Odprte žile Bolivije: litij, nafta 21. stoletja?

Pozno zjutraj so barve najlepše, najbolj intenzivne. Do koder sega pogled, se sijoča belina največjega slanišča na svetu preliva z nežno modrino ostro čistega neba visokogorske puščave sredi bolivijskih Andov. Karizmatično tišino, ki brez kakršnega koli čutenja časa odganja misli, sem ter tja prekine hladna, a blaga sapa. S kaktusi nenavadnih oblik prekriti otočki in okoliški hribi, ki rinejo proti pet tisoč metrom nad morjem, se natančno zrcalijo v tenki plasti deževnice, ki še ni izhlapela v ozračje. Podoba Salar de Uyunija, ene največjih naravnih znamenitosti našega planeta, na jasen dan od daleč deluje kot velikanska fatamorgana. Od blizu – kot čudež.

Morda ne bo več dolgo tako.

Na južnem robu slanišča brnijo delovni stroji. Iz vseh smeri po občutljivi slani skorji vozijo težki tovornjaki. Stotine tovornjakov. Nekateri, ki med »pospeševanjem« hrzajo kot stara kljuseta, so stari trideset ali celo štirideset let. Hlapi dizelskega goriva se grobo mešajo z visokogorskim zrakom. Tovornjaki za seboj na deviški belini puščajo kot z ravnilom narisane rjave sledi, zaradi katerih je več deset kvadratnih kilometrov slanišča videti kot velikanska bela kava. Caffè latte. Delavci z debelimi svedri vrtajo v sol in mineralno tvarino pod njo, kjer je, ujet med velikimi količinami magnezija in kalija, litij – ključno gonilo baterij vseh elektronskih napravic, ključno gonilo 21. stoletja.

Poseg v nedolžno in skrajno občutljivo krajino bi bil težko bolj – vizualno – grob. Podoba Salar de Uyunija, ene največjih naravnih znamenitosti našega planeta, se grobo spreminja. Kaj bo »belo zlato« prineslo Boliviji?

Velika belina

Mineralno tvarino delavci v rdečih kombinezonih državnega rudarskega podjetja Comibol z buldožerji nalagajo na tovornjake in jo vozijo proti bližnjim, sredi slanišča izdolbenim bazenom. Nekateri bazeni so dolgi tudi po več kot kilometer in iz zraka – pri delu sva s fotografom uporabljala brezpilotno letalo – delujejo kot vesoljska riževa polja, ki so se jih s čopiči po nekaj urah popivanja in kajenja opija lotili kubistični slikarji. Mineralna tvarina, že sama po sebi polna naravnih bogastev, s pomočjo zapletenih kemijskih procesov na soncu izhlapeva najmanj tri mesece. Potem je nared za obdelavo v približno petnajst kilometrov oddaljeni tovarni litija Llipi (Planta Llipi), kjer so – proizvodnja je za zdaj pilotska – lani proizvedli 20 ton litijevega karbonata, letos pa pričakujejo vsaj trikrat večji »pridelek«.

Za ogled celotne fotogalerije kliknite na fotografijo. Foto: Matjaž Krivic

To so majhne, izjemno majhne številke, ki ne bi bile vredne omembe, če pod največjim slaniščem na svetu ne bi ležale največje rezerve litija na svetu. Po nekaterih ocenah je visoko v bolivijskih Andih (Salar de Uyuni leži 3660 metrov nad morjem) sedemdeset odstotkov vseh svetovnih zalog litija. Opravljene so bile različne študije. Po najbolj optimistični je v Salar de Uyuniju 140 milijonov ton litija, po najbolj pesimistični (vir: US Geological Survey, Geološki zavod ZDA) pa le devet milijonov ton. Ogromno litija je tudi na dnu svetovnih oceanov, kjer rudarska industrija, ena okolju najbolj škodljivih gospodarskih panog, že išče nove »poslovne priložnosti«. A do udejanjanja teh je še daleč.

Zgodovinska priložnost za Bolivijo?

Podoben občutek – da je udejanjenje »poslovnih priložnosti« še daleč – obiskovalec dobi v pilotski tovarni litija Llipi blizu mesteca in rdečerjave presihajoče reke Grande, za katero je temeljni kamen z veliko pompa in velikimi besedami postavil bolivijski socialistični predsednik Evo Morales. Leta 2010 je govoril o upanju za vso Bolivijo in v litiju, »nafti 21. stoletja«, videl priložnost za poravnavo zgodovinskih krivic. Kmalu po presenetljivem prihodu na oblast je Morales na valu vzpona levičarskih politik v Latinski Ameriki nacionaliziral naravna bogastva – od nafte in zemeljskega plina do vseh mogočih rudnin in seveda tudi litija.

Foto: Matjaž Krivic

Naravna bogastva, ki so bila vedno prekletstvo bolivijskega prebivalstva, bi morala končno postati njegova velika prednost in moč; jedro gospodarstva in socialnih programov. A za zdaj se to – razen nekaj osamljenih primerov – še ni zgodilo. Bolivija preprosto nima dovolj izobraženega tehničnega kadra, da bi lahko sama upravljala lastno naravno bogastvo. Hkrati je svetovno gospodarstvo tako agresivno globalizirano, da je zunaj sistema tako rekoč nemogoče uspešno delovati – vsaj na trgu fosilnih goriv, kovin in mineralov.

* * *

»Litij je za Bolivijo strateški projekt. Zavedamo se, kaj bi rast trga lahko pomenila za nas,« nas v svoji pisarni na robu slanišča po nekaj urah čakanja sprejme vodja proizvodnje v pilotski tovarni Llipi, inženir Miguel Parra. Zaupa nam, da se pilotski projekt počasi izteka. Aprila prihodnje leto bo – kar na slanišču – dokončana gradnja nove tovarne litija in veliki državni projekt litija bo vstopil v »drugo etapo«.

Očitno je, da se vodilnim v bolivijskem litijevem podjetju, ki ima silovite težave z mankom primerno izobraženega in izkušenega strokovnega kadra, mudi. Zelo mudi. Trg litijevega karbonata namreč raste. Napovedi pravijo, da se bo v naslednjih petih letih povečal za (najmanj) trikrat. Vzporedno narašča tudi cena belega prahu, odličnega prevodnika električnega toka in, vsaj za zdaj, z naskokom najboljše mogoče sestavine baterij za mobilne telefone, prenosne računalnike, solarne panele, igralne konzole, robote in tudi – a o tem več kasneje – električne avtomobile, od uspeha katerih je oziroma bo (ne)posredno odvisna tudi zgodba bolivijskega litija, sicer najlažje kovine, ki zaseda tretje mesto v periodnem sistemu.

Foto: Matjaž Krivic

»To je državni projekt. Vse je vodeno iz La Paza. Da, strinjam se. Stvari potekajo počasi, a drugače ne gre. Ogromno dela smo morali opraviti in še ga bomo morali. Celoten razvoj tehnologije je v naših rokah. Radi bi se izognili novi nacionalni tragediji – proizvodnja litija mora v nekaj letih postati jedro bolivijskega gospodarstva. Pridobivanje litija v Salar de Uyuniju je bistveno bolj zapleteno in dolgotrajno kot, denimo, v sosednjih Argentini in Čilu, kjer slanišča ležijo nižje, imajo bolj suho klimo, predvsem pa litij tam ni tako obložen z magnezijem in kalijem kot tu,« v pilotski tovarni, kjer vse deluje precej ležerno, če ne celo lenobno, nadaljuje vodja proizvodnje Miguel Parra.

Gonilo 21. stoletja

Po prašni cesti – okoli Salar de Uyunija ni niti enega kilometra asfalta – od tovarne proti evaporacijskim bazenom vozijo tovornjaki in osebni avtomobili. Čeprav vhod v tovarno varujejo trije mladi in le na videz strogi pripadniki bolivijske vojske, ki se jim okoli nog motata dva potepuška psa, največji državni strateški projekt praktično ni varovan. Z malo iznajdljivosti se je mogoče po solni podlagi s terenskim avtomobilom pripeljati prav do bazenov in testnih vrtin, ki sredi slanišča delujejo kot krtine, ki jih je izkopala velikanska rovka.

Vozniki tovornjakov se očitno ne zavedajo skrivnostnosti projekta in obiskovalcem veselo odzdravljajo, malega brezpilotnega letala, ki brni nad njihovimi glavami, pa sploh ne opazijo. Malo bolj otežen, a le zaradi vode, je pristop do nove tovarne (v gradnji), ki jo je mogoče opaziti od daleč in že zdaj kazi panoramo slanišča. Do pilotske tovarne je mogoče brez ene same nadzorne točke priti po puščavski cesti, ob kateri se pasejo razigrane in ob pogledu na drveč terenec malce začudene vikunje, edine večje živali, ki jih je ob lamah, ki skupaj z beljakovinsko bogato kvinojo tvorijo temelj preživetja tukajšnjega prebivalstva, sploh mogoče opaziti v bližnji okolici največjega slanišča na svetu.

Foto: Matjaž Krivic

V tovarni Llipi je zaposlenih 250 ljudi, večinoma fizičnih delavcev. Med njimi je zelo malo strokovnjakov za predelavo litija – ker jih, kot rečeno, v Boliviji drastično primanjkuje. Avgusta lani so bili v Boliviji, še vedno najbolj revni latinskoameriški državi, le trije ljudje sposobni voditi celotno produkcijo »belega zlata« (oro blanco). Toda občutek zaspanosti ob slanišču ne sme zavesti. Bolivija ne spi. Bolivijski parlament bo že v naslednjih tednih ustanovil posebno državno podjetje za izkopavanje in proizvodnjo litija (Empresa pública nacional estratégica de recursos evaporíticos). Novo državno podjetje bo lahko podpisovalo pogodbe z domačimi in tujimi zasebnimi podjetji – za, med drugim, proizvodnjo litijevih baterij (kitajsko podjetje Linyi Dake je v bližini Potosíja že marca 2014 odprlo pilotsko tovarno baterij) in litijevega karbonata. »Tako kot države, ki črpajo nafto in jo izvažajo, bomo tudi mi, ko bomo povečali proizvodnjo litija, določali cene na trgu,« je pred mesecem dni izjavil bolivijski predsednik Evo Morales. Je njegov optimizem vsaj približno utemeljen?

* * *

Bolivijski trg se očitno odpira. Zanimanje za bolivijski litijev karbonat ob Kitajcih kažejo Japonci, Nemci, Švedi, Francozi, Švicarji, Korejci, Kanadčani … In po naših podatkih tudi ameriški »električni velikan« Tesla. Ta naj bi prek kanadskega podjetja Pure Energy Minerals, sicer svojega dobavitelja litijevega karbonata, že navezal stike z uradnim La Pazom. Mimogrede – za baterijo Teslovega modela S je potrebnih kar 63 kilogramov litijevega karbonata, toliko kot za približno 10.000 baterij za mobilne telefone.

Zadnje poročilo investicijske banke Goldman Sachs, ki litijev karbonat imenuje nov bencin, predvideva, da se bo trg litija do leta 2025 povečal za trikrat – letno povpraševanje naj bi čez osem let znašalo okoli 470.000 ton. »En odstotek rasti števila električnih avtomobilov lahko potrebo po litiju dvigne tudi za 40 odstotkov,« je med drugim zapisano v poročilu. Ali Bolivija na trg vstopa v idealnem trenutku?

Dvomi

»Moj nekdanji delodajalec, podjetje FMC, je želel izkopavanje in proizvodnjo litija na Salar de Uyuniju razviti že v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih. Vladni kaos in borna infrastruktura sta to preprečila. Zato so izbrali Argentino. Trideset let pozneje je Bolivija še vedno brez primerne infrastrukture, hkrati pa nima oblasti, zaradi katerih bi se morebitni vlagatelji lahko udobno počutili. Po mojem mnenju je napihnjena tudi količina litija, ki naj bi bila v slanišču,« nam je povedal Joe Lowry, ki vodi podjetje Global Lithium in velja za vodilno svetovno avtoriteto na področju litija.

Foto: Matjaž Krivic

Čeprav Lowry močno dvomi o uspehu bolivijske »litijske zgodbe«, o veliki rasti trga litijevega karbonata in eksplozije trga litijevih baterij niti malo ne dvomi. To je realnost, pravi in dodaja, da bo velika poraba litijevih baterij močno povezana z razcvetom »električnega transporta«, nikakor ne le električnih avtomobilov. »Danes večina svetovne populacije vsak dan potuje z avtobusi, kolesi in 'skuterji'. Električni avtobusi imajo vedno isto pot, zato jih je lahko polniti. To bo zlahka postala dnevna rutina. Blago, ki ga kupujemo na medmrežju, bo že zelo kmalu večinoma dostavljano z različnimi električnimi vozili. Široka platforma električnih vozil nikakor ni vezana le na avtomobile. Če ne obstaja več. Zdaj gre za vprašanje tajminga in nižanja cen litijevih baterij, ki so izjemno drage. To se bo kmalu zgodilo,« je prepričan »gospod litij«, kot ga imenujejo njegovi sledilci na tviterju.

* * *

Joe Lowry pričakuje, da bo imel razcvet litijskega posla v naslednjih letih tudi močne geostrateške posledice, ki bi lahko vodile celo v oborožene konflikte. Po njegovem bosta glavna igralca na trgu ostala Argentina in Čile, tudi Bolivija bo rasla, proizvodnja litijevega karbonata se bo razširila v Afriko, napoveduje. »Veliko bo odvisno od tega, kam bodo šla ključna vlaganja. Prepričan sem, da v politično stabilne in vlagateljem prijazne kraje,« napoveduje Lowry, ki je vrsto let živel na Kitajskem, v kraljestvu litija.

Kitajska je z naskokom največji trg litija. »Dva največja dobavitelja litija na Kitajsko sta podjetji Ganfeng in Tianqi, toda tako rekoč vsi viri litija in podporna podjetja so zunaj Kitajske. Litijski posel je globalen – medsebojno odvisen; tako ga je treba razumeti,« nadaljuje Lowry. Je eden redkih analitikov trga litijevih baterij, ki ne verjame, da bo gradnja Teslove Gigafactory močno spremenila razmerja na svetovnem trgu. »Tesla ni ključna zgodba, je le ena izmed zgodb v globalnem razvoju zelenega transporta in električnih avtomobilov.«

Kitajski sindrom

Edini, ki so jih Bolivijci do zdaj zares pustili vstopiti v svoj velik nacionalni projekt, so Kitajci. Bolivija in Kitajska sta prijateljski državi. Za socialističnega in protiimperialističnega bolivijskega predsednika odprta vrata Pekingu pomenijo – ironično – »protiimperialistično potezo«. Kitajska, ki že vsaj poldrugo desetletje povsod po tretjem svetu intenzivno zbira koncesije za izkoriščanje naravnih bogastev, in tega ne počne s prav nič manjšo rušilo močjo kot ameriške ali evropske multinacionalke, spretno izkorišča ideološko naivnost in pohlep voditeljev številnih latinskoameriških in predvsem afriških držav.

Prva bolivijska »izvozna pošiljka« je šla septembra lani prav na Kitajsko – 15 ton litijevega karbonata. Ta pošiljka je bila bolj ali manj simbolična. Po podatkih Comibola je Bolivija svoje belo zlato prodala Kitajski po ceni 9200 dolarjev za tono. Po domače se temu reče – darilo. Oziroma: zahvala za neskromno pomoč pri gradnji ključne infrastrukture. »Približno devetdeset odstotkov vsega litijevega karbonata, ki smo ga pridelali lani, smo prodali na Kitajsko. Nekaj malega je šlo na Švedsko. Preostalo je bilo namenjeno pilotski tovarni litijevih baterij v Potosíju [tudi to so zgradili Kitajci],« pravi Miguel Parra, šef proizvodnje v tovarni Llipi in doda, da bo tako najverjetneje tudi v prihodnje.

* * *

Medtem ko hodimo po majhni pilotski tovarni, kjer človek tudi pri najboljši volji ne more dobiti občutka, da se tu dogaja nekaj velikega, morda celo zgodovinskega, vodja proizvodnje govori o viziji. Prepričan je, da bo industrija litija na Salar de Uyuniju hitro rasla – upa, da bo Bolivija po proizvodnji litijevega karbonata v treh letih ujela Čile in Argentino. Opazujoč dogajanja v tovarni in na slanišču to, milo rečeno, zveni utopično. A kitajska vloga v bolivijski proizvodnji litija je vsak dan večja. Če kdo, so ravno Kitajci sposobni v rekordno hitrem času izpeljati velike in izjemno zahtevne infrastrukturne projekte.

Foto: Matjaž Krivic

Na slanišču kitajsko državno gradbeno podjetje CAMC pospešeno gradi novo tovarno kalija. Po besedah naših kitajskih sogovornikov bi morala biti končana aprila prihodnje leto. Tovarna bo po naših podatkih proizvajala tudi litijev karbonat. To je tudi čas, ko se izteče bolivijski pilotski projekt in ko se bo velika litijska zgodba, ki bi na Bolivijo po nekaterih ocenah lahko ekonomsko tako močno vplivala, kot je nafta na Saudsko Arabijo in na nekatere zalivske države, šele začela.

Lokalna skupnost v informacijski temi

Veliki večini prebivalcev vasi, ki bi jih izkopavanje in proizvodnja litija lahko (ne)posredno prizadela, se o velikem državnem projektu in njegovih morebitnih posledicah niti sanja ne. Živijo v popolni informacijski blokadi. Odrezani so od sveta. Pasejo lame, gojijo kvinojo in se s skrajno vzdržljivostjo in trdoživostjo ljudi, ki živijo v skoraj nečloveških razmerah, zbujajo v nov dan.

* * *

»Živimo nekaj sto metrov od slanišča. Od proizvodnje litija smo oddaljeni le nekaj kilometrov. Toda nikoli nas ni nihče obiskal, da bi nam povedal, kaj se dogaja in kaj bi proizvodnja litija lahko pomenila za nas. Ne, ne veselimo se morebitne širitve proizvodnje. Vnaprej vemo, da lokalno prebivalstvo od tega ne bo imelo ničesar. Vedno je bilo tako,« v drobni kuhinji, polni vse mogoče krame, pove v tradicionalna oblačila lokalnih Indijancev odeta gospa Luisa Flores de Laso.

Petdesetletna gospa močnejše postave je v revni vasici Villa Candelaria, ki leži tik ob slanišču, nekaj časa vodila hotel, zdaj pa na bližnji cesti – tako kot njen mož Eustacio Laso – opravlja gradbena dela. Luisa se boji, da litij lokalnemu prebivalstvu, katerega preživetje je v celoti odvisno od kmetijstva, ne bo prinesel nič dobrega. »Dve leti ni deževalo. Letos smo zato ostali brez kvinoje, katere cena je že tako bistveno nižja, kot je bila pred tremi, štirimi leti. Trpijo tudi lame. To je vse, kar imamo. Mladi so se izselili. Ostali smo samo še starejši. Kaj se bo zgodilo z nami, če bo proizvodnja litija povzročila onesnaženje?« se – odganjajoč muhe, ki so zavohale kosilo – sprašuje gospa Luisa.

Oba njena sinova sta v okviru litijskega projekta nekaj časa delala za bolivijsko državno podjetje Comibol – oziroma za enega izmed njegovih številnih (zasebnih) podizvajalcev. Starejši sin še danes kuha za zaposlene v pilotski tovarni litija. Mlajšemu, varilcu na vrtinah sredi slanišča, je bilo pred dvema mesecema dovolj – odgnala sta ga dvanajsturni delavnik in nizko plačilo (približno 400 evrov). »Kitajci plačujejo bistveno bolje – 1200 evrov na mesec. A tam ni dela za nas. Oni iščejo le 'specialiste',« pove Luisa.

Foto: Matjaž Krivic

Njen 51-letni mož Eustacio, droben možak, ki je pri hiši nesporna številka dve, pravi, da v osnovi proti proizvodnji litija na Salar de Uyuniju nima nič. A pomembno je, doda, da bi v tovarnah in na slanišču delali večinoma ljudje iz lokalne skupnosti. Zaveda se potrebe po strokovnjakih, ki jih med od boga in tudi centralnih oblasti v La Pazu pozabljeno indijansko prebivalstvo ob slanišču ni in ne more biti. Toda fizičnega dela je kar nekaj – in tega bi nujno morali opravljati domačini. »Pričakujem, da nas bodo vodilni iz podjetja vendarle obiskali in nam predstavili morebitne negativne učinke proizvodnje litija na okolje in na naše življenje,« odločno pove Eustacio.

Po nekaj sekundah predaha doda, da se je obisk sicer »že zgodil«, a tema nikakor ni bilo okolje ali vpliv litija na življenje lokalne skupnosti. Nasprotno. Predstavniki bolivijskega državnega rudarskega podjetja so v Villo Candelario, ki jo sestavlja nekaj na pol podrtih nizkih hiš, mali trg, športno igrišče in ljubka osnovna šola, prišli po – vodo.

Bo lokalno prebivalstvo ostalo brez pitne vode? »Prišli so pred šestimi meseci in rekli, da potrebujejo vodo za svojo tovarno. Naredili so teste in rekli, da bodo vodo, če bo dobra, začeli črpati za litij. Povedali smo jim, da vode nimamo dovolj niti zase. Niso nas poslušali. Rekli so, da je voda državna, ne naša. Da jo bomo morali dati,« jezno in z rahlo stisnjenimi pestmi pove Eustacio Laso. »Če ostanemo brez vode, bomo izgubili vse. Morda bomo morali zapustiti svoje domove. Tega ne bomo dopustili,« odločno nadaljuje možakar, čigar obraz ne skriva, da se že dolgo pozna z visokogorskim soncem.

* * *

Simpatična vasica Colcha-K je upravno središče območja Nor Lípez na jugu Salar de Uyunija, pod katerega sodi proizvodnja litijevega karbonata. Po vsej logiki bi moral zaspani pueblo, ki ga ob koncu tukajšnjega poletja pošteno grejejo višinski sončni žarki, v nekaj letih, seveda z malce pretiravanja, postati mala kopija … Dubaja ali Dohe. Med sprehodom po kamnitih ulicah, ki jih po koncu šolskega dne zasedajo otroci, nasproti pa jim prihajajo utrujeni starci pomirjenih obrazov, si je to zares težko predstavljati. Morda je bolje tako. Toda litij, »gonilo prihodnosti«, bo nedvomno zaznamoval tudi prihodnost tega območja. V piktoreskni in podolgovati vasici, v bližini katere stoji veliko vojaško oporišče, zares izstopajo trije objekti: vaška cerkev gospe guadalupske, nogometno igrišče z umetno travo in upravna zgradba območnih oblasti. Ta je z naskokom najmlajša (zgrajena lani), največja in najbolj sijoča zgradba ne le v vsej vasi, ampak tudi v polmeru vsaj stotih kilometrov.

Gigantsko vladno poslopje »krasi« kip flaminga, ptice, ki več mesecev na leto tradicionalno preživi na Salar de Uyuniju. A odkar so se na slanišču začela intenzivna dela, je rožnatih ptic, ki v jati v vzletanju tvorijo popoln spektakel narave, vse manj. Ptice so izgubile svoj mir. Tudi to je neizogibna podoba prihodnosti.

Spreminjanje »večne« panorame Salarja

»Gledamo slanišče. Strah nas je. Vidimo ogromno tovornjakov. Vidimo, da se koplje in vrta. Vidimo, da se spreminja večna panorama Salarja,« v svoji moderni pisarni pove generalni sekretar območja Nor Lípez Grover Baptista Ali. V njegovi pisarni – v nasprotju z ostalimi, ki smo jih obiskali v Boliviji – ni mogoče videti portreta predsednika Eva Moralesa, sicer v obliki fotografij, slik, grafitov in vseh mogočih uličnih upodobitev vseprisotnega socialističnega predsednika, ki je v Boliviji naznanil novo zoro, prvi jutranji žarki pa so se za zdaj – dvanajst let! – pokazali le redkim.

Baptista Ali je član opozicijske stranke, ki je na oblasti v območju Nor Lípez. Severni Lípez. »Ne dvomim, da je morebitna rast proizvodnje litija na slanišču velika priložnost za Bolivijo in bolivijsko prebivalstvo. Te priložnosti ne bi smeli zamuditi. Toda vlada v La Pazu tega ne bi smela izkoristiti le zase in pobrati dobiček, ki bo prišel v naše kraje. Dobiček od litija bi moral biti pošteno razdeljen – tako kot je od kopanja svinca in cinka v bližnjem San Cristóbalu. Lokalna skupnost mora po zakonu dobiti 15 odstotkov celotnega dobička. Ostalo gre regionalni [Potosí] in centralni vladi. Deset odstotkov bi morali dobiti tudi za odpravljanje okoljske škode. Leta 2016 je bolivijska država s prodajo litija zaslužila 9 milijonov bolivarjev [1,2 milijona evra]. Če povem po pravici – do zdaj nismo prejeli niti centa. Niti centa!« je kritičen mladi lokalni politik. Za zdaj je bilo vse, kar je povezano z litijem, za nas negativno, dodaja.

Baptista Ali o morebitnih posledicah za rahločutno okolje in ekosistem govori z bistveno manj strasti in »političnega angažmaja«, kot ko govori o denarju, ki bi ga lahko območju Colcha-K prinesel razcvet litijskega posla. S tem denarjem bi zelo nerazvito območje lahko zgradilo bolnišnico, šole, ceste in preostalo temeljno infrastrukturo. Te v odročnih krajih, čez katere sicer vsak dan – skoraj brez postanka – na poti proti Čilu v terenskih avtomobilih drvi stotine turistov, ni.

»Za zdaj se v Colcha-K litijskega projekta ne veselimo. Niti enega razloga nimamo za to. Podjetja, povezana z litijem, ne potrebujejo naših ljudi, iščejo specialiste. Zakaj ne bi, denimo, tu zgradili posebnega inštituta, kjer bi lokalno prebivalstvo usposabljali za delo v tovarnah litijevega karbonata? Povezali bi se lahko z mednarodnimi podjetji. Tu bi radi odprli 'industrijsko cono'. Moramo narediti korak naprej. Živimo namreč le od kmetijstva in turizma. Kmetijstvo je odvisno od vode. Te je vsako leto manj. To območje se hitro suši, kar je povezano s podnebnimi spremembami. Kvinoje je vedno manj, cene padajo. Podobno velja za lame,« razlaga generalni sekretar in, podobno kot skoraj vsak naš sogovornik, dodaja, da je ključ vsega – voda.

»Zaradi vode bi morali že prižgati alarm. Podjetje Llipi za proizvodnjo litijevega karbonata uporablja vodo iz río Grande. Voda, ki je ostala, je dodobra onesnažena. Ne morem si predstavljati, kaj bo, ko se bo posel razširil,« nadaljuje predstavnik lokalnih oblasti, ki vsake tri mesece prejme poročilo državnega litijskega podjetja. »Povedo nam, kaj delajo, in predajo poročilo o vplivu na okolje. A to je bolj ali manj birokratsko opravilo, brez vsebine. Upam, da bo ob koncu dneva celotna Bolivija imela nekaj od litija, a se hkrati bojim, da se bo ponovila zgodovina. Naredili bomo vse, da se to ne bo zgodilo. Kmalu se bodo tu zbrali predstavniki vseh petinštiridesetih lokalnih skupnosti. Organizirali se bomo in odšli v La Paz,« napoveduje Grover Baptista Ali.

Zmagovalci in poraženci

Čeprav si posledice izkopavanja in proizvodnje litijevega karbonata večina prebivalcev okoli Salar de Uyunija niti predstavljati ne more, slabih deset kilometrov od tovarne Llipi leži mestece Río Grande, ki se je po odprtju pilotske litijeve tovarne tako rekoč razcvetelo, če je za betonsko in hladno oporišče voznikov tovornjakov to sploh mogoče reči. Mestece »premore« okoli 650 prebivalcev in – 500 tovornjakov. Veliko družin ima v lasti dva tovornjaka, več kot dveh ni mogoče imeti. Skoraj vsi odrasli moški v vasi so vozniki (in lastniki) tovornjakov, ki združeni v lokalno zadružno podjetje Delta Río Grande sodelujejo z državnim rudarskim podjetjem Comibol. V srhljivo dolgočasnem in pustem mestu, ki je dejansko le parkirišče za tovornjake in spalno naselje za njihove voznike (ter družine), je čisto vse povezano z litijem. Celo edina hiša, ki (morebitnim) obiskovalcem ponuja prenočišče, ponosno nosi ime hostel Lithium.

Foto: Matjaž Krivic

Štiriinštiridesetletni Juan Carlos Ali je eden izmed približno 250 voznikov tovornjakov, ki že pet let brez prestanka sodeluje z državnimi proizvajalci »belega zlata«. Večina njegovega dela je bila do leta 2015 vezana na prevoz gradbenega materiala in odpadne zemlje. Potem je Comibol začel sredi slanišča kopati evaporacijske bazene in tovornjakarji so hitro postali del še nedavno popolnoma neomadeževane krajine. »Dobro mi gre, zelo dobro,« čokati Juan Carlos začne pogovor ob svojem modrem, že precej utrujenem tovornjaku. »Zaslužim bolje, kot bi kjer koli drugod. Vozim tudi boraks, ki ga kopljejo na drugi strani mesta. Za nas, tovornjakarje, je tu vedno še preveč dela. A delo je razdeljeno pravično. Za nas skrbi zadruga. Če bi šlo za zasebno podjetje, bi bilo drugače,« je zgovoren možakar, ki vsak dan gleda v drobovje litijskega posla, posla prihodnosti. Se zaveda, kako pomemben bi bil lahko litij za Bolivijo, za njegovo domovino? »Ne vem … Vem le, da je bila tovarna Llipi za Río Grande pravi blagoslov. Dokler službe ostajajo doma, je vse v redu. Upam, da bo tako tudi v drugih vaseh in mestih okoli Salarja. To je naš skupen dom.«

* * *

Sredi največjega slanišča na svetu je razžarjeno sonce počasi zahajalo. V belini so se risale sence velikanke. Osamljeni otočki so bili videti kot egipčanske piramide. Horizont je bil panoramsko odprt, neskončno širok, dušo odpirajoč. Bril je leden večerni veter in rezal v kosti. Ostra belina, nad katero so se spuščale nežne pastelne barve, je spominjala na Antarktiko.

»Naš poraz je bil vedno del zmagoslavja drugih. Naše bogastvo je vedno ustvarjalo našo revščino, medtem ko je hranilo blaginjo drugih – imperijev in njihovih lokalnih podizvajalcev. V kolonialni in neokolonialni alkimiji se zlato spreminja v staro železo, hrana pa v strup,« je veliki urugvajski pisatelj Eduardo Galeano pred desetletji zapisal v Odprtih žilah Latinske Amerike.

Kakšen bo Salar de Uyuni čez … pet let? Kaj bo Boliviji prineslo »belo zlato«?