Tiskane izdaje
Paolo Magelli, rojen v Pratu v Toskani, je v nekdanjo Jugoslavijo vstopil že pred štiridesetimi leti, v zgodnjih sedemdesetih v Beograd, potem v Ljubljano, Zagreb, nato v Maribor; vsaj trideset let je intenzivno navzoč na Hrvaškem. V osemdesetih je pretresel hrvaško sceno s predstavami Ludi dani, Mjesec dana na selu … Zadnja velika uspešnica je bila Zagrebački pentagram (2009), za katero je pobral vsaj petnajst hrvaških in mednarodnih nagrad.
Režiral je po vsej Evropi, njegove predstave so gostovale na vseh pomembnih gledaliških festivalih in dobivale prestižne gledališke nagrade.
V ljubljansko Dramo se vrača po dvajsetih letih s komedijo Zaljubljenca Carla Goldonija. Leta 2008 je na oder gledališča v Novi Gorici postavil Letoviščarje, v SNG Maribor se je dogovarjal za režijo Stokerjevega Drakule, lani je Senekovo Medejo postavil v rimski Kolosej, lansko jesen je na oder HNK postavil Josipa Kosorja, v rodnem Pratu je reformiral stalno gledališče Teatro Metastasio in kot umetniški vodja oblikoval repertoar šest let.
Dobila sva se po vajah v Drami, na terasi kavarne. Mogočen, velik mož, z neobičajno karizmo. Govori sugestivno, z raskavim glasom in gladko hrvaščino; poleg italijanščine tekoče govori še francosko, nemško, tudi špansko. In najbrž bo držalo, kar je o njem rekel hrvaški igralec Goran Navojec: Paolo je moj kompas za gledališče. Po desetih predstavah z njim lahko rečem, da je nor, nor, in želel bi si, da bi skupaj posnela film, ker bi bil nor, nor.
V času, ko spet vse bolj govorimo o politično angažiranem teatru, ste si za vrnitev v Dramo izbrali Goldonija. Komedijo. Zakaj?
Vse življenje se ukvarjam s politično angažiranim teatrom. Čeprav mislim, da se mora človek bolj kot s temi plakativnimi in deklarativnimi stvarmi ukvarjati s tistim, kar občuti. In zdaj sem začutil, da je čas za takšen tekst, za odnos med moškim in žensko. To je tudi nadaljevanje mojega ciklusa o ženskah, ki sem ga začel lani. In diskurz o ženski je tudi politični diskurz.
Ko govorimo o Goldoniju, govorimo o celem kontinentu. Šele po tem, ko približno prehodiš njegove pokrajine in prebereš del njegovega opusa, se lahko o tem kontinentu sploh pogovarjaš.Res pa je, da je Goldoni še vedno šabloniziran, ne samo on, mnogi klasiki si delijo to usodo, Moliére ali Calderon de la Barca nista izvzeta.
Goldoni ni commedia dell'arte, on je vendar reformiral gledališče in pisanje za gledališče. Poglejte samo, kako genialen komad so Ribiške zdrahe ali Počitniška trilogija pa Spomini ... In vsi še vedno ob imenu Goldoni pomislijo na maske commedie dell'arte; on je vendar napisal samo tri, štiri tekste za komedije z maskami ...
Mar ni prav on odstranil maske z igralčevega obraza in pomagal k njegovi ekspresiji?
Tako. Kot pravi sam, je »zanj duša pod masko kot ogenj pod pepelom«. Ni samo umaknil maske, ampak je končal tudi improvizacijo preprostih scenarijev commedie dell'arte. Zahteval je, da so se igralci napisanega teksta naučili na pamet. Goldoni je praktično prvi realistični pisec. Je reformator komedije, ki je vztrajal pri razvoju značajev in pri močnejši dramski strukturi.
Če se vrneva k predstavi Zaljubljenca; kaj vas je tako izzvalo v tej zgodbi moškega in ženske, ki se ljubita, a hkrati zaradi svojih dvomov to čustvo nenehno sabotirata?
Tekst Zaljubljenca je gotovo nekaj posebnega, ne vem, ali ste vedeli, da je ta tekst oboževal tudi Čehov, dal ga je Maksimu Gorkemu, da ga prebere.
Gre za ključno vprašanje ljubezni – in kako je ljubezen v tej naši družbi postala virtualna stvar, utopija.
Mislite tudi na virtualnost ljubezni v dobesednem smislu? Kako so nam nove tehnologije spremenile način čustvovanja, doživljanja, celo rituale zapeljevanja?
Dobesedno. Vse je virtualno v nekem napačnem ritualu. Zato pravim, da sem proti temu, da se Goldoni šablonizira zgolj kot avtor lahkotne komedije. Zelo dobro poznam njegov opus, že petindvajset let se ukvarjam z njim. Pred petindvajsetimi leti sem ga postavil na oder zagrebškega HNK z Mustafo Nadarevićem v glavni vlogi, gostovali smo v Rimu na festivalu, na katerem se je prikazalo deset najboljših Goldonijevih dram na svetu.
Postaviti Goldonija na oder HNK v času vojne?
Da, v času vojne. To je bila v resnici radikalna poteza, takrat je bilo od nekaterih stvari treba tudi bežati. Tako kot je bilo treba jasno izreči druge stvari. Takrat sem naredil številne predstave, ki so bile politično angažirane, neposredno uperjene proti Tuđmanovi vladavini in proti enoumju, ki je zavladalo na teh območjih.
Videli boste, do konca tretjega dejanja smo zelo malo intervenirali v tekst, vstavili smo samo eno moderno pesem in to je vse.
Katero?
E, ne bom vam povedal. Pridite v Dramo, pa boste videli. Lahko rečem, da gre za nesramno pesem o ljubezni. Bistveno je tisto, kar poskušamo povedati s tem komadom, potem se izpostavi tudi družbeni angažma te drame. Zato smo skupaj z dramaturginjo Udovički v postavitvi spremenili konec, ki se mi glede na dogajanje v drami zdi zelo logičen, a hkrati nesramno političen (nasmešek). A tu ne gre za politiko v smislu ideološke edukacije, ki je zadnje čase tako v modi. Kadar gledališče diktira odgovore, me to živcira. Gledališče naj postavlja vprašanja.
Kot je rekel že moj prijatelj Heiner Müller, gledališče ni tukaj zato, da odseva realnost, ampak da nam realnost pokaže še bolj neznosno, odvratno. In na to nikoli ne pozabljam, ja, lahko se nekaj časa igram, a potem pride čas, da obrnemo igro.
Pravite, da je bil vaš prijatelj Heiner Müller (najpomembnejši nemški dramatik po Brechtu)?
Da, bil sem njegov tesni sodelavec v vseh njegovih projektih Bena Bessona. Müller je bil namreč v Vzhodni Nemčiji Bessonov dramaturg. Ezio Toffolutti, ki je delal scenografijo za Medejo v Koloseju, je bil scenograf Bessona in Müllerja; to je stara druščina starih idiotov, ki še vedno verjamemo, da teater lahko nekaj tudi spremeni (nasmešek).
Glede na vaše izjave v hrvaških medijih vidim, da ste zelo naklonjeni Oliverju Frljiću. Kakšen je vaš komentar na polemike, ki jih izzivata Frljić in direktorica Mani Gotovac v reškem gledališču? Je Frljić »provokator brez umetniškega talenta« ali »mag angažiranega gledališča«, kot se sprašujejo mediji?
Frljić je nadarjen avtor, vse njegove provokacije so utemeljene in moralne. Morda bo prišel v Ljubljano na našo premiero, če mu bo uspelo. Za leto 2018 skupaj delava projekt za Reko, evropsko prestolnico kulture. O tem še ne morem govoriti, ampak dobro sodelujeva. Tudi z Mani Gotovac se dobro poznava, z njo sem delal vse te antituđmanovske predstave. Ker ... ko je treba na fronto, se gre na fronto. Ampak se ostaja v okviru ludizma, norosti.
Hočem reči, ne gre sploh za to, vprašanje je: Zakaj smo začeli gledališče deliti? Kaj sploh pomenijo te definicije? O tem razpravljajo večinoma nekompetentni ljudje, ki ne čutijo gledališča zares. Gledališče se lahko deli samo na slabe in dobre predstave. Tisto, kar je dobro, ostane na odru, in to ljudje nosijo s sabo, včasih za vedno.
Rekli ste, da ste začeli ciklus o ženskah. Izbrali ste si veličasten začetek: s Senekovo Medejo, ki ste jo lani postavili v rimskem Koloseju in v grškem gledališču v Sirakuzi.
Vse se je začelo z Medejo, da. Samo v Sirakuzi je predstavo gledalo pet tisoč gledalcev v enem večeru, imeli smo dvajset ponovitev, gledalo jo je torej 100.000 gledalcev.
Je res, da so prav zaradi vaše predstave po petnajstih letih spet odprli Kolosej za klasično dramo?
Nazadnje so tam postavili Sofoklejevo Antigono leta 2000. Zasluge gredo italijanskemu ministru Dariu Franceschiniju, ki se je zavedel, kako pomembno je, da Kolosej vrne k njegovi izvorni funkciji.
Kakšna simbolika, da ste dramo uprizorili prav na mestu, kjer je bila prej Neronova palača, po kateri se je sprehajal Seneka.
Da, tam, kjer zdaj stoji Kolosej, je bila prej Neronova vila, znotraj nje jezero, okrog njega se je sprehajal Seneka tistih nekaj let Neronove vladavine, dokler mu ni Neron ukazal, naj se ubije. Nekako se mi je zdelo zanimivo, da je po dveh tisočletjih Seneka končno doživel premiero svoje drame doma.
Kaj nam torej Medeja lahko pove o sodobni ženski in času, ki ga živimo? Že to, da je najprej begunka, tujka, barbarka?
Vse to. In zdaj vam bom povedal, zakaj sem za prvo v ciklusu izbral Medejo. Ko v Italiji rečeš vado dal medico, to pomeni grem k doktorju, mar ne? No, medico izhaja iz Medeje. In Medeja je deklica, ki je znala z zelišči. Z njo sem se toliko ukvarjal, da imam občutek, da to deklico poznam, odkar je bila otrok (nasmešek).
Pred 2800 leti se na Kolhidi, to je danes tisti čudoviti mirni del Gruzije ob Črnem morju, rodi božanska deklica. Njena teta je čarovnica Kirka, njen stari oče je bog sonca Helios, njena mati jo poučuje o zdravilnih rastlinah, vidim jo, kako hodi bosa po teh gozdovih in se z materjo uči.
In nekega dne pride neki kreten, obsijan s soncem, išče zlato runo. To me zelo spominja na zgodbo Hernana Cortesa, konkvistadorja, ki je prodrl v Mehiko in naletel na Malinche; ta je potem pustila vse in odšla za njim in postala njegova pomočnica pri osvajanju Mehike.
No, ko ga Medeja zagleda, se zaljubi in zbeži z njim. Saj poznate zgodbo, slepa od ljubezni zanj ubije celo svojega brata ... Vse naredi zaradi tega kolonialista Jazona.
Medeja je bila tista, ki je v resnici odprla morsko pot – ne Odisej, on je ostal v Mediteranu –, Medeja je bila prva, ki je z Jazonom in njegovo ladjo Argo prešla Bosfor. In s tem rešuje celotno Grčijo. V Seneki ona pravi, jaz sem vendar rešila vse vas, cel grški svet, in zdaj me želite ubiti. Zaradi nje so prišli v Grčijo. In ko pridejo v Korint, tam postane tujka, izobčenka.
Zanimivo pri tem je, da je v grški mitologiji vse do Evripidove drame Medeja pozitiven lik, polboginja. Po enem od mitov so meščani Korinta ubili njena otroka, ker naj bi ji pomagala pri zastrupitvi Jazonove nove žene. Obstajajo dokumenti, po katerih naj bi Evripidu plačali, da napiše prirejeno zgodbo. Medeja šele v njegovi drami postane morilka svojih otrok, da bi se tako maščevala Jazonu.
Vi v vaši predstavi sicer pokažete umor otrok.
Že, ampak jaz sem naredil tako, da Medeja ubije otroka in ubije tudi sebe. Ker zaradi kretena, ki jo zavrže in si izbere novo žensko in je ne ščiti več, nima drugega izhoda. Ali se ubije sama ali bi jo drugi. Njena teza je, bolje umreti mlad kot pa star in nesrečen in živeti v nepravičnosti.
Zgodba o Medeji se zdi arhetip za vse močne ženske v zgodovini, ki jim je zgodovina prekrojila njihovo vlogo in jih demonizirala. Ženske, o katerih je treba napisati zgodovino na novo?
Na eni od predstav v Sirakuzi smo uprizorili pravi sodni proces, z odvetniki, s pravim sodnikom iz Palerma, in pet tisoč ljudi v avditoriju je po predstavi glasovalo, kot porota, ali je Medeja kriva zločina ali ne.
Kakšen je bil izid?
Za nekaj glasov več so ti konservativni Sicilijanci izglasovali, da je kriva.
Ste namerno izbirali posebne ambiente? Medeja drugače deluje v amfiteatru?
Seveda. Zato sem dolgo časa čakal, da sem imel vse dogovorjeno; Sirakuza, potem Kolosej, gostovali smo tudi v Toskani, v Pratu, kjer sem jo postavil v ogromno tovarniško halo, petnajst ponovitev, popolnoma razprodanih.
Z Medejo sem torej začel svoj ciklus o ženskah. In to je v resnici politično vprašanje. Resnica je, da živimo v večinoma neumni moški družbi.
Še vedno?
Še vedno. In vse bolj in bolj. Vsak avtor ima svojo fiksno idejo. Moja je zdaj diskurz o ženskah.
Sem spada tudi predstava po dveh dramah hrvaškega nominiranca za Nobelovo nagrado Josipa Kosorja – Ženska, s katero ste gostovali tudi tu?
Da, združil sem dve njegovi drami Žena in U Café du Dôme. Zanimalo me je, kaj nam ima povedati po krivici pozabljeni ekspresionistični pisec. Kosorja je tema ženske obsedala na različne načine, mi smo se osredotočili na njegovo razmišljanje o nas in na drugi strani o tem, kako bolestno mitiziramo zahod.
In tako bom svojo fiksno idejo končal na odru ljubljanske Drame z Zaljubljencema. Potem grem v Berlin in Dortmund in tam se bom posvetil drugim temam.
Mislim, da je bistveno, ko prihajaš v novo družbo, da ji ne postrežeš tiste jedi, ki jo pričakuje. Da ne kuhaš jedi, ki si jo vsi želijo jesti.
Čeprav se mi zdi, da bodo Goldonijeva Zaljubljenca vsi použili z zadovoljstvom.
Seveda upam, da ga bo občinstvo sprejelo z užitkom, ampak ga nisem začel delati s tem namenom, to mi lahko verjamete. Res je, da so vsi od mene pričakovali, da pridem sem in naredim politično polemiko, ker veljam za neugodnega tipa, ki z gledališčem izziva.
Nimam pojma, zakaj, a prav tukaj, sploh na Hrvaškem, v Sloveniji, sem imel potrebo, da govorim o ženskah. Ker sem prepričan, da so ženske najbolj nor, najbolj vitalen del populacije, a hkrati niso na mestu, ki si ga zaslužijo. Niti ne v srcih ljudi, v prevladujočem načinu razmišljanja, niti v hedonističnem aspektu. Govorim iz pozicije nekega kolektivnega očesa, ki opazuje od zunaj: mislim, da so ženske tukaj daleč od tega, kar si zaslužijo, glede na njihov angažma in vlogo. In da so v mnogih aspektih daleč pred moškimi.
»Problem je v tem, da politiki povsod branijo finančni kapital, ne več proizvodnega kapitala. Obsojeni smo na to, da bomo izgubili srednji sloj, gremo torej po poti v svet brez levice, kjer bodo jutri samo tisti, ki imajo ogromno denarja, in tisti, ki komaj preživijo.« Foto: Tomi Lombar
Zanimivo, da pravite, da to čutite prav tukaj.Da, prav tukaj. Tega ne morem v taki meri reči za Italijo, ker je tam katolicizem tako ubil ženske v njihovem bistvu, da se vsaj še sedemdeset let ne bodo mogle revitalizirati.
V nedavnem intervjuju za Večer se je Dubravka Ugrešić, nagrajenka Vilenice, še enkrat spomnila na obdobje, ko so na Hrvaškem sproducirali škandal o »petih hrvaških čarovnicah« in jo (skupaj s Slavenko Drakulić, Rado Iveković, Jeleno Lovrić in Vesno Kesić) obsodili narodne izdaje.
Dubravko dobro poznam, da. To je bilo strašno. A grmada še vedno gori. Prav zdaj, se mi zdi, da se pripravljajo nove velike grmade in lov na čarovnice. V teh časih je najlažje na nekoga pokazati s prstom, kot so takrat, pred dva tisoč osemsto leti, meščani Korinta pokazali na Medejo.
A opažam, da je nova generacija žensk tukaj gotovo bolj svobodnega mišljenja kot moški, manj so nacionalistične, manj primitivne, manj reakcionarne ...
Čeprav ste v nedavnem hrvaškem intervjuju rekli, da ste »pretirano zaljubljeni v Zagreb«, ste hkrati priznali, da je to drugo mesto, v katero ste prišli v osemdesetih letih. Da je izgubilo duha?
Res sem začutil, da je to mesto začelo izgubljati duha, ne duše, duha. Ker kot da ta nacionalizem vse ubija, in vidim, da so tu ženske na to odpornejše od moških.
Kaj lahko rečete o duhovni klimi v Sloveniji, kolikor ste jo v tem kratkem času zaznali? V ljubljansko Dramo prihajate po dvajsetih letih.
Spremljam, kaj se dogaja v slovenskem gledališču, res pa je, da klimo manj poznam.
Zato pa ste jo od blizu spoznali v začetku devetdesetih. Bili ste eden prvih, ki jih je takratni umetniški direktor mariborske drame Tomaž Pandur povabil k sodelovanju.
Da, tam sem delal morda svoje najboljše predstave, Vojčka, Evarista, Sončnega Harlekina, Don Juana ... Tri leta sva intenzivno sodelovala, potem sem odšel v Nemčijo. A s Tomažem sva ostala v dobrih odnosih. Jaz sem ga oboževal.
Kako gledate zdaj na tisto obdobje, o katerem pravijo, da je Maribor postavilo na zemljevid evropskega gledališča?
Normalno je, da se v vsaki uspešni zgodbi začnejo namigovanja, da se je nekdo osredotočal predvsem nase, da je monopoliziral gledališče. To se vedno očita umetniškim direktorjem gledališč v srednji Evropi. A če samo pomislimo na avtorje, ki jih je Tomaž takrat zbral okrog sebe, Eduard Miler, Damir Zlatar Frey ... Bili smo kot družina. Ta tri, štiri leta so bila nepozabna, neverjetno kreativna, in to je iz Maribora naredilo veliko točko evropskega gledališča. To je zgodovinsko dejstvo. Vsak lahko reče, kar hoče. In zdaj ko ga ni, bodo vsi tukaj zelo občutili, da ga ni. To, kar je postavil, je bilo ogledalo, ki se je reflektiralo od Dunaja do Beograda.
Takrat je bil Maribor dobesedno mobiliziran z gledališčem, iz vse Jugoslavije in srednje Evrope so prihajali ljudje, kritiki, novinarji, ljudje so živeli gledališče. Samo Vojček je imel šestdeset ponovitev. Da ne govorimo o učinku, ki so ga imele Tomaževe predstave na celotni gledališki prostor.
Kako to, da kljub napovedim niste delali v Mariboru?
Nisem. Ne pravim, da me niso povabili, imeli smo probleme s termini, pa tudi nesporazum z enim od umetniških direktorjev mariborske Drame, ki ga ne bom imenoval, in tako nisem prišel.
Pred šestimi leti ste se vrnili v rodni Prato in prevzeli obnovo in tudi umetniško vodstvo Teatra Metastasio in povabili imena, kot so Peter Stein, Pippo Delbono, Emma Dante ... Zakaj ste se zdaj poslovili?
Moral bi se že po štirih letih, a so mi ponudili nov mandat, za naslednja štiri leta. Odločil sem se za kompromis, torej šest let. Začel sem pogrešati prejšnji, recimo mu nomadski način življenja in ustvarjanja. Priti v določeno mesto, v določen teater, ustvarjati z novimi sodelavci ...
Vendar ste tam začeli kariero?
Teatro Metastasio je posebna zgodba. Tam sem začel kot osemnajstletnik. Potem se nam je pridružil Roberto Benigni [oskar za film o holokavstvu Življenje je lepo], jaz sem imel takrat devetnajst let, Roberto šestnajst. Imel sem gledališko skupino Teatro Studio, v kateri je bila poleg Roberta tudi Pamela Villoresi, ki igra glavno vlogo v Sorrentinovem filmu Neskončna lepota, ki je dobil oskarja, in še drugi, recimo Francesco Nuti in Marcello Bartoli, ki so zdaj v Italiji velike zvezde.
In ste z njimi še vedno v stikih?
Seveda. Neumen bi bil, da bi zavrgel ta prva, intenzivna prijateljstva. Benigni je večkrat prišel na moje predstave v Nemčiji, tu in tam se nama uspe srečati. On je nenavaden tip, neposreden, pošten prijatelj, skop v življenju, skop v občutkih, a v prijateljstvu je eno samo veliko srce.
Kako se je pravzaprav zgodilo, da ste pred skoraj štiridesetimi leti takrat prišli v Jugoslavijo in ostali? Vas je pripeljala ljubezen, naključje?
Strast za odkrivanjem novega gledališča, novih krajev, to je me je gnalo. Poglejte, rojen sem v Pratu, osem kilometrov iz Firenc. V Toskani je bil takrat velik festival, edini v Evropi, ki je štirideset dni ponujal izjemne predstave vzhodne Evrope, od Vzhodne Nemčije, Romunije do Bolgarije, skratka, celoten vzhodni blok, vključno z Jugoslavijo. In ko sem to gledal kot mulc, so me šokirale predstave Bena Bessona, Luciana Pintilieja, Pintulescuja ...
Takrat sem si rekel, da moram dobiti štipendijo vsaj za leto dni, da grem tja in spoznam te neverjetne prostore s tako nenavadno poetiko. Mi, na zahodu, nimamo pojma. Vedno eno in isto. Eno in isto. Ti ljudje so v resnici zares zanimivi. Imel sem občutek, in kasneje se je izkazalo, da sem imel prav, da se od tukaj, prek Jugoslavije, pa potem prek Moskve, lahko pride do Japonske, govorim seveda v kulturološkem smislu. Hočem reči, da se lahko celo izogneš Dunaju. Čeprav je tudi Dunaj poseben, tam sem živel sedem let, Dunaj je v resnici glavno mesto Balkana, center potresa (nasmešek).
Ko so Roberto in drugi zapustili Prato in odšli v Rim, sem se sam odpravil v Beograd.
In kmalu zatem prišli tudi v Ljubljano?
Tako. Zelo mlad sem delal tudi v Ljubljani. Leta 1975 sem tu delal Krčmarico Mirandolino, vidite, spet Goldoni (nasmešek), in to z Borisom Cavazzo, Daretom Valičem, Jurijem Součkom.
Prav po zaslugi Slovenije so me povabili v Nemčijo. V Mladinskem sem delal z Mileno Zupančič, Veroniko Drolc, Marinko Štern, vse tri izjemne igralke. S predstavo Zločin na kozjem otoku smo dobili glavno nagrado na festivalu Alpe Adria, na podlagi te nagrade sem dobil povabilo v gledališče v Vuppertal, kjer je bila takrat tudi Pina Bausch, sedem, osem let sem ostal tam, a sem se nenehno vračal v Zagreb, potem so me povabili na Dunaj pa v Francijo ...
Kakšno življenje! Zdaj lažje razumem, zakaj ste rekli, da vam je bliže nomadski način življenja, da se vedno radi počutite kot outsider.
Vedno sem outsider. Življenje insiderja je žalostno življenje.
Tomi Janežič je pred časom omenil, kako ga je pretresel status igralcev v Italiji, ki se borijo za svoje delo, velikokrat dobesedno životarijo.
V Italiji je igralec suženj. Tam je sistem v gledališčih sužnjelastniški.
In kaj mislite, je bolj kreativno igralci, zaposleni v gledališču, ali da režiser okrog sebe zbere igralce na svobodi, ki jih vidi v svojem projektu?
Jaz sem za stalno zaposlenost igralcev. In zagovarjam idejo, da se institucije uporabljajo ne le za ustvarjanje predstav, ampak tudi za širjenje kulture. Ne verjamem, da je gledališče samo prostor, kjer se gleda predstave, tako kot mesnica, kamor greste kupit meso. Gledališče mora delovati ves čas.
To sem poskušal narediti tudi v teh letih v Teatru Metastasio. Vsi segmenti gledališča so delovali kot delavnice, ki so generirale ideje, mi pa smo jih potem izvajali. Naredili smo šolo za krojače, električarje, mojstre luči ... Prav šola za luč, ki jo je financirala Evropska unija, je imela dvajset študentov že prvo leto. Moji igralci v Italiji niso bili niti en dan brez dela, ko sem ustvarjal predstave, so vodili delavnice, se izobraževali ... Vsaka institucija mora biti svetilnik, ki osvetljuje kulturo mesta in države.
Na Hrvaškem ste izzvali polemike, ko ste rekli, da ima Hrvaška manj denarja za kulturo kot Albanija.
To je sramotno. Jaz bi vsem tistim na položajih, ki tarnajo, da ni denarja za kulturo, na pol zmanjšal državno administracijo. Zakaj se ne navdihujemo pri Nemcih, recimo, pri modelih, ki delujejo? Kot da nenehno iščemo štirioglato kolo. Če vidimo, da se kolo vrti naprej, si rečemo, nekaj deluje, ko je okroglo, to ni za nas, dajmo raje poskusiti s kvadratnim kolesom. In potem se čudimo, da se ne primakne nikamor. Zato ker vladajoča elita očitno želi spreti določene institucije s tistimi, ki dobijo manj, vržejo kost, pa naj se psi pokoljejo med sabo. A če hočejo civilizirano nacijo, naj zagotovijo zadosten proračun za kulturo.
Kako komentirate izid nedavnih hrvaških volitev?
Mislim, da so Hrvati še enkrat izbrali preteklost. In če nekdo izbere preteklost, je jasno, da nima prihodnosti. To zdaj vidimo po mnogih evropskih državah.
Italija? Oziroma vsa Evropa?
V Italiji imamo pač desno usmerjeno politično situacijo, ker je bivša komunistična organizacija postala desno katoliško gibanje. To je situacija, ki me spominja na ragbi: vsi se rinejo proti centru, nihče ni na levi niti na desni, obstaja konfuzija v centru, nikogar ni, ki bi bil dejansko na levici, ni politične utopije. Ali kot pravimo tudi v tej predstavi: politična erekcija ne obstaja.
Izraelski pisatelj Etgar Keret je rekel, da se mu zdi »liberalna levica prav tako dogmatična kot ekstremna desnica«.
Problem je v tem, da politiki povsod branijo finančni kapital, ne več proizvodnega kapitala. Obsojeni smo na to, da bomo izgubili srednji sloj, gremo torej po poti v svet brez levice, kjer bodo jutri samo tisti, ki imajo ogromno denarja, in tisti, ki komaj preživijo.
Kultura, izobraževanje in zdravstvo so trije ključni segmenti družbe, v katere je treba nenehno vlagati, njihovi proračuni se morajo vendar povečevati, ne pa krčiti. Normalen narod to razume, ker ve, da se s takšno politiko investira v prihodnost države. Ko vlada začne sekati proračune pri teh treh segmentih, vemo, da se bliža konec. Če stranke v predvolilnih kampanjah ne omenjajo kulture, je to tragično. To pomeni, da potrebujejo imbecile, da jim lažje vladajo.
