa je, kot sva že rekli, kinestetično učenje rešilna bilka za vse tiste otroke z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, ki zaradi narave svoje motnje ne zmorejo sedeti pri miru. Kinestetično učenje omogoča, da zablestijo tudi ti učenci, ki so sicer po naravi vodje in katerih prisotnost je v razredu, pa tudi za širšo skupnost, dragocena.

Na konferenci je dr. Vesna Geršak s pedagoške fakultete izpostavila ugotovitve več nevroznanstvenikov, nevropsihiatrov in psihologov o tesni povezavi med uporabo telesa in razvijanjem drugih spoznavnih zmožnosti. Posebno veliko se ukvarjajo s spoznavnimi platmi in nevropsihološkimi temelji spretne uporabe telesa ter poskušajo potegniti vzporednico med miselnimi procesi in »golimi« fizičnimi spretnostmi.

Se strinjam in naj ob tej priložnosti povem, da strokovno delo in prizadevanje dr. Geršakove že leta visoko cenim. Dr. John Ratey, nevropsihiater in profesor na Harvard Medical School, že desetletja poudarja, da je telesna vadba tista, ki omogoča, »da možgane učečih se postavi v optimalni položaj za učenje«.

Telo in senzorični procesi so v osnovi spoznanja našega miselnega sveta. Medtem ko so gibamo v okolju, ga spoznavamo in s poseganjem vanj ustvarjamo svoje kognicije. Tudi tako abstraktne reči, za katere si sploh ne bi mislili, da temeljijo na fizičnem svetu, so zelo povezane z našim telesom. V matematiki je to koncept ravnovesja, ki je, kot kažejo študije, tesno povezan z našim občutkom ravnotežja. Ko govorimo o uravnoteženju kemijske ali matematične enačbe, se opiramo na naš občutek, kaj pomeni biti v ravnovesju. In ta občutek se spet opira na naše izkušnje, ki jih dobimo v prvih letih življenja.

Razvojni psiholog Howard Gardner opisuje kinestetično inteligentnost kot eno izmed osmih človekovih inteligentnosti. Meni, da se med vsemi rabami telesa ni nobena razvila višje in nobena ni dosegla bolj raznolike uporabe v različnih kulturah kot prav ples. Gardner ugotavlja, da v sodobnem razmišljanju naše kulture obstaja popolno ločevanje med miselnimi dejavnostmi na eni strani in dejavnostmi izrazito telesnega dela naše narave, ki jih značilno predstavlja naše telo, na drugi. To, kar počnemo s telesom, naj bi bilo manj privzdignjeno, manj posebno kot vsakdanji postopki za reševanje problemov s pomočjo uporabe jezika, logike ali kakšnega drugega razmeroma abstraktnega simbolnega sistema.

V psihologiji že dolgo obstajajo raziskave povezanosti med telesnim in spoznavnim, vendar so mnogi raziskovalci zmanjšali pomen motorične dejavnosti kot manj visoke funkcije možganske skorje. Psiholog Jean Piaget je nehote, ob siceršnji usmerjenosti k »višjim procesom«, osvetlil začetno stopnjo kinestetične inteligentnosti. Tudi kasneje so se mnogi raziskovalci strinjali, da med telesnimi dejavnostmi in miselnimi spretnostmi ni stroge meje, nasprotno, medsebojno se nenehno usklajujejo. In prav v plesu je možno videti kinestetično inteligentnost v najčistejši obliki, zlasti kadar gre za čisti ples brez glasbe, literature in scene.