Odraščanje

Skrajni čas je, da Slovenija odraste, da odrastemo Slovenci in Slovenke in se odgovorno soočimo sami s seboj, svojimi strahovi in svetom.
Objavljeno
11. december 2015 12.02
Skupina beguncev in vojaki Slovenske vojske na poti iz zbirnega centra v Rigoncah proti namestitvenem centru v Dobovi. Rigonce, Slovenija 26.oktobra 2015. [begunci,emigranti,kolone ljudi,polja,Rigonce,Dobova,Slovenija,Slovenska vojska,vojaki,begunski
Anja Golob
Anja Golob
Slovenija je imela, o tem ne more biti dvoma, svoji mladosti navkljub obilico priložnosti, da bi prerasla lastne negativne vzorce in postala sodobna demokratična država. Strahopetno je cincala; namesto da bi debelo pogoltnila in se soočila s seboj, svojimi strahovi in svetom, se je zadovoljila z linijo najmanjšega odpora: redno zatekanje v preteklost, podpihovanje senzacionalističnega ognja starih delitev in velikodušno podpiranje izginjanja kritičnega diskurza iz javnega govora, izključno zadovoljevanje s poflom, ki streže najnižjim človeškim strastem in povzroča, da se mora profesionalna kultura tako rekoč opravičevati za svoj obstoj, opuščanje prizadevanj za lastno državljansko vzgojo, kar je vodilo v pešanje civilne družbe, bežanje pred prevzemanjem odgovornosti v bližnjice, četudi na škodo manjšin – to je le nekaj indicev, ki pričajo, da državi ni niti najmanj dobro. Ob raznih priložnostih, denimo na proslavah, so politični veljaki vsekakor omenjali strukturne težave »slovenskosti«, a tovrstne moralkaste floskule so šle, izrečene ob takih prilikah in na tak način, naciji seveda takoj pri drugem ušesu ven, ne da bi od njih karkoli ostalo.

Obnašati se letom primerno

Ravno na Prevaljah, v neposredni bližini avstrijske meje, od koder prihajam, je Bora govoril o bečkih konjušarjih in vzbudil, kot vedno, ko stopiš mački na rep, silovito cviljenje. Nekam globoko v tako imenovani nacionalni karakter je očitno Slovencu vpisana volja do lakajstva. Ne vem, kdaj, če ne zdaj, je vendarle napočil čas, da se ta vpis končno enkrat za vselej zbriše oziroma prepiše s tem, kar kot temeljno karakteristiko slovenskosti občuti mnogo Slovenk in Slovencev: solidarnost.

Toda Slovenijo morajo z realnostjo, kaže, dosledno soočiti od zunaj. Tako je bilo v primeru Patria, ko se slovensko pravosodje ni moglo zganiti, dokler niso nanj pritisnili iz Finske in Avstrije; prej se je depeša za dobro leto nekam »založila« in bi verjetno tam »založena« tudi ostala. Drug tak primer je bežanje možganov v tujino. Slovenski mediji vsake toliko priobčijo uspešne zgodbe sodržavljank in sodržavljanov v tujini, ki vsi po vrsti povedo, da so s trebuhom za kruhom odšli preprosto zato, ker doma niso mogli živeti in preživeti, ker je bilo Sloveniji zanje malo mar. Aktualna primera, s katerima pa se država sooča ta čas, sta vsak po svoje izjemno boleča – predvsem zato, ker je na oba izjemno slabo pripravljena. Kot murenček je godla, večinoma sebi v brk in večinoma staro sranje, zdaj pa, ko bi morala skočiti, nemočno vpije HOP! in upa, da bo to kaj zaleglo, pomagalo ali rešilo. Ne bo, ne v prvem ne v drugem primeru. Čas je, da se Slovenija neha kot poniglav froc sredi trgovine metati ob tla, ker ni po njenem, in da se prične obnašati svojim letom primerno, predvsem pa, da se že enkrat nauči prevzemati odgovornost zase in za svoja dejanja, da začne uporabljati možgane, ko ta dejanja argumentira, ter da se neha bati lastne svobode. Skrajni čas je, skratka, da Slovenija odraste.

Ljudje kot mi

Država je soočena z valom beguncev, med katerimi so nedvomno tudi migranti, proti katerim je naperjenih še posebej mnogo strupenih strelic – a kaj so Slovenci in Slovenke, ki so z upanjem na boljši jutri odšli po svetu v zadnjih nekaj letih, drugega? Človeško bitje ima pravico do želje po boljšem, človeka vrednem življenju, in pravico ima tudi, da svoji želji sledi. Pravico ima živeti, ne zgolj preživeti. Iz lastne izkušnje vem, da to niti pomotoma ni enostavno, in kdor misli, da so mobiteli in drugo imetje, ki ga s seboj nosijo begunci, enostavno prevedljivi v njihovo blaginjo, je, oprostite, popoln ignorant. Begunci in migranti imajo pravico do posedovanja. Pravico imajo, da za seboj puščajo smeti; da ekološka ozaveščenost ta trenutek, spričo razmer, v katerih so, ni najvišje na listi njihovih vrednot, jim očita del državljanov dežele, ki se je sama na ločene zabojnike za smeti ravnokar dobro navadila in je mirno kupila argument o »tam nekih kantah«, ko je moral zaradi te nerešene problematike odstopiti sedanji koordinator za begunce na državni ravni. In kot pač nobene skupine ljudi, tudi beguncev ni mogoče soditi po istem kopitu. Nekateri od njih so bedaki in nekateri ne, natanko tako kot Slovenci. Nekateri so objestni, nekateri so vsega siti, nekateri so dobrovoljni in nekateri so samo od srca hvaležni za kos kruha, konzervo in jabolko – ljudje so. Slovenija niti slučajno ni pripravljena nanje. Ni pripravljena vlada in niso pripravljeni prebivalci. Doslej smo, če odmislimo nekaj prišlekov iz tujih dežel, ki so se tu usidrali, par glasbenikov, kakega študenta, ki je ostal, nekaj romantikov, ki so se zaljubili v lokalke ali lokalce, popolnoma ušli raznolikosti, ki tako učinkovito bogati svet izven slovenskih okvirjev. Slovenci smo bili, z res redkimi izjemami, beli ljudje, prevladujoče katoliški. Na ta mit lahko zdaj končno pozabimo. Nemčija bo na neki točki zaprla meje. Številni begunci in migranti bodo ostali pri nas. Hvala bogu, nujno jih namreč potrebujemo. Pomagali nam bodo odrasti.

Paleta možnosti

Naš prostor je pust in zatohel v svoji neraznolikosti, predvsem pa je kot tak popolnoma iztaknjen iz realnosti sveta leta 2015. Neživljenjsko je živeti v nekakšni prostovoljni enklavi, kjer se čisla, da so vsi enaki, kdor pa kakorkoli odstopa, pa naj bo tiho in naj se dela nevidnega. Ljudje, ki bodo ostali in si tu uredili svoja življenja, bodo obogatili slovensko realnost ter nas s svojo prisotnostjo prisilili vzeti lekcijo, ki smo se ji kot država doslej tako uspešno izogibali: lekcijo integracije, sobivanja z različnimi od sebe. Končno ne bomo imeli druge izbire, kot da se kot nacija naučimo debatirati, argumentirati lastna stališča, da tvorno sodelujemo, pomagamo pri integraciji in iz nje zase odnesemo, denimo, kak slasten starodavni bližnjevzhodni recept, o katerem sicer ne bi imeli pojma.

Večina manjšin

Dejstvo je, da nam je to bolj potrebno kot kruh, saj danes že znotraj samih sebe nismo pripravljeni oziroma sposobni sprejeti različnosti, najsi bo kakršna koli. Ustava zagotavlja enake pravice – na papirju; primer, kako je s tem v praksi, pa imamo pred nosom. V prihodnjih mesecih se lahko pripravimo na staro pesem, ki se bo znova vrtela kot pokvarjena plošča; ko je ustavno sodišče dovolilo referendum o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je odprlo pot referendumski kampanji, v kateri smo znova priča razgretim soočenjem argumentov in predsodkov. Kar bo zasenčilo bistvo problema: da je v Sloveniji večini še vedno, celo z blagoslovom najvišjih inštanc, omogočeno, da odloča o pravicah manjšin. Novi zakon o referendumu to do neke mere korigira, a sam zastavek, da je to tukaj dopustno, je nespremenjen, kar posledično zavira napredek in spremembo miselnosti, ki je za državo ta čas ključna. Dejstvo je namreč, da vsi Slovenci in Slovenke pripadamo kateri od manjšin, o čemer pa se je toliko zabavneje pogovarjati, če pri tem vemo, da nas je vseh skupaj za ne prav veliko evropsko mesto. Žlehtnoba in nagajanje sta morda zanimivi prostočasni dejavnosti, dokler se človek sam ne znajde na napadeni strani. Izrazita ozkoglednost, ki nas, kaže, še kako dominantno krasi, je tu zmešana z egoistično skrbjo za lastno rit in lastne interese do nezdrave mere.

Pa zdaj?

Čas je, da s tovrstnimi otročjimi prijemi prenehamo. Aktualni referendum bo sijajen test naše zrelosti. Kot se je izkazalo v teh dneh, pa Vodnika sploh ni treba navajati, se nam namreč ni bati drugega razen samih sebe. Ob predpostavki, da nam nič ne manjka in smo sposobni iz sebe napraviti, kar bi radi bili, je vprašanje torej samo, kaj hočemo biti kot nacija: razvajeno otroče, ki izkorišča vsa sredstva za vsiljevanje večinskega prav, ne glede na posledice, ali odrasla mladenka, ki je, odprte v svet, ni strah izzivov, marveč se z njimi, kdaj tudi s humorjem, samozavestno sooča.