Tiskane izdaje
Večerjati v ogromnem refektoriju Sacra Conventa ob baziliki sv. Frančiška, osrednjem domu bratov minoritov, ki je od leta 2000 pod okriljem Unesca, ni kar tako. Ne nazadnje je dober mesec pred tem v njej obedoval vrhovni poglavar Cerkve.
Pater Janez Šamperl razgrne nežno šalo, ki jo je podal papež o velikosti obednice, in se na glas spomni, kako je preteklih 30 let skupaj z drugimi patri vodil enega ali dva avtobusa romarjev na leto v Assisi.
»Koliko nepozabnih vtisov, novih spoznanj, duhovnih korakov, novih poznanstev se je zgodilo v Assisiju, ki poje drugačno, veliko bolj umirjeno, poglobljeno, posvečeno pesem od sosednjih umbrijskih mest … Ko mi je pred dvema letoma bilo dano narediti še 'asiški korak' in priti v Sacro Convento, sem še jasneje uvidel, kako se je duhovnost sv. Frančiška, njegova dialoška drža, njegovo spoštovanje bližnjega in narave, njegovo vesoljno bratstvo in vse, kar je zapisal v svoji Sončni pesmi, na neki izjemen način 'ujelo' v rdečkaste asiške kamne, v prekrasne ulice in trge, premnoge cerkve in cerkvice in v Asižane same, ki so zelo ponosni na svoje mesto … Tudi vsemu temu se reče Duh Assisija,« izčrpno odgovori na moje vprašanje, kaj pravzaprav je ta Duh Assisija.
»Začelo se je 27. oktobra 1996, ko je sveti papež Janez Pavel II. v Assisiju zbral verske voditelje z vsega sveta, da bi skupaj molili za mir. Srečanja se je udeležilo več kot 150 voditeljev različnih ver.«
Sredi večerje se je med brate pomešal še vodja samostana, oče Gambetti, ki je tistega večera pripotoval iz Libanona, kjer so z denarjem, ki so ga v preteklem letu zbrali minoriti, pravkar začeli graditi bolnišnico za otroke. In ta ni prva.
Pater Janez, Assisi in njegova bazilika naj bi bila visoko na seznamu morebitnih tarč terorističnih napadov.
Upam in prepričan sem – želim si biti prepričan –, da Assisi in njegova bazilika nista in nikoli ne bosta tarča terorističnih napadov, saj je Assisi mesto miru zaradi svetega človeka Frančiška Asiškega, ki je bil človek miru. Takšnega so poznali njegovi sobratje, takšnega je zapisala v spomin zgodovina. Bil je človek dialoga – vesoljni brat in ta njegova sveta dediščina živi naprej v Assisiju. Zato med brati v Sacru Conventu ni čutiti vznemirjenja ali posebne zaskrbljenosti. V zadnjem času zaznavamo porast obiskovalcev, ki prihajajo v Assisi na grob velikega mirovnika. Seveda pa so nekoliko moteči pregrade, oboroženi vojaki in osebni pregledi. Bratje v samostanu, Asižani in tudi romarji so to sprejeli in se že nekako privadili.
Pred kratkim vas je obiskal papež Frančišek.
Enkratno doživetje. Posebno zame, saj sem ga prvič videl od blizu. Vidi se, da nekoliko težje hodi, a na njegovem obrazu je videti mir, spokojnost, veselje, njegov obraz žari v »posebni svetlobi«. Njegovi govori so kratki, besede jasne. Takoj so mi zasekale v spomin tiste, ki jih je izrekel ob koncu srečanja v Assisiju: Samo mir je svet, vojna nikoli.
Kaj se zgodi, ko jezuit postane papež in prevzame Frančiškovo ime?
Mislim, da se je zgodil skoraj čudež … Sicer pa genialna zamisel za današnji nemirni in razrvani čas. Pa ne zato, ker papež prihaja iz jezuitskega reda, ampak zato, da je Bergoglio prišel na to idejo, da se je odločil za ime, ki je že zaznamovalo zgodovino. Sv. Frančišek je namreč močno zaznamoval tisti nemirni čas – 12. stoletje. Zares je vzel glas s križa, ki ga je nagovoril: »Frančišek, pojdi in popravi mojo cerkev!« Frančišek je popravljal, gradil, ne rušil, prinesel je novo miselnost, nove poglede, poglobljeno evangeljsko življenje. Zdi se mi, da želi vse to in še več papež Frančišek prinesti v ta naš današnji raztreščeni čas.
Po pristanku helikopterja v dolini se je pripeljal k baziliki v majhnem avtomobilu. Vsi drugi v koloni so bili spravljeni v imenitne limuzine. Zakaj?
Saj to! Papež vztraja, ne odneha! Vztraja od prvega dneva izvolitve, ko je zbrano ljudstvo preprosto in srčno nagovoril: Buona sera, dober večer! Predvsem z načinom življenja, tudi z drobnimi dejanji, želi kazati pot – evangeljsko pot za današnji čas. Že pri prvem obisku Assisija je zapustil izjemno izkušnjo za ves Assisi, ko se ni ustavil na obedu pri asiškem škofu, niti v Sacru Conventu, niti pri Mariji Angelski, ampak je obedoval z najrevnejšimi – hudo prizadetimi mladimi ljudmi, ki živijo v rehabilitacijskem centru Serapfico. Papež Frančišek z dejanji kaže na evangelij, da bi doumeli, kristjani pa tudi drugi ljudje dobre volje, kaj pomeni biti brat in služabnik.
Kakšen odnos so v zadnjih tridesetih letih imeli papeži do Assisija?
Težko je na kratko reči, saj so na to temo izšle že dve ali tri monografije. Če bi govorili in sodili o odnosu po številu obiskov posameznih papežev, je nedvomno na prvem mestu sv. Janez Pavel II., ki je v svojem pontifikatu šestkrat obiskal Assisi. On je »izumil« besedno zvezo Duh Assisija. On je med različnimi mesti – Jeruzalemom, Betlehemom, Rimom – izbral Assisi za prvo zgodovinsko medversko ekumensko molitveno srečanje za mir in svojo odločitev utemeljil z besedami: Izbral sem Assisi zaradi svetega človeka Frančiška Asiškega, ki ga vsi po svetu poznajo in častijo kot človeka miru in sprave. Spoštljiv poklon z dvema obiskoma Assisija je Frančiškovemu mestu dal papež Benedikt XVI. Papež Frančišek pa še gotovo ni rekel zadnje besede. Mislim, morda se motim, a v duši čutim, da se bo papež Frančišek večkrat vrnil na »očetov grob«. Samo letos je to storil že dvakrat …
Kateri papež je bil najbliže vam?
To je bil papež Janez XXIII. V njegovem času sem postal ministrant. Bilo mu je ime Janez – kakor meni. Spominjam se, da sem včasih, ko v zakristiji ni bilo patrov, polistal po katerem od brevirjev, iz katerih so molili, in skoraj gotovo je bila v vsakem tudi podobica ali dve s sliko papeža, ki se je vedno smehljal. Nisem videl podobice, podobe ali slike, na kateri se papež Janez XXIII. ne bi blago smehljal. Zdelo se mi je, da je že svet. Skoraj na vseh podobicah je bil napis – papež Janez Dobri! Spominjam se tudi, kako so se patri z navdušenjem pogovarjali: »S tem papežem se vračamo v čase Cirila in Metoda. Spet bomo maševali v domačem jeziku …« Mnogo pozneje sem odkril, da je bil tudi član tretjega reda sv. Frančiška, s katerim tudi sam zelo rad sodelujem.
»Že pri prvem obisku Assisija je [papež Frančišek] zapustil izjemno izkušnjo za ves Assisi, ko se ni ustavil na obedu pri asiškem škofu, niti v Sacru Conventu, niti pri Mariji Angelski, ampak je obedoval z najrevnejšimi - hudo prizadetimi mladimi ljudmi, ki živijo v rehabilitacijskem centru Serapfico.« Foto: David Sipoš
V Slovenijo prihaja razstava 30 let Duha Assisija, ki ste jo z nekaj sobrati pripravili v prostorih Sacra Conventa. O čem govori?Razstava govori o zelo pomembni temi za današnji čas in za vse čase: o miru, ki ga je svoj čas z načinom življenja, novo miselnostjo in dialoško naravnanostjo prinesel Frančišek Asiški, njegovi bratje nasledniki in nosilci njegove duhovnosti pa so ga potem ponesli na ceste sveta. Pravzaprav je že Frančišek naredil prve mirovne korake v svet, ko se je odpravil na vzhod in se srečal s sultanom Malikom al Kamilom. Pri tem srečanju Frančišek ni spreobrnil sultana in sultan ni spreobrnil Frančiška, a je bilo med njima spoštovanje, bil je dialog, bil je mir … No, to je tudi eden prvih panojev razstave, ki prinaša fotografijo, prikazuje, kako je ta dogodek naslikal veliki Giotto. Nato več panojev prikaže rojstvo Duha Assisija – to je prvo medreligijsko molitveno srečanje za mir, ki ga je sklical sv. papež Janez Pavel in povabil v Assisi predstavnike velikih religij, da bi v tistem zastrašujočem obdobju hladne vojne skupaj molili za mir. Udeležba verskih voditeljev je bila nad vsemi pričakovanji, spoštovanje drugačnosti je bilo močno prisotno. Naslednji panoji govorijo o vsakoletni molitvi v Assisiju, predstavijo Nobelove nagrajence za mir, ki so prišli molit za mir v Assisi, seveda vse papeže do današnjega Frančiška. Nekaj posebej za Slovenijo pripravljenih panojev govori o srečanjih v duhu Assisija v Sloveniji. Razstava si želi odpreti tudi vrata Duha Assisija jutrišnjemu dnevu – torej novim generacijam.
Pri predstojniku samostana, patru Gambettiju, si pogosto podajajo kljuko visoka politika, nobelovci, rock zvezde. Po kaj prihajajo v Assisi?
Poleg naštetih prihaja v Assisi še veliko drugih, vsako leto naštejemo okoli štiri milijone obiskovalcev in še 240 milijonov virtualnih, ki nas obiščejo prek spleta. Pater kustos je najbolj odgovoren, da vse, od življenja do delovanja, poteka lepo v miru, v dobrem ozračju. Ne nazadnje ima več 60 »sodelavcev«, bratov v samostanu, ki prihajamo z vsega sveta, dvaindvajset narodnosti, in kot samostanska skupnost prinašamo vsak svoj delež k življenju in duhovni podobi Sacra Conventa. Seveda ima pater kustos kot predstojnik veliko srečanj z različnimi visokimi predstavniki iz sveta politike, kulture, gospodarstva, estrade. Ko gledam bolj od blizu, je prav neverjetno, koliko ljudi, znanih posameznikov, različnih skupin, združenj in gibanj po svetu, si prizadeva za mir. Mnogi bi radi imeli svoje srečanje ali svoj simpozij o miru blizu groba velikega mirovnika Frančiška.
Kaj gre vzeti od Frančiškovega bivanja za življenje – tudi za neverujoče?
Za vse je Frančiškovo bivanje lahko navdih za življenje – to je bilo že za njegove sodobnike. Ko je v kraju Cannara pridigal ljudem, so vsi hoteli oditi za njim, poroča življenjepisec. Torej vsi, moški in ženske, verujoči in neverujoči. Frančiškovo življenje ima izjemno bivanjsko-duhovno moč, ki je rasla s časom njegovega življenja. Kje nas, ljudi današnjega časa, verujoče in neverujoče, Frančišek nagovarja, a tudi močno prehiteva? Vsi si želimo mir, imamo ga vsak dan znova »na svoji mizi – tudi na mizi sveta«, a se velikokrat raje kot za mir odločimo za »meč«, ki rani, ubija, z besedami, z molkom, z dejanji, s kretnjami. Te odločitve za »meč« so zelo lahke in poceni in često posežemo po njih. Frančišek pa z vsakdanje mize jemlje mir. On z mirom gre že na pot …
Kdaj bomo ljudje tretjega tisočletja spoznali, da je mir na svetu odvisen od vsakega izmed nas? Seveda bo vsak rekel: »Kaj pa morem jaz narediti za mir na svetu? Kaj proti vsem tem nesmiselnim vojnam?« Za mir v svetovnih razsežnostih res ne morem narediti veliko. A vse za mir lahko naredim povsod tam, kjer je moj delež odločilen: to so moje srce, družina, delovno mesto, soseska … Tukaj, kjer jaz odločam! Tukaj nas Frančišek vse prehiteva, ker vedno začne pri sebi; mi pa vedno znova pri drugih, češ, »oni bi morali« ... Ne, ne – jaz se vsak dan znova odločim za mir ali proti njemu.
Assisi ste prvič obiskali kot semeniščnik. Pred tem ste odraščali v senci ptujskega samostana. Kako vidite svojo prehojeno pot redovnika?
Ja, patri iz ptujskega samostana so me vzeli s seboj na romanje. Spomnim se, kako so govorili, da je nekdo odpovedal, in tako se je našel prostor zame. Zanimivo, najbolj mi je ostal v spominu tugurij, poljska lopa za shranjevanje orodja znotraj cerkve v Rivotortu, kjer je nekaj časa bival Frančišek s svojimi brati. Vse se mi je zdelo nekam znano, a skrivnostno. Takšna je tudi moja redovniška pot: polna skrivnosti – polna božjih darov, ki jih nerad izpostavljam … Ena od teh je, da se čutim kot redovnik še iz časov, ko sem bil majhen ministrant v ptujskem kloštru. Pozneje smo se velikokrat smejali, ko so patri pripovedovali, da sem enkrat, ko so se patri pogovarjali, koliko jih bo šlo na Ptujsko Goro, rekel, da nas bo šest – torej sem sebe kar prištel k patrom. Še danes mi ni popolnoma jasno, kje in od kod sem jemal, da sem vsak dan pred začetkom pouka ministriral pri maši, do cerkve in šole sem imel štiri kilometre hoda.
Prav tako skrivnostno ostaja vprašanje, kako to, da so me v tistih svinčenih časih, ko so učitelji še gledali v torbe, kdo ima v njej katekizem, pustili, da sem tudi med poukom kot ministrant hodil na pogrebe, ki so takrat potekali od doma mrliča in trajali tudi več kot dve uri … Nikoli za to nisem dobil neopravičenih ur. Res pa je, da si tudi nikoli nisem vzel niti minute zase, ampak sem se nemudoma vrnil v šolo. Zame pa tudi za vse okoli mene je bilo logično, da sem vstopil v minoritsko semenišče, ki je bilo takrat v Zagrebu. Prelepe spomine imam na celotno prehojeno redovniško pot, ki zame traja, kot sem dejal, že od ministrantskih let.
Ugibam, da si želite ostati v Assisiju? Je bivanje v Sacru Conventu nekakšna nagrada za minorita?
Bi rekel: kakor za koga … Moja izkušnja je, da če v življenju delaš v neki smeri, se odpirajo vedno nove stvari, vedno novi »razgledi«. Moja pot v Assisi je bila kar dolga. Zadnjih 25 ali 30 let sem vsako leto z nekaterimi sobrati vodil predvsem mladino in družine v Assisi. Za te romarje sem pripravil vodnik, ki je izšel v treh izdajah, tudi tretja je že pošla. Še v začetkih teh romanj v Frančiškovo mesto sem z nekaj romarji in romaricami začel izdajati list Duh Assisija med nami, ta še danes izhaja. Ob 25-letnici Duha Assisija sem pripravil drobno knjižico Duh Assisija – prelepo znamenje bodočnosti … Zdaj, z asiške perspektive, vidim, da je vse to delo bila nekakšna moja priprava za prihod v Sacro Convento. Zame je velik privilegij živeti in delati doma, v očetovem mestu, v očetovi hiši – saj so tam, kjer je očetov dom, doma tudi sinovi. Zame je torej bivanje v Assisiju privilegij, ki bi ga privoščil vsem bratom, ki to želijo – tudi zato je čas mojega bivanja v Assisiju omejen in od predstojnikov že vnaprej določen.
Zaslužni ste za temeljito prenovo gotske cerkve Marije Zavetnice na Ptujski Gori, kjer ste delovali dvanajst let; leta 2010 je bila ob 600-letnici v Rimu razglašena za baziliko in vi njen prvi rektor. V Piranu ste ostali deset let in bili gvardijan, predstojnik tamkajšnjega samostana sv. Frančiška, bili ste nosilec rekonstrukcije uničenega samostana in pobudnik restavratorskih in konservatorskih posegov. Med drugimi priznanji ste tudi prejemnik Steletovega priznanja. Od kod vam ljubezen do restavratorstva, umetnostne zgodovine?
Ja, to je zares dolga zgodba. Doma smo na knjižnih policah imeli veliko knjig, ker so naša mama zelo radi brali in tudi nas, otroke, spodbujali k branju. Otroci smo vikali starše. Le redko sem šel na pašo brez knjige. Med knjigami, pretežno Mohorjeve družbe, se je našla kakšna, ki je govorila o arhitekturi in umetnosti. Kako takšno si je takoj prilastila moja sestra Kristina, ki je pozneje postala umetnostna zgodovinarka. Ona me je tudi ob nedeljskih popoldnevih, ko se na naši kmetiji nikoli ni delalo, vzela s seboj do kakšne bližnje cerkve ali gradu, da sva »raziskovala« umetniške sloge. Zares pa se je začelo z mojo duhovniško službo, ko smo bratje iz samostana sv. Viktorina v osemdesetih letih začeli obnavljati cerkev sv. Jurija na Ptuju. Izjemno delo v izjemno lepi cerkvi pod vodstvom akademskega kiparja in restavratorskega svetnika mag. Viktorja Gojkoviča.
Vse je bilo, le sredstev nobenih. Tako smo vsi patri, tedaj smo bili v skupnosti štirje, skupaj z mnogimi farani delali volontersko. Pod osmimi ali devetimi plastmi barve smo odkrivali original – resnično lepoto in harmonijo. Maestro Viktor je hitro opazil, da imam nekakšen čut, občutek za umetnino, za kamen, za les – tako sem hitro postal njegov bližnji sodelavec in se ob njem učil. Delo se je razvleklo v leta. Ob restavratorskem svetniku sem si pridobil veliko teoretičnega znanja in nabral ogromno praktičnih izkušenj. To mi je pozneje prišlo še kako prav pri vseh nadaljnjih prizadevanjih za ohranjanje sakralne dediščine, ki jo upravljamo bratje minoriti.
Drži, da ste hoteli postati lončar?
Že pokojna učiteljica iz osnovne šole mi je povedala, da je postala pozorna, ker vedno, ko smo kaj delali iz plastelina ali gline, v razredu ni bilo slišati mojega glasu. Navadno sem menda bil zelo glasen. Ko si je natančneje ogledala moje izdelke iz gline, je kar vse po vrsti poslala na šolsko razstavo. Še danes se spomnim, da je bil moj sejalec na zelo vidnem mestu – bil je eksploziven, dinamičen, s širokim zamahom in veliko sejačo, takšno, kot jo je nosil moj oče, ko je sejal pšenico. Nikoli nisem posebej poudarjal, da bi bil lončar. Če ne bi bil tako čvrsto v ministrantskem sedlu, Bog ve, kaj bi bilo. Pozneje, ob sodelovanju z Viktorjem, sem si včasih pri njem izposodil kakšen kilogram gline, a maestru nisem nikoli upal pokazati svoje »mojstrovine«, saj se tudi meni niso zdele preveč posrečene …
Franćišek Asiški. Foto: Wikipedia
Zakaj je sv. Frančišek najbolj priljubljen svetnik, tudi med neverujočimi? Zato, ker ni hotel na silo spreminjati ljudi?Ja, zato, ker je sv. Frančišek! Ne vem drugega odgovora! Bil je poseben Božji ljubljenec. »Spekter« njegove svetosti je tako širok, da nagovarja vse verne in neverne – vsi vidijo v njem svetega človeka, vzornika, tolažnika, prijatelja, prinašalca miru, varuha narave, ljubitelja živali, veselega človeka, senzibilnega za uboge, pripravljenega na dialog, vesoljnega brata in še in še.
Kako poteka dan 64 minoritov v Sacru Conventu? Omenili ste, da vsak od bratov vstane, kadar hoče, kdo je zadnji?
Kdo je zadnji, ne vem, vem pa, da jaz nisem med prvimi, ker ko pridem k jutranji molitvi v spodnjo baziliko, ki se začne ob 6.30, je tam navadno že lepo število bratov, nekateri že prihajajo po stopnicah tudi od Frančiškovega groba, torej tudi ti so že bili pred mano v cerkvi … Po skupnih petih hvalnicah je samostanska sv. maša, pri kateri so vsi bratje, ki nimajo maš drugod: v samostanih sester, domovih za ostarele, po župnijah … Nato sledi drseči zajtrk, ki je na razpolago do 9. ure. Po zajtrku se bratje razkropijo po uradih in pisarnah, ki jih vodijo. Brat knjižničar ima tudi zaradi javnosti točno določen urnik, prav tako brat v muzeju, nekateri spovedujejo, drugi so odgovorni za vodenje skupin po bazilikah, tretji se ukvarjajo z izdajateljsko dejavnostjo, uredništvom revije San Francesco, ki jo izdaja Sacro Convento v več kot 100.000 izvodih. Dva brata se ukvarjata z internetnimi stranmi ...
Ob 12.30 je opoldanska molitvena ura pri Frančiškovem grobu, nato ob 13. uri kosilo. Brez popoldanskega počitka po kosilu v Italiji ne gre – seveda ga izkoristijo le bratje, ki v tem času niso vpeti v delo. Ob treh vsi bratje nadaljujejo delo, takrat se najde tudi čas za osebno izpopolnjevanje in študij – za pisanje. Kar nekaj bratov je profesorjev, ki tudi radi primejo za pero. Ob 19. uri se znova vsi zberemo k večerni molitvi in meditaciji v cerkvi. Sledi večerja ob 20. uri, ki je po navadi zelo živahna, saj si imamo po napornem dnevu marsikaj povedati, kar smo doživeli. Seveda se pogovarjamo v italijanščini, a ta iz ust brata iz Kitajske, Japonske, Poljske, Amerike nekoliko drugače zveni – tako da je res zanimivo. Ob 23. uri pa v samostanu zavlada tihota.
Lani ste Frančiškovi bratje minoriti s projektom Con il cuore nel nome di Francesco zbrali več kot milijon evrov za pomoči potrebne, dogodek je prenašala italijanska tv-mreža Rai. Pohvalno. Če sem prav razumela, boste eno od treh hiš, ki jo imate Frančiškovi bratje v Assisiju, namenili za nastanitev beguncev. Zakaj se kaj podobnega ne dogaja v Sloveniji? Mar ne bi bilo smotrneje, da bi tudi v Ljubljani tako pomagali ljudem, z možnostjo nastanitve? Namesto da se, na primer, posiljuje ljudi z ideološkimi projekcijami na pročelje frančiškanske cerkve v prestolnici. Kje je tu Duh Assisija?
V svetem samostanu vsako leto pripravimo vsaj tri velike prireditve, ki jih direktno prenaša Rai 1 in izkupiček je namenjen ubogim in revnim. Prav te dni bomo v eno od naših manjših hiš sprejeli begunsko družino s tremi otroki, od katerih je eden invalid. Veste, v Italiji se vse to dogaja po določenem časovnem obdobju … Tako so dogodki iz samostana na Rai 1 prisotni že desetletje, brez groženj vodstva televizije, da bodo to ukinili, češ da je preveč cerkveno … Ko so prihajali prvi begunci na Lampeduso, so v naših medijih bile le kratke notice. Vse je bilo nekam daleč od nas. V Sloveniji smo na splošno, kar obžalujem, ostali nekje daleč daleč zadaj. Komaj zdaj, po toliko desetletjih, pokopavamo svoje mrtve – pa še tokrat na pogrebu ni bilo mnogih, ki bi, po mojem mnenju, tam morali biti. To je nazorna podoba, kako daleč zadaj smo z procesi, ki omogočajo spoštovanje, odprtost, širino.
Ko gledam z razdalje, vidim, da Slovenija menca na mestu in se tako še bolj pogreza. To nikakor niso plodna tla za sprejem beguncev – ni nobenih pravih zagotovil politike, kar reče Cerkev, mediji po večini preslišijo, mnogi ljudje živijo v negotovosti … Tu je še vprašanje zakonodaje. Vse to je nekakšen nevidni zid, ki za zdaj ne dopušča, da bi se ljudje odprli. Prepričan sem, da smo Slovenci eden najgostoljubnejših narodov na svetu, in ko bodo tudi pri nas ti procesi vsaj malo dozoreli, bodo stvari na pravem mestu, ljudje bodo z veseljem pomagali živeti beguncem. In prav to: živeti – živeti v miru, spoštovanju, dialogu, sprejemanju življenja, o katerem govori film, ki ga omenjate, je Duh Assisija v najširšem smislu.
Da bi premagoval skušnjave, se je sv. Frančišek valjal po vrtnicah s trni. Katere skušnjave morate premagovati vi?
Ja, tako pripoveduje ena od legend iz Frančiškovega življenja. Ta pravi, da je Frančišek pri Mariji Angelski, napaden od misli skušnjav svojih mladostnih viteških dni, nekega večera stekel iz majhne kolibe, kjer je bil skupaj z brati, odvrgel svoj habit in se gol vrgel v novozapadli sneg, ki je pokril trnje. Tako je bil sneg zaradi trnja, ki je ranilo Frančiškovo telo, naenkrat ves oškropljen od krvi. In zjutraj, ko so bratje vstali, so videli na mestu, kjer se je v snegu in trnju valjal Frančišek, prekrasne cvetoče vrtnice brez trnja z rdeče obarvanimi listi …
Vsi ljudje imamo skušnjave, večje ali manjše, težje ali lažje, nihče ni izvzet, še najmanj jaz. Le da na žalost iz mojega trnja še niso pognale vrtnice in jaz sem še daleč, neskončno daleč od sv. Frančiška – sicer Bogu hvaležen, da smem biti tu in v svoji majhnosti snovati, pričevati in živeti … Vrtnice brez trnja lahko tudi danes vidite v majhnem notranjem vrtu pri Mariji Angelski.
Dekleta?
Ja, teh je bilo pa veliko (smeh) … Tako veliko, da na stara leta celo pišem angele o njih in njim …
Zato vas tudi sprašujem o tem.
To so prelepi spomini na otroštvo in osnovnošolske ljubezni, izjemno nežne, lepe in čiste, a jim nisem nikoli dajal prednosti pred ministriranjem in svojimi drugimi tedaj važnimi nalogami in opravili – posebej pred delom in pomočjo na kmetiji. Leta odraščanja in zorenja so seveda prinesla tudi trenutke, ko sem skupaj s starozaveznim prerokom tarnal: »Prevaral si me, Gospod …« A v isti sapi, poln moči in navdihov, skupaj s prerokom dodal: »… in dal sem se prevarati!« Zavestno, svobodno in odgovorno sem sprejel redovniški način življenja: po evangeljskih svetih, kakor ga je začrtal sv. Frančišek Asiški. Zanimivo, v življenju me vedno spremlja drobna misel, ki nam jo je na nekih duhovnih vajah mimogrede navrgel nadškof Stres, tedaj moj profesor filozofije, in sem zelo hvaležen zanjo. Rekel je: »Ni dovoljeno buditi ljubezni, ki nima prihodnosti …«
Pred leti ste izdali ganljivo knjigo Moja sestra Kristina.
Ja, ta knjiga, ki mi je zelo ljuba, je moj dolg do sestre, s katero sva si bila zelo blizu. V družini smo bili štirje otroci. Bolj skupaj sta držala najstarejša, tudi že pokojna, sestra in najmlajši Tonček in midva s Kristino ...V knjižici je prikazan le majhen del velikega in bogatega mozaika, ki ga je Kristina izdelala v 51 letih življenja. Po gimnaziji na Ptuju si je v starem nahrbtniku ob babice nesla stvari v Ljubljano, takrat so oguljene nahrbtnike nosili samo kmetavzarji, drugače kot danes. A ona je vztrajala, v rednem roku končala študij in se vrnila v ljubljeni Ptuj. Začelo se je njeno izjemno razvejeno delo, ki jo je zaneslo tudi v politiko. V nekaj mandatih dela na občini Ptuj je izpeljala veliki projekt ptujske trojke. Na strokovnem področju pa se je posvetila rojaku, izumitelju in tovarnarju Janezu Puhu. Podpisala se je pod obširno monografijo.
Nedvomno je bila moja sestra Kristina obdarjena s karizmo vznesenega, vizionarsko usmerjenega človeka, ki jo je tako zelo izpolnila in prevzela, da je na njen račun spregledala marsikaj, tudi svojo hudo bolezen. Bila mi je svetovalka, prijateljica, navduševalka, ni kritizirala, vedno pa je jasno izrazila svojo bolečino ob mojih korakih ali ob korakih minoritskega bratstva, ki po njenem niso vodili v pravo smer. Z njeno smrtjo sem izgubil neizmerno več kakor sestro. Z družino je rada prihajala na domačijo v Spuhljo, kjer živi brat Tone z družino. Domov, kjer sem v krogu družine preživel prelepo otroštvo, se tudi sam rad vračam, in če imam srečo, tam srečam še kakšnega nečaka ali nečakinjo.
Kako pa ste si z angeli?
Angeli, ja. »Angeli križem rok ne držijo. Vedno so blizu človeka in mu ob strani stojijo,« kakor sem zapisal v knjigi. Zbirko sem napisal v svetem samostanu – zelo na hitro. To je bil neki poseben čas. Po prvi veliki »jati«, ki je zbrana v knjigi Angeli na poti življenja, jih je »priletelo« še kar nekaj. Morda naslednje leto izide druga – dopolnjena izdaja. Bomo videli. Odvisno seveda od založnika, Ognjišče.
Sv. Frančišek je bil duhovit človek. Govoril je, da je srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on. Ni to nekaj najtežjega?
In najlepšega! Poskusite. Biti služabnik in resničen brat – človeku, bližnjemu! Ne v besedah, to je lahko, ampak v dejanjih. Frančišek je imel to izkušnjo po srečanju z gobavcem. Ko se je sklonil k njemu in ga objel, je v
